Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
četrtek, 16. november 2017
MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo
Ta mesec smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Naj Kraljica rožnega venca spodbudi čimveč njenih hčera in sinov, ki se bodo odločili, da bodo molili za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. V večnosti bomo spoznali, katerim je naša molitev pomagala, da so se odločili in postali duhovniki, redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke ter na tej poti vztrajali do smrti. To je sicer ozka pot, na katero vabi Gospod Jezus, a zvestim in velikodušnim prinaša Božjo srečo na tem in prihodnjem svetu. Naj bo vse naše prizadevanje Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.
torek, 14. november 2017
Pomen Fatime za naš čas (9) Drugi del skrivnosti
“Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je polna dobrote in žalosti rekla:
‘Videli ste pekel, kamor
gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati
pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom
rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo
nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko
boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko
znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno,
lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.
Da bi to preprečila, bom
prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno
obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija
spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in
pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral
veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno
Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo
podeljeno nekaj časa miru. Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila
itd. Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko to povesta.’”
V drugem delu fatimske
skrivnosti so nekatere napovedi izpolnjene, druge pa še ne ali vsaj ne v
celoti. Poglejva posamezne stavke ali dele besedila.
»Da bi jih rešil [pekla],
hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«
Tu ne gre v prvi vrsti za
neko pobožnost, čeprav gre tudi zanjo. Kardinal Ratzinger v razlagi fatimske
skrivnosti 26. junija 2000 pravi, da »v bibličnem
jeziku pomeni 'srce' središče človeške eksistence, stekališče razuma, volje,
čustev in čutenja, v katerem najde človek svojo enoto in svojo notranjo
usmerjenost. 'Brezmadežno srce' je v skladu z Mt 5,8 srce, ki je v naslonitvi
na Boga dospelo do popolne notranje enote in zato 'gleda Boga'. 'Devozione',
'pobožnost' (češčenje, predanost) do brezmadežnega Marijinega Srca je torej
približanje tej naravnanosti srca, v katerem 'fiat' – zgodi se tvoja volja –
postane oblikujoče središče celotne eksistence.« Za Marijo v najvišjem pomenu
velja Jezusov blagor: »Blagor čistim [brezmadežnim] v srcu, kajti Boga bodo
gledali« (Mt 5,8). Kdor se popolnoma njej [njenemu Srcu] izroči, doseže
gledanje Boga in s tem svetost. Tako je ravnal sv. Janez Pavel II., kar izraža
njegovo življenjsko geslo: 'Totus tuus!' [Ves tvoj!]. Pravo češčenje Marijinega
brezmadežnega Srca vedno vodi do tega cilja.
Češčenje Marijinega
brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo zveličanja. Na prvem mestu je
treba omeniti posvetitev (izročitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu in življenje
iz posvetite, ki je v bistvu življenje po krstnih obljubah. Posebno mesto ima
obhajanje petih prvih sobot na fatimski način v zadoščenje Marijinemu
brezmadežnemu Srcu. Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas usmerja k
življenju po veri, upanju in ljubezni ter sploh k rednim sredstvom zveličanja,
med katerimi so najodličnejši zakramenti s krstom in evharistijo na čelu,
življenje iz Božje besede in redna molitev.
Ne moremo reči, da je
češčenje Marijinega brezmadežnega Srca splošno razširjeno. Vsaj pri nas je
mnogo manj navzoče, kakor je bilo v času druge svetovne vojne. Zato se lahko
bojimo za zveličanje ljudi, če ne bomo storili več kot doslej, in sicer v
zadoščenje za grehe tistih, ki ničesar ne storijo, in kot prošnjo za odpuščanje
njihovih grehov.
»Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš
in imeli bodo mir. Vojne bo konec.«
Prva svetovna vojna, na
katero se nanaša Marijina napoved, se je končala naslednje leto. Rešitev mnogih
duš in mir pa sta odvisna od izpolnjevanja sporočil, ki jih je Marija posredovala
v Fatimi. Za zgornjimi besedami, ki jih je Marija izrekla 13. julija 1917, je
bilo še več njenih besed, ki so vabile k molitvi in žrtvam za spreobrnjenje
grešnikov, za odpuščanje lastnih in drugih grehov ter v zadoščenje za grehe,
storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Pri četrtem prikazanju, 19. avgusta
1917, je značilno in pretresljivo Marijino naročilo:
»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš
namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«
Pri petem prikazanju, 13.
septembra 1917, je Marija pastirčkom naročila:
»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«
Pri zadnjem prikazanju, 13.
oktobra 1917, imamo Marijino naročilo:
»Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem
Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala
in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«
Bolj žalostna je izrekla
ljubečo tožbo in nežno prošnjo:
»Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«
Lucija je pozneje o tej
prošnji zapisala: »O, da bi mogla odjekniti po vsem svetu in da bi jo slišali
vsi sinovi naše nebeške Matere!« »Kakšna škoda, da te besede ljudje niso bolj
premišljevali in merili v vsem njihovem obsegu.«
Ljudje smo le deloma
upoštevali Marijine prošnje in naročila, večinoma pa zanje nismo niti vedeli.
Zato je vprašanje, koliko je naše ravnanje vplivalo na napovedano rešitev
mnogih duš. Mir je po prvi svetovni vojni res nastopil, a je trajal le 21 let.
p. Anton
nedelja, 12. november 2017
Razcvet verskega življenja na Portugalskem
Vest o fatimskih dogodkih se je hitro razširila po vsej Portugalski in zunaj nje. V Fatimo so prihajale in še danes prihajajo, zlasti na trinajstega v mesecu, velike množice ljudi.
Poslej so vsi portugalski škofje – tudi tisti,
ki so bili, skupaj z lizbonskim kardinalom, doslej zadržani – zagovarjali
nadnaravnost fatimskih sporočil.
Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje pod
vodstvom kardinala Cerejeira, lizbonskega patriarha, ob navzočnosti duhovnikov
in pol milijona vernikov, kot prvi na svetu posvetili Marijinemu brezmadežnemu
Srcu svojo domovino Portugalsko, kar je postalo zgled za druge dežele. V
besedilu obzirno namigujejo na Rusijo in njene zmote: »Gospa, posreduj za
Portugalsko v tej najtežji uri, ko pihajo od vzhoda divji vetrovi in nosijo
smrtne krike zoper tvojega Sina in zoper kulturo, ki temelji na njegovem
nauku.«
Dne 13. maja 1938 so v Fatimi posvetitev
obnovili, prav tako 13. maja 1942 za 25-letnico Marijinih prikazovanj, ob
udeležbi pol milijona vernikov; pred to obnovitvijo so po portugalskih župnijah
imeli ljudske misijone in nočne procesije. Na slovesnosti 13. maja 1942 je kardinal
Cerejeira poudaril: »Ni Cerkev vsilila Fatime, temveč je Fatima prisilila
Cerkev, da jo je sprejela.«
Posvetitev Portugalske so obnovili tudi leta
1975, ko je bila nevarnost, da pridejo na oblast komunisti.
S posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu je
bila Portugalska rešena druge svetovne vojne in komunizma. Da bo Portugalska
obvarovana druge svetovne vojne, je v pismu svojemu škofu Jožefu Da Sila 6.
februarja 1939 zapisala tudi sestra Lucija. To prepričanje je izrazil tudi
lizbonski kardinal.
Leta 1940 so se v Fatimi zbrani portugalski
škofje zaobljubili, da bodo pri Lizboni postavili velik kip Kristusa Kralja, če
bodo obvarovani 2. svetovne vojne. Čeprav je Hitler že načrtoval zasedbo
Portugalske, da s tem prepreči izkrcanje Angležev na njeni obali, niti do
poskusa zasedbe ni prišlo.
Španska revolucija leta 1936–1937 je povzročila
grozovito preganjanje Cerkve in vernikov v Španiji. Bati se je bilo, da se bo
razširila na Portugalsko, zato so se portugalski škofje 13. maja 1936 v Fatimi
zaobljubili, da bodo organizirali zahvalno narodno romanje v Fatimo, če bo
Portugalska obvarovana komunizma, ki je takrat grozil vsej Evropi. Portugalski
je bilo prizaneseno s tem strašnim bičem, zato so 13. maja 1938 izvedli
zaobljubljeno romanje, ki se ga je pod predsedstvom papeškega nuncija udeležilo
pol milijona vernikov. V posvetitveni molitvi so bile besede: »Danes slovesno
posvečamo Tvojemu brezmadežnemu Srcu portugalski narod.«
Za posvetitev in obnavljanje
posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Zelo je
zacvetelo poglobljeno versko življenje. Za primer navedimo, da je bilo leta
1917 v škofiji Portalegre le 17 semeniščnikov, leta 1933 pa jih je bilo že 201.
Po 150 letih je eno leto po prvi posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki
je bila 13. maja 1931, padla prostozidarska vlada in nastopila pod predsedstvom
Salazarja katoliški veri in Cerkvi naklonjena vlada.
Dne 13. oktobra 1942 so portugalske žene
fatimski Devici podarile dragoceno krono s 313 biseri in 2.650 dragulji. To krono
ima milostni kip za slovesne prilike. Vanjo je bila pozneje vdelana krogla, ki
je 13. maja 1981 ranila papeža Janeza Pavla II.
p.
Anton
petek, 10. november 2017
Škofova potrditev pristnosti prikazovanj
Kmalu so se v Fatimi začela velika romanja, številna spreobrnjenja in čudežna ozdravljenja. Zdravniški urad, ki je bil v Fatimi ustanovljen leta 1926, je zabeležil nad tisoč primerov naravno nerazložljivih ozdravljenj. Vse to je poleg sončnega čudeža 13. oktobra 1917, napovedanega tri mesece prej, dokazovalo pristnost in nadnaravnost pojavov.
Če kdo trdi, da se mu prikazuje Marija in mu
daje posebna sporočila, mu ne bomo takoj verjeli. Najprej se je treba
prepričati, ali je tisti človek odkritosrčen, da torej ne laže. To pomeni, da
je prepričan v resničnost Marijinega prikazanja in njenega govorjenja. Vendar
je tudi v tem primeru še možna samoprevara, bolezenski privid ali prisluh.
Privid je vidna zaznava brez stvarne podlage, prisluh pa je slušna zaznava brez
stvarne podlage. Oboje nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj. Če vse te
prevare izključimo, je še vedno možen vpliv hudobnega duha, ki pričara
namišljeno Marijino podobo in njeno sporočilo.
Da se dožene pristnost domnevnih prikazovanj in
sporočil, so nujno potrebna uradna zasliševanja komisije, ki jo ustanovi
krajevni škof. Pri tem se pokaže verodostojnost vidcev, hkrati pa se razkrije
tudi vsebina. Če gre za več oseb, je zelo pomembna usklajenost njihovih izjav.
Treba je ugotoviti psihično zdravje in vsestransko normalnost ter
resnicoljubnost domnevnih vidcev. Lucija, ki je v Klicih fatimskega sporočila najprej opisala življenje obeh družin
vidcev, je zapisala:
»Iz spisa obeh družin je razvidno, da sta bili
zvesti krščanstvu, vendar pa precej daleč od tega, da bi lahko ustvarili v duhu
svojih otrok mistične nazore ali pa vzvišene duhovne misli, kot so tiste, ki
jih najdemo v fatimskih prikazovanjih, tako da je to v celoti Božje delo« (LK
54).
Dokler komisija strokovnjakov
lahko pojave razloži na naraven način, ne bo iskala nadnaravne razlage. Če ni
možna naravna razlaga, mora biti izključen tudi vpliv hudobnega duha. Šele po
vsem tem pride na vrsto vprašanje, ali gre za poseben Božji poseg.
Najzanesljivejši dokaz za pristnost je čudež, ki pomeni Božji pečat. Isto velja
za napovedano prerokbo, ki se je izpolnila. Oboje se je v Fatimi zgodilo.
Škof Correia da Silva je 3. maja 1922 imenoval
preiskovalno komisijo za fatimske dogodke. V odloku je navedel besede papeža
Leona XIII. iz okrožnice De studiis historicis: »Prvi zakon zgodovinopisja je
ta, naj se nikoli ne trdi neresnica. Drugi zakon pa se glasi, da ne smemo imeti
strahu pred resnico.« – Če fatimski dogodki niso resnični, naj se neresnica
odkrije.
Komisija je Luciji med uradnim zaslišanjem 8.
julija 1924 zastavila tudi vprašanje: “Si prepričana, da si vrh črnike res
videla Gospo in da se nisi varala?” Lucija je odgovorila: “Prepričana sem, da
sem jo videla in da se ne motim. Tudi če bi me ubili, ne boste dosegli, da bi
rekla nasprotno.”
Ko je škofijska komisija raziskovala vprašanje
pristnosti fatimskih pojavov, je izključila vse možnosti samoprevar, načrtnih
prevar in delovanja hudobnega duha. Po osmih letih je, predvsem po zaslugi
lizbonskega kanonika in profesorja dr. Formigona, končala svoje delo aprila
1930.
Škof Correia da Silva je
vprašal za mnenje tudi Sveti sedež. Prikazovanja je potrdil z dolgim pastirskim
pismom Od Božje previdnosti (A Divina
Providencia) na fatimski dan 13. oktobra 1930. Objavil je, da so prikazovanja
trem pastirčkom verodostojna, in je dovolil javno češčenje fatimske Gospe: »V
moči presoj – objavljenih in drugih, ki jih zaradi strnjenosti izpuščamo – ob
tem, ko ponižno kličemo Božjega Duha in se postavljamo pod zaščito najsvetejše
Device; potem ko smo slišali mnenja naših častitih škofijskih svetovalcev, s
tem pismom razglašamo, da so videnja pastircev od 13. maja do 13. oktobra 1917
v Covi da Iria, v župniji Fatima v tej škofiji, vredna vere; dovoljujemo uradno
češčenje fatimske Matere Božje.«
četrtek, 9. november 2017
Šopek Materi Mariji
Svetišče Marije Snežne se nahaja v Machabyju v Val d'Aosta. Je eno najpomembnejših marijanskih svetišč v pokrajini. Izročilo poroča, da je bila cerkev zgrajena na kraju, kjer so našli lesen kip Device Marije. Pastirji, ki so ga zagledali ob grmu, so ga nesli v kapelico gorskega zaselka, toda naslednji dan se je kip znova nahajal ob istem grmu. Prebivalci so se odločili, da na tem kraju zgradijo cerkev. Svetišče je obstajalo že leta 1503, bilo pa je manjše od današnjega. Notranje stene so prekrite z votivnimi podobami, še posebno z berglami. Vsako leto tam 5. avgusta obhajajo praznik Marije Snežne.
Sanctuaire Notre-Dame-des-Neiges
Mati
Božja življenja je svetišče v Venasque
(pokrajina Avignon v Franciji), kjer Devico Marijo častijo od 6. stoletja
naprej. Ko je p. Marija Evgenij odkril staro svetišče Matere Božje življenja,
je zaznal živo prisotnost, ki ga je ves čas spremljala. Spoznal je tudi močan
vir milosti. Ustanovil je svetni inštitut Matere Božje življenja. Pripadati
Materi Božji življenja pomeni, da si v svojem življenju zaznamovan z navzočnostjo
Device Marije. »Odkar smo tu, smo priča veličastnemu prizoru rodovitnosti
Device Marije. Ona je izbrala ta kraj, da bi rojevala sinove, sem vodila duše
in jih zasipala s svojo lučjo in življenjem … Ni pomembno, da smo bili tukaj in
videli ta ali oni dogodek. Na tem mestu je najvažnejši izvir življenja, ki teče
iz nedrja, iz duše Matere Božje življenja,« piše p. Marija Evgenij v delu Devica
Marija je v polnem smislu Mati (p. 177–178).
www.notredamedevie.org
Ana
Evgenija Milleret je bila rojena 26.
avgusta 1817 v Metzu (Francija) v bogati družini, ki ni hodila v cerkev. Po
srečnem otroštvu so prišle preizkušnje: njen oče je propadel, starši so se
ločili, mama je umrla in ostala je sama. Pri devetnajstih letih je v pariški
katedrali Notre Dame poslušala pridige p. Lacordaira: »Resnično sem se
spreobrnila in odločila sem se dati vse svoje moči ali, bolje rečeno, vso svojo
slabost Cerkvi, ki je v mojih očeh imela edina na zemlji skrivnost in moč
dobrega.« Sanjala je o ustanovitvi kongregacije, posvečene Devici Mariji. Eno
leto kasneje je v Parizu srečala p. Combalota. Z njim, ki je bil njen duhovni
voditelj, je ustanovila prvo skupnost v nekem pariškem stanovanju, v katerem je
z drugimi tremi dekleti naredila redovne zaobljube. Leta 1842 so odprle šolo. Hitro
so bile ustanovljene tudi druge skupnosti. Pod imenom Redovnice Vnebovzete se je rodila nova marijanska kongregacija. Red
se je širil. Nove skupnosti so se pojavile v Franciji, Angliji, Španiji, Novi
Kaledoniji, Južni Ameriki, Italiji in na Filipinih.
Avec Marie les enfants prient pour la paix
Naročite se na:
Objave (Atom)