Jacinta v bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni

Jacinta je bila v zavetišču zelo zadovoljna. Ni pa bilo tako v bolnišnici. Po posredovanju dr. Lisboa je bila sprejeta v bolnišnico Dona Estefánia. Prednica Godinho jo je tja spremila 2. februarja 1920. Prišla je v oddelek za otroke, kjer je zdravljenje vodil dr. Castro Freeire, eden najuglednejših portugalskih zdravnikov za otroške bolezni. Diagnoza se je glasila: gnojno vnetje poprsnice z veliko vdolbino na levi strani (plevritis), kostno vnetje 7. in 8. rebra na isti strani (fistula ostitis).

Tu se Jacinta ni dobro počutila, ker je bilo ozračje v oddelku mrzlo in je zbujalo žalost. Jacinta se ni imela s kom pogovarjati, predvsem pa je pogrešala Jezusa. Predstojnica zavetišča jo je vsak dan obiskala in ji več časa delala druščino, enkrat pa jo je prišel obiskat tudi oče. Če je predstojnica sedla na vznožje postelje, jo je Jacinta opozorila:

»Umaknite se od tam, botra. Tam je bila naša Gospa.«

V bolnišnici se ji je namreč prikazala Devica Marija in ji povedala, da se največ ljudi pogubi zaradi greha mesa, da je treba opustiti razkošje, da ljudje ne smejo trdovratno vztrajati v grehu in da je treba delati pokoro.

Jacinta je bila operirana 10. februarja 1920. Zaradi slabosti ni smela sprejeti splošne anestezije, temveč samo krajevno, zato je silno trpela. Z operacijo so ji vzeli dve levi rebri. Ob strašnih bolečinah je spodbujala samo sebe:

»Aj, naša Gospa! Potrpljenje, vsi moramo trpeti, da bomo prišli v nebesa!« Drugače se ni nikoli pritoževala in je vse prenašala s svetniško potrpežljivostjo.

Štiri dni pred smrtjo jo je spet obiskala naša Gospa in ji povedala, da jo bo prišla v kratkem iskat. Odvzela ji je vse bolečine.

Dr. Lisboa je potrdil, da so bolečine popolnoma izginile. Želela si je njegovega obiska, da bi mu razodela neko skrivnost, a je prej umrla.

Jacinta je prosila da bi poklicali dr. Formigona, da bi mu posredovala dve naročili, ki jih je zanj dala naša Gospa. Prvo naročilo je bilo za Lucijo, drugo za Portugalsko.

Prišel je 20. februar, dan, za katerega je nebeška Gospa Jacinti napovedala, da bo prišla ponjo. Ta dan je okoli šestih popoldne rekla, da se počuti slabo in da želi prejeti zakramente. Poklicali so župnika dr. Pereira dos Reis iz župnije Angelov. Okoli osmih zvečer jo je spovedal, ni pa ji podelil svetega obhajila, čeprav je deklica zelo prosila. Župniku se je zdela še dovolj močna, zato ji je obljubil, da ji bo prinesel Jezusa naslednji dan. Znova je prosila za sveto obhajilo in trdila, da bo kmalu umrla. Res je okoli pol enajstih ponoči umrla kar se da mirno, ne da bi prejela sveto obhajilo. Umrla je od vnetja poprsnice. Ob smrti je bila navzoča samo mlada bolničarka Aurora (Zarja) Gomes. Jacinta jo je rada imenovala moja Zarjica. Drugi otroci so spali, dobra Zarjica pa je vso noč prebila ob Jacintinem trupelcu.

Kot je Marija napovedala, je Jacinta umrla v lizbonski bolnišnici sama, daleč od sorodnikov. Nebeška Gospa jo je odpeljala v nebesa.

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (39) - Jacintine napovedi

Presveta Devica je Jacinti včasih govorila o prihodnosti. Mati Godinho je Jacintino mater Olimpijo, ki je prišla obiskat svojo hčerko, nekoč vprašala:

»Ali bi radi videli, če bi vaši hčerki, Florinda in Terezija, vstopili v redovniški stan?«

»Bog me varuj!« je odgovorila Olimpija.

Nekaj trenutkov pozneje je Jacinta, ki ni slišala tega pogovora, rekla botri:

»Naši Gospe bi bilo zelo všeč, če bi moji sestri postali redovnici. Mati ne mara, zato pa ju bo naša Gospa kmalu vzela v nebesa.«

Res sta dekleti kmalu po Jacintini smrti lepo umrli, prva pri sedemnajstih, druga pri šestnajstih letih.

Sestra prednica si je že dolgo zelo želela, da bi obiskala Irijsko globel. Jacinta ji je lepega dne rekla:

»Ne bojte se, botra, po moji smrti boste šli tja.«

Po Jacintini smrti je prednica morala spremljati krsto z Jacintinim truplom v V. N. Ourém in od tam je šla v Fatimo, kjer je spoznala Lucijo, ki jo je spremila v Irijsko globel.

Neki zdravnik, ki je zdravil Jacinto, jo je prosil, naj moli zanj v nebesih. Deklica mu je obljubila, a kmalu zatem je uprla vanj svoje oči, ki so videle prihodnost, in mu rekla:

»Poslušajte! Tudi vi boste šli kmalu.«

Isto se je ponovilo pri drugem zdravniku, kateremu je napovedala njegovo in hčerkino bližnjo smrt.

O duhovniku, čigar odlično pridigo je poslušala in je veljal za vzornega duhovnika, je deklica odločno izrazila svoje neugodno mnenje:

»Botra, ko boste najmanj pričakovali, boste videli, kako je ta duhovnik slab.«

Kmalu zatem je nesrečni duhovnik popolnoma opustil duhovniške dolžnosti in dajal očitno pohujšanje.

Glede operacije, ki so jo nameravali napraviti in so jo res napravili, je Jacinta pripomnila:

»Je vse zastonj! Naša Gospa mi je prišla povedat, da bom kmalu umrla.«

Naročila je, naj pišejo Luciji, da se ji je Devica prikazala in ji naznanila uro in dan njene smrti.

Zahvala Materi Mariji ob koncu njenega romanja po Sloveniji Pričevanje 13. 10. 2016 na Ptujski Gori

Želim se zahvaliti fatimski Materi Božji in svoji pokojni mami, ki me je spodbudila, da sem pri devetih letih obhajala pobožnost petih zaporednih prvih sobot. Župnik, ki je v prvih povojnih letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je živel tudi sam. Ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul čevlje, in pot nadaljeval bos, otroci na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu pastirčkov je molil in delal pokoro za svoje župljane, tudi zame; hvaležna sem mu za to.

Takrat, pod komunizmom, staršem ni bilo lahko vzgajati v veri svojih otrok. Zato se je moja mama, na spodbudo župnika, z velikim zaupanjem oklenila Marijine obljube, da bo tistim, ki bodo obhajali pet zaporednih prvih sobot, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje. Tudi otroci smo po zgledu fatimskih pastirčkov, da bi prišli v nebesa, na pašniku molili rožni venec.

Čeprav se po tem obdobju otroštva nisem več poglabljala v fatimsko sporočilo, sem čutila, zlasti v težkih trenutkih, da mi Marija stoji ob strani. Spomin na te dogodke iz otroštva je v meni oživel med prvim obiskom svetega Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996, in med prvim obiskom Marije romarice, naslednje leto. Po teh dogodkih smo se začeli zbirati v Stični, kjer smo se pod vodstvom p. Antona Nadraha poglabljali v fatimsko duhovnost in v pomen posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S svojimi številnimi knjižicami, rednimi mesečnimi molitvenimi srečanji, romanji, duhovnimi vajami je, po besedah g. nadškofa Marjana Turnška, ki mu je pridigal ob zlati maši, p. Nadrah formiral animatorje, ki tako po vsej Sloveniji širijo ogenj Jezusovega in Marijinega Srca.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v začetku Marijinega romanja izrazil željo, da bi nas Marija povezala, in Marija nas je povezala, tudi zato, ker so se apostoli zbrali na istem kraju in molili skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo, ko so njenemu brezmadežnemu Srcu in presvetemu Jezusovemu Srcu posvetili našo domovino. Marijin kip odhaja, a njeno Srce, kateremu smo se posvetili, kot posamezniki, družine, župnije, škofije in domovina, ostaja v Sloveniji. Naj se plamen njenega Srca, ki je polno Svetega Duha, še bolj razplamti naslednje leto, ko bomo obhajali stoletnico fatimskih prikazovanj, in naj se razširi tudi na sosednje narode in na vso Evropo, da jo reši brezboštva! Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

Dragica Čepar

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Nagovor nadškofa Alojzija Cvikla 13. oktobra na Ptujski Gori

Z Bogom! Dan's Marija pravi …«

Dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre. Še poseben pozdrav vam predstavniki vseh slovenskih škofij, iz Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

»Z Bogom! Dan's Marija pravi …«
Ta Marijina pesem, Gregorja Riharja, mi prihaja na misel, v trenutku, ko smo zbrani tu na Ptujski Gori, da se Bogu zahvalimo za vse darove, ki smo jih bili deležni ob obisku milostnega kipa fatimske Marije Romarice v Cerkvi na Slovenskem.

Njen tretji obisk se je začel 12. maja v slovenskem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah, sledila je misijonska pot milostnega kipa po škofijah, od Nadškofije Ljubljana, škofije Novo Mesto, Koper, Celje, Murska Sobota in na koncu še v naši Nadškofiji Maribor.

Evangeljski odlomek nam predstavi najpomembnejši trenutek naše zgodovine odrešenja, ko je Jezus, tik pred smrtjo, svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu z besedami: »Glej, tvoja Mati!«

Apostol Janez pod križem predstavlja vsakega od nas, kajti Jezus na križu visi in se daruje prav za vsakega od nas. Jezusove besede na križu so kot testament, ki izraža njegovo željo, da imamo Marijo za Mater in da živimo kot njeni otroci.

Pod križem je dana marijanska razsežnost za življenje Kristusovih učencev, oziroma vsakega kristjana. Vsak od nas naj s sinovsko predanostjo v svoje življenje sprejme Marijo tako, kot jo je sprejel apostol Janez, kot pravi Sveto pismo: »vzel jo je k sebi!«. Marijino poslanstvo ni v tem, da nas želi imeti samo zase, da nas navezuje nase. Njeno poslanstvo je tisto iz Kane Galilejske. »Kar koli vam Jezus reče, storite!«

Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil dogodek pod križem za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, drugo pa na Kalvariji. Pri prvem je angel oznanil Mariji, da bo postala Božja Mati, Mati našega Odrešenika. Pri drugem oznanjenju pa je Sin oznanil, da bo Marija postala naša mati. Marija tako ni več samo Odrešenikova mati, ampak je mati vseh nas. Njeno materinstvo se je razširilo na vse narode in na vse ljudi.

Na križu nas Kristus vabi, da »vzamemo Marijo k sebi«. Vzeti jo k sebi, pomeni tudi sprejeti Njega za svojega Odrešenika. Ne moremo imeti Marije za svojo Mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika. S tem naše poslanstvo vedno bolj postaja pot, da smo tudi mi sposobni izreči naš »zgodi se«! To pomeni, da hočemo sprejeti Božjo voljo in aktivno sodelovati pri odrešenjskem Božjem načrtu. To je lahko naš dragoceni prispevek v Božjem načrtu za prihodnost sveta in človeštva. Seveda se takoj postavi vprašanje, na kak način lahko mi k temu prispevamo svoj delež? Tako, da si prizadevamo v ta svet vnašati evangeljske vrednote, ki so duhovne, moralne, verske in kulturne. To so tiste vrednote, ki človeku pomagajo, da celostno raste, postaja svet in osrečuje sebe in druge.

Obisk milostnega kipa Fatimske Matere Božje je imel prav to sporočilo: da bi nas Marija vodila k svojemu Sinu in k bolj zvestemu in doslednemu življenju po evangeliju. Fatima je zelo povezana z dogajanji v vsej vesoljni Cerkvi in tudi z zadnjimi papeži. Še posebej tukaj mislim na svetega papeža Janeza Pavla II. Z atentatom nanj, prav na praznik Fatimske Matere Božje, in z njegovo posvetitvijo sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu in seveda, s padcem komunizma, ki je držal v kleščah velik del Evrope.

Fatima je kraj velikega upanja. Marija ne napoveduje tragedije, ampak predlaga pot, po kateri se lahko svet reši. Človek se je zapletel v neštete zanke greha in večkrat ne vidi poti naprej. Marija pa tega človeka vabi k spreobrnjenju, tako kot začenjajo evangeliji: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Danes lahko izrazimo našo veliko hvaležnost, da je Marija v teh mesecih bila naša velika misijonarka, ko je obiskovala naše župnije in redovne skupnosti. Upam, da ne bo ostalo samo pri lepih doživetjih, kjer ni manjkalo solza veselja, ampak da bo ta Marijin obisk odmeval v našem življenju.

V težkih časih ljudje večkrat izgubimo pogum in se skrijemo v svoj majhen krog, kjer se nam zdi, da se počutimo bolj varne. Marija nas je želela opogumiti, nas potrditi v veri ter nam pomagati, da bi se vedno bolj zavedali poslanstva, kaj nam je storiti, v takšnih čisto konkretnih situacijah. Stiske, ki jih doživljamo, so namreč lahko za nas tudi priložnost, da doživimo bližino Boga in se ob tem pokaže moč naše vere.

Ob slovesu od milostne podobe Fatimske Marije je potrebno od teh naših lepih doživetij in spominov potegniti nekaj smernic:
1. Marija je obiskala Cerkev na Slovenskem: vse škofije, mnogo župnij in redovnih skupnosti, da bi nas povezala med seboj, da bi bili še bolj odprti drug do drugega ter videli potrebe drug drugega, da ne bi »obdeloval vsak samo svoje gredice«, ampak bi imeli zavest, da smo ena velika družina bratov in sester.

2. Da bi imeli pogum spoznavati in odkrivati svojo krhkost in grešnost, svojo ranjenost in neodrešenost. Marija nas vedno vodi k svojemu Sinu, ki je utelešeno usmiljenje, ki nas edini lahko popelje k Očetu, da nas sprejme v svoj objem, nam odpusti in nas ozdravi. To izkustvo, biti v objemu usmiljenega Očeta, je vedno osebno izkustvo, ki za nas vedno pomeni nov začetek. Začetek drugačnega, lepšega, bolj polnega in uresničenega življenja.

3. Marija nas je vabila k narodni spravi. Po več kot 70 letih še vedno nismo pokopali žrtev povojnega nasilja. Nasilja, ki je bilo načrtovano s točno določenim namenom, da bi se uničilo vse, ki mislijo drugače, kot je razmišljala takratna ideologija. Koliko trpljenja je povzročilo vse to, ne samo trpljenja ljudi, ki so umirali v nečloveških razmerah, prizadete in uničene so bile tolike slovenske družine in naselja. Vse te krivice so med nami zasejale nezaupanje in velike delitve. Čas je, da vse žrtve dobijo svoj grob, da vsak prizna svojo krivdo in pride resnica na dan. To je pogoj za spravo. Upam, da je tudi Marijin obisk prispeval kamenček v tem zahtevnem mozaiku, ki vse prepočasi nastaja, kot začetek sprejemanja boleče zgodovine našega naroda in začetek pisanja zgodovine, zaznamovane z medsebojnim zaupanjem, odpuščanjem in z mirom v naši notranjosti.

4. Marijin obisk nas je vabil k molitvi. Marija nam je želela sporočiti, da ni vse materialni napredek, v katerega ljudje vlagamo toliko časa in toliko naših energij. Ob tem pa nam zmanjka časa za molitev in sv. mašo. Z žalostjo ugotavljamo, da je med nami vse manj molitve, tako osebne, kot družinske. Zato se ne oddaljujemo samo od Boga, ampak postajamo tujci tudi drug drugemu. Fatima je en sam klic k redni in poglobljeni molitvi, zlasti molitvi rožnega venca. Upam, da bomo nadaljevali z pobožnostjo petih prvih sobot v zadoščevanje Marijinemu srcu. Lepo bi bilo, da bi se vsakega 13. v mesecu po naših družinah ali po soseskah zbrali k skupni molitvi rožnega venca. Naj nam Marija pomaga, da bomo molitev in obisk sv. maše doživljali kot dar in priložnost, ki nam pomaga, da v sebi poglabljamo božje otroštvo in rastemo v odprtosti drug do drugega.

5. Marijin obisk nas je tudi vabil k večji medsebojni ljubezni, še posebej do tistih ljudi, ki so v duhovni ali telesni stiski. Ne moremo v celoti odpraviti trpljenja, ki zadene nas in bližnje, lahko ga pa lajšamo. Marija nas uči trpljenje in preizkušnje pridruževati Kristusovemu trpljenju. Samo takrat, ko svoj križ pridružujemo Marijinemu in Jezusovemu križu, dobi trpljenje odrešenjsko vrednost.

Polni hvaležnosti in iskrenega veselja v naših srcih se želimo tukaj pri Gorski materi Božji danes zahvaliti Mariji, romarici iz Fatime za obisk milostnega kipa in za vse lepe in nepozabne trenutke, ki so se dotaknili naših src, za trenutke, ko se je krepila in utrjevala naša vera in ko smo rastli v ljubezni do Troedinega Boga.

Romanje milostnega Marijinega kipa po naši lepi domovini, po naši mladi državi Sloveniji, ki letos obhaja svojo 25. letnico, se danes zaključuje. To pa ne pomeni, da nas Marija zapušča. Kot je te dneve svojega obiska na našo Cerkev in na naša občestva razlivala svoj materinski blagoslov, tako nas bo spremljala tudi v prihodnje, kot to lepo pravi pesem, s katero sem začel to razmišljanje: »Ne bom zapustila vas čredica mala. Za vas bom prosila, oj zbogom, preljubi, za vas bom prosila, oj zbogom, preljubi!« Amen.