Razmišljanja ob zmedi (2)

6. Umevanje

Iz misli in čustev oseb rodijo se dejanja.

Zato nam razlogi dejanj naših bližnjih

postanejo lažje umljivi,

ko se poglobimo v stvarnost duha,

kjer um se oplaja v utripih srca.

Marko Kremžar

Razmišljanja ob zmedi (2)

5. Preprosto in jasno

Čim bolj je misel preudarjena, dognana,

in jo prečistilo je sito dvoma,

tem bolj preprosto, jasno je lahko podana.

Razmišljanja ob zmedi (2)

4. Novo in staro

Vse nove misli in ideje

ne večajo zakladnice človekovih spoznanj

in niso vedno vir miru, rasti in vede.

Vidiki, ki se zde izvirni, novi,

morda razjásnijo poglede,

lahkó pa tudi zameglijo pot do cilja,

tedaj so vzrok nazadovanja, bolečine, zmede.

Zato je nepomembno,

če so ideje klasične, moderne, nove ali stare;

če večajo spoznanje, kaj je res in prav,

so zdrave.

Vir največje sile (2)

Moč prošnje

Da je prošnja moralna moč in sila, smo menda dovolj pojasnili. Celo tisti, ki s prošnjo kdaj zaprošenega ni dobil, ne more prošnji odrekati, da bi ne bila sila. Edino, kar v tem primeru lahko rečemo, je, da ta sila ni bila zadostna, da bi mogla premagati težavo. Vendar pa zaradi tega še ne neha biti sila. Če otrok ne more dvigniti 10 kilogramov, s tem še ni rečeno, da nima nobene moči, pač pa, da nima dovolj moči, da bi dvignil teh 10 kilogramov. Prava moč naše prošnje ni namreč v njej sami, kakor smo že rekli, marveč v silah, ki jih prošnja sproži. Naj primer pojasni to misel.

Stojimo v veliki elektrarni, kjer stroji pridobivajo dva milijona konjskih sil. Da razsvetlimo mesto, zadošča en sam človek, ki sproži stikalo, pa iz strojev plane elektrika v žice in luči v mestu zagore. Sila in moč prošnje je v tem primeru tisto, kar je človek storil, ko je s stikalom sprostil električni tok. Uporabil je kaj majhno silo v primeri s tisoči konjskih sil, ki jih je sprožila. Moč in sila uspešne »prošnje« je v tem, da nagne dajalčevo voljo, da podeli, kar ga prosimo.

Iz povedanega uvidimo, da pri prošnji pridejo v poštev tri sestavine: 1. tisti, ki daje; 2. tisti, ki prosi; in 3. prošnja sama.

Glede osebe, katero prosimo, moramo vedeti, da a) tisto, za kar jo prosimo, tudi ima in b) da nam je tisto voljna dati, ali da moremo njeno voljo omečiti, da nam da. Kaj nam namreč pomaga, če koga prosimo za 100 evrov, ta pa jih ima le 25? In četudi razpolaga s 100 evri, za katere smo prosili, pa vemo, da nam jih nikakor ne mara dati?

Ljudje pa, »ki so pripravljeni dati«, so trojne vrste: a) eni dajo, če jih prepričljivo prosimo, sicer ne dajo ničesar; b) drugi hočejo dati, pa čakajo primerne prilike; taki so podobni sifonu ali slatinskemu vrelcu; treba je odpreti dušek, pa prižubori voda; c) tretji so tisti, ki ne samo da hočejo dati, marveč celo iščejo, komu bi kaj dali. Te bi človek primerjal z dežjem; treba je le podstaviti posodo pa je polna.

Če hočeš od prvih kaj dobiti z močjo »prošnje«, je treba veliko spretnosti. Treba jih je omehčati, da kaj dajo. Take je treba prositi, kadar so dobre volje, podžigati njihovo človekoljubje, naglašati koristi, ki jih bodo deležni, če bodo dali, in podobno. – Tiste iz druge vrste, ki hočejo dati, je treba le prepričati, da je primerno dati in koristno, če za ta ali oni namen kaj dajo. – Pri tistih pa, ki spadajo v tretjo vrsto – ti pa so silno redki – je prošnja čisto preprosta: prosilec naj podstavi le posodo, pa jo bo dež napolnil. Koliko pa se bo nateklo v podstavljeno posodo, ni odvisno samo od velikosti podstavljene posode, niti od tega, kako širok je vrat te posode; velik vrč, ki ima zelo ozek vrat, bo dobil manj deževnice kakor pa skleda, ki je manjša, pa ima široko površino.

Da bo prošnja uspešna, mora tisti, ki prosi, biti všeč onemu, ki daje. Čimbolj je prosilec dajalcu všeč, tem laže bo od njega dobil, kar prosi. Če pa prosilec dajalcu ni všeč, ali mu je morda celo zoprn, bo tudi verjetnost uspeha njegove prošnje manjša. Kako bi se mogli predrzniti in s prošnjo stopiti pred človeka, ki smo ga pred kratkim žalili?

Vendarle pa se lahko zgodi, čeprav prosilec dajalcu ni popolnoma všeč, da zaprošeno vendar dobi, ker dajalcu prošnja ugaja. V zelo obljudenem mestu je bilo za uboge slepe ljudi treba nekaj storiti. Vlada je pooblastila skupino žena, naj bi v ta namen nabrale potrebni denar. Gospe, ki so bile v tem odboru, so bile na vso moč zoprne bogati gospe X. Y., katero so obiskale, ko so zbirale prispevke za slepe. Delo samo, podpiranje slepih, je ta poznala kot izredno potrebno. Ko je videla, da bi slepim ne mogla drugače pomagati kakor le s pomočjo tega odbora, je prispevala v ta namen velik dar. Seveda so vladne poverjenice ta velikodušni dar pripisovale svoji spretnosti in ugledu.

Včasih pa se lahko zgodi tudi obratno, kakor se spomnimo iz zgodbe o patentu, Nežici Karket in tovarnarju Bristolu. Temu je zadeva s patentom bila neprijetna in Neža se je morala zelo spretno vesti, da ji je Bristol dal denar. Dal pa je denar ne iz trgovskih ozirov, marveč iz simpatije. Da bo torej prošnja od strani prosilca uspešna, mora ta dajalcu biti všeč, ali pa mora prosilec to nadomestiti z načinom, kako bo svojo prošnjo predložil in povedal. Z drugimi besedami povedano: če vsebina prošnje dajalcu objektivno ne ugaja, mora prosilec znati tako prositi, da pridobi dajalčevo voljo, da bo prošnjo uslišal »z ozirom na prosilčevo osebo«, ker bi sicer prošnje ne uslišal.

Večkrat neposredna prošnja ni uspešna. Tedaj je treba dobiti vplivno osebo za posredovanje, ki bo našo prošnjo podprla. Drugič pa posredovalci nimajo nobenega uspeha, tako da se mora prosilec obrniti kar naravnost na dajalca in njega prositi, da dobi zaprošeno.

Sloveč zdravnik, star prijatelj gospodične Z., je bil imenovan v visoko službo. Ko je prišel do take veljave, je gospodična Z. bila prepričana, da ima zdaj neomajen vpliv. Postala je posredovalka med prosilci in doktorjem, kateremu je večkrat prinašala prošnje. Zdravnik je prošnje zelo ljubeznivo sprejemal, nato pa jih sproti metal v koš, ne da bi jih prebral. Nekdo, ki je to opazil, ga je vprašal, zakaj to dela.

»Ker ne maram, da bi se gospodična Z. vmešavala v vladne zadeve,« je odgovoril doktor. »Če kdo kaj želi, naj se kar name obrne, pa bom sam sprevidel, ali mu bom ustregel.« Seveda pa so tudi drugačni ljudje, za katere se zdi, da ne rešijo nobene prošnje, če ji ni priloženo kako priporočilno pismo.

Da bo torej prošnja uspešna, moramo na vse to paziti, zraven pa ne smemo pozabiti še na zelo važen dejavnik, k je – čas. Eden izmed mojih prijateljev mi je ves razjarjen pripovedoval, kaj se mu je primerilo:

»Petra sem lepo prosil, naj mi posodi 100 evrov, ki sem jih nujno potreboval. Obljubil mi je sicer, pa je takrat bil na svojem posestvu, kamor sem moral za njim, ker je bila sila. Ko sem prišel tja, ga ni bilo doma, dali pa so mi pisemski zavitek, v katerem je bi ček za 1000 evrov.«

»In potem?« sem ga vprašal.

»Vraga! Vse mi je pokvaril: bila je namreč nedelja, in vse banke so bile zaprte. Ni ga bilo, ki bi mi mogel izmenjati ček. Tako sem izgubil ugodno priliko v kupčiji, ker je že nekdo drug prej dal tistih 100 evrov, katerih jaz nisem mogel odšteti, čeprav sem imel v rokah 1000 evrov, seveda le v čeku.«

Ta zgled nam kaže, kako more dejavnik »čas« prošnji uničiti uspeh. Že star pregovor pravi: »Več velja priti ob pravem času, kakor biti povabljen.« Če prošnjo izrečemo ob nepravem času, večkrat ne dosežemo tega, kar bi bili prav lahko dosegli pol ure prej ali pozneje. Povedano z drugimi besedami: da bo prošnja uspešna, jo moramo izreči v pravem trenutku. Pa tudi sicer dejavnik »čas« nič manj odločilno ne vpliva na uspeh naših prošenj. Prosilec mora namreč znati mirno čakati in potrpeti, da ne zapravi uspeha svoje prošnje.

To razglabljanje o naravi »prošnje« kot sile nam je pojasnilo, da imamo pri tem tri neznanke: X. je tisti, ki daje; Y. tisti, ki prosi; in Z. je tisto, kar prosimo. Začnimo svoj pomenek s tem, da pogledamo, kaj se zgodi, če je X enak Neskončnemu.

2. Molitev pred Najsvetejšim.

Posebno dragocena je molitev pred Jezusom pod podobo kruha. Treba je obuditi vero v njegovo resnično navzočnost in njegovo ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih, isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan pred nami navzoč pod podobo kruha. Pred njim se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. O svojem molitvenem pogovarjanju z Najsvetejšim lepo izpoveduje neki bogoslovec:

»Pristna molitev nastaja samo v ponižnosti srca. Poraja se na kolenih, pred tabernakljem. Tedaj mi spregovori moj Bog na srce. To je sreča molitve. Med menoj in njim ni več pregraj. Moj jaz se v njem utopi in nisva več dva, temveč eno. To so najlepši trenutki milosti, ki jih človek ne more opisati. To je treba samo doživeti. Ni ti dano vsak dan. Tolikokrat se moraš sprijazniti le s »suho« molitvijo. Toda tudi ta ti pomaga, da lahko spoznaš vredost in moč molitve. Ni zastonj zapisala sv. Terezija: »Silna je moč molitve.«

Pogosto je kontemplativna molitev najlaže uresničljiva pri obisku Najsvetejšega. Neka redovnica piše:

»Tiha molitev pred Najsvetejšim je zame danes – najlepša molitev. Tiha zato, ker mislim predvsem na bdenje pred Gospodom, na gledanje Boga oz. bivanje v njegovi bližini. 'Gospod, tukaj sem ... pred teboj klečim ... gledam Te ...             Ti si pri meni ... in jaz sem pri Tebi ... To je dovolj ...'

Ne vem, zakaj je ta tiha navzočnost pred Gospodom zame nekaj najlepšega. Morda bo kdo mislil – tudi mene kdaj pa kdaj napade ta skušnjava – da je to zgolj zapravljanje časa in da je bolje zmoliti enega ali več rožnih vencev ... Toda v svojem srcu močno čutim, da ta tiha navzočnost pred Njim izraža predvsem neko milostno hrepenenje, da bi bila vedno z Njim in mu po svojih močeh služila.«

Poglejmo, kako moli pred Najsvetejšim druga redovnica:

»Molitev, ki me stalno spremlja in ima največ mesta v mojem življenju, je osebna molitev. Tu naj na prvem mestu omenim vsakodnevno vsaj polurno adoracijo pred Najsvetejšim. Imenujem jo 'molitev molka', ker preživim ta čas v zbranosti in molku. Ne govorim veliko. Najprej obudim vero v navzočnost živega Boga, ki me ljubi in želi voditi moje življenje. Prosim ga, naj me napravi takšno, kot me On želi. V trenutkih negotovosti ga prosim, naj mi pokaže svojo voljo; če se bojim dneva, ga prosim poguma in moči. Nato sem preprosto tam pred Njim – v tihem hrepenenju po Njem. Tu in tam se mu s kratko besedo spet izročim, se zahvalim, mu izrazim svojo ljubezen, potem pa spet v tišini prisluhnem Njemu.

Odkar opravljam vsak dan to molitev, občutim v svoji notranjosti spremembo. Gospod mi daje svoj mir, ki ostane v duši ves dan, če ga pa izgubim, se kmalu vrne. Postajam prizanesljivejša do drugih, bolj pripravljena sprejeti vse iz Gospodove roke. Seveda so vse to šele začetki na Gospodovi poti. Padala bom še vedno, vem pa, da bom v molitvi našla spet mir, ravnovesje, srečo.«

An