VEČ IN BOLJE MOLITI (43) Pomen prosilne molitve

Stari Rimljani so mislili, da z dolgimi molitvami napravijo na bogove močan vtis in jih tako nagnejo, da so ljudem naklonjeni. Kristus nas uči, naj pri molitvi ne blebetamo, kakor to delajo pogani, ker naš nebeški Oče ve za naše potrebe (prim. Mt 6,7 s).

Budisti v Tibetu imajo kot molitvene pripomočke zastavice in molitvene mlinčke. Na teh so napisane razne molitve. Tibetanci verujejo, da plapolanje teh zastavic v vetru in vrtenje mlinčkov s pomočjo vode časti božanstvo in kliče njegovo pomoč na človeka.

Sv. Avguštin je rekel: »Bog ne išče pri nas besed, ampak išče naše srce.« Vdovi Probi je zapisal:

»Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi veliko besed, pač pa bodi v njej veliko prošenj. Moliti in pri tem veliko govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; veliko prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to opravimo bolj z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.«

Naša beseda res ne more Bogu nič novega povedati. On od vekomaj ve za vse naše misli, želje in prošnje. Če svoje prošnje Bogu razlagamo, se s tem na Božje darove bolje pripravimo in jim odpremo svoje srce. Pri Božjih darovih smo Božji sodelavci. Bog računa z nami in nam zaupa. Hoče, da ga prosimo zaradi nas samih. Podobno vlogo ima stanovitno vztrajanje v molitvi. Tako raste naše zaupanje v Boga, ki je glavni pogoj, da Bog našo prošnjo usliši. Vadimo se tudi v ponižnosti. S tem duhovno rastemo in zorimo za Boga. To je pogosto več vredno kakor tisto, za kar prosimo.

S prosilno molitvijo priznavamo Božjo vsemogočnost, dobroto in ljubezen do človeka. V nas rastejo Božje kreposti vera, upanje in ljubezen. Tako postaja naše življenje vedno bolj polno. Sv. Avguštin v pismu vdovi Probi razlaga, da Bog hoče, »da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati […]. Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo, česa naj prosimo, nikar pa, da bi menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo.«

Prosilna molitev ne sme biti ločena od slavilne. Kakor smo videli, pri prosilni molitvi ne gre za to, da bi nagnili Boga, da bi se ravnal po naši volji, po naših željah. Gre za to, da bi mi vstopili v njegov odrešenjski načrt. Molitev nam pomaga, da se »vživimo« v Božje stališče in da smo ga pripravljeni sprejeti. V tem smislu je molitev predvsem združenje z Božjo voljo in Božjo odrešenjsko dejavnostjo.

Slavni televizijski zvezdnik Mike Bongiorno je pričeval o svoji molitvi v stiski, ko so ga Nemci v drugi svetovni vojni zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju obsodili na smrt. Ko je v zaporu čakal na izvršitev smrtne obsodbe, je molil. O tej molitvi pravi:

»Moja molitev je bila pogovor z Bitjem, za katerega veš, da je večje, močnejše od tebe ... Pa bo morda kdo ugovarjal, da ti Bog ne odgovori. Vendar pa to ne drži. Če se takrat, ko govoriš z njim, čutiš pomirjenega, mirnega, vdanega, če te takrat, ko govoriš z njim, ni več strah in se ti v srcu porodi upanje, mar ni to njegov odgovor? In to sem čutil takrat jaz. Bog je bil moja silna moč.«

Ali Bog na podlagi naših prošenj spreminja svoje odločitve? Kanonik Bullens pravi: »Molitev nima namena, da pripravi Boga do tega, da spremeni svoje stališče.«

Bog že vnaprej ve za vse molitve vseh ljudi do konca sveta. Te molitve že vnaprej upošteva in jih vračuna v svoj načrt. Tako jih že vnaprej usliši. Pri Bogu ni časa. Pri njem je večni sedaj, večni danes. Če danes molim za svoje pokojne starše, je Bog mojo molitev že vnaprej upošteval in na podlagi te molitve njim delil darove v času njihovega zemeljskega življenja, tudi milost srečne smrti.

Nobena dobra prosilna molitev ni izgubljena, čeprav morda ni uslišana tako, kakor smo želeli. V večnosti bomo spoznali, komu vse smo s svojimi prošnjami pomagali.

Ker je Bog Stvarnik vsega, so vse stvari in vsi zakoni v stvareh od njega. Ali Bog posega v zakonitosti sveta in jih spreminja? Bog kot Stvarnik to lahko naredi, a Bog zakonitosti, ki so v stvareh, redno ne spreminja. Upošteva jih in ne deluje proti njim. Kar dela Bog v svetu, dela hkrati tudi stvar. Bog v svetu ne deluje od zunaj, saj je v svetu stalno navzoč. Podobno človeški duh vodi človeško telo, da se giblje, da dela, da se hrani.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo kar za 4 zrna. Darovanje molitev in svetih maš za duhovne poklice je dober način obhajanja postnega časa. V postnem hvalospevu je namreč rečeno: »Z večjo vnemo naj bi se posvečali molitvi in delom ljubezni do bližnjega.« Našo večjo vnemo bo Bog poplačal z novimi duhovnimi poklici in s stanovitnostjo tistih, ki živijo v različnih duhovnih poklicih. Bog povrni vsem, ki sodelujete. Naj bo naša molitev zaupna in stanovitna ter naj pri njej sodeluje čim več molivcev, pa bomo imeli dovolj dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov ter misijonarjev.

Glej to Srce (12) Posvetitev kot prijateljska zaveza

Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu se zavežemo, da bomo skrbeli za njune zadeve, onadva pa se zavežeta, da bosta skrbela za naše zadeve. Gre torej za nekakšno medsebojno pogodbo, ki ji z lepšim izrazom rečemo prijateljska zaveza.

Po naravi smo sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Pri posvetitvi pa se je treba z ljubeznijo usmeriti od sebe k Jezusu in Mariji. Če v tem uspemo, se bomo rešili sebičnosti. Onadva se bosta zavzela za nas in nam odvzela naše odvečne skrbi. Gre za dogovor dveh ljubezni. Če se bomo nesebično darovali, se nam bosta Jezus in Marija še bolj podarila. Če se podarimo Jezusu in Mariji, smo njuna last. Onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino. S posvetitvijo jima izročamo svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine.

Odslej bomo skrbeli za zadeve, ki so Jezusu in Mariji posebno pri srcu. To je življenje po evangeliju in večno zveličanje ljudi. Posvetitev nas usmeri v ljubezen do bližnjega, da bi se tudi on odločil za ljubezen do Jezusa in Marije. Za odrešenje in zveličanje ljudi je prišel Jezus na svet, se rodil kot človeški otrok in zanje umrl na križu. Zato je ustanovil Cerkev in poslal Svetega Duha, da bi ljudi vodil k svetosti. Devica Marija je bila Jezusova zvesta sodelavka in družica. Postala je mati ljudi in mati Cerkve ter želi, da bi se vsi ravnali po Božji volji in se zveličali.

Naš apostolat je najprej apostolat molitve in žrtve ter zglednega krščanskega življenja po evangeliju, v izpolnjevanju Božjih in cerkvenih zapovedi. Molili bomo za rast Božjega kraljestva v dušah. V ta namen bomo sprejeli nase tudi kakšno odpoved, žrtev. Predvsem bomo voljno nosili vsak svoj križ in tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

Govorica srca

Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Alacoque (izg. Alakók) leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg. Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala »brezmadežno Srce«? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a mnogi jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega oddaljilo, rešiti. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo Srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Jezus je sv. Marjeti Alacoque obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

An

Kdor bo našel Marijo, bo našel življenje.

Marija mora bolj kot kdaj koli odsevati usmiljenje, moč in milost. Usmiljenje, da bi ljubeče privedla in sprejela uboge grešnike in zablodele, ki se bodo spreobrnili in vrnili v katoliško Cerkev. Moč proti Božjim sovražnikom […], ki se bodo silovito uprli, da bi z obljubami in grožnjami zapeljali in premagali vse svoje nasprotnike. Končno bo morala odsevati milost, da bi poživljala in podpirala pogumne vojake in zveste služabnike Jezusa Kristusa, ki se bodo bojevali za njegove cilje.

Marija mora biti nekaj strašnega za hudiča in njegove pristaše, ker ima urejeno vojsko za boj. To velja še posebno v teh poslednjih časih, ker se hudič, ki dobro ve, da ima malo časa, bolj kot kdaj koli prizadeva, da bi pogubil duše ter vsak dan podvoji svoje moči in boje. Kmalu bo povzročil kruta preganjanja in strašne pasti zvestim služabnikom in resničnim Marijinim sinovom, ki jih težje premaga kot druge.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski, Resnična pobožnost do Marije, št. 50

Jezus hoče, da poznamo in ljubimo Marijo

Pri drugem Marijinem prikazanju, 13. junija 1917, je Lucija Marijo prosila, da bi pastirčke vzela v nebesa. Ko je Marija odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, je Luciji poverila življenjsko nalogo:

»Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Za to čudovito Lucijino poslanstvo ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko rodovitnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta je zelo častila Marijino brezmadežno Srce in je pogosto ponavljala: »Ljubeznivo Srce Marijino, bodi moje rešenje!« Pred svojo zgodnjo smrtjo je Lucijo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:

»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

Po drugem prikazanju je nebeška Gospa razprostrla roke in pastirčke obsijala s čudežno svetlobo ter s tem vanje vlila spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani Marijine desne roke je bilo srce, obdano s trni, ki pomenijo naše grehe. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so pastirčki v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

Češčenje Marijinega Srca kot pot do zveličanja

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju. Dokaz za to so mnogi svetniki. Marija je namreč od Boga določena za posrednico vseh milosti, seveda v odvisnosti od Kristusa, ki je z velikonočno skrivnostjo te milosti zaslužil.

Že čisto naravno ima vsaka dobra mati s svojo materinsko ljubeznijo velik vpliv na svoje otroke. Tem bolj to velja za Mater Marijo, ki je Mati Cerkve in vsakega posameznega kristjana. O Marijinem brezmadežnem Srcu je sv. Janez Vianney učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Če zavestno izberemo Marijo za svojo duhovno Mater, se bomo z njeno pomočjo odločili tudi za njenega Sina in njegovo voljo. Zgodovina nas uči, da tisti, ki izbere Marijo za svojo duhovno mater in v soglasju s to izbiro tudi živi, ostane veren in pošten.

Lucija je 1957 dejala patru Agostinu Fuentesu, postulatorju za beatifikacijo Frančiška in Jacinte: »Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca.«

V Marijino srce se zabadajo trni, kar kaže, da naša ljubezen ni prava. Srečujemo se z dejstvom greha. Človeštvo se je oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena. Fatimska Marija nas opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike.

Marija posebej omenja: posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote. Hkrati pa bi ljudje morali prenehati z velikimi grehi žaliti Boga. Tako bi se po Marijinih besedah rešilo mnogo duš, Rusija bi se spreobrnila in imeli bi mir.

Lucija se v svojem zadnjem spisu sprašuje:

»Zakaj prosi naša Gospa za rešitev ubogih grešnikov za češčenje njenega brezmadežnega Srca? Sama nam odgovori: 'Ker Bog to hoče. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'

Da, Bog hoče uporabiti njo kot Mater Božjega ljudstva, kot vrata rešitve, vrata nebeška, pribežališče grešnikov, ki se zatekajo k njej z vero, upanjem in ljubeznijo, kot pomoč kristjanov, Odrešenikovo Mater, ki s svojo prošnjo izprosi pri Bogu za tiste, ki jo prosijo iskreno skesani, milost odpuščanja in spreobrnjenja. Mati Božje milosti in Mati Božje ljubezni, katere simbol je brezmadežno Srce, je studenec Božje ljubezni in ljubezni do duš, ki jih je njen Sin Jezus Kristus odrešil. Ko je pribit na križu umiral, je vse odrešene duše zaupal njeni materinski skrbi: 'Žena, glej tvoj sin'«

FATIMA – OKNO UPANJA (53) Drugi del skrivnosti A: češčenje Marijinega Srca

Besedilo drugega dela fatimske skrivnosti

Drugi del fatimske skrivnosti se tiče predvsem češčenja Marijinega brezmadežnega Srca in napovedi druge svetovne vojne. Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

“Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla:

‘Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila itd. Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko to povesta.’”