Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:

"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."

Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.

Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.

Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.

Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.

Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.

Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.

Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.

Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."

Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.

Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.

V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."

Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.

Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.

Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.

René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."

Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.

Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.

Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.

Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An

Dobri župnik je Luciji zameril

Bilo je v času po Marijinih prikazovanjih, ko je župnik začel pripravljati otroke na slovesno sveto obhajilo. Lucija je »skritega Jezusa« prejemala že od šestega leta dalje, zato je njena mati sklenila, naj bi to leto ne šla k slovesnemu obhajilu in zato tudi ne k verouku kot pripravi nanj. Po pouku so drugi otroci šli k verouku, Lucija pa je šla domov, da bi šivala ali tkala. Sama poroča:

»Dobri župnik je zameril, ker me ni bilo k verouku, in njegova sestra je nekega dne po šoli poslala neko deklico, da me je poklicala. Ta me je dohitela že na poti v Aljustrel, blizu hiše revnega moža, ki so ga imenovali 'lenuh'. Rekla mi je, da me kliče sestra gospoda župnika in naj se vrnem tja. Ker sem mislila, da me bodo spet zasliševali, sem se opravičila in rekla, da je moja mati ukazala, naj takoj pridem domov. Začela sem teči kot neumna čez njive in iskala, kje bi se skrila, da me ne bi našli. Toda takrat sem se pošteno zmotila.

Čez nekaj dni je bila v župnijski cerkvi slovesnost. Precej duhovnikov od drugod je prišlo za slovesno mašo. Po njej me je gospod župnik poklical in me pred vsemi tistimi duhovniki strogo pokaral, da nisem hodila k verouku in nisem ubogala njegove sestre, ko me je klicala. Skratka, vse moje slabosti so prišle na dan in kazenska pridiga je zelo dolgo trajala. Končno, ne vem kako, se je pojavil neki častitljivi duhovnik, ki me je poskušal zagovarjati. Hotel me je opravičiti. Zato je rekel, da mi morda mati ni dovolila. Toda dobri župnik je odgovoril:

'Mati? Mati je svetnica! Ta pa je še otrok in bomo šele videli, kaj bo iz nje.'«

Lucija je pozneje razložila župniku, da je mati ni pustila k verouku. Župnik je nato vprašal še Lucijino starejšo sestro Glorijo, ki je bila pred cerkvijo, in ta je potrdila, da je Lucija povedala resnico. Župnik je zaključil:

»Zdaj pa konec: ali bo deklica te dni prišla k verouku in potem k spovedi k meni in k slovesnemu obhajilu z drugimi otroki, ali pa ne bo več prejemala obhajila v naši fari.«

Lucija se je najbolj bala, da se bo morala spovedati pri župniku:

»Mislim, da sem se zgolj ob misli, da se bom morala spovedati gospodu župniku, potila kot za stavo. O, kako sem se ga bala! V svoji pobitosti sem jokala. Dan pred obhajilom je prečastiti ukazal, naj pridejo popoldne vsi otroci v cerkev, da se spovedo. Tja sem šla s srcem, stisnjenim bolj kot v preši. Ko sem stopila v cerkev, sem videla, da je spovedovalo več duhovnikov. V eni spovednici, zadaj, je bil duhovnik Cruz iz Lizbone. Z njim sem bila že govorila in mi je zelo ugajal. Ne da bi opazila, da je bil v odprti spovednici na sredi cerkve gospod župnik, ki je opazoval vse, sem mislila: 'Najprej se bom spovedala gospodu Cruzu in ga vprašala, kaj naj naredim, potem bom šla pa še k župniku.'

Gospod Cruz me je sprejel z vso ljubeznivostjo in mi potem, ko me je poslušal, dal svoje nasvete in rekel, da mi ni treba iti k župniku, če nočem, in da kljub temu lahko prejmem obhajilo. Zelo vesela zaradi takih nasvetov sem zmolila pokoro in se izmuznila iz cerkve v strahu, da bi me kdo poklical. Naslednjega dne sem šla tja v svoji beli obleki, še vedno v strahu, da obhajila ne bom prejela. Toda prečastiti se je zadovoljil s tem, da mi je povedal, kako je videl mojo nepokorščino, ker sem se spovedala drugemu duhovniku. Dobri župnik je bil vedno bolj nezadovoljen in vznemirjen zaradi dogodkov in lepega dne je zapustil faro. Razširila se je novica, da je prečastiti odšel zaradi mene,[1] ker ni hotel sprejeti odgovornosti glede dogodkov. Ker je bil delaven in priljubljen pri ljudstvu, sem morala zaradi tega mnogo trpeti. Nekatere pobožne žene so stresale svojo nejevoljo name, me oštevale in me včasih pričakale s klofutami ali brcami.«

Frančišek in Jacinta sta trpela, ko sta videla trpeti Lucijo, in večkrat so solze omočile njun obraz, ko sta jo videla zelo žalostno in pobito. Nekega dne ji je Jacinta rekla:

»O, da bi bili moji starši taki, kot so tvoji, da bi ljudje tudi mene tepli in bi mogla darovati več žrtev našemu Gospodu.«

p. Anton

---

[1] To zagotovo ni bil odločujoči razlog. Glavni razlog so bile predvsem težave, ki jih je imel župnik s svojimi farani zaradi zidave cerkve.

ZAKAJ ROŽNI VENEC? (1)

Na prihod Marije romarice iz Fatime se pripravljamo z molitvijo rožnega venca. V nekaj nadaljevanjih se bomo v naši reviji srečali z različnimi zgledi molivcev rožnega venca. Nekatere med njimi že poznamo. Besede mičejo, zgledi vlečejo. Posnemajmo le dobre!

Je molek res za staro šaro?

            V Zahodni Nemčiji je mlad duhovnik leta 1971 povabil vernike, naj prihodnjo nedeljo v cerkev prinesejo rožne vence. Odšli so v sprevodu na pokopališče. Naročil jim je, naj rožne vence pomečejo v nalašč za to izkopano jamo. Nato so jamo zasuli. Nič ni bilo povedano, ali so to storili vsi navzoči. Simbolično dejanje: z molitvijo rožnega venca naj bi bilo konec. Ali res?

       Marsikdo je molitev rožnega venca res pokopal, čeprav ima morda še vedno v kakšnem predalu rožni venec. V času pokoncilskega vrenja so mnogi tradicionalne molitve res hoteli pokopati. Vendar danes ponovno odkrivajo njihov pomen, jih zbirajo in izdajajo v knjigah. Tudi za rožni venec se obeta pomlad

FATIMA – OKNO UPANJA (42) Raje umreti kakor izdati skrivnost

Število romarjev in z njimi radovednih obiskovalcev, ki so hoteli govoriti z vidci, se je stalno večalo. Zato je bilo treba pogosto klicati pastirčke, da so prišli domov, na paši pa jih je moral zamenjati kdo drug. Zato so se končno starši Frančiška in Jacinte, nato pa še Lucijini odločili za prodajo ovac. Še prej pa je šlo za zamenjavo pastirčkov.

V drugem Spominu Lucija omenja, da je namesto Frančiška in Jacinte pasel čredo njun brat Janez,[1] a kmalu sta starša čredo prodala. Lucija je nekaj časa še naprej pasla, a sama. Jacinta in Frančišek sta šla z Lucijo, kadar je pasla v bližini. Kadar pa je bil njen pašnik daleč, sta jo prišla čakat na pot, ko se je vračala domov.

»Lahko rečem, da so bili zame tisti dnevi, ko sem bila sama sredi med ovcami in motrila z vrha gore ali iz globine doline očarljivo nebo in se zahvaljevala dobremu Bogu za milosti, ki mi jih je od tam poslal, resnično srečni. Kadar je katera mojih sester prekinila mojo samoto, ko me je klicala, naj grem domov govorit s tem ali onim človekom, sem čutila globoko nejevoljo, tolažilo me je le, da sem našemu dobremu Bogu mogla darovati še to žrtev. Nekega dne so prišli trije gospodje. Po izpraševanju, precej neprijetnem, so se poslovili z besedami:

'Glejte, da poveste to skrivnost, kajti gospod okrajni predstojnik vas lahko celo umori.'

'Kako dobro! Tako rada imam Jezusa in Marijo in to pomeni, da ju bomo kmalu videli.'

Dejansko se je razpasla govorica, da nas hoče okrajni načelnik res ubiti. Moja teta, poročena v Casaisu, je prišla, da nas vzame k sebi, in je rekla:

'Živim v drugem okraju, kjer ta sodnik nima oblasti.'

Tega svojega namena pa ni mogla uresničiti, ker nismo hoteli iti z njo in smo odgovorili:

'Kaj potem, če nas ubijejo! Nam je vseeno, saj bomo šli v nebesa.'«

Ko so ljudje hoteli o prikazovanjih govoriti z Lucijo, je njena mama Marija Rosa pošiljala na pašo po Lucijo njeno sestro, ki jo je tudi nadomestila pri čredi. Ker se je to pogosto ponavljalo, je ovce prodala. Vsekakor je bilo to pred 13. oktobrom 1917.

V drugem Spominu je Lucija zapisala: »Ostale so samo tri ali štiri ovce, ki smo jih jemali s seboj na polje. In kadar nismo šli, smo jim dali v hlevu kaj jesti. Moja mati me je takrat poslala v šolo. Hotela je, da se ob prostem času naučim tkati in šivati. Tako me je imela vedno doma in ni bilo treba zgubljati časa z iskanjem.«

Z Lucijo je tudi Jacinta začela hoditi v šolo. Ko jim je Marija v drugem prikazanju naročila, naj se naučijo branja, so Lucijine sestre govorile, da hoče hoditi v šolo zaradi nečimrnosti. Sicer pa so v tistem času hodili v šolo skoraj samo dečki.

---

[1] To je bil João Marto (+ 28. 4. 2000), ki je v začetku septembra 1917 začel pasti čredo.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Znamenje v Kani

Homilija kardinala Josepha Ratzingerja ob mednarodnem romanju v Kani 13. oktobra 1996

 

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani storil prvi čudež ter razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj (Jn 2,1–11).

Gospod je gostom na svatbi v Kani podaril okoli šeststo litrov okusnega vina iz šestih vrčev, ki so jih služabniki napolnili z vodo, kakor jim je Jezus naročil. Čeprav vemo, da so vzhodnjaške poroke trajale ves teden in se je poroke udeležil ves družinski klan novoporočencev, še vedno velja, da gre za nedoumljivo obilje. Obilje je znamenje Boga in njegovega stvarjenja: Bog je razsipen, ustvari celotno stvarstvo in s tem daje prostor človeku. Daje življenje v nedoumljivem obilju. V odrešenju pa se Bog sam razdaja, postane človek in tako prodre v vse uboštvo človeškega bitja, saj naredi vse, da bi pokazal svojo ljubezen. To obilje je izraz ljubezni, ki ne preračunava, temveč se, ne da bi mislila nase, zgolj predaja. Njegova velikodušnost v Kani kaže, kako se Bog v zgodovini razodeva človeku. Po njej zaslutimo veličastnost, veličino in neizčrpno dobroto Boga.

Poleg čudeža z vinom je v evangeliju tudi čudež s kruhom, ko Gospod s petimi hlebi kruha nasiti na tisoče ljudi in daje toliko, da še ostane dvanajst košar, polnih kruha. Če je kruh simbol tistega, kar človek potrebuje, je vino simbol velikega obilja, ki ga tudi potrebujemo. Vino je znamenje veselja in preobrazbe stvarstva. Popelje nas iz žalosti in vsakodnevne naveličanosti; iz našega bivanja napravi praznik. Vino prebudi čute in dušo, razveže jezik in odpre srce ter odstrani ovire, ki omejujejo naše bivanje. Tako je vino postalo simbol darov Svetega Duha. Izročilo govori o “trezni opojnosti – sobria ebrietas”, ki nam jo podeljuje Sveti Duh. Že v pripovedi o binkoštih je rečeno, da so se apostoli tujcem zdeli kakor pijani. V resnici so bili apostoli trezni in obenem pijani, se pravi napolnjeni z radostjo Svetega Duha, ki jih je odpirala v življenje velikih razsežnosti in jim položila v usta besede, ki niso prihajale iz njih samih. Dala jim otipljivo razumeti lepoto življenje, razsvetljenega z lučjo živega Boga. Zdaj začenjamo razumevati pomen čudeža z vinom, ki ga Janez jasno opisuje kot znamenje - se pravi kot resničnost, ki sega onkraj neposrednega dogodka in je usmerjena v drugi, še večji dogodek. Veliki dar daje slutiti neizčrpno naravo božje ljubezni, govori o ljubezni, ki izhaja iz večnosti, ki je neizmerljiva in zato odrešujoča. Čudež z vinom nam tako pomaga razumeti, kaj pomeni prek Jezusa v veri sprejeti Svetega Duha - se pravi novo veličino, novo vzvišenost in novo izobilje življenja.

Toda v svojem razmišljanju moramo iti še naprej: Rekli smo, da vino poraja praznovanje. V evangelijskem besedilu je vino povezano s praznovanjem svatbe, s poročnim slavjem. Vino označuje veličino tistega, kar se zgodi pri poroki: dva človeka postaneta eno zaradi ljubezni, ki jo je Stvarnik položil vaju ter iz njiju napravil eno meso, kakor pravi Adam v svetopisemski pripovedi o stvarjenju, ko mu Bog predstavi ženo in ko se njegovo življenje izpolni. Na ta način znamenje v Kani nakazuje še nekaj globljega: Jezus je prišel, da bi popeljal človeško naravo - človeka samega - k poročnemu občestvu z Bogom. Bog in njegovo ustvarjeno bitje morata postati ne le eno samo meso, marveč tudi en sam duh, kakor pravi Pavel (1 Kor 6,17). Na tem mestu Pavel izrazi to stvarnost tudi s tem, ko zatrdi, da verniki postanejo eno telo z Gospodom, njegovo lastno telo.

Dejansko se je poročno slavje začelo že z učlovečenjem v naročju device Marije: Bog, Božji Sin, si je prevzel človeško meso, k sebi je pritegnil človeško bitje in tako je Jezus postal pravi človek. Tako Jezus, pravi človek in večni Sin Boga skupaj sestavljata eno samo osebo.

Ta poroka, to poročno slavje, ki sta se zgodila v skrivnosti utelešenja, morata trajati skoz vso zgodovino, saj želi Gospod “vse pritegniti k sebi” (Jn 12, 32), da bi bil končno “Bog vse v vsem” (1 Kor 15,28). Jezusova ura, o kateri govori v odgovoru svoji materi, je čas poročnega slavja. Tej uri se približuje, zanjo je tukaj. Ta ura se začne, kot smo rekli, s spočetjem v Mariji in doseže svoj vrhunec na križu, ki ga Janez vedno opredeljuje kot trenutek Jezusovega poveličanja. Na križu se Jezus popolnoma izroči: križ je dejanje, ko se dokončno in popolnoma izroči in s tem dejanjem vse nas vabi k sebi. Ker gre za skrajnjo in najvišjo stopnjo ljubezni, je križ kljub vsemu ponižanju, ki ga nosi s seboj, trenutek poveličanja: nikjer drugje namreč božja ljubezen ni tako silno vidna kot tedaj, ko nam je Sin izkazal ljubezen “do konca” (Jn 13,1). Iz odprte Jezusove strani tečeta kri in voda - krst in evharistija; se pravi, oba temeljna zakramenta krščanstva izvirata prav od tukaj. Evharistija je dokončen dar novega vina v takšnem preobilju, ki vekomaj zadostuje za vse rodove. Na to vino kot na resnično daritev Jezusove ljubezni in kot na resnično razodetje njegovega božjega veličastva med nami že vnaprej kaže dar vina v Kani.

Ob koncu pripovedi v Kani je zapisan pomemben stavek, s katerim evangelist nakaže smisel dogodka: “Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvi čudež in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj” (Jn 2,11). Pravi namen dogodka v Kani ni vino - to je zgolj znamenje in že zdavnaj so ga popili in ni od njega nič ostalo. Dejanski namen je prej razodetje Jezusovega veličastva, sijaj neskončne božje dobrote in prebujenje vere učencev. Najgloblji čudež, ki se je dogodil v Kani, je vera učencev, ki onkraj zunanjega dogodka začenjajo spoznavati nekaj večjega: presveto navzočnost Boga med nami. In za to gre tudi zdaj. Ob tem moremo razumeti tudi Marijino poslanstvo, ki postane dobro vidno v pripovedi o svatbi v Kani.

Marija ne prosi Gospoda za čudež. Dejansko še ni bilo jasno, da čudeži sestavljajo njegovo poslanstvo. Jezusu preprosto zaupa težavo, v kateri so se znašli njeni prijatelji. Marija vse položi v Jezusove roke in se prepusti njemu in njegovemu delovanju. Celo navidezna zavrnitev ji ne vzame poguma. Njeno zaupanje v Jezusa in njena združenost z božjo voljo ostaneta nedotaknjeni. S tem nas uči, da se moramo tudi mi v svojem odnosu do Boga nenehno doživljati zavrnitev in vseeno nadaljevati. “Moje misli niso vaše misli”. Resnico teh svetopisemskih besed okušamo v svojem življenju. Pomembno je torej, da se odpovemo svojemu načinu gledanja in se ne prepustimo razočaranju ali celo dvomu. Na ta način se lahko naučimo spreobračati svojo voljo, ki je pogosto zmotna, tako da se ta zlije z božjo voljo in postane pravilna.

V odlomku o svatbi v Kani najdemo tudi stavek, ki ga izreče Marija služabnikom in je morda po "zgodi se - fiat" njena najlepša beseda. Če bolje pogledamo, ta beseda udejanji njen fiat, njeno privoljenje, v povezavi z nami: “Karkoli vam reče, storite.” To pa za nas pomeni: "Uskladite svojo voljo z božjo. Poslušajte in bodite pripravljeni na njegov klic. Prepoznajte ga kot Gospoda, ki vam kaže pot in vas vodi po pravi poti". S temi besedami vabi služabnike in tudi nas k veri. Marija ni neposredno prosila za čudež vina, temveč je notranje čakala, kaj bo naredil Jezus. Klicala je k veri in omogočila je pravi čudež. Zato je Elizabeta Marijo ob njenem obisku pozdravila z besedami: “Blagor ji, ki je verovala.” (Lk 1,45) S svojo vero je odprla vrata utelešenju Besede, sveti svatbi med večnim Bogom in njegovim ustvarjenim bitjem, človekom. Zaradi svoje vere je, kakor pravi vzhodna Cerkev Hodegétria (tista, ki nam kaže pot – Kristusa), vodnica, ki vodi k veri, v samo središče poročne skrivnosti Kristusove ljubezni. S tem je naznanila bistvo tistega, kar se je zgodilo in nam kaže tisto, kar moramo vedeti za vselej.

"Karkoli vam reče, storite". Verujte v Jezusa Kristusa, Sina živega Boga. Verujte z vero, ki je ljubezen, verujte z vero, ki ni zgolj teorija, marveč je življenje; verujte z vero, ki sprejema božjo voljo tudi takrat, ko je ne poznamo in je v nasprotju z našo voljo. Verujte in sredi zemeljskih stvari boste zagledali božjo slavo, preobilje in sijaj njegove ljubezni. Verujte in boste videli: tam, kjer drugi vidijo samo križ, neizpolnjeno bivanje in sramoten konec, boste vi videli izlitje preobilja božje ljubezni, njegovo slavo, ki nas rešuje. Verujte in boste prejeli žlahtno vino božje navzočnosti v svojem življenju. Verujte v Boga, in uboga voda naše vsakdanjosti, ubogi darovi, ki jih dajemo, se bodo spremenili v vino njegove svete bližine.

To nam govori Marija, in prav k temu nas spodbuja tukaj v Fatimi. Besede “Karkoli vam reče, storite”, izražajo ljubezni, materinsko skrb tiste, ki je kot Božja mati po Kristusovi volji obenem tudi naša mati. V resnici je Gospod, ko je visel na križu, napravil mater ljubljenega učenca za mater vseh učencev Kristusa, svojega Sina, torej za našo mater. Kakor pravi zadnji koncil: "To Marijino materinstvo v redu milosti neprestano traja - od časa privolitve, ki jo je v svoji veri dala ob oznanjenju in jo je brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve izvoljenih." (LG 62) Matere že po naravi želijo in iščejo najboljše za svoje otroke. Zato prav tako presveta Marija, ki je kraljica, mati usmiljenja, mati premila in na docela edinstven način pridružena delu svojega Sina, kakor naša mati v redu milosti (LG 61), nenehno skrbno izvršuje svoje materinsko poslanstvo, ko nas spodbuja, da izpolnjujemo božjo voljo, da poslušamo in uresničujemo besede njenega Božjega Sina. Kakor v Kani, njene spodbude, njena zaščita in njena materinska prošnja trajajo na vekov veke in “jo bodo blagrovali vsi rodovi” (Lk 1,48).

Po dveh velikih znamenjih v Lurdu in v Fatimi je z nami kot usmiljena mati in nas spodbuja. Ne potrebuje veliko besed, saj je vse povedano v teh nekaj besedah, ki jih prežema materinska skrb: “Karkoli vam reče, storite.” Pripomnimo tudi, da je Marija spregovorila otrokom, ponižnim, tistim brez glasu, tistim, ki nič ne veljajo v tem svetu, polnem blišča, polnim napuha, ki daje znanje in je poln vere v napredek. Toda ta svet je zapisan uničenju, strahu in obupu: kajti ljudje dejansko nimajo vina, temveč samo še vodo. O, kako to sporočilo ohranja svojo veljavo tudi danes! Marija govori najmlajšim, da bi nam pokazala, kaj je nujno potrebno vedeti, se pravi, da je treba biti pozoren samo na eno potrebno, kar je hkrati povsem preprosto in nadvse pomembno: dostopno vsem ter obenem pomembno in mogoče vsem: verovati v Jezusa Kristusa, blagoslovljeni sad njenega telesa. Zahvaljujemo se ji za njeno materinsko navzočnost. Zahvaljujemo se ji, da nam kot premila in usmiljena mati prav na tem kraju govori tako živo in tako jasno. In zaradi tega z vso Cerkvijo hvalimo Božjo mater in našo nebeško mater ter jo pozdravljamo kot kraljico in mater usmiljenja ter jo prosimo: "Pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija." Amen.

Prevod iz portugalščine Barbara Terseglav: Communio 16(2006)45–49.