Beseda urednika
Po večletnem študiju liturgike v Rimu, na univerzi
sv. Anzelma, je naš p. Nikolaj Aracki uspešno ubranil svojo doktorsko nalogo (disertacijo)
in zanjo dobil najvišjo – odlično oceno (summa cum laude). Predaval bo na
Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, deloma tudi na univerzi svetega
Anzelma v Rimu, in bo obogatitev tudi za naš samostan. Svoje delo predstavlja v
tej številki. Čestitamo!
Z današnjim glasilom uvajamo nekaj novosti. V
dveh številkah bomo objavili pastirsko pismo portugalskih škofov o stoti
obletnici fatimskih dogodkov. Več let nas bo spremljalo in v molitvi
poglabljalo delo mehiškega duhovnega pisatelja C. M. de Heredia DJ 'Vir
največje sile', prav tako kratke misli dr. Marka Kremžarja, znanega
argentinskega Slovenca,
z naslovom 'Razmišljanja ob zmedi'.
S pomembnim obredom pepeljenja smo začeli
postni čas. Pravilo sv. Benedikta, po katerem živimo cistercijani, nam naroča:
»V teh dneh naj torej k rednim dolžnostim rednega služenja še kaj dodamo:
posebne molitve, pritrgovanje v jedi in pijači. Vsak naj torej sam od sebe,
poleg določene mu mere 'z veseljem Svetega Duha' (1 Tes 1,6) kaj Bogu daruje,
se pravi: naj svojemu telesu nekaj pritrga v jedi, pijači, spanju,
klepetavosti, razposajenosti ter z duhovnim veseljem in hrepenenjem pričakuje
sveto veliko noč« (št. 49,5–7).
To je najprej opomin za nas, stanovalce
samostana, lahko pa je pobuda tudi za vas, ki živite v zunanjem vrvežu.
Pritrgovanje, povezano z ljubeznijo, vodi k duhovnemu veselju in napredovanju v
svetosti, hkrati pa je odličen prispevek za vsestransko rešitev človeštva,
duhovno in materialno. V letošnjem letu stoletnice fatimskih dogodkov so nam
trije preprosti fatimski pastirčki izredni vzorniki.
Bog povrni vsem, ki ste za naše glasilo letos
že dali kakšen prostovoljni prispevek. Ne zamerite, da zdaj omenim neprijetno finančno
zadevo. Naš ekonom je potožil, da je bilo lansko leto pokritih komaj polovico
stroškov za glasilo 'V Materini šoli'. Na leto znašajo stroški okrog 12.000 evrov.
Priporočam se tistim, ki morete pomagati. Vendar naj nihče ne odpove revije
zato, ker ne more nič prispevati. Revija naj bi se vzdrževala s prostovoljnimi
darovi. Tudi tu se lahko pokaže medsebojna ljubezen: tisti, ki morejo
prispevati več, naj bi dali za tiste, ki ne morejo nič ali le malo prispevati.
V imenu samostanske družine vsem želim
blagoslovljen postni čas. Ostanimo povezani v molitvi. Za vse bom daroval sveto
mašo.
p. Anton Nadrah
Cistercijan p. Nikolaj Aracki
novi doktor liturgike
P. Nikolaj, več let si študiral v Rimu;
kaj vse je prišlo na vrsto?
Papeški liturgični inštitut, ki je del
Atenea ali univerze svetega Anzelma v Rimu in ga vodijo patri benediktinci, je
specializirana ustanova za študij bogoslužja, in sicer iz zgodovinskega,
teološkega ter pastoralnega vidika. Zelo velik poudarek je na zgodovini
zahodnih obredov, seveda najprej rimskega pa tudi ambrozijanskega ter tudi
obredov vzhodnih Cerkva.
Eden temeljnih virov za zgodovino
obredov so liturgične knjige, od najstarejših fragmentov in kodeksov (iz 2./3.
stoletja), pa vse do novih, to je, po drugem vatikanskem koncilu prenovljenih
liturgičnih knjig, ki poleg zakramentov obsegajo tudi vse zakramentale. Skratka
vse obredje Cerkve. Veliko časa smo posvetili tudi klasičnim oz. svetopisemskim
jezikom, na doktorski ravni pa je potrebno ob teh dokazati znanje še vsaj
štirih »velikih« modernih jezikov.
Posebej zanimiv je študij načel
prevajanja ter inkulturacije Kristusove skrivnosti, ki jo slavimo in praznujemo
v bogoslužju, in čeravno vedno ista, se v vsakem narodu ter vsaki kulturi želi
»utelesiti« na izviren in lasten način.
Kakšna je vsebina disertacije, ki si jo
zagovarjal z odličnim uspehom (summa cum laude)?
V svojem študiju sem se naslonil na
Sveto pismo, cerkvene očete ter na kompleksno zgodovino razvoja cerkvenega
obredja. Naslov naloge »Praznovanje in slavljenje Zaveze« povzema poseben, tako
imenovani tipološki pristop do Svetega pisma, ki ga uporabljam tudi za
razumevanje bogoslužja.
Usmeril sem se k svetopisemskim temeljem,
figuram, zgodbam, prerokbam, dogodkom, kjer se skrivnost Božje ljubezni do
človeka izraža z obljubo, oziroma z zavezo, paktom, pogodbo, ali pa celo
oporoko.
Bogoslužje v Stari zavezi je stalno
podaljševanje zaveze med Bogom izvoljenega ljudstva in generacijami, ki niso
bile prisotne ob izhodu iz Egipta, ali pa ob sklenitvi zaveze z Mojzesom na
Sinaju. Je pa zato vsaka naslednja generacija na novo obnovila, podoživela te
trenutke, zlasti pa sklenila zavezo znotraj bogoslužnega, kultnega praznovanja.
Po Kristusovem velikonočnem dogodku,
zadnji večerji, smrti in veličastnem vstajenju, pa vemo, da je evharistija, to
je obred v njegov spomin, tudi skrivnostna svatba Njega samega s Cerkvijo, z
Božjim ljudstvom nove Zaveze. To je izraženo v osrednjih besedah evharističnega
obreda: »To je moja kri nove in večne zaveze.«
Sveto pismo in njegova tipološka
govorica mi je omogočila preproste ter univerzalne kategorije, kako izraziti
krščansko novost, Kristusovo skrivnost in skrivnostno dogajanje v bogoslužju.
Tukaj se, po obredu in molitvah, sklepa in praznuje oziroma slavi zaročniška
zaveza, nova zaveza, ki jo ima dobri Bog z vsakim od nas.
Kakšne koristi prinaša Tvoj študij na
področju liturgike in dušnopastirskega delovanja?
Ena izmed novosti, ki jo liturgični
teologiji in znanosti prinaša moja naloga, je v novem vrednotenju tako
imenovane tipološke hermenevtike ali razlaganja, ki je posledično pripeljala
tudi do izdelave izvirnega, tako imenovanega »liturgičnega modela«.
Dekan papeškega liturgičnega inštituta
ter celotna komisija so bili mnenja, da gre za izredno izviren pristop do
liturgične teologije, zato so mi v prihodnje ponudili predavanje za bodoče
doktorande. Svoj študij bom tako kmalu lahko predstavil tudi novim študentom
liturgike, predvsem pa bomo v skladu z mojo nalogo obravnavali razvoj
zakramentalnega izrazoslovja, ki je zlasti v prvih stoletjih Cerkve bilo bolj
kot s filozofskim jezikom, zaznamovano s svetopisemskimi podobami. Veselim pa
se tudi priložnosti, da bom deloval na katedri za liturgiko pri Teološki
fakulteti v Ljubljani, z namenom študentom posredovati navdušenje nad svetim
bogoslužjem, kot so ga meni predali moji profesorji in seveda tudi stiška
samostanska skupnost.
Menim, da bi se današnje razumevanje
zakramentov, mistagogija in kateheza, lahko še bolj vrnili k temeljnim
svetopisemskim kategorijam, saj je Božja beseda resnično živa in učinkovita. In
to v največji meri takrat, ko je ta beseda oznanjena in obhajana, praznovana in
slavljena ravno v bogoslužju, ki obnavlja zavezo med človekom in Bogom.
