Duhovne prireditve v Stični v letu 2017

MAREC

3. – 5. P. Maksimilijan, birmanci

10. – 12. P. Maksimilijan, birmanci

10. – 12. P. Branko, Bernardova družina

12. ob 14.30 Bernardova družina

15. msgr. Marjan Turnšek, DO za duhovnike

16. – 19. P. Vital Vider, zakonci z otroki

17. – 19. Birmanci, Črnomelj

31. ob 20.00 češčenje Najsvetejših Src

APRIL

1.– 2. Skupnost Emanuel, družine

6. – 9. P. Vital Vider, zakonci z otroki

9. ob 14.30 Bernardova družina

21. – 23. Molitvena skupina Rešnje krvi

23. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja

28. ob 20.00 češčenje Najsvetejših Src

MAJ

5. – 7. Starši bogoslovcev

12. ob 20.00 fatimska pobožnost v cerkvi

13. – 14. Skupnost Emanuel, vsi

19. – 21. Mag. J. Kukman, zdravo življenje

26. ob 20.00 češčenje Najsvetejših Src

JUNIJ

9. – 11. Skupnost Emanuel

11. ob 14.30 Bernardova družina

13. ob 20.00 fatimska pobožnost v cerkvi

16. – 18. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

30. ob 20.00 češčenje Najsvetejših Src

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj (mag. Jože Kukman), Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

Srečanja Bernardove družine v letu 2017

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. februarja, 12. marca, 9. aprila, 14. maja (romanje), 11. junija, 10. septembra, 8. oktobra, 12. novembra in 10. decembra.

Shod častilcev JMS v letu 2017

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 24. februarja, 31. marca, 28. aprila, 26. maja, 30. junija, 28. julija, 25. avgusta, 29. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Postne duhovne vaje pri Sv. Jožefu v Celju

o Marijinem brezmadežnem Srcu – za častilce JMS, zlasti za animatorje – bodo od petka, 10. marca ob 18.00, do nedelje, 12. marca, v domu duhovnih vaj v Celju pri Sv. Jožefu, pod vodstvom prof. dr. Antona Štruklja. Po zaključku DV bo v nedeljo ob 14.30 v Celju naslednja seja animatorjev in Odbora JMS. Prijavite se na tel. 051/353 178.

Postna duhovna obnova za duhovnike in diakone v Stični

Sobratje duhovniki in diakoni, lepo vabljeni na postno duhovno obnovo, ki jo bo v stiškem samostanu v sredo, 15. marca, pripravil msgr. Marjan Turnšek, z naslovom:

Post po fatimsko v zarji stoletnice prikazovanj

9.30 – 10.30: uvodna molitev in premišljevanje

10.30 – 10.45: kratek odmor

10.45 – 12.00: izpostavitev Najsvetejšega, premišljevanje v tišini,vmes možnost zakramenta sprave, sklep z rožnim vencem in blagoslovom

12.00 – 13.00: molitev "Angel Gospodov", nato pogovor o pastoralnih izzivih 100-letnice fatimskih prikazovanj

13.00: kosilo

ODMEVI 3

Izteka se leto, ki je bilo zelo bogato. To leto me je zelo prebudilo z obiskom fatimske Marije romarice. Marija mi je zelo prirasla k srcu in je v njem ostala tudi, ko je odšla iz Slovenije. Pogovarjam se z njo. Ko gledam njen kip, čutim, da me spremlja, še posebej pri molitvi rožnih vencev. Ona je najljubša prijateljica, ki nas vodi k Jezusu. Po zgledu svoje mame že vrsto let obiskujem prve petke in prve sobote. Marija je v mojem srcu združena z Jezusom. Jezusovo in Marijino Srce sta zdravilo naših duš.

Ivanka

ODMEVI 2

Molitev rožnega venca Božjega usmiljenja za ves svet. Ko sem prebrala knjigo Dnevnik sv. Favstine Kowalske, sem začela moliti rožni venec Božjega usmiljenja, kot ji je naročil Jezus. Ima veliko moč. Všeč mi je predvsem zato, ker s to molitvijo prosimo za ves svet. To je presežna vrednost te molitve. Pri vsaki desetki dodamo namreč : »Po njegovem prebridkem trpljenju usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu pa trikrat dodamo molitev: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta«.

Takšna molitev je več kot potrebna v tem ranjenem svetu, kjer se na eni strani izgublja vera v Boga, na drugi strani pa se vero zlorablja za vojne in vsakršne krutosti. Najbolj trpijo otroci, ki so oropani varnosti, ljubezni in vere. Vabim vse, ki utegnejo in imajo voljo do molitve, da zmolijo ob Kristusovi uri, ob petkih ob 15h, eno desetko tega rožnega venca za domovino in eno desetko za cel svet. Nič hudega, če bomo kakšen petek izpustili. Morda bosta kakšen dan ob istem času molila samo dva, a Jezus je rekel: Kjer sta dva, sem jaz med njima. Več se nas bo odzvalo, večjo moč bo imela molitev.

Marjeta

ODMEVI 1

Znamenje ob smrti sestre Lucije. Bilo je leta 2005, na nedeljo, 13. februarja, v popoldanskih urah, ko smo v Opatovi kapeli v Stični končali redno mesečno srečanje Bernardove družine. Pozneje smo zvedeli, da se je prav v tem času v karmeličanskem samostanu Coimbra poslovila od zemeljskega bivanja sestra Lucija iz Fatime. 13. februarja bo minilo 12 let. Jože Dragar, ki se je s svojo ženo Milanko udeležil srečanja Bernardove družine, me je opozoril na posebno znamenje, ki sem ga videl tudi jaz in sem postal nanj bolj pozoren, ko sem pozneje zvedel o smrti sestre Lucije. Jože je to znamenje ponovno in bolj podrobno opisal takole:

Še enkrat se potrudim in slednjič zapišem ter opišem dogodek, znamenje – kot smo ga videli in doživeli v popoldanskem nedeljskem času 13. februarja 2005. leta v cistercijanskem samostanu Stična. Ne bi se sicer spominjal tako dobro, če bi videno ne ostalo tako močno vtisnjeno v spominu, da sem ga mogel v mislih večkrat podoživljati, saj se še vedno spominjam vseh podrobnosti.

Sončno je še bilo, snega ni bilo niti vetra tistega lepega poznopopoldanskega dne, ko so se posamezniki z opatom patrom Antonom Nadrahom po srečanju Bernardove družine s sveto mašo še zadrževali v pogovoru, na desni strani hodnika pri Opatovi kapeli.

Ob pogledu na prostrano samostansko dvorišče je bilo videti močno, izrazito zlatorumeno svetlobo, ki se je razlivala na samostansko notranjost. Tudi vsi zidovi samostana so bili obsijani s to barvo, v kateri se je razločno in jasno videl vsak predmet.

Še bolj zanimiv pa je bil prizor, ki se je razkrival z druge strani hodnika, ob pogledu na samostanski vrt. Do koder se je videlo, je bil vrt prav tako ves obsijan z enako lepo svetlobo kot dvorišče, vse do približno pet metrov visokega obzidja, ki pa je bilo povsem naravne barve. Tik nad njim pa se je dvigala, kakor da bi bila zgnetena in zbita lepa bela zavesa nepredirne megle, da se skoznjo ni videlo prav nič. Vzpenjala se je visoko, navpično kot zid, kakor da je omejena z nevidno prepreko, približno do višine strehe nad Opatovo kapelo. Na tej višini se je megla nenadoma razredčila, da se je videla modrina neba. Sijoča zlatorumena barva pa se je razlivala tudi po zidovih samostanskega krila z Opatovo kapelo, kar je bilo mogoče videti z mesta opazovanja.

Jože Dragar

Po Mojzesovih stopinjah (17)

Po sveti maši in srečanju z begunci smo se vrnili na avtobuse. Stemnilo se je že, ko smo prispeli do našega hotela. Bil je lep in udoben. Vse sobe so bile opremljene z lepim pohištvom, ki je spominjalo na barok. Večerja je bila okusna in dovolj obilna. Pravzaprav je bila samopostrežba. To je bil naš zadnji večer v Jordaniji in naše popotovanje po Mojzesovih stopinjah je šlo h koncu.

Zjutraj smo zgodaj vstali in se okrepčali. Ko smo odhajali na pot, se je že jasnilo. Dežja ni bilo več, tudi snega je ostalo zelo malo. Samo tam, kjer so ga zrinili na kupe, ga je bilo še moč videti.

Mimo Madabe smo se peljali na goro Nebo. Zadnja postaja Mojzesovega življenja je bila tam. Prišel je pred prag obljubljene dežele, vanjo pa ni vstopil. Umrl je na hribih nasproti deželi, v katero je peljal izvoljeno ljudstvo.

Na gori Nebo je bila megla. Cerkev smo komaj videli. Šele ko smo bili čisto blizu, se je iz megle počasi izrisovala lepa nova cerkev.

Sveto mašo smo darovali v mali kapeli poleg cerkve. Tudi tu so za romarje skrbeli bratje frančiškani. Na zadnji steni kapele je bil lep mozaik, ki je, kakor kaže, bil prenesen od nekod drugod.

Zunaj se je megla že nekoliko dvignila, da se je videlo v dolino reke Jordan in še naprej v Sveto deželo. Škof Jurij nas je opozoril, naj gledamo proti zahodu, tja na Judejsko višavje. Tam se je lepo videla Oljska gora, vsa v belem, zasnežena. Za njo pa je bilo sveto mesto Jeruzalem.

Rabi bi si ogledali cerkev, a še ni bila dokončana. Škof Jurij se je veselil, da bomo lahko darovali sveto mašo že v novi cerkvi, a bili smo nekoliko prezgodnji.

Pred cerkvijo je postavljen tisti znameniti križ. To je visok kovinski drog, ki je narejen v obliki trhlega, že razpadajočega debla, ki ga ovija kača, narejena iz debele žice. Ta križ spominja na tisti dogodek iz puščave, ko so bili Izraelovi sinovi nezadovoljni, da so šli iz Egipta, kjer jim hrane ni manjkalo. Godrnjali so, ker so morali že dolga leta jesti mano, ki jim jo je Gospod pošiljal vsako jutro znova. Gospod Bog se je ujezil in nad njih poslal strupene kače, ki so jih pikale, da jih je mnogo pomrlo. Mojzes je prosil Gospoda za ljudstvo, naj se ga vendar usmili. Gospod se je ljudstva usmilil. Mojzesu je ukazal, naj naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Vsak, ki bi ga strupena kača pičila, naj bi se z zaupanjem ozrl na drog z bronasto kačo in bi ostal živ. Ta bronasta kača na križu je bila predpodoba za križanega Jezusa, ki je razpet na križu postal vsem znamenje življenja in vstajenja.

Žal sem lahko križ slikal le od strani, saj je bil prostor pred križem še gradbišče in zato nedostopen.

Pogled proti Sveti deželi je bil lep. Ker je bilo pozimi malo več dežja, je vse ozelenelo. Po pobočjih in v dolini reke Jordan je bilo vse zeleno. Lepa gosta trava je ovila hribovje, da je bilo videti kot razkošna preproga položena na zemljo. Tudi včerajšnji sneg je veliko pripomogel, da je suho hribovje ozelenelo. Pastirji so bili že na delu, saj so bile po pobočjih pod goro Nebo razsute številne črede drobnice.

Pot v jordansko dolino je bila strma. Počasi smo se spuščali po ovinkasti cesti. Spodaj v ravnini pa je bilo polno hudournikov in še več praznih strug. Izdolbli so jih nalivi, ko je bilo vode v preobilju. Precej je bilo tudi bananinih nasadov. Vozili smo med njivami in hiteli, da bi bili čim prej na meji, saj je bila sobota. Zato smo želeli čim prej priti v Izrael, da bi zaradi sobotnega dne, naredili čim manj sitnosti Judom na meji.

Pa naglica nikjer ni dobra. Šoferja nista poznala vseh malih cest, zato smo se izgubili. Prišli smo v zapuščeno pokrajino, kjer ni bilo videti nobene meje. Morali smo se vrniti nazaj pod goro. Naslednji poskus pa je uspel. Kmalu smo bili na jordanski meji.

Na meji je bil vrvež. Postavili so nas v kolono avtobusov in videti je bilo, da bomo čakali v nedogled. A šoferja sta kar po svoje vozila in prišli smo najprej do brezcarinske trgovine. Nekateri so šli nakupovat. Pater Peter je bil med njimi. V rokah je nosil lične torbice s cigareti. Z njimi je malo razveselil šoferje in še koga. Pobrali so nam potne liste, a kmalu smo jih dobili nazaj. Spravili smo se na avtobuse in se odpeljali naprej do izraelske meje, ki je na drugi strani reke Jordan. Šoferja in vodnika sta se poslovila od nas in se odpeljala nazaj na jug Jordanije.

Za nas pa se je začelo novo poglavje romanja, tokrat res po Sveti deželi. Mejne formalnosti smo pač morali prestati. Oddali smo prtljago. Potem so nam potne liste prelepili z malimi nalepkami, ki pa niso bile pri vseh enake. Eden od novomašnikov je dobil drugačno nalepko. Nismo vedeli, kaj naj bi pomenila. Pri rentgenu pa se je pokazalo, da so ga namenili za osebni pregled. Vsi smo že končali, le on je še sedel na drugi strani in nesrečno čakal na milost in nemilost. Ko smo vsi že končali, je tudi on pritekel za nami. Nič ni bilo hudega. Le malo na stran so ga dali in temeljito izprašali. Ko so dognali, da ni nevaren za državo, so ga izpustili. Malo ga je bilo strah, kaj se bo zgodilo. A na ta račun smo se kasneje veliko nasmejali.

Zunaj na vročem soncu smo čakali na avtobuse. Prišla sta dva, eden je bil mali, zato smo se do Betlehema pošteno stiskali.

p. Branko Petauer