Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 11. februar 2017

Razodetje Božje ljubezni v prebodenem Srcu


Apostol Janez, ki je v uri križanja stal pod Jezusovim križem in doživljal njegovo trpečo in darujočo ljubezen, je dvakrat zapisal: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Prav Jezusova smrt na križu je najbolj zgovorno znamenje Božje ljubezni, prebodeno Jezusovo srce pa je zunanji pečat te ljubezni.
Papež Janez Pavel II. je zapisal: »Skupaj z Marijo glejmo to Srce! Prepoznajmo ga v vsem evangeliju. Predvsem pa prepoznajmo to Srce v uri križanja, ko je bilo prebodeno s sulico in se je njegova skrivnost popolnoma razodela.«
Božji Sin nas je ljubil do te mere, da je za nas postal človek s človeškim srcem in je za nas umrl na križu. Njegova srčna rana je postala simbol našega odrešenja.
Kristus na križu stalno oznanja resničnost besed: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Za nas, za naše odrešenje, se je dal pribiti na križ in je na njem umrl najbolj strahotne in sramotne smrti. Malokdo je Jezusu za to dejanje hvaležen. Marsikdo ima križ v stanovanju le za okras, ne za dokaz Jezusove največje ljubezni do človeštva. Vendar Jezusovo prebodeno Srce kar kriči o tej ljubezni.
Apostol Janez je zapisal: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Tudi mi smo ga prebodli s svojimi grehi. Prav je, da polni kesanja in hvaležnosti gledamo vanj, v njegovo prebodeno Srce, in se odvrnemo od grehov. Ljubiti in častiti Srce Jezusovo pomeni: ljubiti in častiti Jezusa na križu ter se mu dan za dnem zahvaljevati, da nas je odrešil.

petek, 10. februar 2017

Glej to Srce (1)


Ob naslonitvi na knjižico »Nihče nima večje ljubezni« (avtorji: A. Nadrah, A. Snoj, A. Mežan) bomo v več nadaljevanjih razmišljali o češčenju dveh najsvetejših Src, Jezusovega in Marijinega.

Ali je češčenje Srca Jezusovega še primerno za naš čas?

Če premislimo, za kaj pri tem češčenju gre, bomo morali pritrditi v naslovu izrečenemu vprašanju. V prebodenem Jezusovem srcu je Odrešenikova ljubezen do nebeškega Očeta in do nas ljudi dosegla vrhunec. Ta ljubezen nikoli ne zastara. Traja iz veka v vek, od roda do roda. V njej je rešitev tudi za naš čas. Jezus kot pravi Bog in pravi človek nas nenehno ljubi. Pri vsaki sveti maši se daruje za nas. Vedno znova nam grehe odpušča in potrpi z našimi slabostmi. Navzoč je na mnoge načine med nami. Bolj nam je blizu kot smo blizu mi samim sebi.
Vzemimo si čas. Glejmo Gospoda, pribitega na križ, z odprto srčno rano. Roke in noge so prebodene, glavo obdaja trnjeva krona. Ta podoba od vseh upodobitev najbolj razodeva največjo Božjo ljubezen do nas ljudi in najučinkoviteje zdravi naše rane.
Srednjeveški mistik in cerkveni učitelj sv. Bernard se je spraševal: »Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Če sem zagrešil kak velik greh, me bo pekla vest, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. Saj je bil ranjen zaradi naših grehov.«
Najbolj pa je bila temu mistiku Božje ljubezni pri srcu Jezusova srčna rana, njegovo prebodeno srce: »Jaz si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge ter stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem okušati in spoznavati, kako dober je Gospod.«
Za sv. Alberta Velikega je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, »da bi se nikoli ne naveličali opazovati njegovo Srce«.
Jezusovo telesno srce je simbol, znamenje njegove neizmerne ljubezni do nas ljudi in do nebeškega Očeta. Frančiškanski teolog in mistik sv. Bonaventura je zapisal: »Zato je bilo ranjeno [tvoje Srce], da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.« Sprašuje se: »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel ljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!«
Sv. Katarina Sienska je v nekem pismu zapisala: »V odprtem Srcu najdemo srčno ljubezen in prave, resnične kreposti. Odprto Srce nam oznanja prisrčno in gorečo ljubezen, ki nam je pripravila v krvi Božjega Sina očiščujočo kopel. Ta kri je pomešana z ognjem Božje ljubezni.«

četrtek, 9. februar 2017

2)Marija je učiteljica našega duhovnega življenja



O Mariji smo slišali v evangeliju, da je vse besede, ki so jih povedali pastirji o novorojenem Detetu, ohranila in premišljevala v svojem srcu. To je bila Marijina premišljevalna molitev ob Božjem Detetu v jaslih. Odrešenik sveta, pa je bil položen v jasli za živino! Kakšna šola ponižne svetosti! Če hočemo v duhovnem življenju napredovati, se moramo popolnoma izročiti Materi Mariji. Zopet so svetniki tisti, ki to potrjujejo.
Sv. Janez Pavel II. je bil ves Marijin, kar razodeva njegovo papeško geslo, ki si ga je izbral že kot škof: Totus tuus! Ker je bil ves Marijin, je bil ves Jezusov in je mnogo ljudi pripeljal k Jezusu, sam pa je v rekordnem času postal svetnik.
Naš bl. Anton Martin Slomšek je imel zelo rad Mater Marijo in se je redno k njej zatekal. Kadar je šel iz sobe, se je ozrl na Marijino podobo, ki jo je imel pri postelji. Pogosto se je pri vratih še enkrat obrnil ter pogledal na Marijino sliko.
Sv. Hedvika, poljska kneginja, je vedno nosila s seboj podobo Device Marije in jo pogosto pogledala. Držala jo je v rokah tudi ob smrti, da je niso mogli vzeti iz rok. Trije prsti, ki so držali podobo, so bili 25 let po smrti še nespremenjeni.
Kako Devica Marija pomaga pri naši duhovni rasti, je dobro vedel sv. Bernard. Zato je spodbujal: »Glej na zvezdo, kliči Marijo. Če se dvignejo viharji skušnjav: Glej na zvezdo, kliči Marijo. Če si v težavah in bridkostih: glej na zvezdo, kliči Marijo. Če jeza, nečistost in druga slaba nagnjenja hočejo potopiti čolnič tvoje duše, o tedaj: Glej na zvezdo, kliči Marijo! Če te vznemirjajo tvoji grehi, te teži vest, plaši strašna in pravična sodba, če je tvoje življenje na robu prepada: Glej na zvezdo in kliči Marijo.« Sam o sebi je dejal: »Marija mi je vzela srce.«
Sv. Leonard Portomavriški je večkrat rekel: »Če bi bil jaz kakor eno od tistih svetišč, ki imajo stene pokrite z zahvalnimi podobami, bi moral pokriti vso svojo osebo, toliko milosti sem prejel od Marije.«
Flamski duhovnik bl. Edvard Poppe je Mariji Brezmadežni vsak dan prinesel svežo rožo in je pred njeno podobo pogosto igral na violino.

Za nas je bilo preteklo leto leto prisrčne povezanosti z Devico Marijo. Takšno naj bi bilo tudi leto, ki ga bomo čez nekaj trenutkov začeli, leto, v katerem bomo praznovali stoletnico Marijinih sporočil in naročil Cerkvi in človeštvu v Fatimi. Bodimo za vse to Bogu hvaležni in odprti za milosti, ki nam jih Bog po Mariji pripravlja. Vsi smo se posvetili brezmadežnemu Marijinemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Zelo pomembno je, da to posvetitev pogosto obnavljamo in jo uresničujemo v vsakdanjem življenju.

Voščilo: Vam in Vašim domačim voščim na Marijino priprošnjo tisto, kar smo slišali v berilu: »Gospod naj vas blagoslovi in vas varuje. Naj vam bo milostljiv in naj vam podeli svoj mir!«
p. Anton

sreda, 8. februar 2017

1)Svetniki so nam zgled, kako se je treba Mariji priporočati



Sv. Ludvik Grignion Montfortski nas spodbuja: »V vseh stiskah duše in telesa se zatekajmo k njej, preprosto, z zaupanjem, nežno. Vsak čas prosimo pomoči svojo dobro Mater: v dvomih, da nas razsvetli; v skušnjavah, da nam pomaga; v slabosti, da nam da moč; v padcih, da nas dvigne; v obupavanju, da nas osrči; v zbeganosti, da nas umiri; v križih, trudih in zoprnostih, da nas potolaži. Kratko: V vseh stiskah duše in telesa se zatecimo k Mariji brez strahu, da bi bili nadležni svoji dobri Materi ali da bi ne bili všeč Jezusu.«
Sv. Janez Bosko je imel v noči 6. decembra 1876 videnje sv. Dominika Savia s šopkom rož v roki, na čelu velike skupine fantov. Dom Bosko ga je vprašal, kaj mu je bilo ob smrti v največjo tolažbo. Dominik Savio je odgovoril: »Ob smrti mi je bila v največjo tolažbo Marijina pomoč in varstvo. Povej svojim fantom, naj ne pozabijo priporočati se Mariji.«
Kadar je bil sv. Janez Bosko v kaki zadregi, se je zatekel k Mariji: »Marija, zdaj pa začniva!« Zmeraj je imel uspeh.
(se nadaljuje)

torek, 7. februar 2017

Novo leto 2016/17 (Nagovor v Opatovi kapeli)


Novo leto začenjamo z Marijinim praznikom, praznikom Marije, Božje Matere. V tem je vsa Marijina veličina. Nobene žene ni, je ni bilo in je nikoli ne bo, ki bi ji bila v tem pogledu enaka. Če Marija ne bi bila Božja Mati, nas danes ne bi bilo tu. Evangelij pripoveduje, da so pastirji našli Marijo. Na prvem mestu imenuje Marijo. Za božič je bil v ospredju Jezus kot Božje Dete, položeno v jasli. Danes je na prvem mestu njegova deviška Mati. Brez Marije ni Jezusa, brez Matere ni Sina. Tudi v nas ni Jezusa brez Marije. Ona ga poraja in vzgaja v nas. Čim bolj bomo Marijini, tem bolj bomo Jezusovi. Po Mariji k Jezusu! 
(Se nadaljuje)