Bog nas ljubi kakor oče in mati.

Mati Terezija je povedala: »Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Nikoli več se ni vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge Božja ljubezen, kakor ste bile zame.'«

Če se sestre matere Terezije tako odlikujejo v ljubezni, kaj naj rečemo šele o Bogu! Sveto pismo Božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni. V najlepši molitvi, ki nas jo je naučil Jezus, se obračamo na Boga z besedami: »Oče naš, ki si v nebesih« (Mt 6,9). Kristjani smo Božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5).

Bog nas ljubi neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: »Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga« (Jn 16,27). Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična. Bog ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Ljubi nas, ker nam hoče dobro.

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Kakor otrok ni s svojo ljubeznijo zaslužil materine ljubezni, tako mi s svojo ljubeznijo nismo zaslužili Božje ljubezni. On nas vedno ljubi prvi in nas v svoji ljubezni vedno znova preseneča. Že v Stari zavezi Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

»Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina. Jaz sam sem Efraima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje. Pritegoval sem jih s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni, bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu, počasi sem mu dajal jesti« (Oz 11,1–4).

Seveda je Božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere. Je popolnoma brezpogojna: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15s).

Boga zanima vsak človek, vsaka človeška oseba, vsaka neumrljiva duša. Bog ljubi vsakega posebej. Ne zamenjuje nas med seboj. Pozna nas po imenu. Pozna našo zgodovino, stran za stranjo. V njej pozna vse vrstice in celo tisto, kar je med njimi. Z nami je na vsakem koraku, od zibelke do groba. Ljubi nas, čeprav ga mi ne ljubimo. Božje ljubezni smo deležni po delovanju Svetega Duha. Sv. Pavel uči, da »je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Med sadove Svetega Duha šteje na prvem mestu ljubezen (Gal 5,22).

Jezus nas ljubi s človeškim srcem.

Božja ljubezen je tako čudovita zato, ker nas je Bog ljubil, ko smo bili še grešniki: »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,6–8).

Ljubezen daje smisel vsemu Jezusovemu delovanju, še posebej njegovemu trpljenju. Jezus je na križu razodel svojo največjo ljubezen do nas. O tem pričajo njegove prebodene roke in noge ter odprta srčna stran. O tem govori trnova krona in toliko ran po vsem njegovem telesu. Odprto Jezusovo Srce je razodetje nedoumljive Božje ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1): umil jim je noge, postavil je mašno daritev, jih posvetil v duhovnike in jim podelil prvo sveto obhajilo; zanje je sprejel krivično obsodbo na smrt, bičanje, kronanje s trnjem in križanje. Tako jih je ljubil na najvišji možni način. Posebno znamenje Jezusove ljubezni do nas je bila izročitev nove zapovedi. Ko je bil povzdignjen z zemlje, nas je začel pritegovati k sebi, kakor je obljubil (prim. Jn 12,32).

Jezus je z vsem svojim življenjem in trpljenjem razodeval Očetovo ljubezen do nas. Jezusova ljubezen do nas je enaka Očetovi ljubezni do Jezusa: “Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil” (Jn 15,9).

Poglejmo sv. Bernarda: »Ni večjega dokaza za Božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Velika je Božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.«

Angel je pri prvem prikazanju fatimskim pastirčkom dejal: »Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Pri drugem prikazanju pa je rekel: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja.«

Kristjani smo povabljeni, da se posvetimo in izročimo presvetemu Jezusovemu Srcu, in sicer po Marijinem brezmadežnem Srcu, ter da to izročitev dovolj pogosto obnavljamo. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva. Idealno bi bilo, če bi posnemali Marijo v izpolnjevanju njenega življenjskega vodila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Naša pot je sicer drugačna od njene. Ker pa smo njeni otroci, se mora to poznati tudi v našem življenju in delovanju. Naravno je, da je otrok podoben svoji materi.

Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (2) Simbol srca

O človeškem srcu govorijo Sveto pismo Stare in Nove zaveze, cerkveno učiteljstvo, mistiki, pesniki in pisatelji ter ljudje v vsakdanjem pogovoru. Srce je središče življenja in dejavnosti, jedro človekove osebnosti ter sedež njegove ljubezni. Človek brez srca je človek brez ljubezni. Srce je več kakor človekov razum, volja in čustvo. Srce je simbol ljubezni in vsega notranjega bogastva.

Človek je takšen, kakršno je njegovo srce. V srcu prebiva Sveti Duh (prim. Gal 4,6). Od našega srca bo odvisno tudi gledanje Boga po naši smrti, saj nas Jezus v blagru uči: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8). Ko molimo, povzdigujemo k Bogu svoje srce.

V srcu nastajajo naše misli, želje, načrti. Žal tudi naši grehi. Kakršne so naše prostovoljne misli, želje, sklepi in predstave, takšne bodo naše besede, takšna bodo tudi naša dejanja. Takšni bomo kot ljudje in kristjani. Če se hočemo poboljšati, mora priti do spreobrnjenja našega srca, naše notranjosti. Na znotraj se moramo odvrniti od zla in se okleniti dobrega, Boga.

Bog je po preroku Ezekielu obljubil:

“Odstranil bom kamnito srce iz njihovega telesa in jim dal meseno srce, da se bodo ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog” (Ezk 11,19s).

Govorimo tudi o presvetem Jezusovem Srcu. Povabljeni smo, da se mu posvetimo. Tu je središče njegove ljubezni do Boga in do vsakega človeka. On ima srce za nas. Tudi za nebeškega Očeta moremo reči, da ima srce za nas ljudi, ker nas neizmerno ljubi.

Ljubezen ni isto kakor čustvo ljubezni, ki je dostikrat kratkotrajno in muhasto. Vendar s pomočjo čustva Boga in bližnjega ljubimo z večjim žarom. Veselje in sreča sta povezana z ljubeznijo. Že pristna človeška ljubezen je vir veselja in sreče. Tem bolj je vir veselja in sreče ljubezen med človekom in Bogom.

Tomaž Kempčan, znani duhovni pisatelj iz 15. stoletja, je v knjigi Hoja za Kristusom položil Bogu v usta tele besede:

»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučén v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

Čeprav ni nobenih čustev ali so ta celo ljubezni nasprotna, moremo ljubiti z Božjo ljubeznijo. Seveda se moramo pri tem večkrat prisiliti z voljo. To je potrebno zlasti pri ljubezni do sovražnikov, ko se nam čustva običajno zelo upirajo in so nam le z duhovnim bojem pokorna.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS

Začenjamo z novim večjim naslovom: Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). Tu bomo objavljali prispevke, ki zadevajo našo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pripravo nanjo, izpeljavo, obnavljanje in zlasti življenje iz posvetitve. Jezus je rekel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Povabljeni ste, da pošljete svoja izkustva in s tem spodbudite tudi druge. Bog povrni!

Dvajset let po vélikem jubileju

Leta 2020 bo minilo dvajset let od obhajanja vélikega jubileja, dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Na ta dogodek se je vesoljna Cerkev pod vodstvom papeža sv. Janeza Pavla II. zavzeto pripravljala. V Sloveniji smo k splošnim prizadevanjem dodali še posvetitev posameznikov, družin in različnih skupnosti Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Slovenski škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, radi sprejeli pobudo 'od spodaj', »da bi se slovenski verniki v okviru svojih župnij posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu«. Pobudo je podpisalo skoraj tristo slovenskih duhovnikov, redovnikov, redovnic, predstavnikov cerkvenih gibanj in laikov. Približno ena tretjina župnikov se je na pobudo odzvala in so organizirali pripravo na posvetitev v svojih župnijah, na posvetitev pa so se pripravili tudi po samostanih in drugih skupnostih. Največ posvetitev je bilo v letu 1999, torej pred dvajsetimi leti.

Vedno znova opažamo, da smo slabotni. Okolje, v kakršnem živimo, veri ni naklonjeno. Plavati je treba proti toku, pa še nas lahko odnese. Zato potrebujemo izdatno pomoč od zgoraj. Tudi posvetitev ne deluje in nas ne posvečuje avtomatično, brez našega sodelovanja. Vsaj vsako leto naj bi se znova dobro pripravili na obnovitev posvetitve. Veliko posvečenih posameznikov svojo posvetitev s kratko molitvijo obnavlja celo vsak dan. Za dobro pripravo nam je na razpolago knjižica Devetdnevnica. Temeljito se lahko pripravimo z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način. Najbolje je, če župnik v svoji fari organizira posvetitev oziroma obnovitev posvetitve. Vendar se vsak vernik lahko sam odloči za ta korak, čeprav ni skupne priprave. S tem pokaže svojo versko odraslost, ki pa je vedno združena s pravo ponižnostjo.

V Sporočilih slovenskih škofij (št. 1/1999) je zapisal takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, da je za vse posvečene potrebno »zlasti še bolj goreče in dosledno krščansko življenje v duhovni blagor vse Cerkve«. S tem posvečeni lahko veliko prispevamo k novi evangelizaciji vedno bolj nekrščanske Slovenije. Dobro pripravljena posvetitev in življenje iz posvetitve je zelo dobra pot do poglobljenega življenja iz vere, upanja in ljubezni. Pri pripravi posvetitve in obnovitve posvetitve nam lahko pomagajo knjižice, kot so: Devetdnevnica pred posvetitvijo in obnavljanjem posvetitve JMS, Pet prvih sobot, Priročnik za posvetitev, Sadovi posvetitve. Dobijo se pri Salve na Rakovniku ali v Stični.

V našem glasilu bomo objavljali tudi poročila, ki zadevajo čas pred dvajsetimi leti. Prosim, da pošljete laiki in duhovniki svoje spomine na tisti čas v zvezi s pripravo posvetitve, samo posvetitvijo in življenjem iz nje. Naj bo vse poklon Jezusu in Mariji ter spodbuda vsem za naprej.

p. Anton

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (64) Pokora, pokora, pokora!

Lucija je v razgovoru z msgr. Bertonejem povedala, da je med videnjem 13. julija 1917 »Naša Gospa, od katere se je širil sij, v desni roki držala srce, v levi pa rožni venec«. Srce je za Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.«

Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev.

Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razodetju tretjega dela skrivnosti zapisal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali 'salvare le anime' (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: 'Penitenza, Penitenza, Penitenza' (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: 'Spokorite se in verujte evangeliju' (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.«

Kardinal je poudaril, da so vse napovedi pogojne in odvisne od ljudi, ali se bodo uresničile ali ne:

»Prihodnost nikakor ni nespremenljivo določena, in podoba, ki so jo videli otroci, nikakor ni vnaprej posneti film o tem, kar je prihodnjega, pri čemer ne bi mogli ničesar več spremeniti. Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za spodbuditev moči za spremembo k dobremu.«

Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil:

»Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.«

Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v drugem in tretjem delu fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.

Kardinal Ratzinger je 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«

Tretji del skrivnosti je nakazan že v drugem.

Sestra Lucija je že v pismu Janezu Pavlu II. 12. maja 1982 nakazala vsebino in razlago tretjega dela fatimske skrivnosti z besedami, ki so v drugem delu:

»Tretji del 'skrivnosti' se nanaša na besede Naše Gospe: 'Če pa ne, bo [Rusija] razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni' (13. 7. 1917).«

Msgr. Bertone ugotavlja:

»Tretji del 'skrivnosti' je simbolično razodetje, ki se nanaša na ta del sporočila in je pogojeno z našim sprejetjem ali nesprejetjem tistega, kar sporočilo samo zahteva: 'Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir; če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu itd.' Glede na to, da nismo upoštevali tega poziva sporočila, ugotavljamo, da se je uresničilo: Rusija je preplavila svet s svojimi zmotami. In če še ne ugotavljamo popolne izpolnitve konca te prerokbe, vidimo, da gremo proti njej postopoma z velikimi koraki. Če se ne odrečemo póti greha, sovraštva, maščevalnosti, nepravičnosti, kršenja pravic človeške osebe, nemoralnosti in nasilja itd. In ne recimo, da nas Bog tako kaznuje; nasprotno, ljudje sami si pripravljajo kazen. Bog nas skrbno opozarja in kliče na dobro pot, s spoštovanjem do svobode, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni.«

»Razkritje 'skrivnosti' je bil velik dar za katolištvo, za vse častilce Matere Božje. Tudi za tiste, ki ne verujejo,« je še dejal msgr. Bertone.

V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela 'skrivnosti', v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: '… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti' (13. maja 1994). Da je tukaj neka 'mano materna' [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli je o papežu Janezu Pavlu II. zapisal: »To je papež Fatime, razkritje 'tretje skrivnosti': papež, ki prerokbo o 'škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic', pripiše svojemu življenju.« On je papež tretjega dela fatimske skrivnosti.

Kardinal Ratzinger takole razlaga končni del tretjega dela skrivnosti:

»Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Janez Pavel II. kot glavna oseba tretje skrivnosti

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža.

Na vprašanje msgr. Bertoneja 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: „Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.«

Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

V videnju je sicer papež umrl, v resnici pa je dospel le na prag smrti. Na kliniko Gemelli so ga pripeljali nezavestnega, v brezupnem stanju. Izgubil je veliko krvi. Tajnik msgr. Stanislaw Dziwisz mu je podelil bolniško maziljenje. Že so se odločili, da pripravijo uradno sporočilo o njegovi smrti. Zdelo se je, da ni več rešitve. Primarij profesor Castiglioni je bil odsoten, profesor Francesco Crucitti, ki je krožil po Rimu, pa je imel nekakšen navdih: 'Pogledat grem svoje bolnike na polikliniko Gemelli.' Ta obisk ni bil v njegovem načrtu. Msgr. Bertone poroča:

»Ko je [Crucitti] nepričakovano prispel, so ga skoraj odnesli v zgornje nadstropje: 'Pojdite gor, pojdite gor v operacijsko sobo. Streljali so na papeža.' In zgodil se je čudež, da so papeža oživili in izvedli več ur trajajočo operacijo, ki se je končala po 22. uri in imela pozitiven izid. Papež je bil torej rešen in extremis, bil je kakor mrtev in iztrgan smrti.«

Papežu se je že ustavilo bitje srca. Ko se je operacija že začela, je prispel Giancarlo Castiglioni, direktor Inštituta za kirurgijo, ki je bil na kongresu v Milanu. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa.

p. Anton