Šopek Materi Mariji

»Rožni venec je molitev, ki je ves čas navzoča v mojem življenju. Je molitev preprostih in svetnikov … Je molitev mojega srca.« Te besede je PAPEŽ FRANČIŠEK zapisal v uvodu v knjigo Rožni venec, molitev srca, katere avtor je p. Yoannis Lahzi Gaid, koptski duhovnik katoliškega obreda.

Knjiga p. Yoannisa je pred nekaj leti izšla v arabščini in so jo natisnili v 130.000 izvodih. Posebnost knjige je v tem, da omogoča molitev rožnega venca v skladu z vzhodno in zahodno tradicijo.

Znano je, kako močno papež Frančišek ljubi Marijo. Njegova navezanost na rožni venec ni več skrivnost. Ob prvi obletnici njegovega pontifikata je njegov osebni tajnik prek vatikanskega radia izjavil:

»Papež ne izgubi niti ene minute! Neprestano dela. Ko začuti potrebo po kratkem odmoru, ni brez dela. Usede se in v roke vzame svoj rožni venec. Mislim, da jih na dan zmoli tri dele. Rekel mi je: 'Pomaga mi, da se sprostim.' Nato se spet loti dela.«

www.aleteia.org

BARTOLO LONGO je živel v letih od 1841 do 1926 v Italiji. V študentskih letih se je pričel ukvarjati s spiritizmom in je bil pod vse večjim vplivom sil zla. Zaradi ukvarjanja s spiritizmom je bil psihično izčrpan, njegov duh pa je vedno bolj blodil. Ko je srečal prijatelja iz otroških let, ga je ta spodbudil, da bi obiskal svetega duhovnika.

Naslednji dan je zelo vznemirjen vstopil v cerkev, posvečeno svetemu rožnemu vencu, da bi se srečal s p. Radentejem. Bartolo se je spovedal. Ko je bil po posredovanju svete Device Marije rešen iz zablodelosti, je vsem dvomljivcem glede hudičevega delovanja prek spiritizma izjavil: »Vse to sem izkusil. Samo po čudežu svete Device sem se tega rešil.«

Kmalu nato, ko se je sprehajal po poljih, je slišal skrivnosten glas, ki mu je rekel: »Če boš širil rožni venec, boš rešen!« Hvaležen za to razodetje, se je popolnoma posvetil apostolatu. Kot dominikanski tretjerednik in apostol rožnega venca je evangeliziral področje Pompejev in tam zgradil baziliko, od koder Devica Marija deli vernikom velike milosti. Janez Pavel II. ga je leta 1980 razglasil za blaženega.

Dne 6. avgusta 1945 je ob 2.45 poletel bombnik B 29 »Enola Gay« z Tiniana (otok arhipelaga Marijanskih otokov) z atomsko bombo »Little Boy«, določeno, da uniči mesto HIROŠIMO na Japonskem.

Ob 9.15 je komandant letala Thomas Ferebee odvrgel atomsko bombo. Ob povratku, dolgem 500 km, so člani letalske posadke videli ogromno gobasto tvorbo, ki je v nekaj minutah dosegla višino 10.000 metrov.

V polmeru treh kilometrov je bilo 10.000 zgradb uničenih zaradi eksplozije, 50.000 pa zaradi požarov. Do 1.200 metrov od centra eksplozije so žrtve neprenehoma umirale. Poleg tega se je pojavilo sevanje, ki je opravilo svoje. Japonski vojaki, ki so bili zadolženi za zbiranje žrtev, so umrli v roku enega tedna.

V trenutku eksplozije je bila skupina nemških jezuitskih misijonarjev, ki so živeli v Hirošimi in so bili vneti molivci rožnega venca, obvarovana pred radioaktivnim sevanjem in razrušenjem, čeprav se je njihova hiša nahajala le 100 metrov od središča eksplozije. Tipična japonska hiša, v kateri so živeli, je ostala povsem nepoškodovana!

Eden od nemških jezuitov, ki jim je bilo prizaneseno zaradi atomske bombe, je bil Hubert Schiffer, ki je umrl v starosti 63 let. Ob eksploziji je bil star 30 let. Ko so znanstveno raziskovali, na kakšen način sta on in njegova skupnost ostala nepoškodovana, niso našli odgovora. Patri so razlagali, da je bila to milost zaradi vsakodnevne molitve rožnega venca, toda znanstveniki jim niso verjeli. P. Schiffer je kasneje dejal: »Ničesar niso razumeli … Mislimo, da smo preživeli, ker smo živeli fatimsko sporočilo. V tej hiši smo živeli in molili rožni venec vsak dan.«

Isto se je zgodilo v minoritskem samostanu sv. Maksimilijana Kolbeja v NAGASAKIJU, kjer so bratje prav tako vsak dan molili rožni venec. Bomba H »Fat man«, ki so jo odvrgli nad mestom 9. avgusta 1945, in sicer tri dni po Hirošimi, ni poškodovala samostana, ki je bil zgrajen za majhnim gričem. Ta je samostansko zgradbo zaščitil, 80% mesta pa je bilo uničenega.

»Tistim, ki bodo molili in širili rožni venec, bom pomagala v vseh težavah«, je obljubila Devica.

Pogovori z Jezusom (21) Sodeluj s čistim in skesanim srcem!

Predragi kristjan, moje delovanje v času zemeljskega življenja je bilo usmerjeno h grešnikom, ki so hoteli postati boljši. Greh sem obsojal, grešnike pa ljubil in jih vedno znova klical k spreobrnjenju. Odpuščal sem jim grehe.

Pred Bogom je vsak človek grešnik. Le jaz in moja Mati sva bila brez vsakega greha. Tudi ti grešiš, vsaj z malimi grehi. Ko prideš k mašni daritvi, se zaveš, da si pred neskončno svetim Bogom. Potrebuješ njegovo usmiljenje in odpuščanje, da boš deležen njegovega objema. Le tisti, ki je ponižen, je sposoben s skesanim srcem priznati, da je grešnik.

Pri mašni daritvi te moja kri očiščuje grehov. Če bi se zavedal smrtnih grehov, bi se jih pred prejemom svetega obhajila moral spovedati pri spovedi. Mali grehi se ti odpustijo, ne samo pri spovedi, ampak tudi pri dejavnem sodelovanju z mašno daritvijo, zlasti s spokornimi dejanji, če se grehov kesaš. Odpušča pa jih tudi sveto obhajilo, ko ti poveča ljubezen in gorečnost.

Na začetku mašne daritve priznaš vsemogočnemu Bogu in navzočim bratom in sestram, da si grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Takoj za tem potrkaš na moje usmiljeno Srce z litanijskimi prošnjami: Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se! Za odpuščanje svojih grehov prosiš tudi pred svetim obhajilom: Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, podari nam mir! Ko ti duhovnik pokaže sveto hostijo, moliš: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.

Moj Odrešenik, misli mi hitijo k tvoji priliki o cestninarju in farizeju. Sprašujem se, ali sem pri sveti maši podoben cestninarju ali farizeju. Rad bi bil podoben cestninarju, ki se je tolkel po prsih in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku! Le v tem primeru bom šel opravičen od maše domov. Če bi bil v svoji samohvali podoben farizeju, bi še naprej ostal v svojih grehih. Pomagaj mi, da bo pri vsaki mašni daritvi moja skesanost iskrena.

Kaj je jubilejno leto?

Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2015, začnemo jubilejno sveto leto usmiljenja. Koristno je vedeti, kaj je jubilej in kdaj so v Cerkvi obhajali jubilejno leto.

V judovski tradiciji je bilo vsako 50. leto jubilejno leto. V njem so bili Judje dolžni ponovno vzpostaviti enakost s prejšnjim stanjem. Morali so vrniti kupljeno posest prejšnjemu lastniku. Cerkev je dala jubileju bolj duhovni pomen. Gre za splošno odpuščanje – odpustek odprt za vse. To leto je priložnost za odvezo grehov in kazni, je leto sprave, spreobrnjenja in zakramentalne pokore.

Kaj pomeni beseda »jubilej«?

Beseda je hebrejskega izvora »jobel«, ki pomeni ovčji rog, na katerega so piskali pri bogoslužjih v svetem letu.

Zakaj se imenuje »sveto leto«?

Ker se navezuje na slovesne obrede bogoslužij in hkrati ker ima cilj svetost vseh ljudi.

Kaj so odpustki, posebej jubilejni odpustki?

Po nauku katoliške Cerkve ima velik greh dve posledici: prikrajšanost občestva z Gospodom (večna kazen, pekel) in nezdravo navezanost na ustvarjene stvari (časna kazen, prestajanje v vicah). Po spovedi Bog skesanemu grešniku podeli odvezo grehov in odpuščanje večnih kazni, običajno pa ne vseh časnih kazni. Z odpustki Božje odpuščanje odvzame časne kazni za spovedane grehe, pomaga preseči z grehom nastali nered v človeku. Izraz »jubilejni odpustek« pomeni posebno milost, ki se ji človek lahko odpre in po njej v svetem letu popolnoma ozdravi.

Kako lahko prejmemo jubilejni odpustek?

Veljajo splošni pogoji: sv. spoved, sv. obhajilo, molitev po papeževem namenu. Ne smemo biti navezani na noben greh. Opravimo predpisano delo, npr. romamo v eno od velikih bazilik v Rimu, ali v cerkve, ki so določene v posameznih krajevnih Cerkvah, in se tam udeležimo predpisanega bogoslužja.

Kako se začne jubilejno leto?

Začetni obred je odpiranje svetih vrat. Gre za vrata, ki so odprta samo med svetim letom. Taka vrata imajo štiri vélike bazilike v Rimu: Sv. Peter, Janez v Lateranu, Sv. Pavel zunaj obzidja in Marija Vélika. Odpiranje vrat simbolično sporoča vernikom posebno pot proti odrešenju. Sveta vrata drugih bazilik se odprejo kasneje, po odprtju svetih vrat bazilike sv. Petra.

Katero je najstarejše cerkveno sveto leto?

Papež Bonifacij VIII. je razglasil prvo jubilejno leto leta 1300.

Je samo ena vrsta jubilejev?

Ne. Imamo redna jubilejna leta (nekoč vsakih 50, sedaj vsakih 25 let); izredna in posebna, tj. vezana na prebivalce določenega mesta, province ali kraja.

Kdaj imamo izredno jubilejno leto?

Izredno jubilejno leto imamo, kadar gre za kakšen dogodek ali zaradi posebne pomembnosti in potrebe. Izredno jubilejno leto usmiljenja je napovedano zaradi 50. obletnice konca II. vatikanskega cerkvenega zbora.

Kdaj so bila zadnja izredna jubilejna leta? In kdaj prva?

Zadnje izredno jubilejno leto se je začelo 25. marca 1983. Odprl ga je papež Janez Pavel II. kot 1950. obletnico odrešenja, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojim križem in vstajenjem. Predzadnje je bilo ob enaki priložnosti 6. januarja 1933. Prvi izredni jubilej je napovedal papež Sikst leta 1585.

Kdaj je bil zadnji redni Jubilej?

Odprl ga je Papež Wojtyla leta 2000.

Češčenje Srca Jezusovega v zgodovini Cerkve

V zgodovini Cerkve marsikje naletimo na razmišljanja o Jezusovem Srcu in na češčenje Jezusovega Srca. Cerkveni očetje in prvi duhovni pisatelji so veliko razmišljali o Jezusovi srčni rani. Origen pravi, da je ljubljeni učenec Janez »iz Jezusovega srca pil oživljajočo vodo«.

Jezusovo Srce je v naslednjih stoletjih vedno bolj postajalo za mnoge kristjane središče duhovnega življenja.

Tako o Jezusovem Srcu, v katerem se skrivnost Božjega usmiljenja najjasneje in najbolj pretresljivo razodeva, mnogo in z vso toplino govori zlasti sv. Bernard. Za sv. Bonaventura je Jezusovo Srce »priročnik za srce na poti k Bogu«. Albert Veliki pravi, »da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovo Srce«.

Posebno velik častilec Jezusovega Srca je bil sv. Janez Eudes (1601-1680), oče javnega liturgičnega češčenja Srca Jezusovega in Marijinega. Širjenje češčenja Jezusovega Srca je po njegovem mnenju najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in v praktičnem življenju kristjanov.

Nov zagon je češčenje Srca Jezusovega dobilo z razodetji sv. Marjeti Alacoque (1648-1690), redovnici v Paray-le-Monialu v Franciji. Pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675 ji je Jezus pokazal svoje Srce z besedami: »Opazuj to Srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samó nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb.

Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika Svetega Rešnjega Telesa poseben praznik na čast mojemu Srcu, zato da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki jih dobivam v oltarnem zakramentu.«

Uvedba posebnega praznika v čast Srcu Jezusovemu je na začetku naletela na težave, leta 1856 pa je praznik v čast Srcu Jezusovemu začela praznovati vsa Cerkev. Cerkev je češčenje Srca Jezusovega sprejela in ga priporočila v več papeških okrožnicah.

+ p. Adolf Mežan

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (10) Višek razodetja Božje ljubezni

Že v Stari zavezi je močno navzoča misel o Božji ljubezni. Bog sam je po preroku Izaiju spregovoril o tej ljubezni: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15s). »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil« (Iz 66,13). Bog je po preroku Ozeju spregovoril takole: »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina« (Oz 11,1).

Božja ljubezen je svoj vrhunec dosegla v Kristusovi kalvarijski daritvi, ko so se hkrati izpolnile navedene vélike mesijanske napovedi o reki žive vode, tekoči iz prebodenega Odrešenikovega Srca. Apostol Janez je zapisal Jezusove besede Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Jezus sam se sklicuje na svojo ljubezen do nas in pričakuje našo ljubezen: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,12s). Apostol Janez je tudi zapisal: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,8-10). »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16).

Papež Pij XII. v svoji okrožnici Zajemali boste vodo (Haurietis aquas) pravi: »Tako Stara zaveza kakor Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata tisto Božjo ljubezen do nas, za katero v češčenju Srca Jezusovega prav gre« (št. 58). Saj je »skrivnost Božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja« (št. 24).

Sveto pismo sicer nikoli izrecno ne govori o »češčenju Srca Jezusovega«. Vse pa je prežeto s tisto vsebino, katero imamo pred očmi, ko obhajamo praznik presvetega Srca Jezusovega in ko opravljamo na primer pobožnost prvih petkov.