Izkustvo molitve

Molitev mi pomeni največ tako v najhujši stiski kot takrat, kadar je vse v redu. V skupini rada molim predvsem zato, ker mi skupinska molitev pomaga k ohranjanju zbranosti, zlasti pri molitvi rožnega venca. V molitveni skupini Vrtnica JMS vedno vodim Litanije Matere Božje, ki jih znam na pamet. Naučila sem se jih kot otrok, ko smo ob nedeljah popoldne hodili k šmarnicam v domačo cerkvico ali pa h krščanskemu nauku v župnijsko cerkev.

Odkar je v kapeli z nami Jezus v Najsvetejšem zakramentu, imam občutek, kot da me posluša, in se me tudi molitev mnogo bolj dotakne.

Ko sem bila otrok, je bil oče v internaciji; imeli smo veliko posestvo in veliko dela, a vsak večer se je našel čas za molitev. Običajno smo zmolili en rožni venec takoj po večerji. Spominjam se, da smo ga skrajšali na eno desetko samo takrat, kadar je bila žetev in smo bili ves dan globoko sklonjeni nad žitom.

Dokler oče ni odšel v internacijo, je vedno on vodil rožni venec, ko pa je odšel, sem ga nadomestila jaz. Ko se je vrnil iz internacije, je dejal: “Kdor me je do sedaj nadomeščal v vodenju rožnega venca, naj me pa še naprej,” zato je molitev postala moja stalna služba.

Lojzka

Misli sv. Bernarda

Tako se torej moramo bati, kadar je milost navzoča. Kaj pa, če se je umaknila ? Ali se je treba tedaj še bolj bati ? Vsekakor še veliko bolj, zakaj, če zgine milost, zgineš tudi ti. Le poslušaj, kaj pravi darovalec milosti: » Brez mene ne morete nič storiti » (Jn 15,5). Če ti je odvzeta milost, se boj, da boš kmalu padel …

Nič ne dvomi, da je vzrok za to tvoja prevzetnost, čeprav ni očitna, čeprav se je ne zavedaš. Česar ne veš ti, ve Bog in on te sodi. Saj » ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Bog« (2 Kor 10,18).

Mar te Bog priporoča, če ti odvzame milost ? Mar tisti, ki daje ponižnim milost, to milost ponižnemu spet vzame ? Torej je odvzem milosti znamenje prevzetnosti (54,10).

Vse pobožne besede ne morejo pred Bogom opravičiti ošabnega srca. (13,2).

Zelo je potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino. Biti v Božji bližini pa se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca.

Zares, nihče ne more pomniti in popisati vseh dobrot, ki jih usmiljeni in milostljivi Gospod stalno deli umrljivim ljudem, saj je pisano: » Kdo bo naštel Gospodova mogočna dela, kdo bo razglasil vso njegovo hvalo«. (Ps 106,2), (11,3).

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (2) Molitev je pogovor z z Bogom

Sv. Katarina Labouré je dejala: "Moliti ni težko. Če grem v kapelo, pokleknem pred ljubega Boga in mu rečem: »Gospod, tukaj sem. Daj mi, kar ti hočeš. Če mi kaj da, sem vesela in se mu zahvalim. Če mi ničesar ne da, se mu tudi zahvalim, ker vem, da nič drugega ne zaslužim. In potem mu rečem vse, kar mi pride na misel in mu pripovedujem o svojem trpljenju in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo govoril tudi vam. Zakaj pri ljubem Bogu mora človek govoriti in poslušati. Saj zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno."

V stari zavezi je Mojzes šel na goro in tam dobil dve tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek pogovarja s prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga molilo. Bog je govoril Mojzesu:

"Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!"

Mojzes je prosil Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz 32,7-11).

Ko je Mojzes prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh! Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"

Gospod je odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).

Mojzes se je obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom.

Že Evagrij (u. 399) je učil, da je molitev pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka z Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.

Mnogi mislijo, da moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi molitvenimi obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega enostranskega pojmovanja. Božje govorjenje in naše poslušanje lepo poudarja Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom:

»Blagor duši, ki sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo tolažbe. Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za šepet sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč resnico, ki znotraj uči.«

Ne pogovarjamo se samo z besedami. Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni besed. Morda so celo nesposobne, da bi izrazile notranjo globino. To velja tudi za molitev.

Študent uporablja v Božjem okolju podobo mostu in poti:

"Molitev je most med menoj in Bogom, je pot, po kateri se lahko vedno znova zaupljivo obračam na Očeta, na bitje, na osebo, ki me pozna, ki opazuje vsa moja dejanja, ki ve za vse moje uspehe in neuspehe, ki sluti vse moje darove in tudi tiho žalost, ki ji ne vem imena, vse hrepenenje tega sveta..."

Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug drugemu govorita in drug drugega poslušata. Da se dva človeka lahko pogovarjata, se morata najprej srečati. Že prej se morata poznati ali imeti vsaj nekaj skupnega.

Čeprav v širšem pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem, pravem pomenu molitev možna le pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se more stvar zavedati, da je ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo hvalnici vsega stvarstva poseben pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj vrh. Kako tragično je, da se mnogi ljudje s svojim razumom in ljubeznijo ne vključujejo v hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na razvojni stopnji živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po zakonitostih narave. Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti naravnih zakonov ne upošteva, kakor se po njih ravna žival.

Večni, najpopolnejši pogovor, dialog vlada med tremi Božjimi osebami. S svojim učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel na zemljo med ljudi. Človek je po Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom. Prava krščanska molitev je možna le po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k Očetu. Sveti Duh nas vključuje v Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in kako naj prosimo. Le z njegovo pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom, ki ga ima z nami Bog.

Naš jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru z Božjim Ti, ki je neskončen. Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter pade pred njim na kolena. Tu ne gre za navaden pogovor, tu se zaradi vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo Boga molimo.

Molimo k angelom in svetnikom, še posebej k Devici Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo kot priprošnjike pri Bogu. Oni v molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti angelov niti svetnikov niti Marije pa ne molimo.

Poučen je zgled posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič. Nekemu duhovniku je zaupal: "Imej rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen, sem nekoč izustil grdo besedo in moja pokojna mati me je postavila v kot pred Marijino sliko in mi rekla: »Sedaj se pa le opraviči tu pred Marijo.« Od tistega časa nisem nikoli več razžalil nebeške matere Marije. Ljubi Marijo, priporoči se ji."

Zanimivo misel, ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas kritiziral."

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo le za eno zrno. V zaupnih sporočilih fatimske sestre Lucije p. Fuentesu z dne 26. decembra 1957 imamo tudi besede: »Marijino brezmadežno Srce in Jezusovo presveto Srce najbolj žalosti zmanjševanje redovniških in duhovniških duš. Hudobni duh ve, da osebe, ki v manjšem številu odgovarjajo na njihovo poklicanost v redovništvo in duhovništvo, povzročajo, da gredo številne duše v pekel … Hudobni duh uporabi sleherno zvijačo, da bi upočasnil vstop v redovno življenje.« Marija je fatimskim pastirčkom 19. avgusta 1917 naročila: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.« Duhovnih poklicev bo dovolj, ko bo krščansko življenje v Evropi in Sloveniji postalo bolj goreče.

Sadovi posvetitve

Prihajam iz krščanske družine. Bilo nas je pet otrok. Večkrat smo bili lačni. Oče nas je zapustil in si našel drugo. Mama nas je vedno vabila k rožnemu vencu. Bog nas je slišal in tudi uslišal. Prosili smo za različne stvari in jih tudi dobili. Tako sem že kot otrok zaupala in vzljubila Gospoda Jezusa, saj me je dvakrat v življenju čudežno ozdravil. Jezusa prosim od otroštva dalje, naj oblikuje moje srce po svojem Srcu, da bodo vsi ljudje okrog mene deležni njegove ljubezni in miru. Samo z Jezusom v srcu lahko spoznavamo vrednost našega življenja. Rada govorim o Bogu in nagovarjam druge, kako pomembna je spoved in odpuščanje. Mnogi so izgubili vero in se potapljajo v brezno brez upanja, da je Bog naša luč in rešitev. Prizadevam si za sveto življenje in se kesam svojih grehov ter duhovno rastem v ljubezni do vsega stvarstva. Čutim in doživljam, da je Bog z menoj, ob meni. Zavedam se in se veselim njegove navzočnosti.

Pred več leti smo se začeli zbirati v mojem domu k molitvi rožnega venca. Vedno več ljudi se nam je pridružilo in danes je 32 članov. Razdelili smo se na polovico in se zbiramo ob sredah in petkih. Letos, 11. februarja, se nas je 23 članov posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev nas je zelo poglobila v veri; več članov je začelo hoditi vsak dan k sveti maši. Bolj so se poglobili v skrivnost mašne daritve in sv. obhajila, ki je najgloblje srečanje z Jezusom. Zahvaljujemo se za dar vere in za milost, da lahko s svojo vero pomagamo drugim, ki ne poznajo Jezusa. Tisti, ki sprejemajo globoke verske resnice in živijo po Božji besedi, postanejo živa priča Božje navzočnosti na zemlji. Svetost je naš poklic. Če postanemo sveti, smo rešeni. Ni večje radosti v nas, kakor je takrat, kadar se kdo spreobrne. Več članov ni imelo zakramentov, danes jih imajo vsi in skušajo živeti v skladu z Božjo voljo. Od posvetitve naprej je v nas večje duhovno prizadevanje in želja po služenju. Goreče molimo za slovenski narod, za duhovne poklice, za škofe, duhovnike in tiste, ki Bogu obračajo hrbet. Gospod Jezus res živi in daje občutek miru in ljubezni.

Kristina