Drugi vatikanski cerkveni zbor omenja napake v Cerkvi

"Čeprav je Cerkev v moči Svetega Duha ostala zvesta Gospodova nevesta in ni nikdar prenehala biti v svetu znamenje odrešenja, ji vendar nikakor ni neznano, da med njenimi udi, naj bodo to kleriki ali laiki, v dolgi vrsti preteklih stoletij ni manjkalo takih, ki so se izkazovali za nezveste Božjemu Duhu. Tudi v našem času je Cerkvi dobro znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan. Naj zgodovina glede teh napak sodi karkoli, gotovo je, da se jih moramo zavedati in se zoper nje odločno boriti, da ne bodo napravljale škode širjenju evangelija" (CS 43,6).

           

Kakor je treba sprejemati sebe s svojimi omejenostmi in napakami, tako je treba sprejemati tudi vse ljudi, kristjane in nekristjane, duhovnike in laike, z njihovimi omejenostmi in napakami. Vsi smo slabotni, po izvirnem grehu k slabemu nagnjeni. Treba je priti do te stopnje, da nas še tako velike napake ljudi ne bodo odvračale od dobrega, ampak nam bodo opozorilo, da se sami še bolj vneto prizadevamo za dobro. Tako bomo omejili tudi svoje napake, ki jih sami pogosto niti ne opazimo, drugi pa zaradi njih padajo.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (37) Ovira za vero so slabi kristjani

Newman je imel glede bivanja Boga takšno gotovost kakor glede bivanja samega sebe. Opiral se je pri tem predvsem na svojo vest. Pogled na toliko slabih zgledov ljudi okrog sebe in v zgodovini pa ga je zbegal, da je v knjigi Izpoved mojega življenja zapisal:

"Če ... usmerim svoj pogled od sebe v svet ljudi, me to napolnjuje z nedopovedljivo žalostjo. Zdi se, da svet veliko resnico (o bivanju Boga), ki sem z njo povsem prežet, taji. Zaradi tega sem nujno tako zbegan, kakor če bi svet zanikal moje lastno bivanje. Ko bi pogledal v ogledalo in ne bi uzrl svojega obraza, bi se me lotil enak občutek kakor sedaj, ko gledam v živi in nemirni svet in ne vidim odseva njegovega Stvarnika. To je zame ena izmed velikih težav pri tej absolutno prvi verski resnici, o kateri sem pravkar govoril. Ko bi ne bilo tega glasu, ki tako jasno govori v moji vesti in mojem srcu, bi bil ob pogledu v svet ateist ali panteist ali politeist."

Toliko slabih zgledov v zgodovini in sedanjosti je vodilo Newmana, kakor pripoveduje v isti knjigi, do prepričanja o obstoju izvirnega greha:

"Tako mislim o svetu: - če Bog je in ker Bog je, je človeški rod že od vsega začetka zapleten v strašno prakrivdo. Izgubil je zvezo s Stvarnikovimi nameni. To je dejstvo, ki je tako resnično, kakor je resnično dejstvo Božjega bivanja. In zaradi tega je nauk, ki ga imenujejo teologi izvirni greh, v mojih očeh skoraj tako gotov kakor bivanje sveta in bivanje Boga."

Davorina je odbijalo od Cerkve in vere neprimerno ravnanje duhovnika:

"Za neke velikonočne praznike sem prišel domov. Prva očetova skrb je bila, če sem bil pri spovedi. Ker nisem bil, sem moral k domačemu župniku. Že dolgo nisem bil pri spovedi in namen, da bi šel, je že zdavnaj izginil. Na očetovo željo sem šel, čeprav z odporom. Toda po njej sem še bolj zdrsnil z roba ceste, ki naj bi me vodila za Kristusom. Spovednik ni imel niti malo razumevanja z mojimi slabostmi, ni me potolažil ali spodbudil, da stopim na pravo pot, pač pa me je hudo obsodil. Samo karanje človeka ne dvigne. Razočaran sem zapustil spovednico in sklenil, da se v celoti odrečem vsemu, kar diši po veri, in vsemu, kar uči Cerkev. Duhovnik me je dokončno odvrnil od vsega, kar mi je dal dom in tistih nekaj let verouka ...

Samo tisti, ki živi iz evangelija, ima resnično moč nad človeškimi slabostmi. Obsojanje še ni nikoli rodilo pravega razumevanja in zaupanja, kaj šele ljubezni. Tudi danes se zgodi, da ima kakšen duhovnik dokaj čuden odnos do spovedancev v spovednici. Sem za dober nauk, ki nam pomaga k boljšemu spoznanju sebe in svojih slabosti, zato duhovnik v spovednici naj ne bo sodnik, marveč tolažnik in spodbujevalec k dobremu."

Narodno središče Svetovnega fatimskega apostolata v Republiki Češki

Prvi konec tedna v mesecu oktobru 2013 smo v narodnem središču Svetovnega fatimskega apostolata (SFA) v Republiki Češki organizirali posebno duhovno obnovo za prijatelje SFA. Obhajali smo deseto obletnico našega narodnega romanja v Fatimo (13. 9. 2003). Ob tej priložnosti je naša škofovska konferenca povabila Marijo romarico, ki je obiskala vse naše stolnice in so se vse naše škofije posvetile Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Do izložbe fatimskega memoriala pa je prišlo ravno pred desetimi leti ob posvetitvi našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki se je zgodila na najpomembnejši dan katoliškega programa za Srednjo Evropo.

V letu vere je bila našemu narodnemu središču dodeljena milost popolnega odpustka. Krajevne skupnosti, molitvene skupine in voditelji SFA iz naše dežele so se odločili, da bodo pokrovitelji projekta kipa angela miru s tremi pastirčki, kakršen je v Irijski globeli, v želji da bi širili sporočilo angela miru, ki naroča molitev češčenja, prošnjo za odpuščanje, za spreobrnjenje grešnikov in molitev zadoščevanja. Razširiti je treba tudi naročilo evharističnega zadoščevanja. Projekt je zaživel 3. marca 2013. Pripravili smo poseben prostor v Kocrilovu za angela varuha Češke Republike. Spoznali smo, da je naše posebno poslanstvo učiti ljudi, da imajo vsak svojega angela varuha in da ima tudi naš narod svojega angela varuha. Tako razširjamo vsebino dogodkov, ki so se zgodili v Fatimi leta 1916, kot priprava na prikazanja Device Marije. Kar nekaj mesecev smo delili molitvi angela miru, napisani na kartončkih, po vsej naši domovini.

Dogodek umestitve angela varuha našega naroda je bil na prvo soboto v mesecu, ko smo imeli tudi posebno povezavo s Porto Rico, s predsednikom Svetovnega gibanja SFA, prof. Americo Lopez. Ker se je bil ponesrečil, ni mogel priti v Kocrilov, vendar je poslal sporočilo za našega škofa, duhovnike in za več kot 3.000 navzočih oseb, članov SFA in romarjev. Ob tej priložnosti smo razdelili 20.000 kartončkov s sporočili Device Marije v Fatimi in molitvami angela, ki so bile dane svetu po posredovanju pastirčkov.

Navzočnost angela miru v našem središču je posebna milost za SFA in za vso našo domovino. Kip je blagoslovil škof naše škofije (Hradec Kralove) msgr. Jan Vokal na prvo soboto v mesecu, 5. oktobra 2013. Naslednji dan je kardinal Dominik Duka obiskal naše središče in po molitvi angela blagoslovil delovanje SFA v naši domovini.

Ta izreden dogodek je bil še ena posebna povezava med Fatimo in našo domovino za vse tiste, ki se ravnajo po izvirnem fatimskem sporočilu!

Hana Francakova WAF v Republiki Češki

ODMEVI

Naša družina se je posvetila presvetima srcema v oktobru 2011. Nekaj dni zatem je nepričakovano umrla tašča in možu je bila dana velika milost, da ji je omogočil bolniško maziljenje in da so ob umirajoči molili rožni venec Božjega usmiljenja. Kmalu zatem smo izvedeli, da ima dojenček, ki smo ga pričakovali, močno ovito in zavozlano popkovino. Vneto smo molili zanj in ob koncu devetdnevnice Božjega usmiljenja se je rodil popolnoma zdrav, in sicer prav na nedeljo Božjega usmiljenja leta 2012. Jaz osebno bi se rada zahvalila presvetima Srcema za lastno spreobrnjenje, ki sta mi ga izmolila starša z obhajanjem prvih petkov in sobot. Sedaj midva izročava najine štiri sinove v varstvo Mariji in Jezusu, zlasti pa še najinega nerojenega otroka, ki ga pričakujemo v mesecu juniju in prosimo molitev tudi druge.

Tadeja

Povezanost Pavla VI. s Fatimo

Dne 19. oktobra 2014 je bil na Trgu svetega Petra razglašen za blaženega papež Pavel VI., prvi papež, ki je romal v fatimsko svetišče. Ta dogodek smo v fatimskem svetišču doživljali v prazničnem vzdušju in hvaležnosti, medtem ko so na trgu še enkrat odmevale besede, ki jih je papež Pavel VI. izgovoril v Irijski globeli: »Ljudje, bodite ljudje! Ljudje, bodite dobri!«

Pavel VI. je bil neutruden delavec v nadaljevanju Drugega vatikanskega koncila in njegov uresničevalec v življenju Cerkve. Vendar, ob tej priložnosti, želim poudariti njegovo povezanost s Fatimo.

Pavel VI. je prišel v Fatimo leta 1967, ob 50. obletnici prikazovanj, vendar je bil že prej povezan s Fatimo. Ob sklepu 3. koncilskega zasedanja, 21. novembra 1964, je povabil škofe najpomembnejših Marijinih svetišč k somaševanju v baziliki svetega Petra. Isti dan, potem ko je potrdil konstitucijo o Cerkvi ter odloka o vzhodnih Cerkvah in o ekumenizmu, je razglasil Marijo za Mater Cerkve in je oznanil svojo namero, podariti fatimskemu svetišču zlato vrtnico z naslednjimi besedami: »Sklenili smo, da bomo poslali, s posebno delegacijo, zlato vrtnico Devici Mariji v fatimskem svetišču, ki ni pri srcu samo ljubemu portugalskemu narodu …, ampak jo že poznajo in častijo verniki celotne katoliške skupnosti. S tem dejanjem hočemo tudi mi zaupati Marijinemu nebeškemu varstvu vse človeštvo …«

Na dan svojega odhoda v Fatimo, 13. maja 1967, je objavil apostolsko spodbudo Signum Magnum o češčenju Device Marije kot Matere Cerkve in vzornice kreposti, ki se zaključi z izrecnim pozivom vsem kristjanom, naj obnovijo svojo osebno posvetitev brezmadežnemu Srcu Matere Cerkve, ki je središčni vidik fatimskega sporočila.

V nagovoru, ki ga je imel 24. aprila 1970 v italijanskem svetišču Bonaria, je, sedaj že blaženi Pavel VI. vzkliknil: »Ne moremo biti kristjani, če nismo Marijini!« Vse njegovo papeško oznanjevanje je bilo pravo čudo pričevanja pobožnosti do Matere Marije, kar pojasni njegovo povezanost s Fatimo. Blaženi Pavel VI., prosi za nas!

p. Carlos Cabecinhas