VEČ IN BOLJE MOLITI (15) Težave z zbranostjo

Legenda pripoveduje, kako je nekoč sv. Bernard prijahal z lepim konjem in se ustavil pri nekem kmetu. Kmetu je bil konj silno všeč. Svetnik mu je rekel: "Dam ti ga, a spolniti moraš en pogoj." "Z veseljem," je brž odgovoril kmet, "kateri je ta pogoj?" "Zbrano zmoli očenaš!" Kmet ga je začel moliti, sredi molitve pa je planil na dan z vprašanjem: "Ali bom dobil tudi uzdo?" Tako je kmet pokazal, da njegova molitev očenaša ni bila zbrana. Zato tudi s konjem ni bilo nič.

Z zbranostjo pri molitvi imamo več ali manj težave vsi. Izjema so bili nekateri svetniki. Pripoveduje se, da je duhovnik vprašal sv. Alojzija, če je v molitvi raztresen. Svetnik je odgovoril: "Če vso raztresenost, kar sem jo v pol leta imel pri molitvi, zberem, bi to zneslo za eno zdravamarijo."

V preteklosti so na molitev gledali predvsem kot na prizadevanje razuma, da bi izrecno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrecno mislil na Boga in tako popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga. Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde raztreseni.

Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s telesnostjo. Tako so upali doseči najvišjo kontemplacijo. Kristjani upoštevamo, da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da živimo po Božji volji, v ljubezni do Boga in vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki ljubi Boga.

Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je Štefan nekaj časa pridržal cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je odgovoril:

"Vsem svojim mislim, katere moram službeno imeti čez dan pri upravi samostana, naročam, naj ostanejo zunaj in naj se ne drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure tu najdem."

Milanski škof sv. Karel Boromejski je na milanski sinodi svojim duhovnikom takole govoril:

»Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?

Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček Božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov!«

Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:

"Raztresenost pri molitvi je dobro sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkrivajo nekaj tega, kar je na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo sposobni zbrano moliti pred Bogom."

Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost. Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.

Lažje smo zbrani, če svoje misli, ki se nam najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrecni molitvi lažje zbrani. Bolj bomo pozorni, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo z molitvenimi obrazci. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam bo ustrezal in bomo lažje zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo seveda prilagoditi. Kadar imamo molitve predpisane, se jih bomo držali.

Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve lažje varovali grehov. Treba je živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.

K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Svojega duha in srce smemo ustaviti pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo, čeprav ustno molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej. Naša misel je ostala pri mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.

Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."

Prekinili so ga:

"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?"

Ponovil je:

"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."

Spet so mu rekli:

"To delamo vendar tudi mi!"

Tedaj jim je mož pojasnil:

"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju ..."

Naslednji stavki nam razkrivajo korenine in pripomočke zbranosti:

"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6,21). Ko bo naš zaklad Jezus, bosta zlahka pri njem tudi naš razum in srce. Iščimo ta skriti Zaklad in ga bomo našli!

"Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas" (1 Pt 5,7). Mnogo lažje bi bili zbrani, če bi se ravnali po tem pravilu apostola Petra.

"Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v Božjo čast in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe" (Hoja za Kristusom). Recept je preprost: Vse delati v Božjo čast in ne iskati svoje časti.

Ta dan sem bila zelo žalostna

Lucija je 13. junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat, naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem, ki so jo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši. Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih dreves na domačem dvorišču.

Ob enajstih se je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo v srcu. Pozneje je v drugem Spominu zapisala:

»Ta dan sem bila zelo žalostna. Videla sem svojo razžaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel.

'Vedno mi je uspevalo,' je rekla, 'da so moji otroci govorili resnico, pri najmlajši pa naj to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za nos toliko ljudi!' (…)

Moji sestri sta se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in prezira (…)

Ko me je Jacinta videla, da jokam, me je tolažila:

'Ne jokaj! Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Lucija je svoje razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze, prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.«

V Irijsko globel je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza, sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede:

»Če hočeš zdaj jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!«

Prav tako grenke so bile besede rodnih sester:

»Zdaj boš jedla tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.«

Lucijo je to tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha. 

Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:

"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."

Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.

Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.

Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.

Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.

Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.

Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.

Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.

Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."

Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.

Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.

V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."

Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.

Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.

Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.

René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."

Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.

Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.

Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.

Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An

Dobri župnik je Luciji zameril

Bilo je v času po Marijinih prikazovanjih, ko je župnik začel pripravljati otroke na slovesno sveto obhajilo. Lucija je »skritega Jezusa« prejemala že od šestega leta dalje, zato je njena mati sklenila, naj bi to leto ne šla k slovesnemu obhajilu in zato tudi ne k verouku kot pripravi nanj. Po pouku so drugi otroci šli k verouku, Lucija pa je šla domov, da bi šivala ali tkala. Sama poroča:

»Dobri župnik je zameril, ker me ni bilo k verouku, in njegova sestra je nekega dne po šoli poslala neko deklico, da me je poklicala. Ta me je dohitela že na poti v Aljustrel, blizu hiše revnega moža, ki so ga imenovali 'lenuh'. Rekla mi je, da me kliče sestra gospoda župnika in naj se vrnem tja. Ker sem mislila, da me bodo spet zasliševali, sem se opravičila in rekla, da je moja mati ukazala, naj takoj pridem domov. Začela sem teči kot neumna čez njive in iskala, kje bi se skrila, da me ne bi našli. Toda takrat sem se pošteno zmotila.

Čez nekaj dni je bila v župnijski cerkvi slovesnost. Precej duhovnikov od drugod je prišlo za slovesno mašo. Po njej me je gospod župnik poklical in me pred vsemi tistimi duhovniki strogo pokaral, da nisem hodila k verouku in nisem ubogala njegove sestre, ko me je klicala. Skratka, vse moje slabosti so prišle na dan in kazenska pridiga je zelo dolgo trajala. Končno, ne vem kako, se je pojavil neki častitljivi duhovnik, ki me je poskušal zagovarjati. Hotel me je opravičiti. Zato je rekel, da mi morda mati ni dovolila. Toda dobri župnik je odgovoril:

'Mati? Mati je svetnica! Ta pa je še otrok in bomo šele videli, kaj bo iz nje.'«

Lucija je pozneje razložila župniku, da je mati ni pustila k verouku. Župnik je nato vprašal še Lucijino starejšo sestro Glorijo, ki je bila pred cerkvijo, in ta je potrdila, da je Lucija povedala resnico. Župnik je zaključil:

»Zdaj pa konec: ali bo deklica te dni prišla k verouku in potem k spovedi k meni in k slovesnemu obhajilu z drugimi otroki, ali pa ne bo več prejemala obhajila v naši fari.«

Lucija se je najbolj bala, da se bo morala spovedati pri župniku:

»Mislim, da sem se zgolj ob misli, da se bom morala spovedati gospodu župniku, potila kot za stavo. O, kako sem se ga bala! V svoji pobitosti sem jokala. Dan pred obhajilom je prečastiti ukazal, naj pridejo popoldne vsi otroci v cerkev, da se spovedo. Tja sem šla s srcem, stisnjenim bolj kot v preši. Ko sem stopila v cerkev, sem videla, da je spovedovalo več duhovnikov. V eni spovednici, zadaj, je bil duhovnik Cruz iz Lizbone. Z njim sem bila že govorila in mi je zelo ugajal. Ne da bi opazila, da je bil v odprti spovednici na sredi cerkve gospod župnik, ki je opazoval vse, sem mislila: 'Najprej se bom spovedala gospodu Cruzu in ga vprašala, kaj naj naredim, potem bom šla pa še k župniku.'

Gospod Cruz me je sprejel z vso ljubeznivostjo in mi potem, ko me je poslušal, dal svoje nasvete in rekel, da mi ni treba iti k župniku, če nočem, in da kljub temu lahko prejmem obhajilo. Zelo vesela zaradi takih nasvetov sem zmolila pokoro in se izmuznila iz cerkve v strahu, da bi me kdo poklical. Naslednjega dne sem šla tja v svoji beli obleki, še vedno v strahu, da obhajila ne bom prejela. Toda prečastiti se je zadovoljil s tem, da mi je povedal, kako je videl mojo nepokorščino, ker sem se spovedala drugemu duhovniku. Dobri župnik je bil vedno bolj nezadovoljen in vznemirjen zaradi dogodkov in lepega dne je zapustil faro. Razširila se je novica, da je prečastiti odšel zaradi mene,[1] ker ni hotel sprejeti odgovornosti glede dogodkov. Ker je bil delaven in priljubljen pri ljudstvu, sem morala zaradi tega mnogo trpeti. Nekatere pobožne žene so stresale svojo nejevoljo name, me oštevale in me včasih pričakale s klofutami ali brcami.«

Frančišek in Jacinta sta trpela, ko sta videla trpeti Lucijo, in večkrat so solze omočile njun obraz, ko sta jo videla zelo žalostno in pobito. Nekega dne ji je Jacinta rekla:

»O, da bi bili moji starši taki, kot so tvoji, da bi ljudje tudi mene tepli in bi mogla darovati več žrtev našemu Gospodu.«

p. Anton

---

[1] To zagotovo ni bil odločujoči razlog. Glavni razlog so bile predvsem težave, ki jih je imel župnik s svojimi farani zaradi zidave cerkve.

ZAKAJ ROŽNI VENEC? (1)

Na prihod Marije romarice iz Fatime se pripravljamo z molitvijo rožnega venca. V nekaj nadaljevanjih se bomo v naši reviji srečali z različnimi zgledi molivcev rožnega venca. Nekatere med njimi že poznamo. Besede mičejo, zgledi vlečejo. Posnemajmo le dobre!

Je molek res za staro šaro?

            V Zahodni Nemčiji je mlad duhovnik leta 1971 povabil vernike, naj prihodnjo nedeljo v cerkev prinesejo rožne vence. Odšli so v sprevodu na pokopališče. Naročil jim je, naj rožne vence pomečejo v nalašč za to izkopano jamo. Nato so jamo zasuli. Nič ni bilo povedano, ali so to storili vsi navzoči. Simbolično dejanje: z molitvijo rožnega venca naj bi bilo konec. Ali res?

       Marsikdo je molitev rožnega venca res pokopal, čeprav ima morda še vedno v kakšnem predalu rožni venec. V času pokoncilskega vrenja so mnogi tradicionalne molitve res hoteli pokopati. Vendar danes ponovno odkrivajo njihov pomen, jih zbirajo in izdajajo v knjigah. Tudi za rožni venec se obeta pomlad

FATIMA – OKNO UPANJA (42) Raje umreti kakor izdati skrivnost

Število romarjev in z njimi radovednih obiskovalcev, ki so hoteli govoriti z vidci, se je stalno večalo. Zato je bilo treba pogosto klicati pastirčke, da so prišli domov, na paši pa jih je moral zamenjati kdo drug. Zato so se končno starši Frančiška in Jacinte, nato pa še Lucijini odločili za prodajo ovac. Še prej pa je šlo za zamenjavo pastirčkov.

V drugem Spominu Lucija omenja, da je namesto Frančiška in Jacinte pasel čredo njun brat Janez,[1] a kmalu sta starša čredo prodala. Lucija je nekaj časa še naprej pasla, a sama. Jacinta in Frančišek sta šla z Lucijo, kadar je pasla v bližini. Kadar pa je bil njen pašnik daleč, sta jo prišla čakat na pot, ko se je vračala domov.

»Lahko rečem, da so bili zame tisti dnevi, ko sem bila sama sredi med ovcami in motrila z vrha gore ali iz globine doline očarljivo nebo in se zahvaljevala dobremu Bogu za milosti, ki mi jih je od tam poslal, resnično srečni. Kadar je katera mojih sester prekinila mojo samoto, ko me je klicala, naj grem domov govorit s tem ali onim človekom, sem čutila globoko nejevoljo, tolažilo me je le, da sem našemu dobremu Bogu mogla darovati še to žrtev. Nekega dne so prišli trije gospodje. Po izpraševanju, precej neprijetnem, so se poslovili z besedami:

'Glejte, da poveste to skrivnost, kajti gospod okrajni predstojnik vas lahko celo umori.'

'Kako dobro! Tako rada imam Jezusa in Marijo in to pomeni, da ju bomo kmalu videli.'

Dejansko se je razpasla govorica, da nas hoče okrajni načelnik res ubiti. Moja teta, poročena v Casaisu, je prišla, da nas vzame k sebi, in je rekla:

'Živim v drugem okraju, kjer ta sodnik nima oblasti.'

Tega svojega namena pa ni mogla uresničiti, ker nismo hoteli iti z njo in smo odgovorili:

'Kaj potem, če nas ubijejo! Nam je vseeno, saj bomo šli v nebesa.'«

Ko so ljudje hoteli o prikazovanjih govoriti z Lucijo, je njena mama Marija Rosa pošiljala na pašo po Lucijo njeno sestro, ki jo je tudi nadomestila pri čredi. Ker se je to pogosto ponavljalo, je ovce prodala. Vsekakor je bilo to pred 13. oktobrom 1917.

V drugem Spominu je Lucija zapisala: »Ostale so samo tri ali štiri ovce, ki smo jih jemali s seboj na polje. In kadar nismo šli, smo jim dali v hlevu kaj jesti. Moja mati me je takrat poslala v šolo. Hotela je, da se ob prostem času naučim tkati in šivati. Tako me je imela vedno doma in ni bilo treba zgubljati časa z iskanjem.«

Z Lucijo je tudi Jacinta začela hoditi v šolo. Ko jim je Marija v drugem prikazanju naročila, naj se naučijo branja, so Lucijine sestre govorile, da hoče hoditi v šolo zaradi nečimrnosti. Sicer pa so v tistem času hodili v šolo skoraj samo dečki.

---

[1] To je bil João Marto (+ 28. 4. 2000), ki je v začetku septembra 1917 začel pasti čredo.