Vir največje sile (3) Če je x. neskončen

Doslej smo preiskovali moč »prošnje« sile, kadar je neznanka x. bila omejena, to se pravi: če je moč osebe, katero prosimo, omejena. Najsi bo človek, kakršni smo mi, še tako bogat in mogočen, je vendarle omejen, tako da more dajati le toliko, kolikor mu dopuščajo denarna sredstva. Premislimo zdaj, kaj se zgodi, če je prva neznanka enaka Neskončnemu, to se pravi, če je oseba, katero prosimo, ne kak omejen človek, kakršni smo mi, marveč Bog sam, ki je neskončna Modrost, Dobrota in Moč.

Naprej omenimo, da dobi »prošnja«, ki jo naslavljamo na Boga, takoj svoje posebno ime: »molitev«. Dobro tudi vemo, da je več vrst molitev: slavilna, zahvalna in prosilna (prošnja). V tej knjigi bomo obravnavali le prosilno molitev pa tudi zahvalno, ki je dopolnilo prosilne molitve. Moliti se pravi, srce povzdigovati k Bogu in ga kaj prositi. Ni potrebno premišljevati, ali nam Bog more dati, kar ga prosimo, saj vemo, da je Bog vsemogočen, kakor v svoji veri izpovedujemo: »Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje.«

Da torej Bog »more« dati, ni dvoma. Zdaj gre le za to, ali nam Bog res tudi »hoče« dati in pa, zakaj in v kakšnem obsegu Ga naša molitev more ganiti, da nam da, kar ga prosimo. Tudi vprašanje, ali nam Bog res hoče pomagati, je nepotrebno, saj vemo, da želi, naj ga ljudje prosimo. Docela upravičeno zagotavlja sveti Avguštin, da je molitev »človekova moč in Božja šibkost«.

Ostaja odprto vprašanje, ali naša molitev res lahko Boga gane. Ker pozna Bog naše potrebe in želje veliko bolj kot mi sami, je jasno, da ga z razlaganjem svojih želja in potreb ne moremo ganiti, kakor ganemo človeka, ki jih ne pozna in jih šele po naši prošnji spozna, je po njih ganjen in nam potem pomaga, kakor ga prosimo. Bog ne ravna tako.

Če je tukaj sploh mogoča kaka primera, čeprav šibka, bi bila primera o dajalcu, ki prosilčeve potrebe že pozna, pa s pomočjo še čaka, ker je sam tako sklenil. To je kakor dež, ki bo vsak hip začel padati; treba je le še posodo podstaviti, da bo sprejela vodo. Bog nam hoče dati, česar potrebujemo, vendar pa nam navadno noče dajati proti naši volji. Prosilna molitev Bogu razodeva našo željo po pomoči, čeprav Bog našo potrebo že pozna. Z drugimi besedami bi rekli, da Bog hoče, da smo prostovoljno od Njega odvisni, hoče, da s prošnjo priznamo svojo šibkost in izrazimo vero v Njegovo neskončno dobroto. Bog hoče, da ga prosimo! To nam jasno kliče tudi psalmist: »Kliči me, in uslišal te bom!« (Ps 90,15) : In zopet: »Kliči me ob dnevih stiske, osvobodil te bom, in ti me boš častil!« (Ps 49,15).

Docela jasno je to voljo izrekel naš Gospod Jezus Kristus v svetih evangelijih, kakor na primer pri Mateju (7,7–8): »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« Pri Marku beremo (11,24): »Zato vam pravim: Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli in vse se vam bo zgodilo.« In spet pri Janezu (16,23–24): »Resnično, resnično, povem vam: Če boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.«

Od tistega trenutka dalje, ko nam Bog veli, naj se ob času stiske zatekamo k Njemu in Ga kličemo na pomoč, ter nam obljublja, da nas bo uslišal, zanesljivo vemo, da nam hoče dati, kar ga bomo prosili. To se pravi, da nam je že pripravljen dati in da le še čaka, da s svojo prošnjo pridemo k Njemu. V tem pomenu pravimo, da naša molitev Boga gane.

Ta volja, dati nam, kar ga prosimo, je jasno izrečena tudi v besedilu pri Mateju in Marku: »Prosite in boste prejeli; in vse, karkoli boste prosili, verujte, da boste prejeli.« Bog torej čaka, da Ga prosimo, da nam potem podeli svojo pomoč.

Toda Bog ni le voljan dati nam, kar ga prosimo, ampak tudi neskončno hrepeni, da bi nam dal, kar je popolnoma jasno razvidno iz besedila pri Janezu: »Doslej niste nič prosili v mojem imenu,« kar razodeva njegovo željo, da ga prosimo; napraviti nam torej hoče veselje: »Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.« V svojem Prvem pismu nam pravi isti Janez (5,14–15): »In to je zaupanje, ki ga imamo Vanj, da nas usliši, karkoli ga prosimo; vemo, da imamo, kar smo ga zaprosili.«

Iz povedanega je razvidno, da nam Bog zaprošeno ne le more, ampak tudi hoče dati; še več, da je poln hrepenenja, da bi nam to dal. Pogoj pa, ki nam ga postavlja, je ta, da ga prosimo.

Spomnimo se, kar smo že prej rekli, da moč ni v prošnji sami, marveč v silah, ki nam jih prošnja da na razpolago, ko dajalčevo voljo tako ali drugače vzbudi ali omehča; če pa gre za molitev, ki ima za cilj Boga, čigar moč je neomejena, nam molitev polaga v roke Božjo Vsemogočnost samo. In to ni nobeno pretiravanje; saj nam v evangeliju sam Gospod to čisto razločno pove (Lk 17,6): »Če imate vero, kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: 'Izruj se s korenino in se presadi v morje,' in poslušna bi vam bila.« – To je torej čisto določna obljuba: če brezpogojno prosimo, ne da bi dvomili, nam je dana na razpolago neskončna sila božje Moči; saj »nebo in zemlja bosta prešla, Kristusove besede pa ne bodo prešle« (Lk 21,33).

Bog res ne potrebuje, da bi mu mi svoje težave razlagali: »Vaš Oče, ki je v nebesih, ve, česa potrebujete« (Lk 12,30). Pač pa hoče, da Mu razložimo svoje stiske v popolnem zaupanju ter izročimo rešitev v Njegove roke v popolnem soglasju z Njegovo sveto voljo. »Kdo izmed vas bo očeta prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,11–13).

Bogu je vse mogoče. Tako je govoril Kristus v svoji molitvi sredi smrtne bridkosti na Oljski gori: »Oče, vse ti je mogoče!« (Mr 14,36). In na tej podlagi je v solzah prosil, naj bi tisti »kelih šel od Njega …«

Na tej podlagi sta Jakob in Janez razodela tisto svojo znano željo: »Učitelj, želiva, da bi nama storil vse, karkoli te bova prosila!« (Mr 10,35–36). In Gospod ju je, ne da bi ju zaradi tega vprašanja pograjal, vprašal: »Kaj želita, da vama storim?« Saj ju res ni mogel pokarati, ko pa jima je že enkrat brez vsakršne omejitve rekel: »Zato vam pravim: Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo« (Mr 11,24). Kristus našim pametnim prošnjam ni postavil nobenih meja, seveda, če je tisti, ki naj bi jih uslišal, Bog, ki »Mu ni nemogoča nobena stvar«.

Naš Gospod Jezus Kristus v ničemer ni omejil »območja prošnje«, da bi naša prošnja bila uslišana. Glede prošenj ni samo večkrat rekel: »Vse, kar boste prosili …«, ampak je v dveh prilikah podal celo nekaj popolnoma nenavadnih zgledov. Prvi je bil o murvi, ki smo ga že navedli: »Če torej pravite tej murvi: 'Izruj se in se presadi v morje,' in poslušna bi vam bila« (Lk 17,6). Drugi, ki o njem govori sveti Matej, je temu zelo podoben: »In videl je ob poti smokvino drevo in šel k njemu; ni pa našel na njem nič drugega kakor le listje, in mu je rekel: 'Naj nikoli noben sad ne zraste na tebi!' In takoj se je smokva posušila. Ko so učenci to videli, so se začudili in rekli: 'Kako naglo se je smokva posušila!' Jezus jim je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje,' se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli« (Mt 21,19–22).

Ne manjka pa piscev, ki samovoljno omejujejo, česar Kristus ni omejeval, ko nam pripovedujejo, kaj naj prosimo in česa naj ne prosimo. Tem gospodom odgovarjamo, da Kristus ni postavil nobenih meja našim pametnim prošnjam, najsi bi se zdele še tako čudne in da tudi zgleda o murvi in gori prav nič ne spominjata na večno blaženost. Kristus je vendarle rekel, da bi za to ne le mogli prositi, ampak da bi celo prejeli, če bomo le prosili z vero, ne da bi dvomili. Božja stvar je, ali naši molitvi ugodi ali ne, in da presodi, ali je bila primerna in umestna. Bog hoče, da ga prosimo kakor Očeta z vsem otroškim zaupanjem. In otroci izrekajo take prošnje večkrat brez vsake zle misli. Očetova stvar pa je, da presodi, ali bo prošnjo uslišal ali ne. Otrokova stvar je, da prosi in polaga odgovor na svojo prošnjo docela v očetove roke.

To je vse, kar nas zadeva: v popolni vdanosti se izročiti Božjim rokam. S tem pa ni rečeno, da ne bi z otroškim zaupanjem smeli prositi, kar se nam zdi, da je dobro. In če bomo kaj takega prosili v popolni veri, ne da bi dvomili, nam bo Bog ugodil, čeprav bi prosili kaj tako nevsakdanjega, kakor na primer, da bi se izruvalo drevo in se vrglo v morje.

O vsem tem smo govorili, da bi z besedami samega Kristusa dokazali, da je moč molitve, ko je ta naslovljena na Boga kot Očeta in če vsebuje vse potrebne pogoje, »omejena zgolj na božjo Vsemogočnost«.

Če je neznanka x. enaka Neskončnemu, je moč molitve neomejena!

C. M. de Heredia

VEČ IN BOLJE MOLITI (35) Molitveno bogoslužje

Cerkev daje v roke duhovnikom, redovnicam in redovnikom, a tudi laikom posebno molitveno knjigo, ki ji rečemo bogoslužni molitvenik ali kar brevir. To je za Svetim pismom in mašno knjigo najsvetejša knjiga. Gre za uradno cerkveno molitveno knjigo. Ko se udeležujemo molitvenega bogoslužja, svoje molitve pridružujemo Kristusovim molitvam in molitvam Cerkve, kajti molitveno bogoslužje je »molitev Kristusa in vsega njegovega telesa k Očetu« (B 84).

Vsaka molitev Cerkve, zato tudi molitveno bogoslužje, dobiva svojo moč in učinkovitost od edinosti, s katero je Cerkev povezana s svojim Gospodom, katerega telo je. Krščanska molitev je zato nujno cerkvena. Čeprav jo opravlja kristjan sam zase, vključuje edinost z brati in sestrami in dobiva svojo učinkovitost od Cerkve. Tako nobena molitev, čeprav jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna.

V bogoslužnem molitveniku imajo glavno mesto psalmi. Poleg njih so v molitveni knjigi tudi mnogi drugi deli Svetega pisma. Poleg tega pridejo tekom leta na vrsto pomembnejši odlomki iz del cerkvenih očetov in duhovnih pisateljev. Pridružujejo se jim pesmi in odpevi. Vse je urejeno v skladu s cerkvenim letom. Z molitvenim bogoslužjem posvečujemo ves dan in vse cerkveno leto. Z njim spolnjujemo naročilo apostola Pavla: »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17).

Glavni molitveni uri sta hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev. Poleg tega spadajo k molitvenemu bogoslužju ura bogoslužnega branja, dnevna molitvena ura in sklepna molitvena ura.

Molitveno bogoslužje ni le javna molitev Cerkve, temveč je tudi »vir pobožnosti in hrana za osebno molitev«. Koncilski očetje zato goreče prosijo »duhovnike in vse, ki se ga udeležujejo, naj se pri molitvi srce sklada z glasom« (B 90). Bogoslužni molitvenik je torej knjiga, s pomočjo katere napredujemo na poti svetosti. Poleg Svetega pisma in svete maše je glavni vir našega duhovnega življenja in za mašno daritvijo najodličnejša oblika molitve. Zato ima prednost pred katerokoli molitvijo. Veliko vrednost ima skupno molitveno bogoslužje, pri katerem je Jezus na poseben način navzoč (prim. Mt 18,19 s).

Udeležba pri molitvenem bogoslužju je odličen način hoje za Kristusom. Tudi on je molil psalme. Vključujemo se v njegovo molitev in po njem, z njim in v njem prihajamo k Očetu.

Z molitvenim bogoslužjem se pridružujemo Mariji, apostolom in drugim učencem, ki so pri skupnih molitvah uporabljali psalme in druge dele Svetega pisma:

Molitveno bogoslužje ima veliko apostolsko moč. Cerkev »neprenehoma hvali Gospoda in prosi za zveličanje vsega sveta ne le z obhajanjem evharistije, ampak tudi na druge načine, zlasti z molitvijo duhovnih dnevnic tj. molitvenim bogoslužjem« (B 83). Tako živimo v stalni povezanosti z Bogom in prinašamo stoteren sad za življenje sveta.

Molitveno bogoslužje je začetek tistega bogoslužja, ki ga bomo vekomaj obhajali v nebesih. »Pri zemeljskem bogoslužju vnaprej okušamo tisto nebeško« (B 8). Seveda je to okušanje, dokler smo na tej nepoveličani zemlji kot tujci in popotniki, še nepopolno. Če se molitvenega bogoslužja udeležujemo s pravim notranjim in zunanjim sodelovanjem, nam daje navzoči Gospod svojo prisotnost na neki način tudi okušati. Vsaj včasih. Nebesa so tam, kjer je in se razodeva ter daje poveličani Kristus. Ker je on po Svetem Duhu pri molitvenem bogoslužju navzoč, je razumljivo, da je naše zemeljsko molitveno bogoslužje že nekakšno okušanje nebeškega bogoslužja.

Neka uslužbenka piše: »V zadnjem času sem začela moliti brevir. Tako čudovito se mi zdi dneve začenjati z molitvijo in jih z molitvijo končati. Tako osrečujoče je nositi Božjo besedo v srcu ves dan, se je spominjati v veselih in žalostnih trenutkih.«

p. Anton

Molitev za prištetje Magdalene k blaženim

Vsemogočni Bog, Oče luči,

od tebe prihaja vsak dober dar.

Svojo služabnico Magdaleno Gornik

si obdaril s čudovitimi darovi

mističnih milosti in bogoljubnega življenja.

Usliši naše molitve in poveličaj jo,

da bo pred vesoljno Cerkvijo

prišteta k zveličanim.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

Dobri Bog, po priprošnji Magdalene Gornik mi podeli milost …

Življenje Magdalene Gornik je za nas spodbuda za predanost Bogu

Nagovor gospoda nadškofa Stanislava Zoreta 23. februarja 2017

Zbrali smo se, ker nas navdihuje in navdušuje življenje Magdalene Gornik, ki je umrla na današnji dan – takrat je bila to prva postna nedelja, leta 1896 – v zamaknjenju. Vsa potopljena v Boga. Današnja Božja Beseda nas nagovarja k popolnemu zaupanju v Boga. H koreniti odločitvi za Boga. Že Sirah je rekel: "Ne zanašaj se na varljive zaklade, nič ti ne koristijo." In vendar smo ljudje tako radi, na takšen ali drugačen način, zavarovani s stvarmi, z ljudmi, z dogodki, s pričakovanji, za katere mislimo, da jih imamo tako ali drugače v svoji oblasti, da tako ali drugače lahko upravljamo z njimi. In zato se tolikokrat navežemo na stvari, ki minejo, na stvari, ki jih bomo popolnoma zanesljivo izgubili v trenutku svoje smrti. Če ne že prej. Če ne že takrat, ko bomo morda oslabeli, ko bomo zboleli. Že takrat toliko stvari človeku spolzi iz rok, za katere je prepričan, da so njegova varnost, da so zagotovilo njegovega jutrišnjega dne. Kaj šele takrat, ko Gospodar življenja izreče tisto besedo: "Pridi!" In nas povede v življenje na drugi strani smrti. In prav o tem govori tudi današnja evangeljska beseda (Mr 9,41–50), ki nam morda zveni prezahtevno. Kajti zavedamo se, da, če bi ta evangeljska beseda v našem življenju postala resničnost, bi vsi mi okrog hodili slepi in gluhi in hromi in kruljavi, brez nog, brez rok, brez ušes, kajti vsi, če smo iskreni pred Bogom in pred seboj, smo grešni. In zato je ta beseda povabilo: nasloni se na Boga, tudi v svojem grehu, tudi v svoji slabosti, v svoji človeški krhkosti in nepopolnosti. Nasloni se na Boga! On more ozdraviti slepoto tvojih grešnih oči, on more ozdraviti gluhoto tvojih grešnih ušes, on more ozdraviti napačna dela tvojih rok, napačna pota tvojih nog, zato se nasloni na Boga in verjemi Jezusu Kristusu, ki je šel v trpljenje, v smrt, v grob. Zato da bi vsak izmed nas mogel živeti vstajenje. In Magdalena Gornik, ki se je v vasi Janeži rodila 18. julija 1835 revnima staršema Ani in Jožefu Gorniku kot tretji izmed sedmih otrok, nam govori tudi o tem – nasloniti se na Boga. Še zelo mlada je bila, 13 let je imela, ko se ji je prvič prikazala nebeška Gospa – tako reče – in jo je vprašala, komu bo darovala svoje delo. In Magdalena je takrat odgovorila, da bo delo darovala Jezusu, kajti Jezus najbolje ve, da ga Magdalena ljubi. In od takrat naprej – seveda že prej – ampak od takrat naprej še bolj, je vse njeno življenje, vse njeno delo in tudi vsa njena nemoč, vse njeno trpljenje izročeno Jezusu. On je njeno vse. On je polnost njenega življenja in ona živi polno v Jezusu Kristusu takrat, ko leži nemočna, bolna na postelji, ko je praktično hroma in ne more narediti niti koraka, in potem ko njeno čudežno življenje pravzaprav navdihuje toliko ljudi. Jezus je njeno vse.

Dragi bratje in sestre, naj bo to prvo vprašanje našega življenja, našega trenutka, v katerem smo tukaj. Kajti sem smo prišli zato, da bi vsak izmed nas dobil sporočilo in da bo vsak izmed nas začel živeti odločitev za Boga. Ni namreč dovolj, da se oziramo v življenje Magdalene Gornik – čudovito je – ampak zgolj občudovanje tega življenja ni naše poslanstvo. Nikogar izmed nas. Naše poslanstvo je zaslišati besedo, ki jo Gospod govori meni, odkriti pot, ki jo Gospod načrtuje zame, na katero Gospod vabi mene samega. In zato je tisto vprašanje, na katerega moramo skušati odgovoriti na tem našem srečanju, tole: "Ali je moje življenje posvečeno Jezusu Kristusu, kakor je svoje življenje in delo njemu posvetila Magdalena? Ali s svojim prizadevanjem, z vsem, kar sem, z vsem, kar znam, in z vsem, kar zmorem, v resnici hočem služiti Bogu?" Ne samo Bogu v njegovi odmaknjenosti, ampak Bogu, ki ga srečujem v bratih in sestrah. Bogu, ki me prosi v pomoči potrebnem, v preziranem, v brezdomcu. Bogu, ki me prosi v družinskem članu, ki me prosi v nekom, ki z menoj živi pod isto streho, pa sem morda preveč zazrt kdo ve kam, da bi opazil Boga v tej neposredni bližini. Posvetiti je treba svoje življenje Bogu: sposobnosti, dela, vse, kar smo in kar imamo. Vendar pri tem še enkrat opozarjam, kakor govorijo že cerkveni očetje, da nič ne koristi, če so naši kelihi zlati, pa so naši bratje in sestre lačni. Takrat je naša vera, naša pobožnost, pravzaprav zgrešena, da ne uporabim besede zlagana. Posvetiti življenje Bogu!

In druga stvar, ki me na poseben način navdihuje iz Magdaleninega življenja, je njeno zakoreninjenje v Jezusa Kristusa, v njegovo življenje, v njegovo trpljenje. Pravzaprav v njegovo umiranje. Leta 1848, pred adventom, je Magdalena prejela stigme. To zaznamovanost telesa z Jezusovim trpljenjem, ki je pravzaprav posledica globoke meditacije, rekel bi zedinjenja v duhu z Jezusom, z njegovo preizkušnjo, z njegovo Kalvarijo, z njegovo smrtjo, in te rane, te stigme, je potem nosila skozi vse življenje, včasih bolj izrazite, drugič morda nekoliko zaceljene, ampak skozi vse življenje. Kaj pomeni to trpljenje? Dragi bratje in sestre, trdno sem prepričan, da je pri Magdaleni, ki se je odločila, da bo vse svoje življenje, vse svoje delo izročila Jezusu, Jezus njeno izročitev sprejel na takšen način, kakor moremo videti, kakor moremo brati iz njenega življenja. In nas morda prevzame nekakšna groza, ali je res vse to trpljenje, vsa ta bolezen, ali je vse to res nekaj, kar Bog zahteva od tistega, ki veruje vanj? Ne, ne od vas. Najbrž tudi ne od mene. Od Magdalene je to zahteval in Magdalena je sledila njegovemu povabilu. Rad pa bi, da vsak izmed nas svoj pogled dvigne. Magdalena je šla z Jezusom skozi rane, skozi trpljenje, skozi preizkušnje. Magdalena je šla za Jezusom na Kalvarijo, ampak Jezus ni ostal na Kalvariji, Jezus ni ostal v grobu, Jezus je grob odprl, vstal je in šel v življenje. In Magdalena, ki mu je sledila skozi trpljenje, skozi Kalvarijo, v grob, je z njim vstala – v življenje. To je naša krščanska pot, naš pogled. Naša misel se dostikrat ustavi ob preizkušnji, ob bolezni, ob smrti, ob grobu. Jezus Kristus je prebil grob. Tisti kamen, odvaljeni kamen na Jezusovem grobu ni bil odvaljen zato, ker sicer Jezus ne bi mogel iz groba. Ne, ta je bil odvaljen zato, da bi mi videli, da je grob prazen. Da bi mi nekako s svojimi očmi videli resničnost vstajenja, Jezusovega vstajenja in vstajenja vseh tistih, ki hodijo za njim. In zato vas povabim in prosim, dragi bratje in sestre, da tudi mi svojo pot za Jezusom, ki je za vsakega čisto posebna, živimo s tem pogledom, s pogledom na Jezusovo vstajenje. V tem pogledu in v tej zvestobi postane vsaka preizkušnja in vsako trpljenje odrešilno, pridruženo Jezusovemu trpljenju; postane odrešilno za življenje sveta. In kakor je Magdalena zmogla vse to v popolni predanosti Gospodu Jezusu, tako naj bo tudi naša odločitev, da bomo hodili za Jezusom, da se bomo izročili njemu, da bomo sledili njegovemu povabilu, ne glede na to, kam nas bo vabil, kod nas bo vodila pot za njim. Kajti na koncu te poti, če jo bomo prehodili v ponižni zvestobi, je vstajenje. Na koncu te poti je vstajenje! Naj nam tudi Magdalena z zgledom svojega življenja pomaga, da bomo hodili pogumno, da bomo hodili predano, kot sem rekel – z očmi uprtimi v Vstalega. Amen.