FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Cerkev z marijanskim obličjem

14. Fatimsko sporočilo navdihuje Cerkev, da najde in poglobi znamenja svojega marijanskega obličja. V kolikor Cerkev sprejme ta izziv, je kot vesoljni zakrament odrešenja povabljena, da z Marijo in kot ona sprejme poslanstvo, ki izhaja od Boga: slediti Jezusu kot zvesta in verna učenka, biti pozorna na potrebe bližnjih in na klice oddaljenih, biti pripravljena stati pod križem, sprejeti težo nerazumevanja in preganjanja, izžarevati slavo in prvine vstajenja, biti »podeželska bolnišnica«, ki gre naproti ranjenim in ne carinska meja, ki zapre vrata. Cerkev, ki najde tolažbo in moč v Marijinem materinskem srcu, bo tako delovala kot mati krščenih in bo ponudila svojo materinsko skrb tistim, ki prihajajo od zunaj, ne glede na oddaljenost, v kateri se nahajajo.

Marija je kot nova Eva za vsakega kristjana model človeka in ga vabi k osebnemu spreobrnjenju: tudi če izginejo diktature, se izboljšajo ekonomski pogoji in se odpravijo vojni konflikti, mora biti izkoreninjena skušnjava nadvlade, ki se naseli v človeškem srcu. Marija, Brezmadežna in Vnebovzeta, vzor človeštva, nam pomaga razumeti milost kot dar, ki nas spreminja, zvestobo kot držo, ki nas dela človeške, velikodušnost in služenje kot izraz spoštovanja do drugih, univerzalno ljubezen kot dar dostojanstva vsem Božjim otrokom.

Tako Cerkev v Naši Gospe rožnega venca iz Fatime najde Gospo Brezmadežnega Srca in v njenem sporočilu dragocen katehetski pripomoček za svoje življenje in za evangeljsko poslanstvo našega tisočletja.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Fatima v prihodnosti Cerkve, Portugalske in sveta

Evangelizacijska pedagogika v fatimski duhovnosti

13. V svoji dvojni dimenziji, mistični in preroški, ima Fatima - v svojem sporočilu in v svojem svetišču - poslanstvo, ki ga mora izpolniti v Cerkvi in v svetu: biti svetilnik in spodbuda za pastoralno spreobrnjenje Cerkve ter kriterij in kompas, ki usmerja delovanje kristjanov v konfliktih našega sveta.

Fatimska duhovnost, ki spremlja in podpira romanja, prečiščuje in dviga naravno vernost in jo spreminja v sinovsko držo. Ponuja pedagogiko mistagogije: preko Marije in treh pastirčkov omogoči srečanje s Troedinim Bogom v njegovi lepoti in bližini kot odrešujočo izkušnjo. S tem kaže, kako nezadosten je ves načrt samoodrešenja, ki tako zasvaja naše sodobnike. Naš Bog ni avtoritaren Bog, niti ni tekmec človeku, ampak je vir upanja in človeškosti.

Tako Fatima razširja dinamizem evangelizacije, ki je oprt na ljudsko pobožnost, to je, na »utelešeno duhovnost v kulturi preprostih«, o kateri govori papež Frančišek in jo imenuje »zakoniti način kako živeti vero; način, kako se čutiti del Cerkve in način, kako biti misijonarji«. Skupno romanje nas vodi ven iz sebe v odprtost drugim, v poslušanje in v podelitev osebne izkušnje, v misijonskem in skupnostnem duhu, kot se to danes pričakuje od Cerkve.

Posebno pomenljiva je pozornost, ki se v Fatimi izkazuje najbolj krhkim in ranljivim - kot so otroci, bolniki, ostareli, ljudje s posebnimi potrebami, priseljenci - ki na tem kraju in v njegovi duhovni ponudbi najdejo gostoljubnost, skrb, pravo usmerjenost in moč.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Žrtev in zadoščevanje: poistovetenje s Kristusom

12. Fatimski dogodek je povabilo v sodelovanje z načrtom usmiljenja po zgledu treh pastirčkov. Vprašanje, ki jim je bilo postavljeno 13. maja 1917, je namenjeno tudi nam: »Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?«

Pastirčki so takoj odgovorili z molitvijo, saj so v njihovi molitvi, s katero so častili Boga, prisotni tudi drugi: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Te ne ljubijo.« Že po prvih angelovih besedah so odkrili, da so prejeli poslanstvo, ki pomeni, izročiti svoje življenje za dobro drugih. Silnost potreb soljudi je zahtevala pokoro, žrtev in zadoščevanje. Kristjan se lahko žrtvuje samo iz molitve in tako, da njegova žrtev postane molitev.

Pastirčki so se v globokem združenju z Bogom zavedli, da so drugi ljudje tako pomembni, da se je potrebno žrtvovati zanje. Tako se je v njih prebujala odgovornost: niso mogli pustiti grešnika v njegovi krivdi ali trpečega v njegovem trpljenju. Kot je kasneje rekla Lucija, ne bi mogli iti srečni v nebesa sami, ker ne bi mogli biti srečni brez drugih ljudi. Povabilo k spreobrnjenju in zadoščevanju nam je izziv, naj se ne vdamo pred omalovaževanjem zla, naj premagamo diktaturo brezbrižnosti pred trpljenjem, ki nas obdaja.

Na tej poti osebnega očiščevanja za solidarnost je prisotna duhovnost, ki je ukoreninjena v središču skrivnosti krščanske vere. Za to duhovnost se vzgaja in se jo živi v obredih, ki krepijo naše poistovetenje s Kristusom: v evharistiji, kjer je Kristus zakramentalno prisoten in v molitvi rožnega venca, kjer je prisoten v besedi in premišljevanju skrivnosti rožnega venca.

Pastirčki so iz globoke izkušnje Boga in iz zaupanja, ki jim ga je vlila Gospa, dali pričevanje zmage Ljubezni, ki objema celotno stvarstvo in se razodeva v Marijinem Brezmadežnem srcu. Prav na ozadju videnja pekla Marijine besede dobijo pomembnost: »Končno bo zmagalo moje Brezmadežno Srce,« kar pomeni zmago Božje ljubezni, ki se je razodela človeštvu. V luči te resničnosti fatimsko sporočilo postane spev upanja. Kakor je rekel kardinal Ratzinger, Devica Marija ne povzroča strahu in ne prinaša apokaliptičnih napovedi, ampak nas vodi k Sinu, k bistvu krščanskega razodetja. Kasneje je kot papež ponovil, da je fatimsko sporočilo, zgoščeno v tej Marijini obljubi, »kot okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Povabilo k spreobrnjenju in boju proti zlu: preroško sporočilo

11. Med znamenji časa – je zatrdil sveti Janez Pavel II. – »izstopa Fatima, ki nam pomaga videti Božjo roko, previdnostno vodstvo in potrpežljivega, sočutnega Očeta tudi dvajsetega stoletja«. S svoje strani je Benedikt XVI. podkrepil ta vidik rekoč, da je Fatima »najbolj preroška od sodobnih prikazovanj.« V resnici razkriva maske zla, ki v svetu povzroča toliko nepravičnega trpljenja in včasih zajame tudi člane Cerkve: na eni strani so mehanizmi, ki vodijo v vojno, ateizem, ki hoče zabrisati Božje odtise v tem svetu, ekonomske oblasti, ki iščejo samo korist na račun ubogih in šibkih, preganjanje Cerkve in svetih, ki nasprotujejo malikom človeških koristi; na drugi strani je hinavščina ali nezvestoba tistih, ki se v Cerkvi pustijo prevladati ravnodušnosti ali posvetnemu duhu: lagodnosti, izprijenosti ali oblastiželjnosti. Trpljenje Cerkve – je rekel Benedikt XVI. na poti iz Fatime – prihaja tudi zaradi greha, ki je v Cerkvi, zato se moramo učiti pokore, sprejeti očiščevanje, prositi odpuščanja.

Fatimsko sporočilo je silen klic k spreobrnjenju in pokori. Večkrat ponovljena prošnja, naj ljudje ne žalijo več Boga, Marijina žalost kot izraz, da ji ni vseeno zaradi človeških grehov, povabilo k molitvi in žrtvi za grešnike, so odgovor na zlo, klic k spreobrnjenju in potrditev Božje ljubezni. Kardinal Ratzinger je v teološkem komentarju fatimske skrivnosti zapisal, da je »ključna beseda te skrivnosti [tretjega dela] trojni klic: 'Pokora, pokora, pokora!' To nas spominja na začetek evangelija: 'Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI. FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (II)

(Iz pastirskega pisma Portugalske škofovske konference ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi)

Ikona nežnosti in usmiljenja: Marijina prisotnost

10. Središčna vloga Troedinega Boga v naši zgodovini, njegova bližina in previdnost so postale vidne v Devici Mariji, konkretneje, v njenem Brezmadežnem Srcu. Za pastirčke je bilo Marijino Srce svetišče, kjer so srečali Boga: »Ali nam ne pravi sveti evangelij, da je Marija vse te besede ohranila v svojem srcu? Kdo bi nam mogel bolje kot to brezmadežno Srce odkriti skrivnosti Božjega usmiljenja?« To srce je »prostor«, kjer so izkusili Božjo luč in jim je bilo posredovano sporočilo. »Kaj bi bilo šele, če bi vedeli vse, kar nam je Ona pokazala o Bogu, v svojem brezmadežnem Srcu, v tisti veliki svetlobi!« Božje usmiljenje, utrip njegovega srca pred grešniki in trpečimi, najde v Marijinem Srcu privilegirano podobo. V tem brezmadežnem Srcu odseva moč milosti, delovanje Duha, ki jo je v trenutku oznanjenja obsenčil in ki je v njej že z Jezusovim spočetjem pričel odrešenjsko delovanje velikonočne skrivnosti. Že cerkveni očetje so »Božjo porodnico imenovali vso sveto in prosto vsakega madeža greha, na neki način oblikovano od Svetega Duha in narejeno za novo stvar.« Materino Srce je resnično ikona »milosti in usmiljenja« – besedi, ki v prikazanju, ki ga Lucija prejme v Tuyu 13. junija 1929, ponazarjata videnje Svete Trojice; dve besedi, ki tako dobro povzameta fatimsko sporočilo. Zato je pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca postala ena od značilnih potez fatimske duhovnosti.

Dejstvo Marijine prisotnosti je v skladu s potekom zgodovine odrešenja in z vlogo, ki jo je Devica imela v skrivnosti učlovečenja. Na popolnoma edinstven način je sodelovala z Odrešenikovim delom, zato se njeno materinsko poslanstvo do ljudi po Božji milosti brez prestanka nadaljuje. Z vnebovzetjem ni opustila svojega poslanstva. Še bolj kot prej skrbi za brate svojega Sina, ki romajo po svetu med stiskami in nevarnostmi, s svojo priprošnjo skuša doseči darove odrešenja ter nam tako razodeva moč edinega in edinstvenega posredovanja Jezusa Kristusa. Iz svoje slave Marija v prikazanjih kaže na trajen pomen velike noči, na nenehno zmago milosti in usmiljenja.

Na ta način Devica Marija v svojem materinskem Srcu razkriva usmiljeno voljo Troedinega Boga, ki ni ravnodušen do tega, kar se dogaja človeku, ki ne zapusti grešnika v njegovi krivdi, ki ne pozabi nesrečnih v njihovem trpljenju, ki ni brezbrižen do žrtev in izključenih, ki vedno podarja svoje odpuščanje in svojo tolažbo, ki vedno odpira vrata upanja, ko se ljudje zapiramo v svojo sebičnost ali v svojo neodgovornost.