Jacintini modri izreki - O vojni

Naša Gospa je rekla, da je na svetu veliko vojn in nesoglasij.

Vojne niso nič drugega kakor kazni za grehe sveta.

Naša Gospa že ne more zadrževati roke svojega ljubega Sina nad svetom.

Treba je delati pokoro. Če se bodo ljudje poboljšali, bo naš Gospod svetu še pomagal. Če pa se ne bo poboljšal, bo prišla kazen.[1]

---

[1] Glede vojne kot kazni je Jacinta v Lizboni ponavljala: »Če se ljudje ne bodo poboljšali, bo naša Gospa poslala svetu kazen, kakršne še ni bilo, in sicer najprej Španiji, potem pa še drugim deželam.« Govorila je tudi o velikih dogodkih okoli leta 1940. To je sporočila predstojnica sestra Godinho.

Jacintini modri izreki - O grehu

»Grehi, zaradi katerih gre največ ljudi v pekel, so grehi mesa.[1]

Prišle bodo nedostojne mode, ki bodo zelo žalile našega Gospoda.

Osebe, ki služijo Bogu, se ne smejo ravnati po modi. Cerkev nima mode. Naš Gospod je zmeraj isti.

Grehi sveta so zelo veliki.

Če bi ljudje vedeli, kaj je večnost, bi vse storili, da bi drugače živeli.

Ljudje se pogubijo, ker ne mislijo na smrt našega Gospoda in ne delajo pokore.

Dosti zakonov ni dobrih, niso všeč našemu Gospodu in niso od Boga.

Moja botra, veliko molite za grešnike!

---

[1] Glede »grehov mesa« je Jacinti nebeška Gospa povedala verjetno že v času, ko je bila še doma, a deklica očitno izraza takrat še ni razumela. To sklepamo iz besed, ki jih je hčerkica rekla svoji mami: »Mama, ob petkih nikoli ne jej mesa in ga ne dajaj ljudem! Naša Gospa je rekla, da gre največ duš v pekel zaradi greha mesa.«

Jacintini modri izreki

Predstojnica si je zapisala veliko Jacintinih izrekov, ki kažejo na višjo modrost. Desetletna deklica jih nikakor ne bi mogla izreči, če jih ne bi prejela od Marije ali od Svetega Duha. Tu bodo navedeni, kakor jih je zapisal Ludovik Ceglar.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (38) Jacintino bivanje v zavetišču v Lizboni

V Lizbono sta jo na vlaku spremljala mati Olimpija in Jacintin polbrat Anton, sin prvega Olimpijinega moža. Tam so jo sprejele sestre v zavetišče »Naše Gospe čudežev«, kjer je ostala od 21. januarja do 2. februarja. Prednica je bila sestra Marija Godinho, ki so jo deklice, in zato tudi Jacinta, imenovale botra. Z Jacinto je več kot en teden ostala tudi mati.

Tik ob zavetišču je Kapela čudežev. Vanjo se iz zavetišča pride na kor, od koder je mogoče biti pri sveti maši in častiti Najsvetejše v tabernaklju. V tej kapeli je z velikim veseljem skoraj vsak dan lahko prejela sveto obhajilo in častila »skritega Jezusa«, kolikor časa so jo pustili. sedela je na vozičku, nepremično zrla v tabernakelj in molila ali premišljevala. Opazila je, da se nekateri ljudje v kapeli niso lepo vedli. Zato je prosila predstojnico:

»Botra, ne dopuščajte, da se ti ljudje pred Najsvetejšim zakramentom ne bi vedli tako, kot je treba. V cerkvi je treba biti tiho in pri miru. Če bi ti ubogi ljudje vedeli, kaj jih čaka!«

Prednica je ljudi opozarjala, a je niso vselej ubogali. Jacinti je to povedala, ona pa je z resnim obrazom odgovorila:

»Potrpljenje! Naša Gospa je z vami zelo zadovoljna. Bi povedali gospodu kardinalu? Naša Gospa ne mara, da bi se ljudje v cerkvi pogovarjali.«

Prednica je povedala:

»Kmalu sem spoznala, da mi je presveta Devica poslala angela. Že dolgo sem si želela videti srečne otroke, katerim se je naša Gospa prikazala. Še zdaleč si nisem mogla misliti, da bo moja uboga hiša zavetišče najmlajše od treh vidcev.«

Preden je mati odšla domov, jo je hčerka prosila, naj jo pelje k spovedi. Odšli sta v bližnjo cerkev. Po spovedi je deklica ponavljala materi:

»O mama, kakšen dober duhovnik! Vprašal me je toliko stvari!«

V zavetišču je bilo od 20 do 25 deklic. Jacinta se je z vsemi dobro razumela, a najraje je bila v družbi neke deklice iste starosti in jo je poučevala s tako avtoriteto, kakor da bila že odrasla oseba:

»Ne smeš lagati. Zmeraj moraš govoriti resnico. Ne smeš biti lena. Vselej moraš ubogati in iz ljubezni do našega Gospoda vse potrpežljivo prenašati, če hočeš iti v nebesa.«

Med bivanjem v zavetišču je po mnenju sestre predstojnice imela več kot enkrat obisk Device Marije. Nekoč je rekla predstojnici:

»Botra, umaknite se od tam, ker pričakujem našo Gospo.«

Ob neki drugi priliki je rekla:

»To pot ni bilo tako kakor tam doli (v Fatimi), vendar sem dobro vedela, da je bila Gospa.«

Manj kot dva tedna bivanja v zavetišču je bilo za Jacinto in po njej za nas posebej blagoslovljenih.