Blagoslov in izziv za vesoljno Cerkev

5. Ta blagoslov se je torej razširil na vso Cerkev. Zaradi njega smo lahko izkusili vesoljnost naše vere in skupnost z vsemi Cerkvami po svetu, na čisto poseben način pa s papežem, ki je temelj edinosti Cerkve in je tako močno prisoten v fatimskem sporočilu.

Za nas je priznanje fatimskih prikazovanj, ki so ga drug za drugim izrazili papeži v njihovi povezanosti z Našo Gospo rožnega venca iz Fatime, velika milost. Papež Pij XII. je 31. oktobra 1942, ob 25-letnici prikazovanj, posvetil svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Sveti Janez XXIII. je potrdil, da nas prikazovanja spominjajo na »Božjo slavo« v svetu »materializma in sovraštva«.

Blaženi Pavel VI. je ob slovesnem zaključku tretjega zasedanja drugega vatikanskega koncila, 21. novembra 1964, podaril zlato vrtnico svetišču v Fatimi, ki ga je osebno obiskal 13. maja 1967, ob obhajanju 50. obletnice prikazovanj. Sveti Janez Pavel II. je, poleg globoke osebne pobožnosti do Naše fatimske Gospe, trikrat obiskal fatimsko svetišče: maja 1982 se je prišel zahvalit, da je preživel atentat; maja 1991, ob 10. obletnici atentata, se je prišel zahvalit za presenetljive spremembe v Vzhodni Evropi; 13. maja 2000 je Jacinto in Frančiška razglasil za blažena ter razodel tretji del fatimske skrivnosti. Benedikt XVI., ki je že kot prefekt Kongregacije za nauk vere prispeval pomemben delež k razlagi in teološki poglobitvi fatimskega sporočila, je Fatimo obiskal maja 2010. Sedaj pa pričakujemo papeža Frančiška, da pride za obhajanje stoletnice prikazovanj. A tudi on je svet že posvetil Brezmadežnemu Marijinemu Srcu na Trgu svetega Petra oktobra 2013 pred kipom Naše Gospe iz Fatime, ki so jo iz kapelice prikazovanj na njegovo prošnjo pripeljali v Rim za marijanski dan v letu vere.

Priznanje, ki so ga papeži izkazali fatimskim prikazovanjem, je bilo v skladu s sensus fidei – z verskim čutom - krščanskega ljudstva na svetovni ravni. Leta 1947 je kip fatimske Marije poromal po številnih državah kot znanilec miru in sprave. Njena prisotnost govori o milosti, ki vedno premaga greh in kamor koli pride, spodbuja prisrčen sprejem in prekipevajoče navdušenje.

Fatima pa se je razširila še na mnoge druge načine: na tisoče cerkva je posvečenih Naši Gospe rožnega venca iz Fatime; v številnih škofijah trinajsti maj obhajajo z molitvijo rožnega venca; razširila se je pobožnost petih prvih sobot in okrepila se je molitev rožnega venca; pomnožile so se knjižne izdaje, ki razširjajo fatimsko sporočilo in duhovnost; nastale so bratovščine, organizacije in različna gibanja, ki se priporočajo fatimski Mariji; povsod častijo njeno podobo; obstajajo duhovne usmeritve, ki zajemajo iz fatimskega sporočila, in rodile so se številne ustanove posvečenega življenja, katerih karizma izvira iz zavezanosti temu sporočilu.

Blagoslov in izziv za Cerkev na Portugalskem

4. Ta blagoslov se je razlil na naše ljudstvo, ki ga skozi čas na različne načine sprejema in se zanj zahvaljuje. Portugalci so v fatimskem svetišču, v bližini kapelice in bazilike Naše Gospe rožnega venca, posvečene 7. oktobra 1953, kmalu našli dom, kjer so z razumevanjem sprejeti, potolaženi, se jim odpuščajo grehi, so okrepljeni in prenovljeni. Fatimsko svetišče se je spremenilo v duhovno srce Portugalske in postalo eno od prepoznavnih znamenj naše katoliške identitete, kot ena od karizem naše Cerkve, v skladu s karizmo fatimskih pastirčkov.

Ta edinstvena povezanost Cerkve na Portugalskem s Fatimo se je očitno razodela ob posvetitvi Portugalske Marijinemu brezmadežnemu Srcu 13. maja 1931, med prvim narodnim romanjem v Fatimo. V sedanjem času pa se je posebej pokazala v času od 13. maja 2015 do 13. maja 2016, ko je kip fatimske Marije romal po naših škofijah. Njeno romanje je bilo povabilo k radostnemu obhajanju stoletnice prikazovanj v Fatimi ter istočasno duhovna in pastoralna poživitev življenja po fatimskem sporočilu.

V teku teh sto let je romanje v Fatimo poživilo vero mnogih utrujenih vernikov, spodbudilo spreobrnjenje mnogih otrdelih src, obnovilo pripadnost Cerkvi v mnogih zmedenih kristjanih, omogočilo novo odkritje evangelija mnogim versko brezbrižnim osebam, prebudilo vernost, ki je oblikovala življenje velike večine našega naroda. Osebna in skupinska romanja so bila doživetje Boga, izraz hvale in češčenja, spodbuda, da bi se odprli njegovi volji in bili pripravljeni na nenehno spreobračanje.

Fatimsko svetišče je v zvestobi poslanstvu, da razširja in poglablja fatimsko sporočilo, postalo kraj sprejemanja tistih, ki to sporočilo iščejo, v solidarnosti s potrebami in stiskami sveta. Danes je predvsem kraj molitve, pa tudi nosilec kulturne dinamičnosti in cerkveno središče teološkega razmišljanja, ki izhaja iz dogodkov izpred sto let ter iz izzivov, ki jih ti dogodki še vedno prinašajo Cerkvi.

Blagoslov za Cerkev in svet

Dar in izziv

3. Prikazovanja leta 1917 so se zaključila 13. oktobra in zadnje besede Lucijinega zapisa v njenem 'Četrtem Spominu' govorijo o blagoslovu, ki ga je bil takrat deležen svet: »Ko je naša Gospa izginila v neizmerni daljavi neba, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z Detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa. Malo zatem, ko je to prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo [...] Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet na enak način kot prej sveti Jožef.«

Ta blagoslov so pastirčki napovedali že v preteklih mesecih in ni bil namenjen le njim, ampak vsemu človeštvu. Bil je začetek vsega, kar naj bi se pričelo dogajati, in nam odpira pogled v odločitev Boga, ki je v prisotnosti Device Marije, polne luči in lepote, razodeval usmiljeno bližino svojemu romarskemu ljudstvu.

Sredi resnično dramatičnega stanja, ko sta v mnogih ljudeh tedanjega časa vladala stiska in negotovost, ko je bilo videti, da zmaguje moč zla in greha, je po Devici Mariji v vsem sijaju zasijala želja Boga po odrešenju ljudi, blagoslov, ki razodeva razprostiranje Njegove nežnosti na vse ljudi. Marijino povabilo k spreobrnjenju, molitvi in pokori želi odstraniti ovire, ki ljudem preprečujejo, da bi izkusili dobroto Boga, ki prihaja od Njega, in jo je položil v človeško srce.

Devica Marija, Božja in naša Mati, prihaja naproti svojim romarskim sinovom in hčeram iz slave vstajenja svojega Sina Jezusa, da bi jim podarila tolažbo, spodbudo in blagost. Obdani s tem blagoslovom so bili trije pastirčki, po Lucijinih besedah, pripravljeni, da postanejo hvalnica božje slave in da se popolnoma izročijo načrtu usmiljenja, ki ga je Bog razodeval po videnjih.

Sprejem fatimskega dogodka in sporočila

2. V fatimskem dogodku je imel odločilni pomen sensus fidei (verski čut) krščenih, čigar vlogo v življenju Cerkve je poudaril II. vatikanski koncil in je papež Frančišek ponovno poudaril njegov velik pomen: »Bog obdaruje celoto verujočih z verskim čutom – sensus fidei –, ki jim pomaga razlikovati, kaj zares prihaja od Boga. To je sad njegove skrivnostne ljubezni do človeštva. Navzočnost Duha zagotavlja kristjanom neko sonaravnost z Božjimi resnicami in modrost, ki jim omogoča, da te resnice intuitivno dojamejo, čeprav nimajo na voljo ustreznih sredstev, da bi jih natančno izrazili.«

Zvesto Božje ljudstvo se je od vsega začetka začelo zbirati ob vznožju črnike k molitvi. Leta 1919 so ti verniki zgradili kapelico, kot je prosila Naša Gospa. S spokornim zadoščevanjem so odgovarjali na napade in onečaščanja nasprotnikov, ki so med drugim 6. marca 1922 razstrelili kapelico. Kapela je bila ponovno postavljena in posvečena 13. januarja 1923. Postopoma so se na tem kraju širili in krepili češčenje in pobožnosti.

Končno je škof iz Leirije, D. José Alves Correia da Silva, izhajajoč iz poročila kanonične komisije, ki jo je osebno imenoval, 13. oktobra 1930 izdal »Pastirsko pismo 'Božja previdnost' o češčenju Naše Gospe iz Fatime,« s katerim je potrdil verodostojnost videnj treh otrok in uradno dovolil češčenje Naše Gospe rožnega venca iz Fatime. Po besedah kardinala Manuela Gonçalvesa Cerejeira »ni Cerkev vsilila Fatime, temveč je Fatima prisilila Cerkev, da jo je sprejela.« Pobožnost do Naše Gospe rožnega venca iz Fatime in duhovnost, ki izvira iz njenega sporočila, sta dejansko zelo hitro začeli vplivati na pastoralo v Cerkvi na Portugalskem in po svetu.

Sporočilo je predvsem izreden dar milosti, usmiljenja, upanja in miru, ki nas kliče, da ga sprejmemo in živimo. Ta klic Cerkvi, naj odgovori na dar usmiljenega Boga, je globoko povezan z dramami in tragedijami 20. stoletja, vendar ima hkrati isto moč in zahtevnost za vernike našega časa.

V skladu s pobožnostjo našega ljudstva in po razsvetljenju Svetega Duha mi, škofje, čutimo odgovornost, da poglobimo pomen fatimskega dogodka, da predstavimo njegovo sodobnost za naše krščansko življenje in pokažemo na njegove darove, ki morejo hraniti naše duhovno, pastoralno in misijonsko spreobrnjenje.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA, ZNAMENJE UPANJA ZA NAŠ ČAS (I)

Pastirsko pismo Portugalske škofovske konference

ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Fatimi

Ob stoletnici prikazovanj Device Marije v Fatimi se želimo zahvaliti Bogu, ki nam je dal doživeti ta milostni dogodek, in ponovno potrditi sodobnost fatimskega sporočila za poživitev naše vere in zavzetosti za oznanjevanje.

Ob stoletnici fatimskega dejstva

Prikazovanja

1.Marija se je v Dolini Iria leta 1917 prikazala trem otrokom med sedmim in desetim letom starosti, Luciji, Frančišku in Jacinti. Narodni in mednarodni zgodovinski trenutek je bil dramatičen: Portugalska je doživljala globoko politično, versko in socialno krizo in Evropa je bila, kot nikoli poprej, potopljena v svetovno vojno, v katero je bila zajeta tudi Portugalska.

Leta 1916 so fatimski otroci že imeli tri videnja angela, ki se jim je predstavil kot angel miru in angel Portugalske. 13. maja 1917 so imeli videnje Gospe, »bolj sijoče kot sonce«, nad črniko (nizkim hrastom z zimzelenimi listi). Povabila jih je, naj se v naslednjih mesecih do oktobra, vsakega trinajstega v mesecu, vračajo na ta kraj. V teh srečanjih jim je zaupala sporočilo usmiljenja in miru, ki se je razširilo preko zaslišanj, katerim so bili otroci od vsega začetka podvrženi, ter preko 'Spominov', ki jih je Lucija zapisala v poznejših letih.

Ko se je novica razširila, so se množili različni odzivi. Mnogi so prihiteli na kraj, ker so verjeli pričevanju otrok, a pojavili so se tudi dvomi, nerazumevanje in celo preganjanje, ki so pastirčkom prizadeli veliko trpljenja. Medtem je bilo vedno več ljudi, ki so vsakega 13. v mesecu prišli na kraj prikazovanj, razen avgusta, ko je bilo prikazanje za nekaj dni preloženo, ker so bili vidci v zaporu. Zadnje prikazanje je bilo 13. oktobra ob prisotnosti približno 70.000 ljudi, vernih in dvomljivcev, ki so prišli, da bi videli znamenje, ki ga je obljubila Devica, tako imenovani »sončni čudež«, o katerem so poročali mediji tistega časa.

Nekaj let zatem so trije vidci zapustili svoj kraj: mlajša dva, Frančišek in njegova sestra Jacinta, sta leta 1919 oziroma 1920 umrla zaradi epidemije gripe; njuna sestrična Lucija pa se je po nasvetu škofa iz Leirije leta 1921 umaknila in se začela pripravljati na vstop v redovno življenje. Umrla je leta 2005 v karmeličanskem samostanu sv. Terezije v Coimbri.

Glas o Frančiškovi in Jacintini svetosti se je hitro razširil po vsem svetu in leta 2000 sta bila razglašena za blažena kot prva dva otroka, ki nista bila mučenca. Leta 2008 se je, z dovoljenjem papeža Benedikta XVI., po krajšem času, kot ga zahtevajo cerkvene določbe, za sestro Lucijo začel proces razglasitve za blaženo.

Šopek Materi Mariji

Marija je zahtevna. Vodi nas po skrivnostnih poteh, še posebej po naporni poti križa. Potrebno je pritrditi Marijinim klicem na osebni in še bolj na družinski ravni. Bogu se brez strahu pred prihodnostjo uklonimo kot posamezniki in kot skupnost. Pustimo se voditi Njej, sledimo ji, ne da bi gledali na desno ali na levo. Od velikodušnosti našega odgovora Materi Božji je odvisno njeno uslišanje naših prošenj. Potrebno je obnoviti to podaritev Bogu in se mu izročiti, kot se je darovala Marija: brez odlašanja, pomisleka, obotavljanja in dolgega razmišljanja. Marija se je popolnoma darovala: z vsem svojim bitjem, življenjem in voljo.

Marija se ni premislila, ni obžalovala svojih odločitev in nikoli ni gledala nazaj. Vedno je brez odlašanja znova pritrdilno odgovarjala Bogu, ki ji je pošiljal vedno več luči, ljubezni, moči, Njegova volja pa je tako postajala vedno bolj zahtevna … »Tako lahko razumemo,« je rekla Marta Robin, »na kakšen način je bila Marija brezmadežna pri svojem spočetju in v svojem Božjem materinstvu«.

p. Manteau-Bonamy

Povzeto po: Marta Robin pod Marijinim vodstvom

Dne 31. oktobra 2016 so ob 16^h kip Matere Božje iz Rocamadourja izkrcali v pristanišču Sables d'Olonne v Vendée (Francija). V veliki procesiji so ga nesli v cerkev Matere Božje od Dobrega pristana, kjer bo postavljen v češčenje vernikom v času morske regate Vendée Globe, najbolj pravljične vožnje z jadrnicami okoli sveta, ki je brez postanka in pomoči ter jo imenujejo Everest vseh morij.

Navzočnost črne Device je povsem običajna, ker jo v Rocamadourju, slikoviti vasici pokrajine Lot v Franciji, ki jo dobro poznajo turisti, od 12. stoletja naprej častijo kot sveto zavetnico pomorščakov.

Za sveto navzočnost kipa Matere Božje je odgovoren župnik kraja Sables d'Olonne, kjer se regata prične. Takole pravi: »Vse se je začelo med mojim obiskom svetišča. Bil sem ganjen zaradi številnih darov ex-voto mornarjev, ki so se Devici zahvalili, da jih je rešila pred brodolomom. Gre za način, da tej regati vnesemo krščansko dimenzijo in udeležencem vožnje z jadrnicami Vendée Globe pokažemo, da krščanska skupnost nanje misli in zanje moli.«

Fr.aleteia.org

Leta 1891 je neki častilec boga Šiva prišel k duhovniku svetišča Matere Božje v Madhuju (Šri Lanka), da bi sprejel katoliško vero. Njegova obrazložitev je bila takšna: »Bil sem zidarski pomočnik. Apno mi je brizgnilo v oči in jih ožgalo. Potrt zaradi strahu, da bom oslepel, sem se priporočil vsem našim indijskim bogovom, vendar ni bilo nič bolje. Očem moje duše se je prikazala zelo lepa gospa in mi rekla: 'Pojdi v Madhu in postani kristjan!' Pozanimal sem se, kje je svetišče, in peljali so me tja. Na moje oči sem položil zemljo in vid se mi je popolnoma povrnil. Duhovniku sem rekel: 'Oče, sedaj me pouči v katoliški veri in me krsti!'« Duhovnik, ki ga je krstil in je vedel, da mladi krščenec živi z mlado poganko, mu je nato rekel: »Hitro zapusti to bitje in se vrni k svojim dolžnostim. Sicer bi bilo sveti Devici lahko žal, da te je ozdravila.«

Santiago – ime si je izbral ob krstu – je to sicer obljubil, vendar se obljube ni držal. Duhovnikova grožnja se je uresničila. Spet je oslepel. Vrnil se je v Madhu, se spovedal, vzel resno svojo obljubo, na oči spet položil zemljo in vid se mu je znova povrnil.

Povzeto po André Dorval OMI

omiworld.org

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Glej to Srce (3) Neskončno usmiljenje Srca Jezusovega

Vse Jezusovo delovanje je bilo izraz njegovega usmiljenja do nas slabotnih ljudi. Zavzemal se je za uboge, bolnike, otroke in še posebej za grešnike. Družil se je z njimi in jim odpuščal grehe. Ko so mu farizeji očitali, da jé s cestninarji in grešniki, jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,11–13).

Jezus kot Dobri pastir gre v svojem usmiljenju iskat stoto, izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom presune Petra, ki ga je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu razbojniku odpusti grehe in mu obljubi raj. Usmiljenje do grešnikov lepo razodeva prilika o izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu. Ko se je izgubljeni sin vračal domov, »ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

V Jezusovem ravnanju z grešniki se razodeva Očetovo usmiljenje do njih. Usmiljenost Srca Jezusovega je odsvit Očetovega usmiljenja. Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju v neizmerno usmiljenje Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob beatifikaciji bl. sestre Favstine Kowalske, ki je oznanjala Božje usmiljenje, dejal: »Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?«

Jezusovo izredno usmiljenje je izražal tudi njegov odnos do ljudi. V Naimu je iz usmiljenja do matere vdove obudil od mrtvih njenega sina. Evangelist je zapisal: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Preden je Jezus nasitil štiri tisoč mož, je rekel svojim učencem: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti« (Mt 15,32).

Kdor se hoče upodabljati po usmiljenem Srcu Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati usmiljen, kakor je bil usmiljen v Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan. Ne gre samo za sočustvovanje, ampak za dejansko pomoč.

Srečanje z Jezusovo ljubeznijo pri mašni daritvi

Mlad redovnik pripoveduje: »Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je nekdo, ki me spremlja, še več, da je nekdo, ki me ljubi do konca. Iz teh začetnih pogledov se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost.«

Kakor za tega srednješolca je za mnoge kristjane Kristusova smrt pretresljiv dogodek, če se vanj vživijo. Drugače je z mašno daritvijo, ki je za marsikoga le neprijetna dolžnost. Vendar gre pri mašni daritvi v bistvu za isti dogodek kakor na Kalvariji, le da na nekrvav, skrivnosten način. S pomočjo mašne daritve traja daritev na križu skozi vse čase. Gre za spomin Jezusove smrti in vstajenja, spomin, ki je hkrati skrivnostno ponavzočenje te smrti in vstajenja. Isti Jezus, ki je nekoč visel na križu, se zdaj daruje na oltarju. Po mašni daritvi pritekajo sadovi kalvarijske daritve do nas.

Z mašno daritvijo se nam približa Jezusova zadnja večerja: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas. – Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.« Srce Jezusovo se daruje za nas, njegova kri se preliva v odpuščanje naših grehov. Svoje telo nam nudi za hrano in svojo kri za pijačo. Kako ga ne bi vzljubili, kako se ne bi zanj zanimali, kako ne bi z veseljem prihajali k njegovi daritvi!

Kdor živi iz prebujene žive vere, je zanj mašna daritev poglobljeno srečanje s Srcem Jezusovim. Sveta Evharistija je najodličnejši dar Srca Jezusovega. Papež Pavel VI. je leta 1965 v apostolskem pismu 'Nedoumljivo Kristusovo bogastvo' zapisal: »Pri evharistični daritvi se namreč daruje in prejema isti naš Odrešenik, ‘ki vedno živi, da prosi za nas’ (Heb 7,25), čigar Srce je bilo prebodeno z vojakovo sulico in je izlilo val dragocene krvi in vode na človeški rod. Zraven tega na tem vzvišenem vrhuncu okušamo duhovno sladkost ob njenem izviru. Obhaja se spomin tiste izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju.« Pobožnost do Srca Jezusovega je vsa »v tem, da Jezusa Kristusa pravilno častimo in mu zadoščujemo, ter sloni največ na vzvišeni skrivnosti presvetega Rešnjega telesa«.

Srce Jezusovo se pri mašni daritvi daje za nas; daje v svoji besedi in pod podobo kruha. Njegovo ljubezen bi morali vedno znova odkrivati. Pri tem nam pomaga pogostno branje in premišljevanje evangelija, redna poglobljena molitev, neprestano prizadevanje za izpolnjevanje Božje volje, dobra priprava na vsako mašno daritev in dejavno sodelovanje pri njej, življenje iz te daritve in prejetega svetega obhajila.