Šopek Materi Mariji

Marija je velika, ker noče poveličevati sebe ampak Boga. Je ponižna. Noče biti nič drugega kot Gospodova dekla (prim. Lk 1,38). Pri odrešenju sveta ne sodeluje z izvrševanjem svojega dela, ampak samo tako, da je popolnoma na razpolago Božjim pobudam. Je žena upanja. Ker je verovala Božjim obljubam in pričakovala odrešenje Izraela, je lahko angel prišel k njej ter jo pozval k odločilnemu služenju pri uresničenju teh obljub. Je žena vere: »Blagor ti, ki si verovala,« ji je rekla Elizabeta (prim. Lk 1,45).

Magnificat – tako rekoč podoba njene duše – je v polnosti stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje besede. Jasno je, da Marija dobro pozna Božjo besedo, iz nje izhaja in se vanjo spontano vrača. Govori in misli z Božjo besedo. Božja beseda postane njena beseda in njena beseda rodi Božjo Besedo. Očitno je, da so njene misli v sozvočju z Božjimi mislimi ter da je njeno hotenje povezano z Božjim. Ker je bila popolnoma prežeta z Božjo besedo, je lahko postala Mati utelešene Besede.

Benedikt XVI., Deus Caritas est, št. 41

Kdor bo našel Marijo, bo našel življenje … Marija mora bolj kot kdaj koli odsevati usmiljenje, moč in milost. Usmiljenje, da bi ljubeče privedla in sprejela uboge grešnike in zablodele, ki se bodo spreobrnili in vrnili v katoliško Cerkev. Moč proti Božjim sovražnikom […], ki se bodo silovito uprli, da bi z obljubami in grožnjami zapeljali in premagali vse svoje nasprotnike. Končno bo morala odsevati milost, da bi poživljala in podpirala pogumne vojake in zveste služabnike Jezusa Kristusa, ki se bodo bojevali za njegove cilje.

Marija mora biti nekaj strašnega za hudiča in njegove pristaše, ker ima urejeno vojsko za boj. To velja še posebno v teh poslednjih časih, ker se hudič, ki dobro ve, da ima malo časa, bolj kot kdaj koli prizadeva, da bi pogubil duše ter vsak dan podvoji svoje moči in boje. Kmalu bo povzročil kruta preganjanja in strašne pasti zvestim služabnikom in resničnim Marijinim sinovom, ki jih težje premaga kot druge.

Sv. Ludvik Grignion Montfortski, Resnična pobožnost do Marije, št. 50

Malo pred letom 1930 je doktor Takaši Nagai, v tistem času še ateist in pozneje eden od preživelih po eksploziji atomske bombe v Nagasakiju leta 1945, obiskal frančiškanskega patra, bodočega svetnika Maksimilijana Kolbeja, ki je ravnokar prispel na Japonsko. Takole poroča:

»Ko mi je stisnil roko, sem razumel, da je imel vročino in sem ga vprašal, če se počuti slabo. Odgovoril mi je s svojim svetlim nasmehom. Pregledal sem ga in sem vzkliknil: 'Oče, hudo je. V obeh pljučnih krilih imate tuberkulozo!' Ravnodušno in še vedno z nasmehom mi je rekel: 'Hvala, doktor, dober zdravnik ste. Tako v Rimu kot na Poljskem so mi odlični zdravniki deset let govorili isto.' Odgovoril sem z začudenim glasom: 'Kako? Deset let?'

Ta vitez Brezmadežne je v mnogih letih prepotoval svet v takšnem fizičnem stanju! Kot zdravnik sem se znašel pred neverjetnim primerom in izzivom za znanost. Z najmanj štirimi petinami vnetih pljuč in neprestano vročino je živel naprej aktivno in veselo. Potem mi je pater Kolbe dal rožni venec in mi z nasmehom na obrazu rekel: 'Vse je tukaj! Vse je tukaj!'«

Leta 1934 je Takaši Nagai zaprosil za krst …

www.famillechretienne.fr

Pogovori z Jezusom (33) Obišči me na duhovni način!

Predragi moj prijatelj, večkrat zaradi različnih obveznosti ne moreš priti k meni. Morda si celo bolan, navezan samo na dom, priklenjen na posteljo ali na bolniški voziček. Nate tedaj še posebej mislim in te ljubim. Tudi zate sem navzoč pod podobo posvečene hostije. Navzoč sem osebno, navzoč s svojo ljubeznijo, navzoč s svojo ustvarjalno močjo.

Obišči me na duhovni način, tako od daleč, ko se v mislih postaviš predme, ki sem pod podobo kruha v tabernaklju tvoje župnijske cerkve in te pričakujem. Z menoj se lahko pogovarjaš na daleč. Kilometri niso nobena ovira. Vedno te slišim. Vedno sem te pripravljen poslušati.

Morda ponoči ne moreš spati. Poveži se z menoj. Naj tvoja misel pohiti k meni, saj to ni težko, če me res ljubiš. Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi ali očetu. Jaz sem navzočnost, ker sem ljubezen, ki hrepeni po navzočnosti.

Obudi vero, da sem v tabernaklju resnično navzoč. Če je tvoja vera šibka, me prosi, da bi jo okrepil. Z menoj se lahko popolnoma po domače pogovoriš. Vesel bom tvojega češčenja in zahvaljevanja, ker bo to dobro zate in tvoj duhovni napredek. Upošteval bom tudi tvoje prošnje, še posebej prošnje za duhovne zadeve.

Navzoč sem iz ljubezni do tebe in do vseh ljudi. To je moja najodličnejša navzočnost na zemlji. Naj tudi tebe navaja k ljubezni do mene in do vseh ljudi. Tvoje duhovne oči naj bodo uprte vame, tvoje misli naj bodo pri meni.

Lahko me na duhovni način prejmeš v svoje srce. Obudi kesanje nad vsemi svojimi grehi in me povabi v svoje srce. Prišel bom k tebi s svojo obilno milostjo ter te poživil in okrepil.

Predragi Gospod Jezus, k tebi prihajam s tvojo Materjo Marijo, ki te tako zelo ljubi. Skupaj z njo te prisrčno pozdravljam in ti hočem darovati nekaj svojega časa. Še več, hočem ti dati svoje srce.

Moj Bog in moje vse, ti gledaš mene, jaz gledam tebe. Ti misliš name, jaz mislim nate. Ti vidiš v moje srce in poznaš vse kotičke moje notranjosti. Daj mi to milost, da bom živel z zavestjo, da tvoj pogled vedno počiva na meni.

Usmiljeni Odrešenik, prosim te, očisti moje slabotno in grešno srce. Prizadeval si bom, da te ne bom več žalil. Povabim te, pridi v moje srce. Naj se ob tvojem Srcu odpočijem in okrepim za nadaljnjo pot skozi življenje. Naj bom v hoji za teboj vedno bolj zvest.

Razodetje Božje ljubezni v prebodenem Srcu

Apostol Janez, ki je v uri križanja stal pod Jezusovim križem in doživljal njegovo trpečo in darujočo ljubezen, je dvakrat zapisal: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Prav Jezusova smrt na križu je najbolj zgovorno znamenje Božje ljubezni, prebodeno Jezusovo srce pa je zunanji pečat te ljubezni.

Papež Janez Pavel II. je zapisal: »Skupaj z Marijo glejmo to Srce! Prepoznajmo ga v vsem evangeliju. Predvsem pa prepoznajmo to Srce v uri križanja, ko je bilo prebodeno s sulico in se je njegova skrivnost popolnoma razodela.«

Božji Sin nas je ljubil do te mere, da je za nas postal človek s človeškim srcem in je za nas umrl na križu. Njegova srčna rana je postala simbol našega odrešenja.

Kristus na križu stalno oznanja resničnost besed: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Za nas, za naše odrešenje, se je dal pribiti na križ in je na njem umrl najbolj strahotne in sramotne smrti. Malokdo je Jezusu za to dejanje hvaležen. Marsikdo ima križ v stanovanju le za okras, ne za dokaz Jezusove največje ljubezni do človeštva. Vendar Jezusovo prebodeno Srce kar kriči o tej ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Tudi mi smo ga prebodli s svojimi grehi. Prav je, da polni kesanja in hvaležnosti gledamo vanj, v njegovo prebodeno Srce, in se odvrnemo od grehov. Ljubiti in častiti Srce Jezusovo pomeni: ljubiti in častiti Jezusa na križu ter se mu dan za dnem zahvaljevati, da nas je odrešil.

Glej to Srce (1)

Ob naslonitvi na knjižico »Nihče nima večje ljubezni« (avtorji: A. Nadrah, A. Snoj, A. Mežan) bomo v več nadaljevanjih razmišljali o češčenju dveh najsvetejših Src, Jezusovega in Marijinega.

Ali je češčenje Srca Jezusovega še primerno za naš čas?

Če premislimo, za kaj pri tem češčenju gre, bomo morali pritrditi v naslovu izrečenemu vprašanju. V prebodenem Jezusovem srcu je Odrešenikova ljubezen do nebeškega Očeta in do nas ljudi dosegla vrhunec. Ta ljubezen nikoli ne zastara. Traja iz veka v vek, od roda do roda. V njej je rešitev tudi za naš čas. Jezus kot pravi Bog in pravi človek nas nenehno ljubi. Pri vsaki sveti maši se daruje za nas. Vedno znova nam grehe odpušča in potrpi z našimi slabostmi. Navzoč je na mnoge načine med nami. Bolj nam je blizu kot smo blizu mi samim sebi.

Vzemimo si čas. Glejmo Gospoda, pribitega na križ, z odprto srčno rano. Roke in noge so prebodene, glavo obdaja trnjeva krona. Ta podoba od vseh upodobitev najbolj razodeva največjo Božjo ljubezen do nas ljudi in najučinkoviteje zdravi naše rane.

Srednjeveški mistik in cerkveni učitelj sv. Bernard se je spraševal: »Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Če sem zagrešil kak velik greh, me bo pekla vest, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. Saj je bil ranjen zaradi naših grehov.«

Najbolj pa je bila temu mistiku Božje ljubezni pri srcu Jezusova srčna rana, njegovo prebodeno srce: »Jaz si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge ter stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem okušati in spoznavati, kako dober je Gospod.«

Za sv. Alberta Velikega je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, »da bi se nikoli ne naveličali opazovati njegovo Srce«.

Jezusovo telesno srce je simbol, znamenje njegove neizmerne ljubezni do nas ljudi in do nebeškega Očeta. Frančiškanski teolog in mistik sv. Bonaventura je zapisal: »Zato je bilo ranjeno [tvoje Srce], da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.« Sprašuje se: »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel ljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!«

Sv. Katarina Sienska je v nekem pismu zapisala: »V odprtem Srcu najdemo srčno ljubezen in prave, resnične kreposti. Odprto Srce nam oznanja prisrčno in gorečo ljubezen, ki nam je pripravila v krvi Božjega Sina očiščujočo kopel. Ta kri je pomešana z ognjem Božje ljubezni.«

2)Marija je učiteljica našega duhovnega življenja

O Mariji smo slišali v evangeliju, da je vse besede, ki so jih povedali pastirji o novorojenem Detetu, ohranila in premišljevala v svojem srcu. To je bila Marijina premišljevalna molitev ob Božjem Detetu v jaslih. Odrešenik sveta, pa je bil položen v jasli za živino! Kakšna šola ponižne svetosti! Če hočemo v duhovnem življenju napredovati, se moramo popolnoma izročiti Materi Mariji. Zopet so svetniki tisti, ki to potrjujejo.

Sv. Janez Pavel II. je bil ves Marijin, kar razodeva njegovo papeško geslo, ki si ga je izbral že kot škof: Totus tuus! Ker je bil ves Marijin, je bil ves Jezusov in je mnogo ljudi pripeljal k Jezusu, sam pa je v rekordnem času postal svetnik.

Naš bl. Anton Martin Slomšek je imel zelo rad Mater Marijo in se je redno k njej zatekal. Kadar je šel iz sobe, se je ozrl na Marijino podobo, ki jo je imel pri postelji. Pogosto se je pri vratih še enkrat obrnil ter pogledal na Marijino sliko.

Sv. Hedvika, poljska kneginja, je vedno nosila s seboj podobo Device Marije in jo pogosto pogledala. Držala jo je v rokah tudi ob smrti, da je niso mogli vzeti iz rok. Trije prsti, ki so držali podobo, so bili 25 let po smrti še nespremenjeni.

Kako Devica Marija pomaga pri naši duhovni rasti, je dobro vedel sv. Bernard. Zato je spodbujal: »Glej na zvezdo, kliči Marijo. Če se dvignejo viharji skušnjav: Glej na zvezdo, kliči Marijo. Če si v težavah in bridkostih: glej na zvezdo, kliči Marijo. Če jeza, nečistost in druga slaba nagnjenja hočejo potopiti čolnič tvoje duše, o tedaj: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če te vznemirjajo tvoji grehi, te teži vest, plaši strašna in pravična sodba, če je tvoje življenje na robu prepada: Glej na zvezdo in kliči Marijo.« Sam o sebi je dejal: »Marija mi je vzela srce.«

Sv. Leonard Portomavriški je večkrat rekel: »Če bi bil jaz kakor eno od tistih svetišč, ki imajo stene pokrite z zahvalnimi podobami, bi moral pokriti vso svojo osebo, toliko milosti sem prejel od Marije.«

Flamski duhovnik bl. Edvard Poppe je Mariji Brezmadežni vsak dan prinesel svežo rožo in je pred njeno podobo pogosto igral na violino.

Za nas je bilo preteklo leto leto prisrčne povezanosti z Devico Marijo. Takšno naj bi bilo tudi leto, ki ga bomo čez nekaj trenutkov začeli, leto, v katerem bomo praznovali stoletnico Marijinih sporočil in naročil Cerkvi in človeštvu v Fatimi. Bodimo za vse to Bogu hvaležni in odprti za milosti, ki nam jih Bog po Mariji pripravlja. Vsi smo se posvetili brezmadežnemu Marijinemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Zelo pomembno je, da to posvetitev pogosto obnavljamo in jo uresničujemo v vsakdanjem življenju.

Voščilo: Vam in Vašim domačim voščim na Marijino priprošnjo tisto, kar smo slišali v berilu: »Gospod naj vas blagoslovi in vas varuje. Naj vam bo milostljiv in naj vam podeli svoj mir!«

p. Anton