Marjetko Smrekar sem spoznala v Stični na srečanjih častilcev Jezusovega in
Marijinega Srca, ki jih vsak zadnji petek v mesecu vodi p. Anton Nadrah. Zelo
sta se me dotaknili njena globoka vera in njen kljub težkemu trpljenju vedno nasmejan
obraz.
Z vsakim srečanjem
mi je bolj prirasla k srcu. Še malo bolj pa sem jo imela možnost spoznati v
dneh, ko sva se z Domnom pridružila romarjem na Poljsko k sv. Favstini Kowalski
od 8. Do 12. junija 2002. Za naju je bilo to predporočno romanje. Marjetka je bila navzoča tudi na najini zaroki v Stični
in na najini poroki v Baziliki Lurške Matere Božje v Brestanici.
Čeprav zaradi
oddaljenosti ni bilo mogoče, da bi se pogosto srečevali, pa sem jo ob vsaki
priložnosti rada obiskala. Z Domnom sva bila pri njej, ko je še živela na
Vrhniki, dvakrat sem jo s svojimi hčerkami obiskala, ko je bila v zdravilišču
Laško, in radi smo kot družina prišli k njej, ko je živela v Domu Janeza
Krstnika v Ljubljani v Trnovem.
Nekoč
sva z Domnom potovala na Primorsko in sva se spotoma želela oglasiti pri njej.
Pa nama je njen zvesti pomočnik Branko povedal, da je trenutno v Domu
paraplegikov Pacug pri Portorožu. Takoj je preskočila iskra z idejo, da jo tam
presenetiva z obiskom. Branko nama je dal naslov in sva šla v akcijo. Bilo je
obojestransko nepopisno lepo srečanje. Marjetka je ta dan cvetela v radosti,
kot je še nisem videla. Zanjo je bil zadnji večer pred odhodom domov in
organizirali so vesel večer, na katerega sva bila povabljena tudi midva.
Kulturni večer s poezijo in prozo ter vesel večer z igrami se je zaključil z
glasovanjem za naj osebo tega tedna in dobitkom, če se prav spomnim, vikend
paketa v enem od zdravilišč. In ta dobitnica je bila Marjetka Smrekar. Skupaj z
njo smo bili ganjeni in veseli vsi navzoči. Po končanem programu sva jo
spremljala še do sobe. Kar ni in ni mogla verjeti, kaj vse se ji je ta dan
dogodilo. Bila je ganjena do solz.
Zadnja leta je bila Marjetka zaradi svoje bolezni priklenjena samo še na
posteljo. Spomnim se, kako so bile ob neki priložnosti na obisku Favstina,
Marjeta in Lucija pretresene, saj so bile navajene, da se kljub temu, da
Marjetka težje govori, lahko sporazumevamo, tokrat pa je Marjetka samo nemo
strmela v nas. Spraševala sem se, če nas sploh še pozna. Zmedla sem se in
nisem vedela, kaj naj storim. Predstavila sem sebe in moje punce in ji začela
pripovedovati, kje vse smo se srečevale in kaj vse smo že doživele skupaj. Njen
obraz je bil kot okamenel. Nato pa je sledil najlepši trenutek srečanja. Dala
mi je vedeti, da mi želi nekaj povedati. Čisto počasi in razločno je rekla:
»Klementina, vse se spomnim.« Bile smo ganjene in doživele smo neizmerno
radost. Še danes mi ostaja jasen spomin na te njene besede. In vesela sem, da
niso bile zadnje. Po poslabšanem zdravstvenem stanju in zapletih v bolnici se
je njeno stanje najprej umirilo in bilo stabilno, nato pa se je močno
izboljšalo, da smo se ob naslednjih obiskih zopet lahko sporazumevale.
Gospod ima čudovit
načrt za nas. Moj mož Domen rad reče, da »imamo dobrega Režiserja«, in »bistvo
je očem nevidno«! Dopustil je, da smo vsi člani naše družine obiskali Marjetko
malo pred njenim odhodom v Nebeško domovino.
Midva z Domnom sva jo obiskala na prvo sredo v aprilu, to je 2. aprila
2014, ob priložnosti, ko sem imela termin pri nevrologinji zaradi mojih
pogostih migrenskih glavobolov. Že čez tri dni, na prvo soboto v aprilu, 5.
aprila 2014, pa sem bila pri njej s Favstino, Marjeto in Lucijo. Bila je dobre
volje in nasmejana in na njeno povabilo smo skupaj molile rožni venec Božjega
usmiljenja in sproščeno klepetale. Nisem vedela, da bo to zadnji obisk pri
njej. Poslovile smo se. Bile smo namenjene v Dravlje, kjer je bilo predavanje
s. Emanuel iz Međugorja. Ko sem to Marjetki povedala je dejala, da je ona
zvesta Fatimski Materi Božji in Stični. Punce so bile že na hodniku, jaz pa sem
ji še zadnjič pomahala v slovo.
Klementina
Plavčak z družino
