VEČ IN BOLJE MOLITI (20) Ponižna molitev

S priliko o farizeju in cestninarju je Jezus naglasil, kako je za dobro molitev potrebna ponižnost. Farizej se je s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je v molitvi ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost.

Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!' (Lk 5,8).«          

Hoja za Kristusom nam svetuje: »Postavljaj se vedno med najnižje in dalo se ti bo najvišje, zakaj brez nizkega ni visokega. Največji svetniki pred Bogom so najmanjši pred seboj. In kolikor so slavnejši, toliko so v sebi ponižnejši.«

Neki redovnik je zapisal: »Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in 'zamaskiranost' in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti. Priznati moram, da je moja največja ovira do prave molitve prav moj napuh, ki je nasprotje ponižnosti. V čem je ta napuh? Kaže se v samozadostnosti, v zaupanju vase in lastnim sposobnostim. Boga večkrat sploh ne 'potrebujem'.«

Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini.

Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan:

»Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako spoštljivemu prosilcu pristaja skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker to veri bolj pristaja.«

Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik.

Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«

Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal: »Človek se pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben... Ni dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«

Za temeljito spoznanje in odkritosrčno priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti. To pa si izprosimo v molitvi.

Krepost ponižnosti, če gre res za pravo krepost, je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak, ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Kdor s tem darom sodeluje, rad spolnjuje, kar v Hoji za Kristusom Gospod naroča svojemu učencu kot sredstvo za dosego miru in prave svobode: »Sin, skrbi, da boš rajši spolnjeval voljo drugih kakor svojo! Imej rajši vedno manj kakor pa veliko! Išči vedno nižjega mesta in bodi vsem podložen! Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna Božja volja!«

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih.

Janez Gerson pripoveduje, kako mu je neki sveti mož pisal o svoji molitvi: »Štirideset let se že z vso prizadevnostjo ukvarjam z molitvijo. Nisem pa mogel najti boljšega načina molitve, kakor da se vržem pred Boga kot nebogljen otrok ali kot slep in ubog berač ali kot grd grešnik.«

Že v Stari zavezi prerok Mihej povezuje ponižnost s pravičnostjo in usmiljenjem: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da pravično ravnaš, da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom« (Mih 6,8).

V Stari zavezi so molitve pogosto povezane z zunanjimi znamenji ponižnosti in spokornosti. Takšna znamenja so post, nošenje raševine, potresanje s pepelom, molitev z obrazom na tleh. Taka znamenja so podpirala notranjo skrušenost pred Bogom in so pripravljala na boljšo molitev.

Za Judito – preden je odšla v asirski tabor – je rečeno, da je »stopila v svojo molilnico, si oblekla raševino, si potresla glavo s pepelom, se vrgla pred Gospodom na tla« in molila (Jud 9,1).

Preden je odšla Estera h kralju, da bi posredovala za rešitev svojega naroda, skupaj s svojimi služabnicami tri dni in tri noči ni nič jedla ne pila.

Ko je prerok Jona oznanjal: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« so Ninivljani razglasili »post in se oblekli, vsi, od največjega do najmanjšega, v spokorno obleko. Ko je vest o tem prišla do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, slekel svoj plašč, se ogrnil v raševnik in sedel na pepel. Na ukaz kralja in njegovih velikašev je bilo v Ninivah razglašeno: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne uživajo, naj ne hodijo na pašo in ne pijejo vode! Ljudje in živali naj se ogrnejo z raševino, in naj močno vpijejo k Bogu; vsak naj zapusti svojo hudobno pot in krivico, ki se drži njegovih rok« (Jon 3,4-8).

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za tri zrna. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po božje povrne vsem, ki sodelujete! Naši škofje so posvetili svoje diakone, ki bodo drugo leto novomašniki. V semenišče so vstopili novi kandidati za duhovniški poklic in začeli hoditi v prvi letnik Teološke fakultete v Ljubljani. Ne vemo, koliko fantov in deklet čuti v sebi Božji klic, a nimajo še moči, da bi nanj odgovorili, da bi šli v semenišče, v moške ali ženske samostane, v misijone, da bi se priključili v kakšen svetni institut. Naša molitev in žrtev jim lahko pomaga, da naredijo odločilni korak in vztrajajo. Pričakujemo kip Marije romarice iz Fatime. Tudi za to molimo, da bi se odprla srca velikim milostim, ki jih Bog po Mariji pripravlja.

Duhovne vaje v Fatimi v pripravi na obisk Marije Romarice v Sloveniji

Od 17. do 21. avgusta 2015 so bile v Fatimi duhovne vaje za duhovnike in župnijske animatorje pod vodstvom dr. Marjana Turnška in v organizaciji Odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Duhovne vaje so bile namenjene pripravi na obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji od 13. maja do 13. oktobra 2016.

»Romanje Marije Romarice iz Fatime v Sloveniji ne bo v prvi vrsti romanje kipa, ampak tiste resničnosti, ki jo predstavlja: Božje in naše Matere. To njeno romanje in obiskovanje Cerkva po svetu, je preprosto nadaljevanje tistega, kar je Marija počela v času svojega zemeljskega življenja. Prišli smo v Fatimo, v ta 'topos', kraj prepojen z obilno Božjo milostjo zaradi Božjih posegov v letih 1916-1917, in zaradi neprekinjene molitve množic z vsega sveta, ki tukaj poteka že skoraj 100 let. V Fatimo smo prišli pripravit svoja srca na srečanje z njenim brezmadežnim Srcem.«

Tako je govoril g. nadškof in nam predlagal naj v duhu prehodimo skupaj z Marijo etape njenega zemeljskega romanja: dolgo in naporno pot k sorodnici Elizabeti, potovanje v visoki nosečnosti v Betlehem, dolgo in stresno potovanje na begu v Egipt, in tisto polno strahu, skrbi in stiske, ko sta z Jožefom izgubila dvanajstletnega Jezusa na poti iz Jeruzalema, itd. Škof nam je svetoval naj se pridružimo Mariji na teh poteh, naj se z njo pogovarjamo, ji postavljamo vprašanja in poslušamo odgovore, predvsem pa naj posnemamo ponižno držo njenega brezmadežnega Srca, in končno, naj jo sprejmemo, kot Janez na svoj dom.

Tedanja Marijina romanja, tako kot sedanja, imajo en sam namen: prinašati Jezusa in ga spremljati v njegovem poslanstvu do konca njegovega zemeljskega življenja in do konca zgodovine. Vsa omenjena potovanja, kakor tudi vzpon na Kalvarijo in povezovanje v molitvi prvotne Cerkve, so imela ta cilj. Marija vedno prinaša Jezusa in nas vodi k Jezusu. Marija nam pomaga, da se vrnemo nazaj k Njemu, kadar skrenemo s poti. Jezus je prišel prvič na zemljo po Mariji, in tudi danes prihaja po Mariji, kajti Bog, da bi se utelesil, potrebuje ponižnost.

Med našim bivanjem v Fatimi smo imeli še en poseben privilegij, da smo bili tam ravno 19. avgusta, to je dan Marijinega prikazanja v kraju Valinhos (13. avgusta so bili pastirčki v zaporu). Med to večerno procesijo v Valinhos smo bili na poseben način povezani s številnimi nedolžnimi zaporniki in z vsemi mučenci komunizma, ki jih je napovedala Marija v Fatimi: »Dobri bodo mučeni!« Vendar je v naših srcih prevladala gotovost, da bo njihova žrtev, povezana z našimi ponižnimi napori, v skrivnostnih Božjih načrtih doprinesla k uresničitvi velike obljube, ki jo je Marija dala v Fatimi: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce!«

Dragica Čepar

Zakaj je ta molitev tako dragocena?

Molitev rožnega venca je zato tako dragocena, ker se nam v njej približata Jezusovo in Marijino življenja od Jezusovega spočetja do kronanja Device Marije v nebesih.

Marijino življenje je najtesneje povezano z Jezusovim, saj je njegova Mati. Brez Matere ni Sina, takšna je Božja volja. Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi Marijine skrivnosti. Marija nas vodi k Jezusu.

Kar v molitvi premišljamo in podoživljamo, to vpliva na nas. Po tem se tudi laže ravnamo. Rožni venec je vrelec Božje milosti. Ni samo ustna, ampak je tudi in predvsem premišljevalna molitev.

Spominjanje in podoživljanje Jezusovega in v zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno. Pri vseh štirih delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje.

Podoživljanje teh skrivnosti, ki je podprto z molitvijo očenaša, deset zdravamarij in Slava Očetu, je najboljše sredstvo proti posvetnosti, grešnosti in neveri. Te skrivnosti postanejo po Svetem Duhu na neki način navzoče »s svojo močjo milosti in zasluženja, pa tudi zgleda« (A. Strle).

An

Zakaj rožni venec? (2) Rožni venec vodi k Bogu

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Kdor redno s premislekom prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala: »Povejte ljudem, naj molijo rožni venec!« Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

Kaj je po vernih slovenskih hišah nekoč pomenil rožni venec, zaslutimo ob besedah v knjigi »Preproste stvari« našega znanega umetnostnega zgodovinarja akademika dr. Emilijana Cevca:

»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal ...«

Bl. Friderik Ozanam, ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je našel slavnega učenjaka, svojega profesorja Ampèra, ki je molil rožni venec. Pozneje je Friderik rekel: »Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig.«

V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim redovom in s tem k duhovniškemu posvečenju. Na koncu je generalni vikar vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«

Sv. Klemen Dvoržak (Hofbauer), vzgojitelj našega Friderika Baraga, je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske uspehe. Povedal je, da ga je molil, ko je šel na obisk k bolniku. Kadar je imel čas, da je med potjo zmolil rožni venec, se je še tako od vere oddaljeni bolnik spravil z Bogom. Sam je povedal: »Ko grem previdevat bolnika, če imam med potjo čas, da zanj zmolim rožni venec, vem, da bo dobro opravil sv. spoved. Popolnoma prepričan sem: grešnik se vedno spreobrne, če sem med potjo imel dovolj časa, da sem zanj zmolil rožni venec.«

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Maršal Radecky (bitka pri Custozzi) je vsak dan molil rožni venec.  Pred smrtjo je rekel škofu, ki mu je podelil zakramente: »Da sem sedaj v  uri svojega slovesa s tega sveta miren in srečen, se moram zahvaliti  Materi Božji, ki sem jo vse življenje častil in se ji priporočal.«

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, težko bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.« Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Zdravnik je poiskal rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem je rasla vera, upanje. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njim je prišel v nebesa.

Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal: »Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.«

Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.«