Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 8. december 2015

Kaj je jubilejno leto?


Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2015, začnemo jubilejno sveto leto usmiljenja. Koristno je vedeti, kaj je jubilej in kdaj so v Cerkvi obhajali jubilejno leto.
V judovski tradiciji je bilo vsako 50. leto jubilejno leto. V njem so bili Judje dolžni ponovno vzpostaviti enakost s prejšnjim stanjem. Morali so vrniti kupljeno posest prejšnjemu lastniku. Cerkev je dala jubileju bolj duhovni pomen. Gre za splošno odpuščanje – odpustek odprt za vse. To leto je priložnost za odvezo grehov in kazni, je leto sprave, spreobrnjenja in zakramentalne pokore.
Kaj pomeni beseda »jubilej«?
Beseda je hebrejskega izvora »jobel«, ki pomeni ovčji rog, na katerega so piskali pri bogoslužjih v svetem letu.
Zakaj se imenuje »sveto leto«?
Ker se navezuje na slovesne obrede bogoslužij in hkrati ker ima cilj svetost vseh ljudi.
Kaj so odpustki, posebej jubilejni odpustki?
Po nauku katoliške Cerkve ima velik greh dve posledici: prikrajšanost občestva z Gospodom (večna kazen, pekel) in nezdravo navezanost na ustvarjene stvari (časna kazen, prestajanje v vicah). Po spovedi Bog skesanemu grešniku podeli odvezo grehov in odpuščanje večnih kazni, običajno pa ne vseh časnih kazni. Z odpustki Božje odpuščanje odvzame časne kazni za spovedane grehe, pomaga preseči z grehom nastali nered v človeku. Izraz »jubilejni odpustek« pomeni posebno milost, ki se ji človek lahko odpre in po njej v svetem letu popolnoma ozdravi.
Kako lahko prejmemo jubilejni odpustek?
Veljajo splošni pogoji: sv. spoved, sv. obhajilo, molitev po papeževem namenu. Ne smemo biti navezani na noben greh. Opravimo predpisano delo, npr. romamo v eno od velikih bazilik v Rimu, ali v cerkve, ki so določene v posameznih krajevnih Cerkvah, in se tam udeležimo predpisanega bogoslužja.
Kako se začne jubilejno leto?
Začetni obred je odpiranje svetih vrat. Gre za vrata, ki so odprta samo med svetim letom. Taka vrata imajo štiri vélike bazilike v Rimu: Sv. Peter, Janez v Lateranu, Sv. Pavel zunaj obzidja in Marija Vélika. Odpiranje vrat simbolično sporoča vernikom posebno pot proti odrešenju. Sveta vrata drugih bazilik se odprejo kasneje, po odprtju svetih vrat bazilike sv. Petra.
Katero je najstarejše cerkveno sveto leto?
Papež Bonifacij VIII. je razglasil prvo jubilejno leto leta 1300.
Je samo ena vrsta jubilejev?
Ne. Imamo redna jubilejna leta (nekoč vsakih 50, sedaj vsakih 25 let); izredna in posebna, tj. vezana na prebivalce določenega mesta, province ali kraja.
Kdaj imamo izredno jubilejno leto?
Izredno jubilejno leto imamo, kadar gre za kakšen dogodek ali zaradi posebne pomembnosti in potrebe. Izredno jubilejno leto usmiljenja je napovedano zaradi 50. obletnice konca II. vatikanskega cerkvenega zbora.
Kdaj so bila zadnja izredna jubilejna leta? In kdaj prva?
Zadnje izredno jubilejno leto se je začelo 25. marca 1983. Odprl ga je papež Janez Pavel II. kot 1950. obletnico odrešenja, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojim križem in vstajenjem. Predzadnje je bilo ob enaki priložnosti 6. januarja 1933. Prvi izredni jubilej je napovedal papež Sikst leta 1585.
Kdaj je bil zadnji redni Jubilej?
Odprl ga je Papež Wojtyla leta 2000.

ponedeljek, 7. december 2015

Češčenje Srca Jezusovega v zgodovini Cerkve


V zgodovini Cerkve marsikje naletimo na razmišljanja o Jezusovem Srcu in na češčenje Jezusovega Srca. Cerkveni očetje in prvi duhovni pisatelji so veliko razmišljali o Jezusovi srčni rani. Origen pravi, da je ljubljeni učenec Janez »iz Jezusovega srca pil oživljajočo vodo«.
Jezusovo Srce je v naslednjih stoletjih vedno bolj postajalo za mnoge kristjane središče duhovnega življenja.
Tako o Jezusovem Srcu, v katerem se skrivnost Božjega usmiljenja najjasneje in najbolj pretresljivo razodeva, mnogo in z vso toplino govori zlasti sv. Bernard. Za sv. Bonaventura je Jezusovo Srce »priročnik za srce na poti k Bogu«. Albert Veliki pravi, »da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovo Srce«.
Posebno velik častilec Jezusovega Srca je bil sv. Janez Eudes (1601-1680), oče javnega liturgičnega češčenja Srca Jezusovega in Marijinega. Širjenje češčenja Jezusovega Srca je po njegovem mnenju najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in v praktičnem življenju kristjanov.
Nov zagon je češčenje Srca Jezusovega dobilo z razodetji sv. Marjeti Alacoque (1648-1690), redovnici v Paray-le-Monialu v Franciji. Pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675 ji je Jezus pokazal svoje Srce z besedami: »Opazuj to Srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samó nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb.
Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika Svetega Rešnjega Telesa poseben praznik na čast mojemu Srcu, zato da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki jih dobivam v oltarnem zakramentu.«
Uvedba posebnega praznika v čast Srcu Jezusovemu je na začetku naletela na težave, leta 1856 pa je praznik v čast Srcu Jezusovemu začela praznovati vsa Cerkev. Cerkev je češčenje Srca Jezusovega sprejela in ga priporočila v več papeških okrožnicah.
+ p. Adolf Mežan

nedelja, 6. december 2015

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (10) Višek razodetja Božje ljubezni


Že v Stari zavezi je močno navzoča misel o Božji ljubezni. Bog sam je po preroku Izaiju spregovoril o tej ljubezni: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15s). »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil« (Iz 66,13). Bog je po preroku Ozeju spregovoril takole: »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina« (Oz 11,1).
Božja ljubezen je svoj vrhunec dosegla v Kristusovi kalvarijski daritvi, ko so se hkrati izpolnile navedene vélike mesijanske napovedi o reki žive vode, tekoči iz prebodenega Odrešenikovega Srca. Apostol Janez je zapisal Jezusove besede Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Jezus sam se sklicuje na svojo ljubezen do nas in pričakuje našo ljubezen: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,12s). Apostol Janez je tudi zapisal: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,8-10). »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16).
Papež Pij XII. v svoji okrožnici Zajemali boste vodo (Haurietis aquas) pravi: »Tako Stara zaveza kakor Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata tisto Božjo ljubezen do nas, za katero v češčenju Srca Jezusovega prav gre« (št. 58). Saj je »skrivnost Božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja« (št. 24).
Sveto pismo sicer nikoli izrecno ne govori o »češčenju Srca Jezusovega«. Vse pa je prežeto s tisto vsebino, katero imamo pred očmi, ko obhajamo praznik presvetega Srca Jezusovega in ko opravljamo na primer pobožnost prvih petkov.

sobota, 5. december 2015

Zakaj bi rad postal cistercijan?


Odraščal sem v verni družini in tako mi vera ni bila tuja. Kljub temu, pa je plamen moje vere v srednji šoli pričel nekoliko pešati in sem se zadovoljil zgolj z nedeljskim obiskom svete maše, pri kateri pa sem bil z mislimi večkrat odsoten. Za ponovno oživitev vere se imam zahvaliti prijatelju, ki sem ga spoznal v času študija. Takrat sem zopet začel živeti bolj verno življenje in ni trajalo dolgo, da so mi misli zašle k duhovništvu. S to idejo se sedaj spogledujem že nekaj let. Sprva se je ta želja usmerjala predvsem v smeri škofijskega duhovnika, bolj ko pa je zorela, bolj privlačno se mi je zdelo redovniško življenje. Takrat sem si tudi prvič zastavil vprašanje, v kateri red bi vstopil. Nekako sem že od samega začetka izbiral med bolj kontemplativnimi redovi. Med bolj aktivnimi, se je na mojem seznamu znašel zgolj Inštitut Kristusa Kralja najvišjega duhovnika – ICRSS. Zanj pa se nisem odločil, ker sem želel vstopiti v red v Sloveniji in ne v tujini. Tako sem okleval med benediktinci, cistercijani in kartuzijani.
Še sam ne vem, na podlagi česa sem izločil benediktince, najverjetneje zaradi kombinacije stvari: precej manjša skupnost v Sloveniji, podobnost s cistercijanskim redom in še kaj. Nato sem se odločal zgolj med cistercijani in kartuzijani. Prebral sem kar nekaj literature o obeh redovih, in ker sem pred vstopom med kartuzijane vendarle imel več pomislekov, sem se odločil za obisk pri cistercijanih. Po nekaj dneh sem se že prepričal, da bo to prava pot za naprej. Nagovorile so me tako molitve in petje (že prej sem bil ljubitelj gregorijanskega korala), kot tudi samo življenje v skupnosti, ki bi ga pri kartuzijanih bilo bore malo. Tako sem se vrnil domov že trdno odločen, da se bom v kratkem vrnil v Stično kot kandidat.
Zakaj bi torej rad postal cistercijan? Ker želim postati redovnik v kontemplativnem redu, ker mi je način življenja v cistercijanskem samostanu všeč in navsezadnje, ker želim živeti po Kristusovem vzoru.
Stanko

petek, 4. december 2015

30 let Bernardove družine in revije V Materini šoli (Nekaj misli iz pridige škofa Franca Šuštarja)


Lepo je priti v ta samostan in biti deležen Božjega Duha, ki je tu prisoten zaradi molitve in podaritve Bogu menihov in mnogih prijateljev. Velika razlika se čuti, če so duhovne vaje v samostanu ali v kakšni drugi hiši, ki ni samostan. Samostan in skupnost menihov sta kot magnet, ki priteguje ljudi: domačine, ki so tako ponosni na samostan in skupnost, mlade, romarje, duhovnike, člane raznih duhovnih gibanj, družine, ljudi, ki želijo delati duhovne vaje.
Zato je bilo prav, da ste ustanovili Bernardovo družino pred 30 leti (leta 1985 ob 850 letnici cistercijanskega samostana v Stični). Ta Bernardova družina je nekakšen »tretji red« cistercijanov in je z njimi tesno povezan. In kako lepo je, da člane in še druge prijatelje povezuje mesečno glasilo »V Materini šoli«. To glasilo pokaže življenje menihov, obuja tradicijo in misli svetega Bernarda, uči moliti, posreduje duhovna doživetja kristjanov vsega sveta in posebej utrjuje človeka v vsakdanjem duhovnem življenju.
Lahko na kratko ponovimo in potrdimo misli, s katerimi si člani Bernardove družine prizadevajo za urejeno krščansko življenje:
-          sredi sveta živijo po cistercijanski duhovnosti, ki jo na kratko izražamo z geslom Moli in delaj;
-          po zgledu sv. Bernarda gojijo prisrčno ljubezen do Kristusa in njegove ter naše Matere Marije;
-          za Božji blagoslov v domu duhovnih vaj, za cistercijane in uspeh njihove duhovne dejavnosti ter za njihove in vse druge duhovne poklice in njihovo stanovitnost vsak dan zmolijo desetko rožnega venca ali hvalnice ali večernice ali križev pot ali litanije ali pa darujejo v ta namen svoje trpljenje; sami pa so deležni sv. maš, molitev in žrtev ter dobrih del cistercijanov;
-          po možnosti enkrat na mesec, in sicer vsako drugo nedeljo v mesecu (razen julija in avgusta), pridejo ob 14.30 na molitveno srečanje v Stično, vsaj kdaj pa na duhovne vaje, ki so za člane v marcu in septembru;
-          drug za drugega in za Cerkev na Slovenskem molijo in si med seboj pomagajo ter so še posebej pozorni do bolnih in pomoči potrebnih.
Člane med seboj povezuje mesečno glasilo »V Materini šoli« in jih utrjuje v duhovnem življenju.
Zares se Bogu zahvaljujemo za vse delo in skrb, menihom cistercijanom tukaj v Stični pri vodenju in duhovnem spremljanju tako članov BD kot tudi vseh ljudi, ki pridejo v samostan.

Pomen tega spremstva in stalne budnosti za duhovno življenje nam pokaže Božja beseda današnje nedelje.
V evangeliju je mladi mož prosil Jezusa za pojasnila, kako naj doseže večno življenje. To je izredno lepa in bistvena prošnja. Večno življenje je namreč cilj vseh prizadevanj in človekove poti. Osnovno pravilo in osnovna pot je – izpolnjuj zapovedi!
Nastal je pogovor med Jezusom in mladeničem; pogovor kot molitev. Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal, naj proda in razdeli vse ubogim, nato naj pride in hodi za njim.
Šlo je za Jezusov ljubeč pogled, odrešenjsko ljubezen in duhovni poklic. Pri tem mladeniču Jezus ni uspel, saj je žalosten odšel, ker je bil navezan na premoženje. Uspelo pa je pri apostolih in mnogih drugih učencih …

Ptujska Gora - praznik Brezmadežne - torek 8. december 2015

Spoštovani animatorji JMS!

V Družini ste lahko prebrali, da nas 8. decembra Marija vabi pod svoj plašč na Goro milosti, kjer bomo obnovili svojo osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi tako na najodličnejši način pripravili svoja srca na srečanje z njenim brezmadežnim Srcem, ko bo naslednje leto kot romarica iz Fatime zopet pripotovala v našo domovino.
Prosili bomo tudi za naše pastirje in naše župljane, da bi se velikodušno odzvali njenemu naročilu v Fatimi po zgledu naših prednikov z obhajanjem petih prvih sobot (ali nedelj) v svojih župnijah. To so pogoji, ki jih je treba izpolniti, da bi Marija pri Bogu mogla izprositi mir.

Iz Ljubljane organiziramo avtobusni prevoz. Odpeljal bo izpred cerkve na Rakovniku v torek 8. decembra ob 6.45. 

Tam lahko parkirate tudi svoje avtomobile. Za prevoz se je potrebno prijaviti, da bomo vedeli kako velik avtobus naročiti. Vnaprej hvala za Vaše sodelovanje pri obljubljeni Zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.
Dragica