Zvestoba posvetitvi

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu obema damo častno besedo, da bomo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je dobro pripravljena in zavestna obnovitev krstne posvetitve Bogu. Je poživitev milosti, ki smo jih takrat prejeli, in popolna pripravljenost, da po njih živimo.

Tudi po posvetitvi ostanemo nestanovitni. Pravijo, da sta na svetu dve stvari najbolj nestanovitni: luna na nebu in človek na zemlji. Danes smo goreči za Boga, naslednjega dne nas že zagrabi mlačnost. Kar smo pri spovedi trdno sklenili, tega se čez nekaj ur ne držimo več. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo. Zunanja spodbuda je medsebojna pomoč posvečenih. Zgledi vlečejo. Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Primerna vsakdanja molitev nas lahko vedno znova spomni, kaj smo obljubili. Tudi slika obeh Src ali Jezusa in Marije na Kalvariji nam je v veliko oporo. Ljubeč pogled na Jezusa in Marijo je odlična molitev. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Prav primerni so za to prvi petki in prve sobote.

Za ohranitev zvestobe posvetitvi je potreben boj zoper zlo v nas in okrog nas. »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč,« pravi Jezus (Mt 10,34). Vabi nas: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Sv. Pavel je zapisal: »Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim« (1 Kor 9,27). »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24).

Glej to Srce (13) Sadovi posvetitve

V zadnjih stoletjih se vera vedno bolj umika iz javnega življenja, ki postaja vedno bolj sekularizirano, materialistično, z vedno manj nesebične ljubezni. Kdor hoče v takšnem svetu ostati veren in po veri živeti, se mora za Boga vedno znova in zavestno odločati ter plavati proti toku. Bolj kakor kdajkoli je danes potrebna osebna vera, ki deluje po ljubezni in je usmerjena na služenje Bogu in ljudem. Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za takšno vero in takšno ljubezen. Duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca je odgovor na duhovne potrebe našega časa.

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu se razodeva tudi v našem odnosu do bližnjega. Jezus in Marija imata srce za vsakega izmed nas in želita, da bi bilo tudi pri nas tako. Ne moremo imeti pravega odnosa do Jezusa in Marije, če nimamo srca za sočloveka.

Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca gre tudi za reševanje do skrajnosti stehnizirane porabniške družbe, družbe brez srca, v kateri ni v ospredju človek, ampak proizvodnja, poraba, užitek in dobiček. V češčenju obeh Src je vključena duhovno-pastoralna, karitativna in socialna dejavnost človeka za človeka, Cerkve za človeštvo.

Uresničevanje posvetitve v življenju

Posvetitev je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom zasebno ali v skupnosti samo izpovemo. Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. Če bomo iz nje živeli, se bo na nas izpolnila Ezekielova prerokba: »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali« (Ezk 36,25–27).

Povzemimo: Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve, čeprav so tudi te potrebne. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje Kristusovega in Marijinega telesnega srca kot odličnih delov njunih teles, saj po Svetem pismu in splošni govorici ljudi srce označuje osebno središče človeka. V ospredju sta Kristus in Marija, njuni telesni srci pa sta pri tem simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo Božjo ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo v popolni podreditvi Božji volji.

p. Anton

OBNOVITEV POSVETITVE JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU

Mesec junij je ves posvečen Jezusovemu Srcu. V petek, 8. junija, je praznik Srca Jezusovega, naslednji dan, 9. junija, pa Marijinega brezmadežnega Srca. 

To je najprimernejši čas za posvetitev ali obnovitev posvetitve obema Srcema. Vse posameznike, družine, skupine in župnije vabimo, da se na to dejanje posvetitve primerno pripravijo. Letošnja obnova posvetitve je pomembna tudi zato, ker mineva eno leto od stoletnice prikazovanj v Fatimi in je za nami tako romanje fatimskega kipa po naših župnijah kot tudi romanje Marijine podobe (mala Marija romarica) po naših družinah. 

Vemo, da je dobra duhovna priprava na obnovo posvetitve zelo pomembna. V pomoč nam je lahko rakovniška knjižica »Devetdnevnica« pred posvetitvijo in obnavljanjem posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu iz zbirke »V šoli najsvetejših Src 1«. 

Poleg nje so nam na voljo še mnoge knjižice iz iste zbirke, pa tudi iz zbirke Sto let Fatime, št. 1: Kristus bo zmagal po Mariji, ter knjiga Fatima, okno upanja, in druge.

Skupaj bomo letos to posvetitev obnovili v župniji Črenšovci, kjer bo vseslovensko letno srečanje posvečenih obema Srcema v ponedeljek, 25. junija. 

Pričetek ob 15.00 uri. Skupaj bomo molili rožni venec, prisluhnili pričevanjem in prvi del sklenili s petimi litanijami Matere Božje. 

Ob 17. uri bo somaševanje duhovnikov vodil škof ordinarij msgr. dr. Peter Štumpf. 

Lepo vabljeni vsi častilci Jezusovega in Marijinega srca.

Alojz Snoj

voditelj odbora za posvetitev

Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Izročitev Mariji pod križem

Tam je rojstna ura izročitve in posvetitve Božji Materi. Evangelist Janez poroča: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25–27).

Učenec, katerega je Jezus ljubil (po izročilu je to apostol Janez), je bil predstavnik nas vseh. Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater. Njegova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater. Njej se izročimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema in izročitve vedno znova obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri dobro pripravljeni izročitvi in posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Papež Janez Pavel II. je 13. maja 1982 v Fatimi dejal: »Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni, približati se po priprošnji Matere samemu viru življenja, ki se je odprl na Golgoti. Iz tega vira izvirata odrešenje in milost […] Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni vrniti se pod Sinov križ. Še več: Pomeni ta svet posvetiti prebodenemu Odrešenikovemu Srcu in ga tako zopet privesti k viru njegovega odrešenja.«

FATIMA PO STOLETNICI Posvetitev kot najodličnejša oblika češčenja Matere Marije

Izročitev in posvetitev sebe in drugih

Pri izročitvi in posvetitvi sebe Materi Mariji, pa naj se ji posveti posameznik ali skupina, je poudarjeno osebno sodelovanje. Posameznik ali skupina se za posvetitev najprej osebno odloči in se nanjo dobro pripravi, preden se Mariji izroči in posveti s posebno posvetitveno molitvijo. V njej običajno ni izraženo le češčenje Božje Matere in izročitev, ampak tudi prošnja za njen blagoslov in varstvo.

Naravnost mistično umevanje posvetitve kot samopodaritve Mariji imamo pri sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (+ 1716) v njegovi knjigi Razprava o pravi pobožnosti do svete Device. Marijo je povezoval s Kristusom in Svetim Duhom. Posvetitev Mariji je imel za najpopolnejšo in najzanesljivejšo pot h Kristusu. Po Grignionu osebna in skupna posvetitev Mariji sloni na veri v Kristusa, ki je vir milosti, in na Mariji, ki je posredovalka milosti.

Marija je Mati Cerkve, zato nas posvetitev njej na globlji način poveže tudi s Cerkvijo in njenim apostolskim poslanstvom.

Čim bolj je cilj, kateremu se posvetimo, vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je tudi posvetitev tema najsvetejšima Srcema nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Ne pomeni le našega enkratnega dejanja, pri katerem zmolimo posebno molitev, ampak trajno razpoloženje našega duha, iz katerega izvirajo vsa naša dejanja.

Prva, ki se je v tem življenjskem pomenu popolnoma posvetila Jezusu, je bila Devica Marija, in sicer vse od angelovega oznanjenja pa tja do Kalvarije in do konca svojega življenja ter za vso večnost.

Za Devico Marijo se je posvetil Jezusu pa tudi Mariji, njunima Srcema, sveti Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Tako naj bi bilo tudi pri naši posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Kako je s posvetitvijo skupin in zlasti sveta, v katerem so tudi neverni in drugače verni? Papež Pij XII. je 31. oktobra in 8. decembra 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pomen te posvetitve lahko razumemo iz papeževih besed: »Varuj tudi neverne in vse, ki prebivajo v smrtni senci.«

Posvetitev ni le navadna prosilna molitev (čeprav je tudi prosilna molitev!), kakor marsikdo misli. Posvetitev namreč povzroča nekaj objektivnega in trajnega, nenehno obojestransko povezanost posvečene stvari, osebe ali skupine oseb z Materjo Marijo in z Bogom. To še posebej velja pri osebah, ki se izročijo Mariji ali pa v moči svoje službe v Cerkvi posvetijo Mariji posameznike, različne skupine in dežele, vesoljno Cerkev in ves svet. Taka posvetitev ima brez dvoma objektivno vrednost, ker je tu Cerkev, ki deluje.

Že naša govorica kaže, da posvetitev ni le prosilna molitev, saj rečemo, da posvetitev obnavljamo, prosilne molitve pa ne obnavljamo, ampak vedno znova prosimo.

Bistvo posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Odlično dejanje obojestranske ljubezni

Ljubezen je temelj in odločujoči nagib izročitve in posvetitve. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16) in vse stvari imajo svojo vrednost po tem, koliko se mu približajo in so deležne njegove ljubezni ter mu jo z življenjem v ljubezni do njega in bližnjega tudi vračajo.

Izročitev in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je odlično dejanje ljubezni, ki gre iz našega srca naravnost v Marijino Srce, ki postane naš duhovni dom. Seveda je to naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji ob sotrpljenju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.

Izročitev Marijinemu Srcu je dokončna in nepreklicna podaritev Mariji in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil Devici Mariji:

»V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Po rožnem vencu je naše delo bolj uspešno

Danes sem bila pri sv. maši v stolnici. Bila je slovesna maša, ki jo je daroval gospod nadškof Stanislav Zore; blagoslovil je nove oltarne prte, ki so jih sklekljale žirovske ženske.

Na koncu maše je spregovorila gospa, ki je vodila projekt. Povedala je, v kakšno časovno in delovno stisko je padla proti koncu projekta in kako se je obrnila na sveto Marijo, jo prosila za pomoč in ji obljubila za vsak dan v oktobru molitev štirih rožnih vencev. Povedala je, kako se ji je vse lepo izšlo, kljub temu, da je dodatno porabila čas za molitev.

Marjeta

Sedem let sem vsak dan vztrajno molila, da bi se moj vnuk cerkveno poročil in da bi hči postala verna. Ravno za 13. avgusta sem dobila vabilo na cerkveno poroko in krst dvojčkov, mojih pravnukov. Zadnje leto, ko pride hčerka k meni na obisk, me povabi, da bi skupaj molile rožni venec. Ne morem verjeti, da so moje žrtve in molitve res všeč Mariji in jih je uslišala.

Ivanka