Kapela prikazovanj in dve baziliki

Za Ferreirom je postal v Fatimi župnik Manuel Bento Morreira, ki je bil fatimskim dogodkom bolj naklonjen. Že 6. maja 1920 je sprejel v župnišče kip fatimske Gospe in ga je 13. maja 1920 v zakristiji slovesno blagoslovil.

Kapela prikazovanj z milostnim kipom. Romarji, ki jih je bilo v Fatimi vedno več, so ob obisku Irijske globeli dajali darove. Ljudje so sami sezidali kapelo, čeprav župnik ni hotel o tem nič vedeti, ker je imel od patriarha navodila, naj bo do fatimskih zadev nevtralen. Lucijin oče je kot lastnik zemljišča dovolil, da na njem postavijo kapelo. Zidali so jo več kot mesec dni in aprila 1919 je bila dozidana, a noben duhovnik je ni hotel tedaj blagosloviti, ampak šele pozneje.

Dne 17. januarja 1918 je papež Benedikt XV. obnovil škofijo Leirio, pod katero je spadala Fatima. Od 1984 dalje se imenuje Leiria-Fatima. Dne 5. avgusta 1920 je prišel škof José Correia da Silva (1872–1957), ki je za cerkveno ureditev in potrditev fatimskih dogodkov odigral odločilno vlogo. Na začetku svoje škofovske službe je dejal: »Fatima je najostrejša bodica v trnovi kroni mojega nadpastirskega bremena.« Z njegovim prihodom je nezaupanje duhovščine do fatimskih dogodkov počasi minilo.

Za 13. oktober 1921 je škof dovolil v Fatimi prvo sveto mašo na prostem, 13. oktobra 1923 pa prvo mašno daritev v kapelici. Ko so nasprotniki v noči od 5. na 6. marec 1922 razstrelili kapelico, ki so jo verniki aprila 1919 sami postavili, so se verniki za Fatimo še bolj zavzeli in kapelico, ki še danes stoji, takoj obnovili.

Marijin kip iz cedrovega lesa iz Brazilije je po Lucijinih podatkih oblikoval kipar José Ferreira Thedim iz Brage. Od 13. junija 1920 je stal v kapelici prikazovanj. Pri razstrelitvi kapelice je ostal nepoškodovan, ker so ga vsako noč prenesli k neki družini v Fatimi.

Ta kip je malokrat zapustil Fatimo. Bil je v Lizboni v aprilu 1942 in od 24. do 27. marca 1984 na željo papeža Janeza Pavla II. v Vatikanu, da je pred njim 25. marca papež skupaj s škofi vsega sveta posvetil svet in Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ponovno je bil kip v Vatikanu za sveto leto 2000.

Poleg kapelice danes raste še edino drevo iz časa prikazovanj. Pod njim so pastirčki v molitvi pričakovali Marijin obisk.

Bazilika naše ljube Gospe rožnega venca. Leirijski škof Correia da Silva je 1921 iz darov romarjev kupil 700 metrov dolgo in 200 metrov široko zemljišče – dvakrat tako veliko, kakor je Trg svetega Petra v Vatikanu. Na tem zemljišču so 13. maja 1928 začeli graditi 82 metrov dolgo cerkev rožnovenske Matere Božje. Dela so končali leta 1951 z izgradnjo velikih stebrišč. Cerkev je 14. maja 1953 posvetil lizbonski kardinal Manuel Cerjeira. Že leta 1954 jo je papež Pij XII. razglasil za baziliko. Petnajst oltarjev predstavlja petnajst skrivnosti rožnega venca. Orgle spadajo med največje na svetu in imajo 152 registrov in okrog 12.000 piščali od 9 mm do 11 m, narejene pa so bile 1952 v Padovi. Kar 63 zvonov v zvoniku vsako uro zaigra fatimsko pesem.

Bazilika Presvete Trojice. Zaradi vedno večjega števila romarjev se je pokazala potreba po novi večji cerkvi, zato je bila zgrajena mnogo večja cerkev Presvete Trojice, pri kateri so sodelovali znani umetniki iz različnih dežel, med njimi tudi naš pater Marko Ivan Rupnik DJ. Načrte je naredil grški arhitekt Alexandros Tombazis in po treh letih gradnje jo je 13. oktobra 2007, v jubilejnem letu Marijinih prikazovanj, posvetil kardinal Tarcisio Bertone. Da je nova cerkev posvečena Presveti Trojici, je vplivala druga angelova molitev, ki se obrača na Presveto Trojico. V cerkvi je devet tisoč sedežev. Glavni, okrogli prostor ima 125 metrov premera. Temeljni kamen iz groba apostola Petra v Rimu je podaril papež Janez Pavel II. Vzidali so ga med slovesnostjo 6. junija 2004. Oltarni mozaik patra Rupnika, ki ga je izdelal ob pomoči dvajsetih mednarodnih sodelavcev, je velik petsto kvadratnih metrov. Predstavlja novi Božji svet, kakor ga prikazuje 21. in 22. poglavje Janezovega Razodetja.

Kongregacija za bogoslužje je tej veličastni cerkvi 19. junija 2012, v okviru priprav na stoletnico fatimskih dogodkov, podelila naziv manjše bazilike. Tako sta od tedaj naprej v Fatimi dve baziliki, ki že s tem naslovom poudarjata posebno vez edinosti s svetim očetom. Ravno ta resničnost je izredno značilna za Fatimo. Pastirčki so med prikazovanji in po njih razodevali posebno ljubezen do svetega očeta ter so veliko molili zanj. Poleg tega zavzema papež osrednje mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki je bila objavljena leta 2000. Zato je še danes molitev za svetega očeta in njegove namene vsakodnevna dejavnost Fatime.

p. Anton

Šopek Materi Mariji

Ob koncu oktobra, ki je z majem najodličnejši marijanski mesec, je papež Frančišek priporočil molitev rožnega venca. Ob koncu splošne avdience, ko je pozdravljal mlade, bolne in novoporočence, je sveti oče pokazal na to »preprosto marijansko molitev«, ki naj bi mladim ljudem razodela »način za spoznavanje Božje volje« v njihovem življenju. Bolnikom je priporočil rožni venec, ker »prinaša tolažbo za um in srce«, novoporočencem pa je zaželel, da bi ta marijanska molitev postala »poseben trenutek duhovne globine v njihovih družinah«.

Ko je še prej pozdravljal poljske romarje, je papež označil rožni venec »kot povzetek Božjega usmiljenja«. V njegovih skrivnostih »z Marijo premišljujemo o Jezusovem življenju, ki izžareva usmiljenje Očeta samega«.

It.zenit.org

Bolj kot kdajkoli je danes primerno, da se Devici Mariji priporočamo predvsem kot Materi usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja, ker je pod svojim srcem nosila sámo obličje Božjega usmiljenja, Jezusa, Emanuela, Pričakovanega od vseh narodov, Kneza miru. Božji Sin, ki je postal »meso« zaradi našega odrešenja, nam je dal svojo Mater, ki je skupaj z nami postala romarica, da nas nikoli ne bi pustila samih na poti našega življenja, še posebej pa v trenutkih negotovosti in trpljenja.

Marija je Božja Mati, je Božja Mati, ki odpušča, ki podeljuje odpuščanje, zato lahko rečemo, da je Mati odpuščanja … Ona sama je bila ob Jezusovem zgledu in podprta z njegovo milostjo sposobna odpustiti tistim, ki so usmrtili njenega nedolžnega Sina. Marija je postala zgled, kako mora Cerkev podeljevati odpuščanje tistim, ki zanj prosijo.

www.vatican.va

Prizor Gospodovega oznanjenja Mariji, kakor ga opisuje sv. Luka, na nek način nakazuje zgradbo sv. maše. Na začetku je angelov pozdrav, podobno kot na začetku sv. daritve mašnik pozdravi navzoče: »Gospod z vami!« Sledi vznemirjenost Device, kar je v skladu s kesanjem. Nato Marija posluša angelovo sporočilo, kar je enakovredno poslušanju Božje besede. Mar vprašanje Device, »kako se bo to zgodilo,« ni tisto, na katerega mora odgovoriti vsaka homilija? Kako bo oznanjena Božja beseda postala meso v našem življenju? Edini možni odgovor je angelov: »Sveti Duh bo prišel nadte.« V tem je mašna epikleza (klicanje Svetega Duha). Isti Sveti Duh, ki je Mariji omogočil, da je spočela Božjega Sina, kruh in vino spremeni v Gospodovo Telo in Kri. V Marijinem odgovoru vidimo izjemno navdušenje: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Ali tem ljubeznivim besedam ne ustreza zveneči amen obhajanca v trenutku, ko mu duhovnik pokaže Kristusovo telo? »Angel je šel od nje.« Čas sv. maše je potekel: »Pojdite v miru!«

rosarium.op.org

Molitev pred Najsvetejšim (3)

Moj Gospod in moj Bog, ti si srce sveta in Cerkve, srce vsake škofije in župnije, srce vsake skupnosti, srce mojega srca. Ti si središče in višek mojega življenja, ki ima le v tebi svoj smisel. Zame si pot, resnica in življenje ter luč, ki razsvetljuje mojo temo.

Tvoja moč in tvoja dejavnost je ljubezen. Ti si Ljubezen vseh ljubezni, čudež vseh čudežev in neizčrpni studenec svetosti. Tvoja ljubezen se posebno jasno razodeva, ko se zame daruješ na oltarju in ko prihajaš v moje srce. Tvoja ljubezen je tako velika, da hočeš pod podobo kruha ostati med nami vse dni do konca sveta.

Verujem, da me brezmejno ljubiš. Ljubiš me takšnega, kakršen sem, in mi želiš samo dobro. Prosim te, naj me presune brezmejna ljubezen tvojega Srca, da bom za svoje življenje in življenje tistih, s katerimi se srečujem, prejel razsvetljenje, moč in tolažbo.

Naj te do konca svojega življenja vneto ljubim in častim, po smrti pa s teboj in z vso Sveto Trojico ter z Materjo Marijo, angeli in svetniki v nebesih živim.

Tudi v Evropi je treba pričeti s posvetitvijo posameznih držav,

je prepričan škof škofije Astana v Kazahstanu msgr. Athanasius Schneider, velik poznavalec ruskih razmer:

»Sovjetska zveza je bila najbolj ateistična država in tudi država, ki je najbolj preganjala Cerkve in ni dopuščala krščanskih znamenj v javnosti. Danes pa smo v Rusiji priča velike vitalnosti vere. Veliko je znamenj, ki kažejo na ta duhovni preporod ruskega naroda in njegovih ustanov. Podatki govorijo, da je bilo v 25 letih po padcu komunizma na novo zgrajenih 20.000 pravoslavnih cerkva. Kaj takega se še ni zgodilo v vsej zgodovini Cerkve, da bi se v četrt stoletja v eni sami državi zgradilo toliko cerkva. Drugi pomenljiv podatek je obnova meniškega in kontemplativnega življenja. V nekaj letih je po vsej Rusiji vzcvetelo nad 1000 ženskih in moških samostanov v katerih menihi zopet živijo asketsko in molitveno življenje. V teh 20.000 novozgrajenih cerkva je v tabernaklju navzoč Najsvetejši zakrament. Pravoslavni obhajajo veljavno mašo in častijo Marijo, kot Božjo Mater. Vse to je zgovorno znamenje Božje navzočnosti v deželi, v kateri je bil do pred nekaj leti Bog prepovedan.

Mislim, da se ta preporod lahko tolmači kot etapa spreobrnjenja Rusije, spreobrnjenje, o katerem je govorila Marija v Fatimi. […]

Ne pozabimo, da je samega predsednika Vladimirja Putina mati dala na skrivaj krstiti, ko je še živel Stalin. V pravoslavni Cerkvi je krst vedno združen z birmo. Vse to je pripomoglo, da se je ohranil plamen vere, ki so jo hoteli zadušiti, sedaj pa se lahko svobodno izraža.

V teku je proces v obratno smer: med hladno vojno je bilo v državah sovjetske zveze prepovedano vsako dejanje češčenja Boga, danes pa se to zdi nemogoče s strani evropskih nomenklatur. Noben zastopnik evropske vlade si danes tega ne bi zamislil in ni slučajno, da je prostozidarstvo vedno bolj navzoča v tistih državnih aparatih. V Rusiji obstajajo določena pozitivna znamenja, ki so v nasprotju z protičloveško in ponižujočo mislijo, ki se širi v Evropi. V Rusiji je prepovedana homoseksualna propaganda, v šolah in na univerzah se uvajajo programi, ki podpirajo naravno družino.

Tudi v Evropi je treba začeti s posvetitvijo posameznih držav. Marija je izbrala ruski narod kot sredstvo za prihodnjo prenovo krščanske družbe. Zato se mora vsaka posamezna država posvetiti in tako vstopiti v proces in na pot do zmage Marijinega brezmadežnega Srca. Bog priteguje velike blagoslove na tiste dežele in tiste skupine, ki se posvetijo; gre za pridobivanje zaslužnih dejanj, ki nam bodo prinesli velike milosti. Vendar to velja za vsakega človeka: priča bomo duhovni prenovi, številne drobne lučke se bodo prižgale v temi tega časa«.

Regina dell'amore, št. 283, prevod: Dragica Čepar

Dvanajst obljub Srca Jezusovega

V litanijah Srca Jezusovega izpovedujemo, da je Srce Jezusovo: bogato za vse, ki ga kličejo, žareče ognjišče ljubezni, dobrote in ljubezni polno. Papež Janez Pavel II. je o velikodušnosti Srca Jezusovega dejal: »Odprto je za vse in vsakogar posebej. Popolnoma je odprto in njegova velikodušnost ne bo nikdar prenehala. Velikodušnost Jezusovega Srca pričuje o dejstvu, da ljubezen ni podvržena zakonitosti smrti, ampak zakonitosti vstajenja in življenja. Pričuje o dejstvu, da ljubezen raste s tem, da ljubi, saj je to njena pristna narava.«

Sv. Marjeta Marija Alacoque je v 17. stoletju v posebnih, od Cerkve potrjenih videnjih prejela od Gospoda več obljub, ki jih bodo deležni častilci njegovega Srca. Te obljube nimajo takšne veljave, kakršno ima Sveto pismo, saj spadajo k posebnemu ali zasebnemu razodetju. Ohranjene so v pismih, ki jih je svetnica pisala raznim osebam, in v spisih njenih sodobnikov. Sv. Marjeta jih večinoma ni navajala dobesedno, ampak po smislu. Večkrat gre le za trdno prepričanje svetnice, da bodo častilci Srca Jezusovega prejeli posebne milosti, in ni nič rečeno, da ji je te milosti Jezus sam obljubil.

Poznavalci Jezusovih posebnih razodetij sv. Marjeti so obljube po smislu strnili v dvanajst obljub. Čeprav na podlagi Marjetinih pisem in spisov njenih sodobnikov ne moremo za vsako od teh dvanajstih »obljub« reči, da gotovo izvira od Jezusa (morda izvira, a iz pisanih virov je to le za nekatere razvidno), se lahko naslonimo na trdno prepričanje svetnice, da se bo tako zgodilo. To prepričanje je sad njenega globokega osebnega izkustva, hkrati pa je skladno z Jezusovo dobroto, ljubeznijo in usmiljenjem v Novi zavezi. Namesto o »obljubah« bi lahko govorili o sadovih, ki jih bodo deležni tisti, ki se bodo Srcu Jezusovemu popolnoma izročili in v skladu s to izročitvijo tudi živeli. V ospredju mora biti rast v ljubezni do Kristusa in izpolnjevanje njegove in Očetove volje, sadovi pa so na drugem mestu in naj k temu pomagajo.

Obljube (sadovi) častilcem Srca Jezusovega se glasijo:

1.      Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu.

2.      Naklonil bom mir njihovim družinam.

3.      Tolažil jih bom v trpljenju.

4.      Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. Tisti, ki mi bodo vdani in meni posvečeni, se ne bodo pogubili.

5.      Dal jim bom obilen blagoslov pri vsem delovanju.

6.      Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja.

7.      Mlačni (posebej redovne osebe) bodo postali goreči.

8.      Goreči (posebej redovne osebe in duhovniki) bodo hitro dospeli do velike popolnosti, če se mi bodo popolnoma posvetili, me častili in ljubili.

9.      Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.

10.  Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi.

11.  Imena tistih, ki bodo širili to češčenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu.

12.  Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.