Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 6. november 2018

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike

V preteklem mesecu je bilo pri nas na zunaj najbolj vidno in najpomembnejše dogajanje 15. septembra, ravno na praznik Žalostne Matere Božje. Cel dan je potekal že 37. festival Stične mladih z blizu 6.000 udeleženci. Vključili so se v izredno raznolik program pod geslom: Ne boj se! Največjega srečanja mladih se je udeležila tudi večina škofov in 120 duhovnikov. Vrhunec dogajanja je bila mladim primerno lepo pripravljena mašna daritev ob 14.00. Srečanje v Stični je bil praznik vere. Cilj je, da Stična postane celoletno dogajanje.
Na razpolago sta zdaj prvi in drugi del knjižice o rožnem vencu, zelo povezani s pričevanji neznanih in znanih molivcev doma in po svetu. Skupen naslov je Marijino naročilo v Fatimi: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.«
Končano je obsežno in zahtevno delo: Na samostanski in župnijski baziliki je bilo zamenjano celotno dotrajano leseno ostrešje in stari, deloma dotrajani bobrovec z novo leseno konstrukcijo in novim bobrovcem ter novo bakreno pločevino pod zvonikom in ob prelomih. Za kako obsežno in zato tudi drago delo je šlo, pove velikost strehe: 1500 m2. Poraba: 600 m3 lepljenega lesa, 90 ton nove opeke, izdelane prav za stiško baziliko. Različni delavci iz različnih krajev so 4 mesece delali na strehi, že lani pa so bila izvršena pripravljalna dela.
kronist

četrtek, 1. november 2018

ODMEVI 2.


Desni razbojnik nas uči, kako pomembna je smrtna ura. Od nje je odvisna naša večnost. Zato je tako pomembna molitev za umirajoče. Jezus nam je po sv. Favstini Kowalski razodel pomen rožnega venca Božjega usmiljenja: »Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja.« Sv. Favstina je v Dnevniku dostavila: »O, ko bi vsi spoznali, kako veliko je Gospodovo usmiljenje in kako zelo vsi potrebujemo tega usmiljenja, posebej v tej odločilni uri.«

Leto 2017 me je zelo prebudilo z obiskom fatimske Marije romarice. Marija mi je zelo prirasla k srcu in je v njem ostala, tudi ko je odšla iz Slovenije. Pogovarjam se z njo. Ko gledam njen kip, čutim, da me spremlja, še posebej pri molitvi rožnih vencev. Ona je najljubša prijateljica, ki nas vodi k Jezusu. Po zgledu svoje mame že vrsto let obiskujem prve petke in prve sobote. Marija je v mojem srcu združena z Jezusom. Jezusovo in Marijino Srce sta zdravilo naših duš.
Ivanka

sreda, 31. oktober 2018

ODMEVI 1.

Minilo je že 17 let, a dogodka se spominjam, kakor da je bilo včeraj. Okrog osme ure zjutraj je žena odšla v službo, jaz pa sem se vračal iz trgovine, kjer sem kupil kruh, mleko … in priboljšek – sladico – da z njo razveselim priletno, bolno taščo, ki nam je bila najboljša mama, dobrega srca, polna ljubezni do Boga, bližnjega in vsega. Kljub letom, bolezni in trpljenju je bila vedra, duhovita, modra.
Tisto jutro ni bilo kot po navadi. Ko sem odpiral vrata, me je poklicala: »Pridi brž, zelo mi je hudo. Duši me. Vzemi brisačo, mahaj z njo, da pridem do zraka …!«
Ubogal sem jo, saj mi je bilo v trenutku jasno, da umira. Niti pomislil nisem, da bi poklical prvo pomoč. Vedel sem, da bi bilo zaman. Solze so me oblivale, ko sem pristopil k ležeči, z brisačo mahal po zraku, da ji vsaj za spoznanje olajšam dihanje, in po tihem molil rožni venec Božjega usmiljenja, kakor je Jezus naročil sv. Favstini Kowalski in ga priporočal moliti ob umirajočih …
Mamino sopenje in hlastanje za zrakom se je kmalu sprevrglo v bolj umirjeno dihanje. V sredini molitve rožnega venca je bilo, ko se je bolnica pomirila in kmalu mirno zaspala ter odšla k Jezusu. V to sem prepričan po njegovi obljubi, ki jo je med branjem spoznala osebno, ko je pred nekaj dnevi brala drobno, priljubljeno, modro knjižico, ki jo je izdal duhovnik Danilo Cimprič, a jo je v polnosti dojela v večnosti. Mama je sicer bila pravoslavne vere, toda sv. Janez Pavel II. je dejal, da Cerkev diha z obema pljučnima kriloma, torej ima eno Srce in časti istega Boga.
Sv. Favstini je Gospod naročil: »Nenehno moli rožni venec, ki sem te ga naučil. Kdor koli ga bo molil, bo ob smrtni uri deležen velikega usmiljenja. Duhovniki ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bi samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja« (Dnevnik, št. 687).
Pepi

torek, 30. oktober 2018

DOMAČA ZDRAVILA - Jabolčni kis z dodatki

Priprava: Zrela jabolka očistimo, zrežemo na koščke, damo v posodo in pustimo 8 dni, da se segrejejo. Nato dolijemo tople vode (največ 40°C). Že po nekaj tednih je kis primeren za uporabo. Popolnoma dozori v enem letu.
Jabolčni kis vsebuje vitamine A, B, C. Poleg vitaminov vsebuje tudi veliko mineralov, zlasti kalija, magnezija, železa, žvepla. Pomembna sestavina je pektin, ki v telesu deluje kot goba, ki vpija strupe. Sestavine kot so dekstroza, trsni sladkor, jabolčna kislina, mlečna in oksalna kislina, encimi, flavonoidi ter čreslovine to dragoceno živilo samo še obogatijo.
Najpomembnejši mineral je kalij, ki skrbi za pravilno razporeditev vode v telesu, za prenos signalov po živčevju ter ureja pravilno delovanje ledvic in mišic.
Novejše raziskave so potrdile, da redno uživanje jabolčnega kisa predvsem zaradi velike vsebine kalija krepi srce, izboljšuje presnovo, odpravlja glavobole, ureja krvni tlak, redči kri, upočasni staranje in Alzheimerjevo bolezen, čisti žile in pozitivno deluje na lase ter lasišče.
Redno uživanje dodaja telesu dovolj snovi za razstrupljanje in večanje odpornosti.
Zadostuje ena žlica kisa v kozarcu vode. Priporočljivo je dodati še 1 žličko medu. To mešanico pijemo dalj časa zjutraj na tešče.
Naše telo mora strupene snovi kot ostanek presnove izločiti po znanih poteh preko prebavil, pljuč, sečil in kože. Velikokrat je premalo moči, da bi to potekalo pravilno. Strupi ostajajo v raznih organih in sklepih, kar je vzrok za različna obolenja. Ob uživanju jabolčnega kisa z dodatkom medu strupi izgubijo svoje škodljivo delovanje.
Pri prehladnih obolenjih, ki jih spremlja vnetje grla je poleg žajblja priporočljivo grgranje jabolčnega kisa.
Pri težavah s kožo dajejo odlične rezultate kopeli in masaže z jabolčnim kisom. Tako postane koža rahlo kisla, kar preprečuje različne kožne bolezni. Kis je še vedno najboljše razkužilo. Pri zunanji uporabi moramo jabolčni kis razredčiti z vodo.
Kadar se odločite za kuro s jabolčnim kisom bodite vztrajni. Dobro počutje bo nagrada za vaš trud.
Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.
Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si
farm. Klemen Križaj

ponedeljek, 29. oktober 2018

Razmišljanja ob zmedi

46. Neomejena sebičnost
Sebičnost je pomembna gospodarska sila.
Medtem ko eni vidijo v sebičnosti oseb
osnovo za napredek in blaginjo,
imajo drugi družbeno sebičnost,
razreda ali naroda,
za silnico socialnega razvoja.
Sebičnost, družbena ali osebna,
če ni z moralnimi zakoni omejena,
sprosti pohlep, nagone po imetju in oblasti
in vodi v past nesmiselnega boja.

47. Zagledanost vase
Ko se ustavlja človek pri površju znanja,
ko se do take mere je zagledal vase,
da mu je bližnji že neznan
in se predal je ves pohlepu in zavisti,
ko mu notranja zbranost je postala tuja,
ko si lasti pravice brez dolžnosti,
ter veča si imetje in ugled s prevaro,
takrat povzroča v družbi spore, nezaupanje, nemir,
onemogoča zdravo tekmovanje
in ruši med ljudmi življenjski optimizem,
vedrino, ki jo izžarevata resnica in ljubezen.

48. Mlačnost in nasilje
Zdi se, naj bi v sodobni družbi
postala mlačnost in povprečnost
izraza strpnosti, pogoj ugodja
in da naj bi odpravila nasilje.
V resnici pa ljudem meglita, omejujeta pogled,
razširjata brezbrižnost, dolgočasje in praznino,
v množici osamljenost in v narodu mrtvilo.
V praznini, ki nastane v mlačnih dušah,
požene zlahka spet plevel nestrpnega nasilja.
dr. Marko Kremžar

nedelja, 28. oktober 2018

Vir največje moči I/13 Advokati

Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta se vnemala bolj za politiko in sta kovala načrte, kako bi v prihodnjem kraljestvu svojega Učitelja Jezusa dobila prva sedeža. Nista si pa bila prav gotova, kako se bo pri Gospodu ta prošnja iztekla; zato sta hotela uporabiti kako vplivno osebo, ki naj bi jima pomagala doseči njune častihlepne načrte. Poiskala sta advokata, ki naj bi ju zastopal. Bržkone sta oba brata o tej zadevi že večkrat govorila s svojo materjo Salomo, in ta je, zanašajoč se na svojo sorodstvo, zadevo vzela v svoje roke in našega Gospoda Jezusa Kristusa prosila, naj bi, ko bo ustanovil svoje kraljestvo, Jakob in Janez sedela eden na njegovi desnici, drugi na levici njegovega prestola. Nista dosegla, da bi bila ta prošnja uslišana v obliki, v kakršni je bila predložena, ker »nista vedela, kaj prosita«. Vendarle pa sta končno dobila visoko mesto v božjem kraljestvu: »Sedeli boste na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove«.
Marsikdaj moramo svoje pičlo zaupanje okrepiti s pomočjo »advokatov«, ki naj bodo naši posredniki. Čeprav utegne to pričati o našem pomanjkljivem zaupanju, Bog marsikdaj rešuje naše prošnje po posredovanju katerega od teh advokatov: svetnikov v nebesih.
Kolikokrat je že kak sin, ki ga je kaj polomil, rabil posredovanje svoje matere, ker si sam ni upal z očetom govoriti in ga kaj prositi.
Presveta Devica Marija je naša mati. Ona je pribežališče grešnikov, tolažnica žalostnih, zdravje bolnikov. Kako se ne bi z vsem zaupanjem zatekali k njej, saj vemo, da je ona Božja Mati, kateri Bog ne more ničesar odreči?
Presveta Devica je v nebesih na tako visokem mestu, da lahko najučinkoviteje in veliko lažje posreduje kakor pa katerikoli izmed angelov ali svetnikov v nebesih. Naš Gospod Bog hoče, da ga prosimo. Našteto stvari nam je sklenil dati, če ga bomo prosili. Ve tudi, kako težko je nam, da bi se obračali naravnost nanj, ko pa ga tako hudo žalimo. Hoče nam olajšati našo molitev, zato nam je dal svojo Mater za poglavitno posrednico vseh milosti, saj ve, da se k njej zatekamo lažje in z večjim zaupanjem.
Če naša vera omahuje, nas ona krepi. Če naše zaupanje pojema, nam ona daje moč. Prisrčna pobožnost, ki so jo vsi kristjani že od vsega začetka izkazovali Božji in naši Materi, priča, kako preudaren je bil ukrep Gospoda Jezusa, ko nam jo je dal za mater. Koliko nesrečnikov bi se že pogubilo brez posebnega Marijinega varstva! Zato jo kristjani neprestano kličemo s tolikimi in tako lepimi nazivi in nenehno ponavljamo: »Prosi za nas!« Marija je naše upanje, kakor jo imenujemo v molitvi »Pozdravljena, Kraljica!« in kakor molimo v lepi molitvi svetega Bernarda »Spomni se …, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal«. – Kaj hočemo še več, da dovolj okrepimo svoje zaupanje in tako od Boga dobimo, kar ga prosimo! Jezus je Gospod. Njega prosimo, naj se nas usmili. Preblažena Devica pa je njegova mati in njo kot otroci prosimo, naj »prosi za nas«; kajti, če stori to ona, Bog, naš Gospod, prošnje ne more zavrniti.
Poleg te vzvišene zavetnice nam je Kristus hotel dati še druge advokate, čeprav so veliko nižji kakor naša nebeška Mati, katerih priprošnje v nebesih radi slišijo in uslišijo.
Kadar hoče Gospod na primer poveličati katerega izmed svojih služabnikov, ki je po tem bridkem zemeljskem trpljenju prejel nebeško krono, posebno rad usliši molitve, katere po njegovem posredovanju opravljamo. Mnogokrat stori celo čudeže, da s tem poveliča kakega svojega služabnika in nam ga da za zgled.
Molitve, ki jih naslavljamo na svetnike, da bi prosili za nas, so Bogu všeč. Hoče nam deliti dobrote in milosti in mu ugaja, če ima za delivce in razdeljevalce svojih milosti tiste, ki so se v življenju trudili za njegovo slavo. Tako vidimo svetnike, ki so posebni posredniki v tej ali oni zadevi. Druge spet vidimo, da jih je Cerkev izbrala za zavetnike narodov in mest v upanju, da bodo pri Bogu še prav posebej prosili za tiste, ki so jim priporočeni. Zato nas Cerkev, ko nam pri krstu da ime, postavlja pod posebno varstvo tistega svetnika, čigar ime nosimo. Marsikdo ima pobožno navado, da svoje potrebe priporoča svetniku tistega dne, drugi se spet priporočajo svetniku dne, ko bodo umrli, naj jim izprosi milost srečne smrti.
Vse to nam kaže, kako Cerkev umeva voljo Boga, ki nam hoče deliti dobrote po posredovanju svetnikov ter tako hkrati množiti naše zaupanje, da bomo uslišani.
Zmeraj pa se moramo zavedati, da so svetniki, najsi so v nebesih še tako visoko, vendarle samo priprošnjiki. Gospodar, Gospod, Kralj je edinole Kristus. Zato v litanijah pri prošnjah svetnikom odgovarjamo: »Prosi za nas«, h Kristusu pa molimo: »Usmili se nas!« Svetniki sami od sebe nimajo nič, kar bi nam mogli dati. Gospod vsega je Bog in njegov Sin Jezus Kristus, po katerem je bilo vse ustvarjeno. Svetniki so le advokati pred Gospodovim prestolom.
Da bi pa naše zaupanje pomnožil, je Bog izbral tudi nekaj krajev, kjer nam deli prav posebne milosti, na primer Lurd in druge Božje poti naše ljube Gospe.
Prav tako se zdi, da si je izbral posebne čase, ko nam v obilnejši meri deli svoje časne in duhovne darove. To zlasti lahko opazimo med duhovnimi vajami ali med misijonom, posebno kar zadeva dušne dobrine.
Bog, ki ne želi nič drugega, kot da nam deli milosti, če jih prosimo, nam ne daje le mogočnih posrednikov v nebesih, marveč nam daje tudi na zemlji posrednike, ki prosijo za nas.
Že prej smo omenili, da redovne osebe, zlasti tiste, ki so se posvetile molitvi in pokori, prosijo Boga za take, ki tega ne delajo. Kolikokrat, ko smo že skoraj obupali, da bomo od Boga prejeli, kar si želimo, se navsezadnje zatečemo k tem dobrim dušam. In Bog nam po njihovem posredovanju da tisto, kar se je prej zdelo, da nam odreka.
Bog se nam rad izkaže posebno naklonjenega, celo nekako razsipno radodarnega, če ga ob času preganjanja, bridkosti ali bolezni kaj prosimo s popolno vdanostjo njegovi najsvetejši volji. Zdi se, da imajo trpljenja vajene duše, ki so popolnoma vdano trpele bridkosti, katere je Bog dopuščal, in so se v vsem podvrgle njegovi najsvetejši volji, po molitvi v rokah vso moč Božje vsemogočnosti. Te izvoljene duše, čeprav jih je malo, so nekaki strelovodi. One namreč mnogokrat zavirajo ali celo zadržijo nesreče, ki si jih nakopljejo s svojimi grehi ljudje, ljudstva in narodi.
Mislimo, da smo s tem podali nekak splošni pojem o raznih vrstah advokatov, ki nam jih Bog daje na razpolago, da nam pomagajo doseči, kar smo prosili, ko naše upanje in naša vera omahujeta. Ti dopolnjujejo, kar nam manjka, ti prosijo za nas, Bog pa nam na njihovo priprošnjo daje milosti in dobrote, katerih bi nam zaradi naše slabosti in majhne vere sicer ne dal.
C. M. de Heredia

sobota, 27. oktober 2018

Misli sv. Bernarda - Nebesa, večno življenje

Če nas bo Gospod našel ponižne, bomo tudi mi klili kot lilija in pred njim vekomaj cveteli.
Na zemlji nič lepše ne predstavlja nebeškega stanja kakor veselje tistih, ki hvalijo Boga, saj pravi Sveto pismo: »Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, Gospod, vedno te hvalijo!« (Ps 84,5).
Polnost, ki jo pričakujemo od Boga, ne bo drugo kot polnost Boga samega.
Bog bo nekoč našemu razumu polnost svetlobe, naši volji obilje miru, našemu spominu pa nepretrgano trajanje večnosti. O resnica, ljubezen in večnost! O blažena in blaženost prinašajoča Trojica! K tebi žalostno vzdihuje moja žalostna trojica, ki živi v izgnanstvu ločena od tebe.
Tako bo Bog vse v vsem, saj bo razum prejel neugasljivo luč, volja bo dosegla neskaljen mir, spomin pa se bo oklenil vekomaj tekočega studenca.
Upamo, da bo naša ljubezen obrodila sad, ki ga je obljubil naš ljubljeni Kristus: »Dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje« (Lk 6,38). Ta mera bo, kakor pravi Sveto pismo, brez mere.