BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (9) Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju (2)

Kot rečeno, so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.

Pri duhovnem oblikovanju se je dal voditi navodilom duhovnega voditelja. To nakaže med drugim v sledečem zapisu, prav tako z dne 10. oktobra 1938: »Če pomislim na to, kar nam je naznačil g. spiritual dr. Janez Kraljič, ko je govoril o naši pripravi na duhovniški stan, ki naj bo podobna vzoru priprave Jezusa Kristusa, tedaj mi more biti celo šolsko leto pred 

očmi Jezus sam. Kaj bi zdajle Jezus delal? Kako bi Jezus ob taki priliki nastopil, kako odgovoril na tako žalitev? Kaj bi Jezus cenil, ali čast ali ponižanje in kaj bi na ponižanje rekel? Ali bi Jezus čez to in to zabavljal? Čez jed, čez profesorje, celo čez ljubljansko meglo? – O Jezus, samo ti mi bodi pred očmi, nič ne razni »vzori«, ki jih hočem poiskati med tovariši, razni oboževalci, ki jih vidim in ki mi imponirajo. Ne, samo Jezus! Zakaj se potem spraševati, kaj bi storil ta in ta tovariš, ki je v semenišču najbolj ugleden, saj mi mora biti za vzor nekaj višjega kakor pa navaden človek, ki ga morda svet ceni ne toliko zaradi podobnosti  s Kristusovim pojavom, pač pa bolj zaradi lastnosti, ki svetu imponirajo, ki pa nasprotujejo duhu krščanstva, ki je bistveno duh otroštva božjega in zato bistveno duh ponižnosti, – ne pa duh onega, ki je rekel in ki še vedno pravi »non serviam«, – ne, Jezus, ki je Bog, mora biti moj vzor, saj je Jezus rekel, da moramo biti popolni kakor je njegov nebeški Oče, torej Bogu podobni, in kako naj bomo drugače Bogu podobni kakor tako, da iščemo svojega vzora v Bogu–človeku Jezusu Kristusu.

1.) Torej brez pridržka in brez odpora sprejmem prav vse predmete, ki se jih bom učil. Vse te predmete bom vzljubil, saj so končno od Cerkve in torej od Svetega Duha. Pogumno bom sprejel žrtve, ki jih bo to zahtevalo od mene in ne bom se – razen minimalno – spuščal v razne debate glede tega in tudi ne bom posnemal drugih glede tega.

2.) Da se usposobim za življenje med svetom, moram nastopati zmeraj pametno in ne smešno, kakor se velikokrat zgodi. Rajši manj besedi, pa tiste pametne, kakor pa veliko, a »čvek«, kakor imam navado temu reči. Svoje besede, pogovore moram urediti, kajti lastnost pameti je urejati in pameti moramo slediti, da smo krepostni in krepostni moramo biti, da smo Bogu podobni. To vse pomeni tudi to, da moram imeti tudi smisel za šale, čeprav ni treba za tem stremeti, da bi postal šaljivec. Po besedah Rademacherjevih bi moral biti kristjan tudi najbolj simpatičen človek, torej vesel in resen obenem. Pameten, skromen in obenem ponosen na svoj vzvišeni stan otroštva božjega .... kaj šele duhovnik. Druga točka mojega programa je torej red v občevanju – Kristus naj mi zopet sveti s svojim vzorom.

3.) Ponižnost! Da ponižnost, ta, ki je tako težka, ki se tako rada stisne daleč nazaj pred bohotno bahatostjo človekovo pred samim seboj. Napuh, ki se skrije v plašč skromnosti, mevžavega občevanja, samoponiževanja, lenobe, nespretnosti! Moje besede oziroma molk o vsem, kar se mene tiče, to mi mora pripomoči do zmage. Zmaga! Popoln človek.«

Že ob teh nekaj mislih iz Strletovega dnevnika zaslutimo, kako si je prizadeval za klesanje svojega značaja. Postopoma se je vedno bolj zavedal tudi potrebnosti božje pomoči pri tem klesanju. Tako je 8. januarja 1939 zapisal: »Daj mi, o Jezus, da bo moje srce res Tvoje. Naj bodo vsa njegova čustva zate, naj gori ves ogenj zate. Naj se ne vnemajo v njem čustva, ki (bi) bila obrnjena samo v stvari, posvetnost, ljudi. Naj bo moje srce brez pridržka Tvoje. – Vidim sedaj, kako sem zapleten, mogoče bolj kot kdaj v svet ljudi, in me je nekako strah, da bi se še bolj ne zapletel v mreže, v kakršne bi se pravi duhovnik nikoli ne smel zaplesti. Nisem še duhovnik, a tako hrepenim biti duhovnik, in tisti trenutek se bliža bolj in bolj.«

29. junija 1941 je bil Strle posvečen za duhovnika  v zelo negotovih razmerah, saj je bil čas druge svetovne vojne. A bil je dobro pripravljen, dobro izklesan.

Andrej Pirš FSO

Prizori Jezusove molitve

Jezus je veliko molil. V času javnega delovanja se je tudi podnevi umaknil v samoto, če je bilo mogoče, in je molil. Če je imel čez dan polne roke dela, je že zgodaj zjutraj molil. Pred najvažnejšimi dogodki, kot je npr. izbor apostolov, je vso noč prečul v molitvi. Molil je pred prelomnimi dogodki svojega življenja, tako ob svojem krstu, pri spremenjenju na gori, v vrtu Getsemani.

Jezus je začel javno delovati s krstom v reki Jordan. Krstil ga je človek, ki je v svojem življenju veliko premolil. Bil je to Janez Krstnik. Evangelist Luka poroča, da je Jezus po krstu molil. Na podlagi njegove molitve so se odprla nebesa, nadenj je prišel Sveti Duh, iz nebes se je zaslišal Očetov glas. Očetov odgovor kaže njegovo zadovoljstvo s Sinom. Prejem Svetega Duha, ki si ga je Jezus izprosil s svojo molitvijo, ga je usposobil za javno delovanje.

Tudi Jezusova spremenitev na gori je povezana z njegovo molitvijo, ko je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je podoba njegovega obraza spremenila in njegova obleka se je belo bleščala. Tu se kaže silna moč Jezusove molitve.

Za Cerkev je bilo posebno pomembno dejanje izbor apostolov, zato je Kristus pred tem dejanjem na gori vso noč prečul v molitvi.         Kaj vse se je zvrstilo pred Jezusovimi duhovnimi očmi v tej prečuti noči! Apostoli, ti tako slabotni možje, bodo temelj Cerkve, ki mora kljub silnim viharjem vztrajati do konca sveta. Med apostoli bo omahujoči Peter, bo izdajalec Juda.

Evangelist Luka takoj nato poroča o Jezusovem govoru na gori, ki je bistvo novozaveznega nauka in je tudi sad razsvetljenja, ki ga je Gospod dobil v svoji nočni molitvi.

Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno. Preden je učence vprašal, za koga ga imajo, je na samem molil. Ko je nekoč molil, ga je eden od njegovih učencev prosil: »Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Jezus jih je tedaj naučil moliti očenaš.

Posebno pozornost zasluži Kristusova molitev v zvezi z njegovim trpljenjem. Na vrtu Getsemani je naročil učencem, naj molijo. Sam pa je molil: »On, ki "je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca" (Flp 2,7), je do skrajnih mej človeške zmogljivosti občutil in nosil težo križa. Križ je vključeval v svojo molitev.

V vrtu Getsemani na Oljski gori je Kristus najprej naročil učencem: "Molite, da ne pridete v skušnjavo!" (Lk 22,40). Nato se je oddaljil za lučaj kamna, padel na kolena in molil: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« V molitvi je bil sam, v temi, obdan z našimi grehi. V svoji zapuščenosti in groznih notranjih bolečinah je potil krvavi pot. S pomočjo molitve je zmagal, vstal in šel pogumno naproti svojim sovražnikom.

Evangelisti so ohranili tri Jezusove molitve na križu:           »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« in  »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«

Prva Jezusova molitev na križu je molitev za sovražnike, ki so ga obsodili na smrt in križali. Dokazuje posebno Gospodovo ljubezen do njih. Druga molitev je začetek 22. psalma, ki se nanaša na Jezusovo trpljenje in poveličanje. Izraža njegovo silno zapuščenost, občuteno zapuščenost celo od Očeta, ki jo je sprejel nase za naše odrešenje. Tretja molitev je vzeta iz 31. psalma in razodeva Jezusovo popolno predanost Očetu. Značilno je, da je prva zapisana Jezusova beseda in zadnja pred njegovo smrtjo prav beseda Oče.

O Jezusovi vseživljenjski molitvi, ki je povezana z daritvijo, pravi pismo Hebrejcem:       »Ta je v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti.«

p. Anton

VEČ IN BOLJE MOLITI (18) Jezus nas uči moliti

Kristjani imamo za učitelja molitve Jezusa Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje za nas.

Učitelj naše molitve je Kristus predvsem v svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil nam v vsem enak, razen v grehu. Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav tako kakor naše občutilo veselje in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost. Uporabljal je svoje človeške ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.

Ob Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko je noč prečul v molitvi in je poln Božje moči prišel k učencem, so v njihovih srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli? Kako da ima toliko povedati svojemu Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«

Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Evangelisti niso imeli namena, da bi posebej poročali o njegovi molitvi, saj so hoteli oznanjati Jezusov nauk. Pripovedovali so o njegovih čudežih, trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi molitvi so zapisali posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na Jezusovo molitev pozoren evangelist Luka.

Jezus je glede molitve skupaj z Marijo in Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval sinagogo. V jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih takratnega časa so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred spanjem, pred jedjo in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme, starozavezne pesmi, ki so imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale nanj.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Naj se ponovno spomnimo, da pred prihodom Marije romarice molimo za dva namena: za duhovne poklice in za dobro pripravo Slovencev na obisk fatimske Marije romarice. To velja za čas do 13. maja 2016. Dobri Bog bo po Marijini priprošnji nagradil našo gorečnost. »Stori, kar moreš, in moli za to, česar ne moreš,« je dejal veliki sv. Avguštin. Vemo, kako malo zmoremo glede duhovnih poklicev in priprave oddaljenih na Marijin obisk storiti sami. Zato je tako pomembno, da izpolnjujemo drugi del Avguštinovega stavka: »Moli za to, česar ne moreš!« Spomnimo se na Jezusove besede: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo!« V tem mesecu smo napredovali za dve zrni. Bog povrni vsem, ki molite in se žrtvujete!

Reševanje vprašanja trpljenja

Zanikanje Boga trpljenja ne odpravi. Treba je nanj gledati z vidika večnosti, s strani življenja v Bogu. Ko bomo na cilju, bo za vedno uničeno vsako zlo in trpljenje. Če gledamo v tej luči, zlo in trpljenje izgubita veliko svoje ostrine. Samo z vero v Boga lahko problem trpljenja zadovoljivo rešimo, čeprav ne moremo rešiti vseh ugank. Je pa jasno, da brez Boga življenje na svetu ne bi imelo pravega končnega smisla. Problem zla in trpljenja je brez Boga sploh nerešljiv.

Neko dekle popisuje, kako ji je prav trpljenje pomagalo do vere: »Sem triindvajsetletno dekle. Bila sem vzgojena krščansko, vendar sem kasneje vero zanemarila. Od časa do časa sem sicer še šla k maši, a le bolj iz navade kot pa iz prepričanja. Pred kratkim sem se razšla s čudovitim fantom, bil je veren, razumevajoč, zelo dober, nesebičen do vsakega, skratka idealen. Po njegovem odhodu je v meni nastal grozen občutek praznine, vse se mi je zdelo brez pomena, sploh ker sem se zavedala, da sem sama kriva. Kako je to hudo, ve le tisti, ki je kaj takega doživel. Bila sem zelo potrta, v hudi depresiji, da sem morala iskati zdravniško pomoč.

V tej hudi duševni stiski sem začela spet redno zahajati v cerkev. Spet sem našla izgubljeno vero. Najprej sem šla na Brezje. V začetku nisem mogla moliti, samo jokala sem ter se pogovarjala z Marijo, a vendar sem čutila neko srečo, razumevanje. Ne da se popisati občutkov, ki so me prevzemali, ko sem klečala pred Marijinim oltarjem ter zrla v njen obraz. Toliko zaupanja sem dobila vanjo. Domov sem šla potolažena, z novo voljo ter močjo do življenja. Po sedmih letih sem z velikim strahom spet stopila v spovednico. Ne veste, kako srečna sem bila, ko me spovednik ni obsojal, ampak me je razumel.«

Bog zlo in trpljenje le dopušča, ker hoče z njim doseči nekaj dobrega. Pravzaprav z nami na nek način sotrpi in sočustvuje. Človek se more v boju z zlom in trpljenjem utrditi v dobrem. Mnoge prav trpljenje duhovno poglobi. Bolečina je kakor kiparski mojster, ki s trdimi udarci izkleše iz neobdelane marmornate gmote čudovito lep kip – človeško osebnost in svetost. Velike osebnosti so zorele v dolgih in trdih urah, mesecih in celo letih trpljenja. Sv. Maksimilijan Kolbe, mučenec ljubezni do bližnjega, je dejal: »Vnanje in notranje težave prihajajo zato, da nas posvete.«

Trpljenje spodbuja k ljubezni do bližnjega. Kdor pomaga bližnjemu, ki je v trpljenju, sam zelo napreduje v ljubezni in svetosti ter je tako vedno bolj podoben Jezusu. Vsako trpljenje je izziv: Pridi in pomagaj! Lajšaj trpljenje, briši solze, prinašaj veselje in tolažbo!

Človek ne more dokončno rešiti vprašanja, kaj je zanj dobro, kaj slabo. Kar smo imeli za največjo polomijo, se bo morda kdaj pozneje pokazalo kot nujna pot k sreči. Edino Bog ve, kaj je za nas prav, zato je najbolj pametno, da mu kot svojemu duhovnemu zdravniku popolnoma zaupamo.

Trpljenje, ki ga sami doživljamo in ga sprejemamo, nas duhovno bogati in upodablja po trpečem Odrešeniku in njegovi Žalostni Materi.

Neka redovnica je razodela, kako uspešno rešuje problem svojega trpljenja s tem, da se zanj v molitvi zahvaljuje Bogu: »Zahvaljujem se mu za lepote narave, za prijazno besedo sodelavke, za to, da se dobro počutim in lahko opravljam svoje delo, za dobro malico, za sonce, za dež, za otrokov smeh, za – kar je najtežje – neuspeh, ponižanje, neprijazno besedo, nerazumevanje, slabo počutje, padce in slabosti. Za te zadnje stvari je težko reči 'hvala' in včasih, ko je prvi 'hvala' že izrečen, me ponovno preplavi občutek grenkobe, upora. Tako moram ta 'hvala' ponavljati pol ure, več ur ali še dlje, da premaga notranji upor.«

p. Anton