MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V teku enega meseca smo napredovali za 4 zrna, to je dva tisoč rožnih vencev. Bog bolj kot na število, gleda na kvaliteto, na našo ljubezen. Niti ga preveč ne moti naša raztresenost pri molitvi, če se le trudimo, da bi bili zbrani, kolikor moremo. Pomembna je poleg ljubezni do Boga tudi ljubezen do Cerkve na Slovenskem, skrb, da bi imela vedno dovolj dobrih duhovnih poklicev. V izreku: Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol! sicer ni vsa resnica, saj smo vsi odgovorni za to, kakšna bo Cerkev na Slovenskem v prihodnjih letih in desetletjih. Vendar: duhovniki, redovniki in redovnice imamo še vedno zelo velik vpliv, pozitiven ali negativen. Bog povrni vsem, ki z molitvijo in žrtvijo delujete za dobre duhovne poklice in njihovo stanovitnost.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje

Po puščavi se je pomikala karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer. Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker drugače ste izgubljeni!"

Boga ni mogoče iskati tam, kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih lažnih bogov – prividov.

Poslušati je treba tistega, ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.

"V grešnih strasteh živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja," je zapisal sv. Avguštin.

Na Kitajskem je veliko nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil zadovoljen, zato se ni dal krstiti.

Grešno življenje je velika ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi morali spremeniti svoje življenje.

Če človek s svojim življenjem nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker je zahtevna.

Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro zaradi druge sestre zadaviti prvo."

Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež, sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov nauk ni od Boga."

Grešno življenje je ovira za sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.

Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino, je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.

Neko noč je ob prižgani luči ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši sužnosti grehu.

Potrebnih je bilo še več Božjih posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi en sam smrtni greh!"

Leta 1938, ko mu je bilo 25 let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.

Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga. Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se je rešil grehov, je našel Boga:

"A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...

Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.

Ah, vedel sem, da moraš nekje biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...

Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...

In tedaj sem šel – in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:

Resurrexi ...

Da, jaz sem bil mrtev in spet sem oživel."

zbral p. Anton

Znamenja v Medžugorju 4.

Tudi gospa Zofija Rakušček, voditeljica omenjenega romanja, čeprav danes že blizu devetdesetih let, se še vedno dobro spominja čudežnega prizora in ga dopolni: »Sonca so se občasno, v daljših enakomernih časovnih presledkih premikala navzdol, proti zemeljskemu obzorju. Zdelo se je, kakor da iz enega sonca izhaja drugo in za njim so se zvrstila ostala vse do zemlje, kakor da povezujejo nebo z zemljo.

Prizor je tudi mene presenetil. O primerjavi sončne verige z rožnim vencem bi ne mogla nič določenega povedati. Morda sem že ob videnju spoznala, da so se sonca premikala podobno, kakor molek med molitvijo rožnega venca drsi med prsti, ko molivec niza jagode – eno za drugo«.

V navedenem videnju je ravno med molitvijo desetke »ki je tebe devica v nebesih kronal« dal Jezus po Kraljici rožnega venca in Kraljici miru v mesecu rožnega venca simbolno mogočno znamenje romarjem in po njih ljudem dobre volje, ki spodbuja k tej preprosti, a lepi in učinkoviti molitvi. Ta more vzpostavljati mir med ljudmi in celo preprečevati vojne.

Da, tudi vojno morijo in silovito nasilje, ki je kmalu zatem izbruhnilo v krajih in deželah, skozi katere so potovali omenjeni romarji, bi mogla preprečiti množična, vztrajna molitev rožnega venca.

Kako prepričljivo lepa in veljavna v vseh časih človeštva je ta simbolična molitev. Namenjena je bila vsem ljudem, tudi za čas, v katerem živimo. Pred znamenji ne smemo zapirati src. Vzeti jih je treba resno, o njih premišljevati in moliti, da se, če je Božja volja, razkrije njihov pomen. Povezujmo jih z življenjem, dogajanjem in časom, v katerem živimo.

Jože Dragar

Znamenja v Medžugorju 3.

Prav je, da omenimo tudi čudežno doživetje slovenskih romarjev, ki so se leta 1990 iz Medžugorja vračali domov. Skoraj pozabljeno je to pomenljivo videnje. Dano je bilo videti prelep prizor s soncem, ki je tudi simboličnega pomena in se ga romarica Sonja Samec iz Domžal še danes dobro spominja. Več kot tridesetkrat je že romala v Medžugorje in vsakič si je v zvezek spominov poleg datuma, zabeležila nekaj opomb in priložila kakšno podobico. Zato je mogla podrobno opisati videnje in je pripovedovala:

»Na god svete Terezije Avilske, petnajstega oktobra leta 1990, smo bili na poti iz Medžugorja domov, nedaleč od Karlovca, deležni posebne milosti. Romanje je vodila pobožna gospa Zofija Rakušček, dobra in zvesta poznavalka milostnega kraja, saj ga je pogosto že od začetka Marijinih prikazovanj obiskovala. Z mano sta bili tudi moji sestri Nuška in Magda.

Lep dan je bil, brez oblakov. Sedela sem pri oknu avtobusa in med skupno molitvijo rožnega venca zagledala presenetljiv, nepozaben prizor. Sonce je bilo še visoko na nebu in je s popoldanskim sijem, okrog četrte ure je bilo, močno žarelo. Spuščalo se je navzdol do zemeljskega obzorja kot nekakšna veriga sonc. Dotikala so se eno drugega in so vsa enako močno svetila kakor pravo sonce. Bila so tesno povezana, drugo ob drugem, kakor členki verige. Presunjena sem opazovala ta veličastni prizor, v katerega sem se tako zamaknila, da še sestre, ki je sedela poleg mene, nisem mogla opozoriti nanj. Najprej sem mislila, da le jaz vidim to, a ko smo zmolili zadnji del rožnega venca do konca, nas je voditeljica romanja opozorila in dejala: »Zdaj bomo pa vsi izstopili, da si ogledamo ta čudežni prizor!« Ta je še vedno trajal. Izstopili smo in strmeli.

Vsi romarji smo bili vzhičeni od prizora, ki smo ga videli. Ne morem reči, koliko časa smo opazovali. Čudila sem se, da lahko gledam sonce brez sončnih očal, a sem videla, da tudi drugi gledajo vanj brez zaščite. Čeprav smo več minut zrli v močno svetlobo, se nam oči niso solzile in vid je ostal neprizadet. Bogu hvaležni za čudovito doživetje, smo v molitvi nadaljevali pot domov.

Pogosto sem razmišljala o tem dogodku in ga povezovala s fatimskim sončnim čudežem. V mislih sem podoživljala podobo sončne verige in po dolgem premišljevanju se mi je utrnilo spoznanje, da nam je Božja Mati na čudežen, a jasen in preprost način v mesecu rožnega venca dala spoznati velikanski pomen molitve rožnega venca. Sonca, nanizana druga za drugim, so vendar predstavljala jagode rožnega venca in nas spodbujala k tej mogočni molitvi, ki more spreobračati srca ljudi in jih spreminjati, vanje vnašati mir in po Marijinem zagotovilu, celo preprečevati vojne.«

Znamenja v Medžugorju 2.

Družina Iča in Željke Šega iz Medžugorja je pripovedovala, da je pred leti dolgo časa opazovala sončno dogajanje, ki so ga prvi zagledali otroci in poklicali starše. Bilo je opoldne, v največji poletni vročini, a nikogar niso zaskelele oči. Tudi zasolzile se niso, niti poškodovale, čeprav so sončni pojav dolgo časa opazovali.