Ljubil je skritega Jezusa.

Lucija je v četrtem Spominu opisala nekaj značilnih dogodkov, ki dobro razodevajo, kakšen je bil Frančišek. Ko je iz Aljustrela [alžustréĺa], svojega rojstnega kraja in doma, šel z Lucijo v Fatimo v šolo, ji je včasih med potjo rekel:

»Glej, ti pojdi v šolo, jaz pa ostanem tukaj v cerkvi pri skritem Jezusu. Ne splača se več, da bi se učil brati, saj grem kmalu v nebesa. Ko se boš vračala iz šole, me pokliči.«

Dve misli nas navdajata ob tem Frančiškovem dejanju. Najprej ga občudujemo, da je lahko tako dolgo vztrajal v cerkvi pri »skritem Jezusu«. Poleg tega pa se nam zdi to dejanje nenavadno in napačno. Vendar je treba vedeti, da takrat obiskovanje šole ni bilo obvezno, kakor je danes.

Prav tam Lucija poroča: »Ko sem nekega dne odhajala od doma, sem srečala svojo sestro Terezijo, ki se je pred kratkim poročila v Lombo. Prišla je na prošnjo neke žene iz sosednje vasi, ki so ji zaprli sina. Ne spomnim se, kakšnega hudodelstva so ga obtožili. Če ne bo dokazal svoje nedolžnosti, bo izgnan ali vsaj obsojen na veliko let zapora. V imenu uboge žene, ki ji je hotela pomagati, me je sestra goreče prosila, naj dosežem to milost od naše Gospe.

Ko sem prejela naročilo, sem odšla v šolo in po poti sem svojima bratrancema povedala, kaj se je zgodilo. Ko smo prišli v Fatimo, mi Frančišek reče:

'Glej, medtem ko greš v šolo, bom jaz ostal pri skritem Jezusu in ga bom prosil za to milost.'

Po vrnitvi iz šole sem ga šla poklicat in ga vprašala:

'Si prosil našega Gospoda za tisto milost?'

'Sem. Povej svoji sestri Tereziji, da se fant čez nekaj dni vrne domov.'

In res je bil ubogi fant čez nekaj dni že doma in trinajstega se je z vso družino prišel zahvalit naši Gospe za prejeto milost.«

Nekega dne je Frančišek hodil zelo počasi. Lucija ga je vprašala:

»Kaj ti je? Videti je, kot da ne moreš hoditi.«

»Zelo me boli glava in zdi se mi, da bom padel.«

»Pa ne hodi, ostani doma.«

»Ne morem ostati doma! Raje bom v cerkvi pri skritem Jezusu, medtem ko boš ti v šoli.«

Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:

»Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

Kakšna vera in kakšna ljubezen se razodevata v teh besedah malega fantiča!

Lucija je nekoč prišla do Martove hiše v družbi šolarjev obiskat bolnega Frančiška in Jacinto. Frančišek jo je opozoril:

»Ne hodi z njimi, lahko bi se naučila grešiti. Po šoli obišči skritega Jezusa in potem pridi sama nazaj.«

Frančišek je Luciji »pripovedoval o skupini, ki ga je v bolezni obiskala. 'Bila je tudi neka žena iz Alqueidãa, ki je hotela, da molimo za ozdravljenje nekega bolnika in spreobrnjenje nekega grešnika. Za to žensko bom molil jaz, vidve pa molita za druge, ki jih je zelo veliko.'

Ta ženska se je vrnila kmalu po Frančiškovi smrti. Prosila me je, naj ji pokažem, kje je njegov grob, ker se je hotela zahvaliti za obe milosti, za kateri je takrat prosila.«

Hotel je videti Gospoda.

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Mislil je na Marijino prikazanje v maju in juniju ter na luč, ki je izhajala iz Marijinih rok. V tej luči so otroci globoko doživeli Gospodovo navzočnost, zlasti Frančišek.

Papež sv. Janez Pavel II. je 13. maja leta 2000 v Fatimi – ko je Frančiška in Jacinto razglasil za blažena – v pridigi omenil prav to Frančiškovo doživetje in ga primerjal z Mojzesovim, ko se je ta srečal z Bogom v gorečem grmu:

»'Mi smo goreli v tisti luči in nismo zgoreli. Kakšen je Bog? Tega ni mogoče povedati! Tega res ni mogoče nikdar spraviti v besede, nikdar izraziti! To je ogenj, ki ne zgori.' Enak občutek je imel Mojzes, ko je videl Boga v gorečem grmu. Takrat je Bog govoril z njim in mu povedal, da je zaskrbljen zaradi suženjstva njegovega ljudstva. In odločil se je, da ga osvobodi z Mojzesovo pomočjo. Tisti, ki sprejemajo to navzočnost, postanejo prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega.«

Tudi mi smo poklicani, da postanemo »prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega«.

Frančišek je večkrat vprašal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega [oktobra]? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi [z različnimi vprašanji nadležnih obiskovalcev], da naredim žrtev.«

Po zadnjem Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 in po sončnem čudežu ter videnju Gospoda na nebu je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi. Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Iz teh Frančiškovih besed lahko sklepamo, da je pri prvem in drugem Marijinem prikazanju šlo pri njem za izredno mistično doživetje Gospodove navzočnosti, ki je niti ni mogel izraziti z besedami. Tako si je predstavljal nebesa, kjer bomo Boga »gledali takega, kakršen je« (1 Jn 3,2).

Pastirček Frančišek je globoko doživljal Božjo navzočnost.

Pastirčki so pri prikazovanjih poleg angelove in Marijine navzočnosti globoko doživljali tudi Božjo navzočnost. To velja še posebej za Frančiška. Pri tretjem prikazanju angela so pastirčki navzočnost nadnaravnega še veliko bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:

»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«

Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba ovce odgnati domov. Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem mističnem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:

»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«

'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Lucija v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'

»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«

Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestrico in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'

Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnala na Boga

FATIMA PO STOLETNICI Stoletnica rojstva fatimskega pastirčka sv. Frančiška Vsak svetnik je sad Božje ljubezni.

Vsak svetnik, tudi fatimski pastirček sv. Frančišek, je sad Božje ljubezni. Bog, ki je ljubezen, je njegov začetnik in dovršitelj. Svetnikova ljubezen je deležnost Božje ljubezni. Svetnik v vseh stvareh vidi na delu neizmerno Božjo ljubezen. Vsaka cvetlica, vsaka ptica, celo vsaka bolečina je zanj dokaz Božje ljubezni.

Ljubezen je največja od treh Božjih kreposti, ki jih prejmemo pri svetem krstu: vera, upanje in ljubezen. Je kraljica vseh kreposti. Brez nje ni nobene kreposti.

Božja ljubezen do malega Frančiška se je kazala tudi v tem, da je imel dobre starše, brate in sestre. Ena od teh, Jacinta, je bila skupaj z njim leta 2000 razglašena za blaženo, leta 2010 pa za svetnico. Imel je čudovito sestrično Lucijo, ki je na poti, da jo Cerkev razglasi najprej za blaženo, nato za svetnico.

Vsi trije so doživljali izredno nezasluženo Božjo ljubezen v trikratnih prikazanjih angela in nato v šestkratnih prikazanjih nebeške Gospe, Matere Marije. Poleg tega so tudi sicer globoko doživljali Božjo navzočnost, čeprav jim trpljenje ni bilo prizaneseno.

Vsak svetnik je Božji dar Cerkvi in vsem njenim članom, tebi in meni. Vsak svetnik je človek za vse čase, tudi za naš čas. Tako tudi Frančišek. Še posebej za naš čas. Letos praznujemo stoletnico njegovega rojstva za nebesa. To bo 4. aprila 2019. Pred sto leti je na svojem domu umrl za špansko gripo, kateri se je pridružila pljučnica. Čeprav ni dopolnil niti enajst let, je v teh letih dopolnil mnogo let. Mali Frančišek iz takrat malo znane Fatime je postal velik svetnik in je skupaj s sveto Jacinto in Božjo služabnico Lucijo ponesel ime Fatime po vsem svetu.

Marijine solze, znamenje Materine navzočnosti

Solze so »znamenje« Materine prisotnosti, saj dokazujejo, da je Marija Mati človeštva. Čeprav je v nebeški blaženosti, ostaja zvesta svoji nalogi, ki jo je prejela pod križem (Jn 19,26–27): »Marija ne ostaja brezčutna, ampak je v celovitosti svojega telesa in duše udeležena pri zgodovini svojih otrok« (Pij XII.). Solze so dejansko govorica telesa, ko ni več besed.

Kot v ostalih izrednih prikazovanjih v zgodovini (La Salette 1846, Lurd 1858, Fatima 1917) Marija vabi svoje otroke, da bi živeli po evangeliju, prosi jih za molitev in spreobrnjenje, še naprej ponavlja: Kar koli vam reče, storite (Jn 2,5), pri tem pa to dela tako, da uporablja zgovornejšo in bolj univerzalno govorico. »Solze torej pričujejo o Materini prisotnosti v Cerkvi in v svetu« (sv. Janez Pavel II.).

Marijine solze odkrivajo tudi žalost Božjega Srca, ki ni ljubljeno: »To so solze žalosti zaradi vseh teh, ki zavračajo Božjo ljubezen« (sv. Janez Pavel II.). Solze so »znamenje«, ki povzema jok človeštva: Marija je bitje kot mi, je del našega človeštva. Je podoba in zagovornica vseh tistih, ki jokajo. Marija upravičeno govori z apostolom: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo« (Rim 12,15). »Jokajoča Mati Božja predstavlja vse solze nedolžnih, ki jih nihče ne tolaži« (Joseph Ratzinger).

Vir: Notre Histoire avec Marie