Iz samostanske kronike

Spomladi so se začela različna dela, ki jih pozimi ni bilo. Naš nadvse zavzeti in delavni čebelar p. Avguštin zelo skrbi za čebele in se briga za to, da ne bi zamudil ugodne priložnosti za pašo. Delo na vrtu je v polnem teku, saj je treba skrbeti, da solate in druge zelenjave nikoli ne zmanjka na mizi, tako za udeležence duhovnih vaj kakor tudi za samostansko družino.

Zaradi nenadne smrti gospoda Jožeta Grebenca, župnika v sosednjem Šentvidu, je šentviško faro začasno do konca julija prevzel v upravo naš župnik p. Maksimilijan File, zato ima na domači stiški župniji v tem času več dela kaplan p. Branko Petauer.

V spomladanskem času bolj pridno obiskujejo Muzej krščanstva na Slovenskem tako šolarji kakor tudi odrasli. Muzej je pod vodstvom direktorice mag. Nataše Polajnar Frelih v torek, 14. aprila 1915, organiziral enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Od slovenskih predavateljev so sodelovali prof. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof (Identiteta Evrope temelji na krščanskih koreninah), p. dr. Anton Nadrah, upokojeni stiški opat (Vpliv Pravila sv. Benedikta na evropsko umetnost), doc. dr. Mija Oter Gorenčič, znanstvena sodelavka, raziskovalka za obdobje srednjega veka, na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU v Ljubljani (Profano v srednjeveški umetnosti reformnih redov v Sloveniji), Silvester Gaberšček, sekretar na Direktoratu za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo R Slovenije (Krščanstvo v koreninah slovenske kulture) in Zvone Pelko, arhitekt, fotograf, oblikovalec in predsednik Kulturnega društva Zgovorna tišina (Meniške poti Slovenije).

V začetku aprila je bila natisnjena knjižica: Anton Nadrah, KRISTUS BO ZMAGAL PO MARIJI, kot prva v zbirki: STO LET FATIME. V njej so zbrani najbolj osnovni podatki o Fatimi, ki naj bi jih vedel vsak kristjan, če se hoče dobro pripraviti na obisk fatimske Marije Romarice, ki bo Slovenijo obiskovala od 13. maja do 13. oktobra 2016. Tej knjižici bosta v kratkem sledili še dve o fatimskih vidcih: o sestri Luciji ter o Frančišku in Jacinti.

Izšlel je prevod knjižice Pet prvih sobot v italijanskem jeziku: TRIONFO DEL CUORE IMMACOLATO DI MARIA, za italijanske bralce.

Pričakujemo, da v kratkem izidejo letošnje vrtnice izpod peresa – bolj točno: računalnika – dr. Marjana Turnška, upokojenega mariborskega nadškofa, ki imajo zanimiv naslov: POGLEDI IZ JEZUSOVEGA SRCA. Vse navedene knjižice (razen italijanske) se dobijo pri založbi Salve na Rakovniku (Rakovniška 6, 1000 Ljubljana; tel. 01/427 73 10; info@salve.si). Cena 2 evra.

V četrtek, 16. aprila, je bila pri Družini v Ljubljani Tiskovna konferenca ob izidu knjige pokojnega stiškega patra Metoda Turnška, NA VIŠARJAH ZVONI. Doslej je nadvse delavni in strokovno usposobljeni dr. Milan Dolgan pripravil že šest Turnškovih knjig: Na Višarjah zvoni, Božja planina, Stoji na rebri grad, In hrumela je Drava, Med koroškimi brati in Črni Hanej. Prihodnje leto bo izšla še ena, ki bo vsebovala krajše in večinoma še neobjavljene leposlovne spise p. Metoda Turnška.

V soboto, 18. aprila, je bilo v Stični letno srečanje župnijskih animatorjev skupaj z Odborom Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

kronist

Še vtisi

Prisotnih nas je bilo 30. Sem zelo zadovoljna, da sem se duhovnih vaj udeležila. Usmerjene so bile v postni čas – za našo poglobitev vere in naše spreobrnjenje – iz teme v svetlobo! Omenila bom le nekaj poudarkov iz petih nagovorov.

Mnogokrat nam manjka zaupanje v Boga, v sebe in do drugih. Kako in kaj storiti za spreobrnjenje sebe in v odnosih z drugimi? Zelo so se me dotaknile razlage Božje besede v rasti: upanja, ljubezni in spoštovanja sočloveka. Podano nam je bilo: Razmisli o vsem in se v molitvi pogovori z Gospodom, kje so in so bile prisotne tvoje skušnjave! Te so resnično mnogokrat prisotne, ker so povezane s hudim duhom. Podani so nam bili primeri, kot na primer Eve in Adama in Jezusa. Jezus je zaupal v Boga Očeta in je vse navdihe hudega duha zavrnil.

Treba je, da očistimo svoj tempelj in se poglobimo v evharistično daritev, da zboljšamo medsebojne odnose in si pomagamo duhovno in materialno. Naj bo le Bog kriterij vsega, kar počnemo! Naj bo vedno v nas Kristusov pogled! Resnično, veliko duhovno bogatih misli nam je bilo podanih in se gospodu škofu dr. Turnšku iz srca zahvaljujem za njegov trud za nas.

Ana Arbiter

Vtisi z duhovnih vaj

V samostanu Stična so v času od 20. do 23. marca 2015 potekale duhovne vaje za Bernardovo družino in druge. Vodil jih je upokojeni nadškof Marjan Turnšek. Rdeča nit premišljevanj so bili odnosi, osnova razmišljanj pa Božja beseda od pepelnice do četrte postne nedelje.

Up, upanje, zaupanje, vse to se v človeku lahko razvije samo v odnosu. Ko otrok začuti, da je ljubljen, da je v nekem okolju sprejet in zaželen, se v njem prične razvijati zaupanje. Najprej do staršev (starih staršev), bratov, sester, kasneje do prijateljev, sošolcev, sodelavcev. Kadar človek začuti, da ga neko okolje zavrača, se v njem začne pojavljati nezaupanje, ki kasneje lahko prerase v obup in sovraštvo do vseh in vsakogar. Ti negativni občutki so zlasti močni v ljudeh, ki ne verujejo.

Tistim, ki verujejo, je vedno dana še ena možnost. Kot pravi pregovor: »Če Bog zapre vrata, odpre okno.« Na to nas spominja že prerok Izaija: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15–16).

Kadar se znajdemo v skušnjavah, se moramo zavedati, da je hudi duh neprimerno pametnejši in bolj zvit, kot smo ljudje. Hudi duh Evi Boga prikaže kot nekakšnega samopašnega tirana, ki ljudem ničesar ne privošči (1 Mz 3,1). Namerno pretirava, ko poudari »od vseh dreves v raju«. S tem v Evi prebudi zavist in poželenje.

Greh preži pri vratih na vsakega od nas. Grehu se velikokrat ne moremo upreti, ker se začnemo pogajati z njim (s hudim duhom).

Odnose moramo vedno razumeti na treh nivojih: Jaz – Bog, jaz – moj bližnji in jaz – jaz. Kakor hitro zanemarimo odnose na enem nivoju, se začneta podirati tudi ostala dva nivoja. Kadar se nam to zgodi, smo z eno nogo že privolili v skušnjavo in do greha je samo še čisto majhen korak. Vsak osebni greh prizadene odnose na vseh treh nivojih.

Hvala gospodu Marjanu, snovi za delo in premišljevanje je dovolj za nekaj mesecev.

Jože Vodopivec

POPOLNA PODARITEV (5) Popolna podaritev in svoboda ob zasužnjenosti grehu

Odrešenje, ki naj bi v svetem letu bolj zares prepojilo našo zavest in življenje, je – kakor pravi papeževa listina - ˝največje povišanje človeka˝. Saj vsakomur, ki ga sprejme, prinaša ˝osvoboditev od zasužnjenosti grehu in hkrati deležnost pri življenju Boga samega.˝ Torej dvoje: osvoboditev od greha in obdaritev z neskončnim bogastvom Božjega življenja! Oboje je med seboj neločljivo. Za zdaj se ustavimo ob prvem: osvoboditev od suženjstva, v kakršno človeka spravlja greh.

Popolna podaritev Kristusu po Mariji je – pravi sv. Ludvik Montfortski – najbolj zanesljivo sredstvo za ohranitev tiste svobode Božjega otroka, ki jo – hkrati z bogastvom posvečujoče milosti – prejmemo pri krstu. ˝Skoraj vsi kristjani se izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu Kristusu pri krstu,˝ ugotavlja sv. Ludvik z globoko žalostjo (Pp 127). ˝Greh našega prvega očeta nas je skoraj v vsem skazil in popačil … Osebni grehi, ki smo jih storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili odpuščeni, so še povečali našo poželjivost, našo slabost, nestanovitnost in pokvarjenost ter pustili zle posledice naši duši˝ (79).

Notranji človekovi slabosti se pridružujejo še močni vplivi od zunaj, iz sveta, ki se predaja grehu in celo razglaša odtujenost Bogu za osvoboditev. Tako se tudi ˝duše vernih ljudi zaradi tega omadežujejo, če ne z blatom, pa vsaj z prahom. Pravi čudež je, če kdo ostane trden in ga ne odnese siloviti hudournik sredi viharnega morja, ne da bi utonil ali da ga ne bi ugrabili morski roparji, sredi okuženega zraka, ne da bi mu škodovalo.˝

˝Samo Devica, edina verna, ki ji peklenska kača nikoli ni mogla škodovati, doseže ta čudež stanovitnosti za one, ki ji vdano služijo˝ (89). Ona je namreč tista ˝zvesta Devica, ki je s svojo zvestobo Bogu popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo zapravila. S svojo zvestobo doseže tudi zvestobo do Boga in stanovitnost tistim, ki se ji izroče.

Marija je trdno sidro, ki drži duše in jih varuje, da ne doživijo brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko oseb, ker se niso privezale na trdno sidro … Najmočneje so se je oklepali svetniki, ki so se rešili, in so nanjo priklepali še druge, da bi jih obdržali v kreposti. Srečni so zato in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto in z vso dušo oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.

Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v Noetovo ladjo. Vodovje vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim ne bo škodovalo, kajti tisti, ki v MENI DELAJO za svoje zveličanje, NE GREŠE, govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom nesrečne Eve, ki se oklenejo Matere in vedno zveste Device … Marija s preobiljem svojih milosti varuje svoje otroke, da ne bi nazadovali v krepostnem življenju ali padli na svoji življenjski poti ter zapravili milosti, ki jim jo je zaslužil Božji Sin˝ (175).

˝Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je skrajna, vaša nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto. Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in Evini otroci. Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč potolažite se in se razveselite!

Zaupal vam bom skrivnost, ki je nepoznana skoraj vsem kristjanom, celo najbolj pobožnim: Ne puščajte svojega zlata in srebra v svojih skrinjah, v katere je hudobni duh že vdrl in vas okradel. Tudi sicer so premajhne, preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen zaklad. Ne vlivajte čiste studenčnice v svoje posode, ki so od greha pokvarjene in zastrupljene. Ne dajajte svojega izbranega vina v stare sode, ki so bili prej napolnjeni s sprijenim vinom, saj bi se od tega pokvarilo ali pa bi bilo v nevarnosti, da izteče.

Ne zaupajte zaklada svoje ljubezni, srebra svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti, vina svojih zasluženj in kreposti raztrgani vreči, stari in razbiti skrinji, umazani in pokvarjeni posodi, kakršni ste. Okradli bi vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preže na ugoden trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja, z zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je Bog dal najbolj čistega.

Stresite, izlijte v Marijino naročje in v Marijino Srce vse svoje zaklade, vse svoje milosti in kreposti … O kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej! Ves je Marijin in Marija je vsa njegova. Pogumno lahko vzklikne z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje ˝ (176 ss).

Ta misel sv. Ludvika je navdihovala poljske škofe, ko so leta 1977 pod vodstvom kardinala Wyszynskega sklenili, da se bo celotna Cerkev na poljskem šest let pripravljala na obhajanje 600-letnice milostne podobe Matere Božje v Čenstohovi (to je bilo leta 1983). ˝Sklenili smo Poljsko povsem posvetiti Mariji, Božji Materi, da bi ona skrbela za našo svobodo in bi nas nihče ne mogel ločiti od Boga in Odrešenikove Matere! Položili smo Poljsko v Marijine roke v zaupanju, da nas bo Božja Mati varovala pred sužnostjo greha, sovraštva in nezvestobe do krščanske nravne postave, pa tudi nevarnosti, da bi izgubili našo svetno svobodo!˝ Tako so napisali v pastirskem pismu, ki je nosilo naslov: ˝Poljska v Marijinih rokah˝. – Kako pomembno je, da se tudi vsakdo izmed nas vsak dan znova povsem daruje Mariji, da ga bo varovala pred sužnostjo greha!

Anton Strle

2. Preizkušnje in notranji boji

Velik udarec za Strleta je bila gotovo materina smrt 8. januarja 1932, ko je bil v četrtem razredu gimnazije. Mati je okoli leta 1920 prebolela koze in od tedaj naprej je bila ves čas slabega zdravja. Glede na to, da je Strle očeta izgubil že pri šestih letih, je bila smrt matere toliko bolj boleča. Hkrati je to ogrozilo tudi njegovo nadaljnje šolanje. Dobra dva meseca pred materino smrtjo je v pesmi Jesen zapisal: »Mladost mi je odšla cvetoča, skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.« In malo naprej: »Stemnilo se je meni lice, na srce se zgrnilo tisoč muk. …. Postaralo se srce moje – in mora bojevati težke boje.«

Dober mesec po materini smrti pa je v pesmi Noč se meni je prikradla zapisal: »Zdaj pokriva starše zemlja, moja je bodočnost temna. Kje sedaj je cvet mladosti, kje sedaj so vse radosti? … Ah, nikjer je ni mladosti. Vse minule so radosti, kajti vsa ljubeča srca v črnem grobu zdaj trohne mi.«

V teh težkih trenutkih je iskal oporo v veri. V pesmi Pri Jezuščku je v zadnjih dveh kiticah zapisal:

            Četudi prijatelje svoje zgubim,

            pri Tebi še vedno utehe dobim.

            In trnje četudi me zbada na poti,

            saj prideš naproti Ti bedni siroti!

            V veliki sem sili, o Jezušček moj,

            – nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.

            Oh, mati preljuba umrla mi je –

            kje zame na svetu ljubezen je še??

O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,

            na veke jaz hočem le Tebi služiti.

p. Andrej Pirš