Duhovne prireditve v Stični v letu 2015

JULIJ

3. – 5. Lucijan Potočnik, Biblična skupina Bled

5. ob 10.00 zlata maša p. Antona Nadraha

9. – 12. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

19. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

31. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

AVGUST

2. – 8. P. Krištof Čufer, Molitev in delo s cistercijani

6. – 9. Dr. Marjan Turnšek, Zakonci z otroki

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

16. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

20. – 23. P. Andrej Benda, Zakonci z otroki

20. – 22. P. Janez Novak, Lučke

20. ob 19–21 praznovanje sv. Bernarda

27. – 30. Romar

28. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

SEPTEMBER

5. – 6. Skupnost Emanuel

11. – 13. P. Anton Nadrah, Bernardova družina

11. – 13. Klemen Križaj, Zdravo življenje

13. ob 14.30 Bernardova družina

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

19. Festival mladih

20. ob 14.30 molitve za duše v vicah

25. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

POPOLNA PODARITEV (6) Marija – vodnica k svobodi v brezmejnosti Boga

Človek je v zadnjem stoletju dosegel velikanski napredek v poznanju tehničnih sredstev in v moči razpolaganja s temi sredstvi – v tem naš čas presega vsako drugo dobo. A nekaj manjka: spoznanje in predstave o poslednjem cilju, za katerega naj človek smiselno vlaga ta sredstva. Ob koncu vseh svojih velikih dosežkov stoji človeštvo brez moči. Freud je nekoč dejal: »Jaz vam lahko vse razložim. Kaj pa je cilj in smisel v vsem tem, tega vam ne morem povedati.« Naša znanstveno-tehnična civilizacija grozi, da nam bo zrasla čez glavo. Spet nam jasneje prihaja v zavest človekova končnost in njegova poslednja onemoglost – posebno to izkušamo, ko gre za prizadevanje, kako bi zgradili pravičnejši družbeni red. Z novo razločnostjo nas prevzema spoznanje: Sami sebe ne moremo odrešiti, odrešenje nam more biti le podarjeno – podarjeno od Njega, »ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16). To je na svoj način izrazil tudi eden najvplivnejših modernih filozofov, Martin Heidegger. Ob njegovi smrti je ob koncu maja 1976 znani časopis »Spiegel« objavil pogovor, v katerem je Heidegger deset let prej (1966) izjavil: Človeštvo je danes v takšnem stanju in je zašlo v tako brezizhoden položaj, da tega ne more zares spremeniti niti filozofija niti pesništvo niti kakršnokoli drugo teoretično ali praktično človekovo početje; »samo Bog nas more rešiti – če to hoče«. Človek mora v ta namen spraviti skupaj le »pripravljeno pripravljenost«.

Prav na tej črti moramo zaslutiti, kako silno pomembno je obhajanje svetega leta odrešenja prav danes, ko gre za vprašanje: »biti – ne biti« človeštva. Križ, osvetljen s sijajem vstajenjskega jutra, nam glasno oznanja: Bog nas ne le more, marveč tudi hoče odrešiti. V Kristusu nam je izrekel svojo nepreklicno Besedo odrešenja. Zdaj je samo na nas (na vsakem človeku, v vsakem času, tudi našem), da svobodno odgovorimo s »pripravljeno pripravljenostjo« na vabilo neizrekljive ljubezni, ki nas hoče pritegniti v neizmerno bogastvo večno osrečujočega življenja troedinega Boga. – Odrešenje je tako rekoč ženitovanjska skrivnost, poroka med Bogom-Ženinom in človeštvom-nevesto. Res, »največje povišanje človeka«, kakor pravi papež! Vse naše življenje na zemlji, v katerem smo po veri, upanju in ljubezni v začetni in krhki obliki že deležni odrešenja, je v dramatični borbi zoper protibožje sile greha potovale nasproti popolni odrešenosti v brezmejni svobodi Boga samega. Ko bomo dospeli do Cilja – do Boga – ga bomo »gledali in ljubili, ljubili in hvalili – to bo konec brez konca« (sv. Avguštin).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« To je pesem, ki je nastala v Franciji, in sicer povsem iz duha grignionske »popolne podaritve Kristusu po Mariji«. »Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z navezovanjem bolj oddaljevala kakor pa približevala Bogu … Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala. Marija, zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je storila Marija tedaj, to še vedno dela.« (Pp75; 225).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« Zato (oprti na Božjo milost) hočemo, da bi se vsi ljudje svobodno odpirali za Ljubezen, ki edina resnično osvobaja in osrečuje – v polnosti in neminljivo.

Anton Strle

BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (7) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (2) 3. Duhovna poglobitev

Kako dolgo je trajala ta napetost in nihanje med izpovedovanjem vere ter kruto realnostjo, ne vemo. Vsaj na materialnem področju se je stvar kmalu rešila in je mogel nadaljevati s šolanjem.

Da je še mogel ostati v gimnaziji, mu je pomagala štipendija, ki jo je prejel, in nekaj si je prislužil z inštrukcijami ostalih dijakov. 20. 5. 1956 je v opisu svojega življenja (curriculum vitae) zapisal: »V 4. gimnazijskem razredu je že bilo na tem, da študij prekine, ker mu je umrla mati. Rešila ga je zaradi štipendije Katoliškega tiskovnega društva zelo znižana oskrbovalnina; deloma si je pomagal z inštrukcijami.« Verjetno pa so pomagali tudi različni dobrotniki.

Na duhovnem področju pa mu je materina smrt pomagala k notranji poglobitvi. Sam pove, da si je po smrti svoje matere izbral Marijo za svojo drugo mater. Tako je njegovo doživetje božje bližine pri desetih letih dobilo svoj izrazit marijanski poudarek, ki ga je zaznamoval za vse življenje.

Pomemben korak je bil njegov vstop med člane katoliške akcije. Sam ta svoj korak takole opisuje v kratkem prispevku za zbornik o profesorju Ernestu Tomcu, ki je izšel leta 1991 v Buenos Airesu: »Profesorja (Tomca) sem videval v zvezi z mesečnimi duhovnimi obnovami, ki smo jih imeli člani dijaške Katoliške akcije v kapeli Slomškovega doma spodaj na Poljanski cesti 6 v Ljubljani. Menda od 6. razreda dalje sem bil namreč tudi jaz kot dijak član KA, ki je delovala tudi med dijaki škofijske gimnazije v Šentvidu, na kateri sem študiral. Teh rekolekcij pa smo se udeleževali tudi člani iz škofovih zavodov. … Za sodelovanje pri mladcih pa me je pridobil sedanji lazarist Franc Sodja, ki je bil v zavodih za en razred pred menoj.«[1] Duhovna usmeritev katoliške akcije ga je gotovo globoko zaznamovala. Prof. Strle je bil eden redkih, ki je imel na skrivaj srečanja za člane katoliške akcije tudi po drugi svetovni vojni. To pričuje Marko Kremžar.

Čeprav ga je slovenščina in nemščina zelo pritegovala, pa to nikakor ni zadušilo njegove duhovnosti. Po svoje so zelo zanimivi njegovi opisi, kako je vse povezoval s Kristusom. »Ko sem se proti koncu gimnazijskih let skušal na pamet navaditi celotni Prešernov sonetni venec, je dobila začetna kitica takoj svojevrstno vsebino. 'Življenja moj'ga magistrale' je bil v mojih mislih takoj poistoveten s Kristusom. Pesnitev je s tem dobila živo in vesoljsko prostrano in obenem do globin segajočo vsebino: 'Ti si življenja moj'ga magistrale. Vse misli 'zvirajo' z ljubezni ene. In kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko spet zarja noč prežene.' In ko sem se na pamet učil tudi sonete nesreče, se je nehote zgodilo z verzi nekaj podobnega kakor pri sonetnem vencu: 'Zvedrila se je noč, zija naproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo: globoko brezno brez vse rešnje poti.' Zmago nad gnusom življenja, nad stiskami in nadlogami, je mogoče doseči le v naslonitvi na Zmagovalca[2] nad smrtjo. Samo on rešuje iz 'globokega brezna brez vse rešnje poti.'«

V času gimnazije so šli dijaki vsaj enkrat na leto v gledališče, včasih tudi na kakšno glasbeno predstavo. Tako je več kot štirideset let po dogodku zapisal: »Ko sem nekoč gledal Beethovnovega 'Fidelija', je prav poseben vtis napravil name prizor, ko jetnik po dolgem času prebivanja v popolnoma temni ječi pride na sonce in v silnem zanosu opeva sonce in njegovo prijazno, toplo luč. Tedaj mi je bil vseskozi pred očmi Kristus, ki je pravo sonce našega življenja. In zdelo se mi je kar škoda tako čudovitih melodij, če bi jih uporabili le za zemeljske, minljive stvari. Saj navsezadnje vse velja samo Bogu.«

Kako je povezoval različne dogodke s Kristusom, kaže tudi sledeči opis poti domov, ki se je ohranil v tipkopisu: »Ko sem bil na gimnaziji, sem hodil peš pozimi z Rakeka v več kot 4 ure oddaljeno gorsko vas. Z menoj je šel tudi za dva razreda višji sošolec[3]. Nekoč je bilo tik pred božičem kar veliko snega. Sicer je bila pot pregažena. Vendar me je vse skupaj tako utrudilo, tako zdelalo, da kratko malo ni hotelo več iti naprej. Ni šlo in ni šlo. Prtljage nisem mogel sploh nič več nositi, čeprav je ni bilo tako zelo veliko. Če bi bil tedaj sam, bi se preprosto ustavil in sedel na sneg poleg poti in bi najbrž zmrznil. Sošolec je tedaj vzel v svoje roke vso mojo prtljago, čeprav tudi njemu ni bilo lahko nesti niti svojo, kaj šele obenem mojo. A je vse skupaj vzel in me bodril, da naj le grem, naj pomislim, da bo kmalu ob cesti hiša, kjer se bova ustavila, tam so njegovi sorodniki, pa se bova odpočila in okrepila. Še in še me je bodril in skušal storiti vse, da bi mi dal poguma za pot naprej. In res se je čez nekaj časa pokazala vas. Ni bila še blizu, a vendar sem jo že videl. In sošolec me je nanjo spet in spet opozoril. In končno sva prišla do hiše, kjer so nam postregli v topli sobi in zares prijazno in velikodušno. Od začetka niti ust nisem mogel odpreti. Čutil sem se do smrti utrujenega. Polagoma pa sem prihajal k sebi. Dolgo časa sva še sedela in si odpočivala. Nato sva odšla. In spet je prišla moč in toplota v ude. In šlo je veselo naprej, brez posebnih težav. – Ta dogodek se mi je povezal s Kristusom, posebno v zvezi s sv. obhajilom. Kolikokrat sem se čutil telesno in duhovno izčrpanega. A pri Kristusu sem dobival vedno novo okrepitev za pot naprej.«

Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje, kako je bilo z njegovo odločitvijo za duhovništvo. Vsaj po sedaj znanem gradivu se zdi, da večjih težav ni imel. Pojavljala pa se je vsaj skušnjava, da bi šel študirat jezike, slavistiko ali pa germanistiko.

Prof. Strle se je kasneje v življenju vedno s hvaležnostjo spominjal gimnazijskih let. Dobro se je zavedal, da se mora svoji globoki in temeljiti humanistični izobrazbi zahvaliti, da je kot teološki profesor mogel uporabljati dosegljivo tujo literaturo in pisati članke v lepem slovenskem jeziku.

p. Andrej Pirš

---

[1] Profesor Ernest Tomec, Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, Buenos Aires 1991, str. 238.

[2] Strletu se je zatipkalo in je napisal: v naslonitvi na Zmagovalcem nad smrtjo.

[3] To je bil Andrej Makovec (14. 4. 1913 – 13. 11. 1989), doma iz župnije Sv. Vid nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen 17. 12. 1938. Dolga leta je bil župnik na Blokah. S prof. Strletom je vse življenje ohranjal stike.

Kako mi je Jezus odgovoril v spanju

Te dni sem spraševal Jezusa, zakaj mi je dopustil tako trnjevo pot, polno trpljenja. Tisto malo veselja, ki sem ga imel, se mi je povrnilo kot izdaja ali hudo razočaranje. Pogovarjal sem se z Njim: »Kaj ne bi mogel tudi meni nakloniti veselja na tem svetu? Saj vem, da mi nalagaš križ za reševanje tudi drugih duš. Kaj bom celo življenje samo trpel? Pomagal drugim, se razdajal, a sam nič imel od tega, razen nehvaležnosti in sovraštva? Saj zmoreš vse! Bom pa vedno sprejel Tvojo voljo.«

Pa mi v spanju odgovori na ta način: Imel ali že kar bil sem na srebrni pločevini, iz katere je štrlela nagnjena srebrna steklenica. Kadarkoli sem jo potresel, je padla ven tekočina in začelo se je vse delati prav, čisto vse se je popravilo. Če sem kaj napačnega naredil, se je spet popravilo. Imel sem srečo, veselje in zadovoljstvo, vse, kar sem hotel. Dal mi je človeško srečo že tukaj! Vendar, čim bolj sem se veselil tega, tem bolj sem bil prazen. Nikjer ni bilo Boga! In vse mi je postajalo brez veze. Kaj mi vse to koristi, če nimam Boga! Potem sem se zbudil.

Peter