Sveti Bernard o ponižnosti 2.

Ponižnost in pričakovanje pohvale

Če pričakuješ pohvalo zaradi svoje ponižnosti, nimaš te kreposti, ampak njeno nasprotje. Kdor je zares ponižen, hoče veljati za neznatnega in ne želi, da bi ljudje govorili o njegovi ponižnosti. Veselí se, kadar ga zaničujejo, in je le toliko ponosen, da zaničuje hvalo. Kaj je bolj pokvarjenega in nesramnega, kakor če izpoved, ki je varuhinja ponižnosti, služi napuhu, ko bi človek želel veljati za toliko boljšega, kolikor slabšega se dela?

To je zares čudna bahavost, ko ne moreš doseči svetniškega ugleda, če se ne pokažeš kot hudodelec.

Takšno izpovedovanje, ki ima le videz ponižnosti, ne pa njene kreposti, ne zasluži usmiljenja, ampak izziva jezo (Razlaga Vp 16,10).

Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Vso modrost in vso krepost, kolikor ju utegneš imeti, pripiši Kristusu, ki je Božja moč, Božja modrost (1 Kor 1,24).

Ne želi si pohvale v tem življenju, saj kradeš Bogu vsako čast, za katero nisi njemu hvaležen. Od kod ti prihaja slava, gnili prah, od kod? Iz svetega življenja? Posvečuje samo Duh, in sicer ne tvoj duh, ampak Božji.

In če se bleščiš s čudeži in znamenji, jih izvršuje Božja moč, četudi po tvojih rokah. Ali, če ti ploska množica, ker si dobro izrazil kakšno dobro misel. Usta in modrost ti je dal Kristus (Razlaga Vp 13,7).

Sveti Bernard o ponižnosti 1.

Ponižnost in ponižanje

Koliko ljudi, ki niso ponižni, je ponižanih! Nekateri ponižanje sprejmejo z zamero, drugi s potrpljenjem, nekateri celo z veseljem. Prvi so krivi, drugi nedolžni, tretji pa pravični. Čeprav je tudi nedolžnost del pravičnosti, vendar doseže vrhunec v ponižnem človeku, v tistem, ki more reči: »Dobro je zame, da sem bil ponižan« (Ps 119,71).

Tega ne more reči tisti, ki prenaša ponižanje proti svoji volji, še manj pa tisti, ki godrnja …

Ponižen je tisti, ki ponižanje spreminja v ponižnost in govori Bogu: »Dobro je zame, da sem bil ponižan.« … Edino vesela in popolna ponižnost zasluži milost, ki je bila obljubljena (Razlaga Vp 34,3).

VEČ IN BOLJE MOLITI (41) Za kaj naj prosimo (1)?

Iz Jezusovega nauka o prosilni molitvi vemo, da Jezus ni postavil nobene omejitve glede tega, kaj smemo prositi. Samo po sebi se razume, da mora iti za dobro stvar. Očenaš kaže, da imajo prednost prošnje za duhovne potrebe. Sv. Ambrož nas spodbuja: »Kadar moliš, prosi velikih stvari!« Sv. Avguštin pojasnjuje: »Vse, kar si smemo želeti, smemo v molitvi tudi prositi.« Kako je prosilna molitev pomembna, zvemo iz skoraj drzne Tertulijanove misli: »Samo molitev je, ki Boga premaga.«

V današnji in prihodnji številki si bomo ogledali nekaj primerov, za katere naj bi predvsem prosili.

1. Za odpuščanje svojih grehov. V mnogih molitvah je vključena ta prošnja, saj smo pred Bogom vsi grešniki. V očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« V zdravamariji se obračamo na sveto Marijo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.« Kdor je v velikih grehih, naj si pred vsako drugo prošnjo z molitvijo najprej izprosi od Boga milost popolnega kesanja in temeljitega spreobrnjenja. To lahko stori po Marijinem posredovanju. Kar je voda za ogenj, to je molitev za grehe. Sv. Avguštin pravi: »Če mora moliti že tisti, ki je brez večjih grehov in živi v milosti, koliko bolj je šele potrebna molitev tistemu, ki živi v grehih in je brez Božje milosti.«

Treba je biti pripravljen pustiti grehe, če prosimo za spreobrnjenje in brezgrešno življenje. Sv. Avguštin je v Izpovedih povedal svoje težave: »Jaz pa, siroten slabič, kakršen sem v mladosti bil, siroten predvsem v začetku mladosti, sem resda prosil od tebe čistosti, ali kako? 'Daj mi čistost in vzdržnost,' sem dejal, 'samo ne še takoj!' Zakaj bal sem se, da bi me bil utegnil prehitro uslišati in mi prehitro ozdraviti bolezen poželjivosti, ki mi jo je bilo prijetneje nasičevati kakor ugaševati.«

Fant, ki je zabredel globoko v nečisto življenje, se je hotel greha rešiti, a ni imel moči. Duhovnik mu je svetoval, naj vsako jutro in vsak večer zmoli molitev O Gospa moja in v vsaki skušnjavi naj še posebej pokliče Božjo Mater na pomoč. Fant je pozneje povedal, kako je z Marijino pomočjo zaživel novo življenje.

2. Za grešnike. Veliki grešniki pogosto za svoje spreobrnjenje ne molijo, zato je to naloga drugih kristjanov. Že Abraham je prosil za grešno Sodomo, Mojzes za godrnjave Izraelce. Kristus je molil za omahljive apostole in druge učence.

Sv. Avguštin pripoveduje, kako je njegova mati Monika dolga leta vztrajno molila za njegovo spreobrnjenje. Ko je bil še manihejec, se je obrnila na nekega škofa, da bi Avguština odvrnil od zmotnega nauka. A škof je poznal Avguštinovo trmo in zaverovanost v zmotne nauke, zato je rekel ženi:      »Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solzá izgubil.«

Mati Monika sinu Avguštinu ni zmolila samo spreobrnjenje. Postal je celo odličen duhovnik in škof ter nazadnje eden največjih svetnikov.

Sv. Janez Nepomuk Neumann je dejal: »Svet se bo spreobrnil bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.«

Naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga je zapisal: »Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi gorečih molitev, ki jih ta ali ona bogaboječa, pred svetom skrita duša, pošilja iz svoje samote k Bogu.«

Angel je leta 1916 naučil fatimske pastirčke, Lucijo, Frančiška in Jacinto, naj molijo: »Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«

Zelo pomembno je, da ljudi ne obsojamo. Zavračamo le grehe, grešnike pa ljubimo. Molitven človek ne kritizira negativnosti v Cerkvi, duhovnikov in vernikov, ampak vse zadeve in ljudi v molitvi izroča Bogu.

3. Za zmago v skušnjavah. Molitev je v skušnjavah, zlasti v hujših, nujno potrebna. Še posebej to velja za skušnjave, ki jih povzroča hudobni duh. V očenašu prosimo: »Ne vpelji nas v skušnjavo.«

Sv. Avguštin je zapisal: »Če se držimo za Božjo roko, bomo premagali hudobnega duha, če pa se zanašamo samo na svoje moči, bomo podlegli njegovim skušnjavam.«

Menih Izak je imel hude skušnjave zoper čistost. Ves obupan je prišel k sv. Janezu Klimaku in mu potožil svoje težave. Svetnik ga je povabil: »Moj sin, iščiva pomoči pri Bogu v molitvi.« Pokleknila sta in goreče prosila pomoči. Od tistega časa Izak ni imel več nečistih skušnjav.

Mnogi svetniki so se v različnih skušnjavah – posebej v skušnjavah zoper čistost – zatekali k Devici Mariji. Ona jih ni nikoli razočarala. Sv. Alojzij je v cerkvi v Firencah pred Marijino podobo pogosto molil. Pred to podobo je naredil zaobljubo, da bo vse življenje živel čisto in deviško. Marija ga je obvarovala vseh skušnjav zoper čistost. Sv. Frančišek Saleški se je v svojih težavah pogosto zatekal k Božji Materi. Sv. Koleta in sv. Ivana Šantalska sta se z velikim uspehom zatekali k Devici najčistejši. Sv. Marijo Magdaleno Paciško, karmeličanko, so pet let mučili verski dvomi in skušnjave bogokletja, obupa, nečistosti in napuha. Branila se je s skrajnimi napori in se ostro pokorila. Molila je in se še posebej zatekala k Božji Materi.

4. Drug za drugega. Ljubezen nam narekuje, da molimo za tiste, ki se nam priporočajo v molitev. Prav tako je prav, da mi sami prosimo druge, da molijo za nas. Drug za drugega smo lahko sredniki pri Bogu. Takšna molitev za drugega je več vredna, ker je bolj nesebična, kakor je molitev samo zase.

Ko je ljudstvo godrnjalo zoper Boga in Mojzesa, je Bog poslal strupene kače. Od njihovih pikov je veliko ljudi pomrlo. Ljudje so prišli k Mojzesu, priznali svoj greh, in prosili svojega voditelja, naj posreduje pri Bogu, da bo odvzel kače. V boju zoper Filistejce so Izraelci prosili Samuela, naj ne neha zanje klicati h Gospodu, da jih bo rešil iz rok Filistejcev. Preden je Judita odšla v sovražnikov tabor, je prosila za molitev, pa tudi sama je molila. Kralj Sedekija je prosil preroka Jeremija, naj moli za ljudstvo.

Če naši odnosi z bližnjim niso urejeni, je molitev najboljše sredstvo, ki nas pripravi za učinkovit pogovor z njim. Angleški general Gordon je nekoč rekel: »Kadarkoli grem h kakemu človeku, poprej molim. To mi pomaga, da uredim tudi najtežja vprašanja.«

5. Za sovražnike. Molitev za sovražnike ni lahka, je pa najboljše znamenje, da sovražnikom odpuščamo in jih ljubimo. Jezus sam je molil za tiste, ki so ga križali. Prvi mučenec sv. Štefan je prav tako molil za svoje mučitelje. Jezus je učil:    »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44s).

V 19. stoletju je v Ameriki živel neveren mož, ki je imel globoko vernega sužnja Kuffa. Ta je zelo rad in pogosto molil. Gospodarju to početje sužnja ni bilo prav, zato mu je molitev prepovedal z besedami: »Kuff, nikomur na svojem posestvu ne dovolim moliti, zato moraš tudi ti prenehati.« Kuff je odgovoril, da ne more prenehati z molitvijo. Gospodar je odločil, da bo Kuff vsako jutro in vsak večer prejel po petindvajset udarcev, dokler ne bo nehal moliti. Pri priči je dobil določeno mero udarcev, a to ga ni potrlo. S pesmijo na ustnicah je odšel. Gospodar ponoči zaradi velike razburjenosti in notranje tesnobe ni mogel spati. Opolnoči je zbudil ženo in jo prosil, naj zanj moli. A žena mu je odgovorila, da ne zna moliti, ker še nikoli v življenju ni molila. Nato mu je svetovala, naj se obrne na Kuffa, ker v vsej hiši edino on zna moliti. Žena je vstala in šla po Kuffa. Ko je prišel, ga je gospodar vprašal: »Kuff, ali moreš moliti za svojega gospodarja?« Ta je odgovoril: »Gospod, molil sem za vas, odkar ste me dali bičati.« Ta dogodek je bil začetek spreobrnjenja gospodarja in njegove žene.

6. Za blagoslov pri delu. Po molitvi nam Bog pomaga, da dobro opravljamo svoje stanovske in poklicne naloge. Abrahamov hlapec se je v molitvi priporočil Bogu in tako Abrahamovemu sinu Izaku srečno preskrbel nevesto (prim. 1 Mz 24,12–27). Mojzes je po neprestani molitvi, ki se je začela ob srečanju z Bogom v gorečem grmu, postal zelo uspešen voditelj starozaveznega izvoljenega ljudstva. Preroki so bili glasniki Božje volje, ker so bili najprej sami po molitvi in življenju povezani z Bogom. Spomnimo se na Jezusovo in Marijino molitev in na molitev svetnikov! Vsa njihova dejavnost je rasla iz molitve. Nikoli ne bi bilo silne dejavnosti sv. Pavla, sv. Avguština, sv. Bernarda, sv. Frančiška Asiškega, sv. Dominika, sv. Ignacija Lojolskega, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Petra Kanizija, sv. Terezije Velike, sv. Janeza od Križa, sv. Janeza Vianneya, sv. Janeza Boska, sv. Maksimilijana Kolbeja, sv. Janeza Pavla II. in toliko drugih svetnikov in svetnic, če ne bi bilo v ozadju njihove molitve.

Sv. Gregor Nacianški je ljudem priporočal, naj pred vsakim delom molijo. Kovač sv. Pamfilij, ki je živel v 5. stoletju v Egiptu, je vsako delo začel in končal z molitvijo. Sv. Bonaventura je pred vsakim opravilom prosil Svetega Duha za razsvetljenje. Sv. Benedikt je v svojem Pravilu zapisal: »Preden se lotiš kakega dobrega dela, si z gorečo molitvijo od njega [Kristusa] izprosi, da ga on dopolni.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo le za 1 zrno. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Molitev rožnega venca ni pomembna samo za nove duhovne poklice in njihovo stanovitnost, ampak tudi za krščanske družine, iz katerih bodo zrasli novi duhovni poklici. Naj se vedno znova spominjamo Marijinega naročila v Fatimi 13. oktobra 1917: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Tudi papež Frančišek, ki je ob zaključku stoletnice, 13. oktobra 2017, na daljavo po ekranih spregovoril veliki množici v Fatimi, je poudaril rožni venec: »Priporočam vam, da nikoli ne opustite molitve rožnega venca, vztrajajte v tej molitvi, kot je Ona sama naročila […] Na koncu vam še enkrat priporočam: nikoli ne opustite molitve rožnega venca. Nikoli ne zapustite rožnega venca, molite rožni venec, kot je Ona sama naročila.«

Glej to Srce (10) Skupno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca je povzetek in vrhunec vseh oblik češčenja Jezusa in Marije in je mnogo več kakor le neka »pobožnost«. Vedno morata biti v ospredju osebi Jezusa in Marije, naša tesna povezanost z njima. Gre za to, da bi Jezusa in Marijo z njuno ljubeznijo do nas globlje spoznali, ju vzljubili in v soglasju s tem tudi živeli. Gre za posebno duhovnost, ki je najpopolnejše praktično izpovedovanje krščanske vernosti, ker se ujema z bistvom krščanske vere, ki je vera nesebične ljubezni do Boga in do bližnjega, kot odgovor na neskončno ljubezen.

Obe Srci spadata skupaj. Pri tem seveda ne bomo pozabili, da Jezus ni samo pravi človek, ampak je tudi pravi Bog, Marija pa je samo človek. V litanijah Srca Jezusovega molimo: »Srce Jezusovo, v Materi Devici od Svetega Duha upodobljeno«. Po delovanju Svetega Duha je bil Jezus kot človek s človeškim srcem oblikovan v telesu Device Marije. Obe Srci sta bili že od začetka čudovito združeni. Marijino Srce je prvo počastilo Jezusovo Srce in je najgloblje doumelo globino njegove ljubezni. Ona je kot vzgojiteljica oblikovala Srce svojega Sina. Ko je bilo Jezusovo Srce na križu s sulico prebodeno, je tudi Marijino Srce prebodel meč bolečin. V Jezusovem Srcu odseva Srce njegove Matere. Papež Janez Pavel II. je zapisal: »Mati, stala si pod križem, gledala si to Srce. Mati, ker je to Srce tako hotelo, si postala Mati nas vseh. Kdo pozna skrivnost Jezusovega Srca, kakor jo poznaš ti – v Betlehemu, v Nazaretu in na Kalvariji?«

Češčenje Marijinega Srca se je v Cerkvi razvijalo vzporedno s češčenjem Srca Jezusovega. Danes je praznik Marijinega brezmadežnega Srca takoj za praznikom Srca Jezusovega, kar kaže na njuno tesno povezanost.

Pri vseh treh prikazanjih v Fatimi leta 1916 je angel miru skupaj z Jezusovim Srcem omenil tudi Marijino Srce. Kjer je Sin, tam je tudi Mati!

Chiara Lubich v knjigi Znati izgubljati v meditaciji Dvoje Src najprej omenja, da je papež Janez Dobri združil dvoje pobožnosti v eno samo: češčenje Jezusovega Srca v zakramentu svetega Rešnjega telesa. Nato piše:

»Gotovo se je iz tega Srca hranil, da je postal Dobri papež, iz Srca, ki obsega ves svet, iz Srca, v katerem je vse človeštvo.

Moramo ga posnemati, kajti tudi naše srce se mora razširiti tako, kakor je široko Jezusovo Srce.

In živa mora biti tudi pobožnost do Marijinega Srca, tega drugega ljubečega Srca, ki še vedno utripa za vsakega izmed nas.

Ti dve Srci nas res lahko oblikujeta, saj sta peč, ki nas žge, da postajamo Kristusove in Marijine podobe.«

An