Šopek Materi Mariji

V 17. stoletju sredi globokega verskega razdejanja, ki je bilo posledica duhovne krize, porojene iz renesanse in reformacije, je zgodba majhne »uboge in skrivnostne služabnice Božjega Srca našega Gospoda, SV. MARJETE MARIJE« (Janez Pavel II.) razširila ime tega mesta prek meja Francije in Evrope po vsem svetu.

Zgodba Marjete Marije Alacoque se pričenja leta 1647 z njenim rojstvom v Verovresu, majhni vasi v Burgundiji. Pobožna mladenka je želela posvetiti svoje življenje Bogu. Izročilo poroča, da je takrat, ko se je zaobljubila Devici Mariji, da postane redovnica, takoj ozdravela. Iz hvaležnosti je na birmanski dan svojemu krstnemu imenu dodala še ime Marija.

Vstopila je k sestram obiskanja sv. Marije. Red je leta 1610 v Annecyju ustanovila sv. Ivana Šantalska. Od prvega prikazovanja 27. decembra 1673 naprej je Gospod Marjeti v štirih velikih videnjih razodel svoje sporočilo: »Poglej Srce, ki je močno ljubilo ljudi!...«

www.paraylemonial.fr

Šopek Materi Mariji

MANUEL CAPETILLO, star igralec in mehiški bikoborec, eden najbolj cenjenih umetnikov televizijskih nadaljevank osemdesetih let, je bil povsem na tleh zaradi depresije po umoru prijatelja. Ker ni našel odgovora v kartah, horoskopu, ezoteriki in metafizičnih napotkih, se je spreobrnil h katolištvu.

Spreobrnjenje je bilo vse prej kot enostavno in lahko, pravi nekdanji igralec, ker se je pred kakšnim letom ukvarjal z ezoteriko in je moral večkrat iti k spovedi.

»Bil sem eden od teh, ki pravijo: 'Čemu služi spoved pri duhovniku, če Bog vse ve?' Ko mi je duhovnik dal odvezo, sem čutil, da se je moja duša osvobodila greha, moje srce pa je bilo polno veselja in miru. Tistega dne so bile v mojih očeh solze sreče. Znova sem se rodil.«

Manuel Capetillo pripisuje to spreobrnjenje Devici Mariji, katere klic je čutil v trenutkih molitve in češčenja Najsvetejšega. »Očistila je moje srce in ozdravila moje rane. Ker me je njen nauk naredil močnega, sem pokleknil in se posvetil molitvi rožnega venca, ki ga vsak dan molim z družino.«

fr.aleteia.org

SREČANJE BERNARDOVE DRUŽINE

Ne pozabimo, da je v Stični v

• nedeljo, 9. oktobra  ob 14.30 v opatovi kapeli SREČANJE BERNARDOVE DRUŽINE, v sredo, 
• 12. oktobra ob 19.30 pa v baziliki ZADNJA LETOŠNJA FATIMSKA POBOŽNOST.

Prav lepo vabljeni                p. Anton Nadrah

Šopek Materi Mariji

Vse tiste, ki so bili med nami boleče preskušani, brezmadežno Marijino Srce hoče spomniti na besede: »Bog bo obrisal vse solze z vaših oči, smrti ne bo več. Jok, vpitje in bolečina bodo izginili, ker je stari svet prešel.«

Nekateri čakajo varljiv raj na enem izmed boljših planetov, ki naj bi ga omogočil super človek, kakršnega naj bi oblikoval razvoj znanosti. Resnična novost je prišla v polnosti časov z učlovečenjem Besede. BENEDIKT XVI. je rekel, da je bil najvišji skok zgodovine človeštva dosežen z Jezusovim vstajenjem. S krstom smo deležni večnega življenja z vstalim Jezusom.

Polnost časov se prične z zoro, to je z brezmadežnim spočetjem Device Marije. Človeška narava Device Marije že od prvega dne njenega spočetja ni bila zaznamovana s posledicami izvirnega greha, ampak sta jo v polnosti razvnemala božja milost in Sveti Duh. Božji Sin je prejel to naravo v telesu Device Marije prvi dan učlovečenja. Vsi tisti, ki se ponovno rodijo iz vode in Svetega Duha pri sv. krstu, so deležni tega novega stvarjenja.

p. Bernard Domini
fmnd.org

Mašna daritev te usmerja v ljubezen do Boga

Predragi kristjan, učitelj postave me je nekoč vprašal, katera je največja zapoved v postavi. Njemu sem odgovoril to, kar danes naročam tudi tebi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.

Od tega, kako napreduješ v teh dveh zapovedih, je predvsem odvisna tvoja svetost in tvoja večnost. Na krilih ljubezni se boš najhitreje dvignil k Bogu. Nič večjega ni ne v nebesih ne na zemlji, kakor je ljubezen do Boga. Dobro sodelovanje pri mašni daritvi ti bo pomagalo, da boš hitreje napredoval v tej ljubezni. Če v njej ne bi napredoval, bi bilo to znamenje, da z menoj pri mašni daritvi premalo sodeluješ.

Vrednost tvojih dejanj je odvisna od ljubezni, ki začenja in spremlja ta dejanja. Bog je namreč ljubezen. Ustvaril te je po svoji podobi, da bi tudi ti ljubil in bil ljubljen. Kako nekaj velikega je poznati in ljubiti Boga ter mu služiti! Če ne bi imel ljubezni, bi bil podoben drevesu brez sadežev.

K ljubezni do Boga spada tudi izpolnjevanje njegove volje, zato sem učil:

Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.

Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

V ljubezni do Boga, ki prehaja v molitev, boš našel svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.

Gospod Jezus, pomagaj mi, da Te bom vedno bolj ljubil. Svoja čisto vsakdanja opravila v domači družini in v službi hočem izvrševati iz ljubezni do Tebe. Vsak dan lahko delam drobne stvari z veliko ljubeznijo. Po tistih, ki ljubijo, Bog spreminja svet. Lep primer so svetniki. Takšna sta bila sv. Janez Pavel II. in sv. Terezija iz Kalkute. Svetniki niso postali sveti zaradi na zunaj opaznih velikih del, ampak zaradi velike ljubezni, zaradi zvestega sodelovanja z Božjo ljubeznijo. Iz ljubezni do Tebe naj ljubim tudi tiste, ki mi jih pošiljaš na pot, zlasti tiste, ki so v kakršni koli stiski in potrebi.

Hvala presvetemu Jezusovemu Srcu

Pridiga pri bogoslužju v baziliki Jezusovega Srca

v Hallu na Tirolskem 27. avgusta 2016

Dragi sobratje, dragi romarji! Z velikim veseljem in hvaležnostjo pozdravljam vse vas, ki ste od blizu in daleč prišli v ta lepi romarski kraj Hall na Tirolskem. Čudovita bazilika Jezusovega Srca, v kateri smo se zbrali k bogoslužju, nam daje nekakšno slutnjo nebes, je odsev onstranske glorije.

V svetem letu usmiljenja obhajamo sv. mašo v čast Jezusovemu Srcu in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo Srce, ki ga je ob smrti prebodla sulica rimskega vojaka. Da, njegovo Srce je odprto za nas in pred nami – in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga oznanilo Jezusovega Srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega Srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu.

Izbrana besedila nam pomagajo razumeti ljubečo skrb dobrega Pastirja, ki je odprl svoje Srce za nas. V teh pesmih sta nagovor in odgovor med seboj prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz Božje besede, z druge pa so že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in vstopa v naše življenje. Najpomembnejši je Psalm 23 (22) – "Gospod je moj pastir". V njem je Izrael v molitvi sprejel razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje. "Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka Ezekiela se začne z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Mnogi današnji ljudje si morda sploh ne želijo, da bi se Bog brigal zanje. Nočejo, da bi jih Bog motil. A kjer dojemajo Božjo skrb in ljubezen kot motnjo, tam je spačeno tudi človeško bitje. Kako lepo in tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se zanima ter zavzema zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori Cerkev pred evangelijem z Gospodovo besedo. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel bi nas morala zares navdajati s srečo. Naj prodre globoko v našo notranjost!

Tudi v današnjem evangeliju nam Gospod govori: »Jaz sem prava vinska trta« (Jn 15,3). V priliki o vinski trti je gotovo najprej čudovito jamstvo: da smo nekje ukoreninjeni, obstojno in krepilno, da po svojem rojstvu nismo izpostavljenci, osamljenci, ki nimajo druge opore kakor svoj vprašljivi osebek. Tudi nismo zgolj "stvari" nedoumljivega Stvarnika, ki nam pač vselej hoče dajati in tudi ohranjati bivanje – dokler mu je všeč. Imamo marveč jamstvo, da smo povezani z Izvirom, ki nam daje moči in podarja rodovitnost; in iz tega Izvira moremo živeti smiselno in koristno bivanje. Toda trditev, ki preveva ves evangelij, je več kakor to jamstvo: na podlagi zagotovila je tudi nujna zahteva, da v tem Izvoru ostanemo: "Ostanite v meni, potem bom jaz ostal v vas." Ta zahteva je tako silovito nujna, da je z njo povezana skoraj grožnja: kdor ne ostane, se posuši, je odrezan in zgori. To se izvrši skoraj naravno – kakor kaže prilika o mladiki in trti – izvrši pa se tudi osebnostno, ker je Bog Oče sam zaskrbljen za edinost Sina s svojimi vejami ali udi. Ta edinost je osrednji dogodek sveta in njegove zgodovine. Ta edinost je tako tesna, da ne trpi nobenega polovičarstva: ali je mladika na trti ali pa je od nje ločena. To si moramo vzeti k srcu: "Brez mene ne morete ničesar storiti" – pa čeprav mislite, da morete iz sebe kaj doseči.

Vrnimo se k našemu psalmu. Tam je rečeno: "Vodi me po pravi poti zaradi svoje ljubezni. Tudi če hodim po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost" (23 /22/ 3s). Pastir kaže pravo pot tistim, ki so mu zaupani. Hodi pred njimi in jih vodi. Povejmo drugače: Gospod nam kaže, kako pravilno uresničujemo človeškost. Uči nas umetnosti, kako naj živim kot oseba. Kaj moram storiti, da ne bom propadel, da ne bom zapravil svojega življenja v pomanjkanju smisla? Prav to vprašanje si mora zastaviti vsak človek, in sicer v vsakem obdobju življenja. Koliko temine je okoli tega vprašanja v našem času! Vedno znova nam prihaja na misel beseda Jezusa, ki je imel sočutje z ljudmi, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Gospod, usmili se tudi nas! Pokaži nam pot! Iz evangelija vemo: On sam je pot. Živeti s Kristusom, hoditi za njim – pomeni, najti pravo pot, da bi naše življenje našlo smisel in da bi nekega dne mogli reči: »Zares, življenje je bilo lepo in dobro.« Izraelsko ljudstvo je bilo in je hvaležno Bogu, ker je v zapovedih pokazal pot življenja. Veliki psalm 119 (118) je izraz veselja nad dejstvom, da ne tavamo v temi. Bog nam je pokazal, kakšna je pot in kako moremo hoditi pravilno. Tisto, kar povedo zapovedi, je povzeto v Jezusovem življenju in je zato postalo živ vzor. Zdaj razumemo, da te Božje smernice niso verige, marveč so pot, ki nam jo Jezus kaže. Lahko smo hvaležni zanje in se veselimo, ker so v Kristusu pred nami kot živa resničnost. On sam nas je osrečil. V hoji skupaj s Kristusom doživljamo veselje razodetja. Kot duhovniki in dobri kristjani naj ljudem prinašamo veselje, da nam je Gospod pokazal pravo pot življenja.

Sledi beseda o »temni dolini«, po kateri Gospod vodi človeka. Pot vsakega od nas bo nekega dne pripeljala v temno dolino smrti, v kateri nas nihče ne more spremljati. Edino Gospod bo tam. Kristus sam je sestopil v temno noč smrti. Zato nas Kristus Odrešenik ne zapusti niti v smrti. Tudi tam nas vodi. »Če grem v podzemlje, si tam«, pravi Psalm 139 (138). Da, ti si navzoč tudi v poslednji bridkosti. Zato naš psalm lahko reče: tudi tam, v temni dolini, se ne bojim hudega. Ko govorimo o temni dolini, pa lahko mislimo tudi na temne doline skušnjave, malodušnosti, preizkušnje, skozi katere mora iti vsaka človeška oseba. Gospod je navzoč tudi v teh temačnih dolinah življenja. O, Gospod, pokaži mi, da si tu: v mračnosti skušnjave, v urah zatemnitve, v katerih se zdi, da so ugasnile vse luči! Pomagaj nam duhovnikom, da bomo mogli biti v takšnih temnih nočeh blizu osebam, ki so nam zaupane. Da jim bomo mogli pokazati tvojo luč.

»Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost.« Pastir potrebuje palico proti divjim živalim, ki hočejo vdreti v čredo; proti roparjem, ki iščejo svoj plen. Poleg palice je gorjača, ki daje oporo in pomaga, da gremo skozi težke prehode. Oboje spada tudi k cerkveni službi, k duhovniški službi. Tudi Cerkev mora uporabljati pastirjevo palico, s katero varuje vero zoper ponarejevalce, zoper takšne usmeritve, ki v resnici begajo in zavajajo. Tudi palica je lahko v službi ljubezni. Zato tudi ni prav in nikakor ni ljubezen, če dopuščajo bujno razraščanje krive vere, pačenje ali potvarjanje in razpadanje vere, kakor da bi mi sami iznašli vero. Kakor da vera ne bi bila dar Boga, dragoceni biser, ki si ga ne pustimo iztrgati. Hkrati pa mora palica vedno znova postajati pastirjeva gorjača, ki pomaga ljudem, da morejo hoditi za Gospodom tudi po težkih poteh.

Na koncu tega psalma je govor o pripravljeni mizi, o olju, s katerim je maziljena glava, o prekipevajočem kelihu, o tem, da smemo prebivati v Gospodovi bližini. V psalmu to izraža predvsem vidik veselja ob prazniku, ko smo z Bogom v svetišču, ko nas On sam pogosti in nam služi, ko moremo prebivati pri njem. Za nas, ki molimo ta psalm skupaj s Kristusom in njegovim telesom, ki je Cerkev, je ta vidik upanja dobil še večjo prostranost in globino. V teh besedah tako rekoč vidimo preroški predujem skrivnosti evharistije, v kateri nas Bog sam pogosti, ko se nam daje kot hrana – kot tisti kruh in tisto izborno vino, ki edina moreta dati poslednji odgovor na najglobljo človekovo lakoto in žejo. Kako ne bi bili srečni, da moremo biti vsak dan gostje pri Gospodovi mizi in prebivati pri njem? Kako ne bi bili srečni ob dejstvu, da nam Gospod sam naroča: »To delajte v moj spomin!« Srečni, ker nam je zaupal, da pripravljamo Gospodovo mizo za ljudi, da jim dajemo njegovo telo in njegovo kri, jim podarjamo dragoceni dar njegove navzočnosti. Zares, z vsem srcem smemo skupaj moliti besede psalma: »Dobrotljivost in zvestoba me spremljata vse dni mojega življenja« (23/22/,6).

Ob koncu se na kratko ozrimo še na dva obhajilna speva, ki nam ju Cerkev danes predlaga v svojem bogoslužju. To je zlasti beseda, s katero sv. Janez sklepa pripoved o Jezusovem križanju: »Vojak mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda« (Jn 19,34). Jezusovo srce je prebodeno s sulico. Odprto je in postane izvir: voda in kri, ki pritečeta iz njega, kažeta na dva temeljna zakramenta, iz katerih Cerkev živi: na krst in evharistijo. Iz Gospodove prebodene strani, iz njegovega odprtega Srca privre živi studenec, ki teče skozi stoletja in gradi Cerkev. Odprto Srce je izvir nove reke življenja. V tej povezavi je sv. Janez gotovo mislil tudi na prerokbo Ezekiela, ki vidi, kako iz novega templja izvira reka, ki daje rodovitnost in življenje (Ezk 47): Jezus sam je novi tempelj. Njegovo odprto srce je izvir, iz katerega priteka reka novega življenja, ki se nam podarja v krstu in evharistiji.

Bogoslužje slovesnega praznika presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno tej, vzeto iz Janezovega evangelija: »Kdor je žejen, naj pride k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: 'Pritekali bodo iz njega studenci žive vode'« (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim. Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu.

Dragi bratje in sestre! Rad bi sklenil z lepo molitvijo, ki jo je napisal zaslužni papež Benedikt XVI. in jo objavil na spominski podobici ob bisernem jubileju svojega duhovniškega posvečenja:

»Gospod, zahvaljujemo se ti, da si odprl svoje Srce za nas, da si v svoji smrti in v svojem vstajenju postal vir življenja. Daj, da bomo osebe, ki živijo iz tvojega izvira, in podeli nam, da bomo tudi mi mogli biti izvir, zmožni dati temu našemu času vodo življenja. Zahvaljujemo se ti za milost duhovniške službe. Gospod, blagoslovi nas in blagoslovi vse ljudi tega časa, ki so žejni in Te iščejo. Amen.«

Anton Štruke