Po Mojzesovih stopinjah (1)

V več nadaljevanjih bomo hodili po Mojzesovih, nato po Jezusovih stopinjah, kakor jih je prehodil in doživljal naš p. Branko Petauer od 15. do 28. februarja 2015. Lepoto in pomen teh svetopisemskih krajev nam bodo približale tudi fotografije, ki jih je posnel.

Končno je prišel tako pričakovani dan odhoda na romanje. Podal sem se v Sveto deželo, in to za skoraj dva tedna. Vključena je bila tudi Stara zaveza, zato smo imeli v načrtu obiskati tudi Egipt in Jordanijo.

Popoldne smo prispeli na brniško letališče. Tam so bili že zbrani nekateri romarji. Ko je prispel še pater Peter, smo odšli v letališke prostore in tam prejeli kape in vse dokumente, ki smo jih potrebovali za pot. Letališko osebje je bilo prijazno in vsi pregledi so bili hitro opravljeni.

V prostorih za vkrcavanje smo čakali in počasi spoznavali drug drugega. Za razpoznavni znak naše skupine so bile belo-modre kape prijateljev Svete dežele. Bila nas je kar čedna skupina.

Čas za vkrcavanje je hitro prišel. Letalo, ki nas je popeljalo v Carigrad, je bilo udobno, saj so bili sedeži lepo razmaknjeni. Po navodilih potnikom smo se začeli pomikati proti vzletni stezi. Ravno mračiti se je začelo, ko smo poleteli. Pod nami so se lepo razpeli gorenjski grički, ravnice in polja. Ravno toliko snega je bilo, da so bili videti skoraj pravljično. Kot da bi jih čisto na rahlo potresel s sladkorjem v prahu. Pomislil sem, kako lepa je naša mala Slovenija iz zraka. Škoda, ker jo iz višin tako redkokdaj vidim. Imelo me je, da bi jo gledal in gledal.

Ker je bil že mrak, so se začele prižigati luči ob cestah. Avtomobili so risali lepe zlate črte po nekoliko temnejših cestah. Tu in tam so že zažareli zvoniki naših cerkva.

Toda to občudovanje ni trajalo dolgo. Hitro smo se dvignili, in vse pod mano je postalo čisto majhno. Počasi nas je zavila temina večera in na tleh smo videli le še male lučke v večjih krajih in mestih.

Pot do Carigrada ni trajala dolgo. Všeč mi je bilo, da sem jo lahko spremljal na zaslonu, ki je bil vgrajen v sedež pred menoj. Tega sem bil vesel, saj me je zanimalo, kod smo leteli. Ko smo preleteli dobršen del Bolgarije, so motorji nekoliko bolj tiho hrumeli. Da, začeli smo se spuščati. Trudil sem se, da bi pod nami kaj zagledal: Marmorno morje, mogoče celo ladje ali mesto.

Ko smo leteli nad mestom, sem napenjal oči, da bi videl biser Carigrada, cerkev Svete modrosti ali Hagio Sofio. Pa nisem imel te sreče.

V Carigradu smo imeli nekaj ur časa, da smo presedli na drugo letalo, ki nas bo poneslo v Afriko, v Kairo. Ta čas, ko smo čakali, naj bi se nam pridružili še drugi romarji, ki so poleteli iz Zagreba, saj na letalu iz Ljubljane ni bilo dovolj prostora.

Čas smo si krajšali na različne načine. Žene so ogledovale trgovine v letaliških prostorih, možje so si privoščili osvežilo, eni pa so se razgledovali po ogromnem letališču. Pater Peter jim je svetoval, naj gredo po kioskih in poiščejo »ratluk«. To je posebna turška slaščica iz kuhanega sladkorja. Pravijo, da je zelo okusna. Pater Peter, škof Jurij, župnik Simon in jaz pa smo zasedli mizo in vrgli nekaj partij taroka. Kmalu smo dobili »sodelavce« pri sosednji mizi. Ker smo bili dodobra zatopljeni v igro, nam je čas hitro minil.

Ob koncu se nam je pridružil še kanonik Anton Slabe in me zamenjal pri igri. To sem izkoristil in ob strani zmolil še večerni del brevirja.

Skupine iz Zagreba še ni bilo. Pravijo, da so imeli malo zamude, ker je bila v Zagrebu pravcata gneča, saj je na isti dan prisegel novi hrvaški predsednik. Mnogo tujih državnikov je prišlo na ta dogodek.

Končno so se nam pridružili romarji, ki so poleteli iz Zagreba. Skupaj smo se pomaknili na drugi del letališča, kjer bi se morali vkrcati. Naložili so nas na avtobuse in odpeljali daleč na drugo stran letališča, ki je zelo veliko.

Vkrcali smo se na enako letalo, mogoče je bilo celo isto. Letališki delavci so med tem nalagali našo prtljago. Pa nič nežno niso postopali z kovčki. Metali so jih na tekoči trak, ki jih je ponesel v trup letala.

Še malo in zarohneli so motorji, ter nas dvignili v temino. Pot od Carigrada do Kaira je bila nekoliko daljša kot oni del iz Ljubljane. Tokrat nisem mogel spremljati, kje smo leteli, saj nastavitev, ki je to omogočala, ni delovala. Skušal sem malo zadremati, a mi ni uspelo.

Gledal sem ven v temo in molil rožni venec, najprej za vse tiste, ki so ostali doma in me prosili, naj se jih spomnim na svetih krajih. Zatopljen v molitev sem opazil rumene lučke spodaj na celini. Najbrž smo že prišli nad Afriko! Da, res smo skoraj prispeli! Vedno več je bilo lučk tam spodaj in letalo se je začelo spuščati.

Po pristanku je pater Peter razdelil sobe, dva avtobusa pa sta nas pripeljala do hotela, kjer smo se namestili. Nekateri romarji so z žalostjo opazili, da so njihovi kovčki ostali brez enega ali več koles. Nič čudnega, saj so jih v Carigradu krepko premetavali. Na letališču je bila sicer posebna služba, ki je popravljala poškodovane kovčke. Pa je pater Peter svetoval, da se jim niti bližati ni treba, ker bi morali čakati in čakati, da bi se kaj zgodilo.

Bilo nam je naročeno, da nas bodo budili. Z bratom Frančiškom sva računala, da bodo točni in zanesljivi.

Zjutraj sem bil buden že pred uro, ko naj bi nas budili. A klica ni in ni hotelo biti. Nekaj časa sem še čakal, potem pa pogledal na uro. O, saj je bilo do odhoda avtobusov samo še petnajst minut.! Z bliskovito naglico sva zmetala nase obleko in dirjala po hodnikih do dvigala. Potem do recepcije. Tam je bilo vse mirno. Nato ven iz hotela. In glej: avtobusa z našimi romarji sta ravno odpeljala. Začela sva teči za njima. To je videl hotelski uslužbenec in on je začel teči za avtobusi. Bil je hitrejši od naju in na križišču je dohitel avtobus in začel tolči po vratih. Šofer je ustavil in naju vzel s seboj. Vsa zadihana sva pripovedovala, da naju niso budili.

Toda, Bogu hvala, ujela sva avtobus in se skupaj z drugimi peljala novim dogodivščinam naproti.

Mesto ni bilo ravno čisto. Po malih strugah je na vodi plavalo polno smeti. Tu in tam so jih z bagri pobirali ven in odvažali nekam drugam. Že Luka Jeran je ob prvem romanju Slovencev leta 1910 zapisal, da so bili kraji v Sveti deželi zelo zanemarjeni in povsod je bilo polno smeti. Očitno ta njegova ugotovitev še danes velja za Egipt.

Bil je meglen in turoben dan. Škof Jurij nam je razlagal o Božjem ljudstvu, ki je več stoletij živelo v Egiptu. Mimogrede je dodal, da se čudi megli, ki jo še ni doživel, odkar roma po tej poti v Sveto deželo.

Molili smo še hvalnice in druge jutranje molitve. Kmalu smo prišli do naše prve postaje, do velikega kipa faraona Ramzesa.

p. Branko

VEČ IN BOLJE MOLITI (16) Različne težave pri molitvi (1)

Sv. Bernard je dejal: »Če čutiš, da se te loteva odpor, lenoba ali naveličanost, ne izgubi zaupanja in ne opuščaj duhovnih vaj, marveč poišči roko Pomočnika in prosi.«

Pri italijanskem duhovnem pisatelju Alessandru Pronzatu beremo: »Prijatelj, če boš čakal na to, da boš molil, ko se ti bo ljubilo, se boš pošteno opekel. Imeti moraš moč in pogum, da boš molil tudi takrat in še posebno takrat, ko se ti ne ljubi.«

Poveljnik vesoljske ladje Apollo 8 Frank Borman je med poletom v vesolju za božič 1968 molil in z molitvijo povezal razne težave, ki večkrat ovirajo našo vero in molitev: »Gospod, daj nam oči, da kljub človeškim neuspehom vidimo v svetu tvojo ljubezen. Daj nam vero, da bomo kljub nevednosti in slabosti upali v tvojo dobroto. Daj nam spoznanje, da bomo še naprej molili z odprtim srcem. Razodeni nam, kaj mora vsak izmed nas storiti, da bo pospeševal dan vesoljnega miru. Amen.«

Neka mati je priznala: »Molim rada, a molim težko. Čudna trditev, saj navadno tisto, kar imamo radi, tudi radi opravljamo. Molim rada, ker vsaj delno poznam lepoto in bogastvo molitvenega življenja; molim težko, ker mi molitev predstavlja premagovanje marsikatere težave. Molim rada, ker me molitev umirja, sprošča, nasičuje mojo notranjost. Po njej se mi približuje ter razodeva Bog in jaz njemu. Molim težko, ker mi ni vselej preprosto začeti; težko se zberem, potrebujem nekaj časa, ki ga tolikokrat zmanjkuje, morda si dam preveč opraviti z drugimi, bolj ali manj pomembnimi stvarmi. Molim težko, ker velikokrat ne znam prav moliti, ker ne molim v pravem duhu in resnici ... Kar naprej se borim s svojo lenobo, raztresenostjo in z vsem, kar je v meni preveč Martinega in premalo Marijinega.«

Ne smemo pozabiti, da je Bog skrivnost, za katero je treba biti odprt. Treba je biti lačen in žejen Boga. Upoštevati moramo Boga, kakor se nam javlja po razodetju, in ne "boga", ki je proizvod naše domišljije. Tisto, kar vidimo, slišimo, stehtamo, zmerimo, spravimo v denar, ni vse in predvsem ni najvažnejše.

Odprtost za Boga lepo naglaša neki bogoslovec: »Molitev nikoli ne sme postati zunanja navada, temveč potreba in odprtost Bogu. On ne more priti k meni, če mu prej zaprem vsa okna in vrata. Če se mu neprestano ne odpiram, potem postajam do njega hladno uraden in čez čas postanejo maša in skupne molitve dolgočasne in predolge. Molitev je torej neprestano odpiranje Bogu. Iz tega pa sledi priznanje majhnosti in grešnosti. Tej notranji drži, ki je pogoj prave molitve, najbolj nasprotuje človeški napuh.«

O Bogu ne smemo imeti otročjih predstav, kakor da je Bog naš hlapec. Boga ne moremo z molitvijo k čemu prisiliti. Z njim ne smemo in ne moremo ravnati, kakor ravnajo nekateri otroci s svojimi starši, da tako dosežejo svoje namene. To bi bilo pogansko, magično pojmovanje Boga.

V čemer si moremo sami pomagati, si bomo pomagali sami. Bog ne bo podpiral naše lenobe in brezbrižnosti. Molitev zato ne more biti beg pred našimi dolžnostmi, temveč naj bo povezana z našo dejavnostjo in odgovornostjo.

Današnji človek, ki je nagnjen h komodnosti in neredu, ima težave z redno molitvijo, a prav ta je zelo pomembna. Če se bomo glede molitve držali reda, bo ta red tudi nas ohranjal na duhovni višini. Če je molitev dihanje duše, s tem dihanjem nikoli ne smemo prekiniti. Dokler kristjan duhovno diha, tudi duhovno živi. Molitev zato nujno spada h krščanskemu življenju.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi nekaterih zvestih posameznikov in skupnih molivcev smo napredovali kar za osem zrn. Naj bo vse po Marijinih rokah s čim večjo ljubeznijo darovano Bogu. »Stori, kar moreš, in moli za to, česar ne moreš,« je dejal veliki sv. Avguštin. Vemo, kako malo zmoremo glede duhovnih poklicev storiti sami. Zato je tako pomembno, da izpolnjujemo drugi del Avguštinovega stavka: »Moli za to, česar ne moreš!« Tudi za gorečnost in svetost že poklicanih je treba prositi Boga. Bog povrni z novimi duhovnimi poklici in z večjo svetostjo posvečenih vsem, ki molite in se žrtvujete zanje!

Trinajstkrat je Marija jokala med 2. in 6. februarjem 1995

Župnik, ki je naslednji dan ob 18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla. Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja. Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom obiskal škofa.

Prva škofova reakcija je bila skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala na svojem mestu.

Ponoči, 5. Februarja, nam ni bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe, ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev, hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na pogovor.

Nepričakovan in neverjeten dogodek na svečnico 1995

Minevali so meseci in prišla je svečnica 1995, dan, ko se je zgodilo nekaj nepričakovanega in neverjetnega, kar je za vedno spremenilo življenje te družine. Popoldne se je družina udeležila bogoslužnega dogodka v cerkvi. Med molitvijo rožnega venca se je očka Fabio z otrokoma vrnil domov, da bi jima dal malico. Ob 16.20 je z vrta zaslišal hčerkino vpitje: »Očka, očka, Marija joka!« Ker je v vrtu naprava za namakanje, je Fabio pomislil, da je ta naprava zmočila kip. Vendar je takoj za tem Gessica zavpila: »Očka, pridi hitro, teče kri!« Fabio dobesedno pripoveduje: »Tekel sem in videl kri, vendar sem najprej pomislil, da se je Gessica ranila in popacala kip, toda Gessica ni bila ranjena. V tistem trenutku sem opazil, da se je iz Marijinega desnega očesa potočila krvava solza, ki se je ustavila v višini srca. S prstom sem se dotaknil tekočine. Bila je topla. Istočasno sem zaznal v vertikalni smeri od zgoraj navzdol, kot da bi me po vsem telesu prešinil električni tok. Nato naju je oba z Gessico zaslepila močna svetloba, kot blisk. Zajokal sem, objel deklico in se z avtom odpeljal v župnišče. Župnik me je pomiril in me spovedal.