V teku enega meseca smo
napredovali za 4 zrna, to je dva tisoč rožnih vencev. Bog bolj kot na število,
gleda na kvaliteto, na našo ljubezen. Niti ga preveč ne moti naša raztresenost
pri molitvi, če se le trudimo, da bi bili zbrani, kolikor moremo. Pomembna je
poleg ljubezni do Boga tudi ljubezen do Cerkve na Slovenskem, skrb, da bi imela
vedno dovolj dobrih duhovnih poklicev. V izreku: Po duhovnikih vera gor, po
duhovnikih vera dol! sicer ni vsa resnica, saj smo vsi odgovorni za to, kakšna
bo Cerkev na Slovenskem v prihodnjih letih in desetletjih. Vendar: duhovniki,
redovniki in redovnice imamo še vedno zelo velik vpliv, pozitiven ali
negativen. Bog povrni vsem, ki z molitvijo in žrtvijo delujete za dobre duhovne
poklice in njihovo stanovitnost.
Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
nedelja, 29. marec 2015
sobota, 28. marec 2015
LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje
Po puščavi se je pomikala
karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali
vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi
palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse
skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto
blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih
vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer.
Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil
samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z
zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker
drugače ste izgubljeni!"
Boga ni mogoče iskati tam,
kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi
tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih
lažnih bogov – prividov.
Poslušati je treba tistega,
ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s
strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.
"V grešnih strasteh
živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja,"
je zapisal sv. Avguštin.
Na Kitajskem je veliko
nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij
všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti
so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil
zadovoljen, zato se ni dal krstiti.
Grešno življenje je velika
ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi
morali spremeniti svoje življenje.
Če človek s svojim življenjem
nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker
je zahtevna.
Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril
neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro
zaradi druge sestre zadaviti prvo."
Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi
bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež,
sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih
obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov
nauk ni od Boga."
Grešno življenje je ovira za
sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko
prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.
Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino,
je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil
deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v
Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je
razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.
Neko noč je ob prižgani luči
ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je
občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam
piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem
trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno
je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši
sužnosti grehu.
Potrebnih je bilo še več Božjih
posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma
pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v
katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že
dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji
grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli
tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi
en sam smrtni greh!"
Leta 1938, ko mu je bilo 25
let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski
samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je
zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.
Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz
mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga.
Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se
je rešil grehov, je našel Boga:
"A jaz sem hrepenel po
Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po
brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po
Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...
Moj Bog, Ti veš, kolikokrat
sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara
Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini
Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval,
ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.
Ah, vedel sem, da moraš nekje
biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...
Nekoč pa mi je govoril neki
skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in
očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne
najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem
plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...
In tedaj sem šel – in z
močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do
samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s
pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in
hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred
Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol
najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:
Resurrexi ...
Da, jaz sem bil mrtev in spet
sem oživel."
zbral p. Anton
petek, 27. marec 2015
Znamenja v Medžugorju 4.
Tudi gospa Zofija Rakušček,
voditeljica omenjenega romanja, čeprav danes že blizu devetdesetih let, se še
vedno dobro spominja čudežnega prizora in ga dopolni: »Sonca so se občasno, v
daljših enakomernih časovnih presledkih premikala navzdol, proti zemeljskemu
obzorju. Zdelo se je, kakor da iz enega sonca izhaja drugo in za njim so se
zvrstila ostala vse do zemlje, kakor da povezujejo nebo z zemljo.
Prizor je tudi mene
presenetil. O primerjavi sončne verige z rožnim vencem bi ne mogla nič
določenega povedati. Morda sem že ob videnju spoznala, da so se sonca premikala
podobno, kakor molek med molitvijo rožnega venca drsi med prsti, ko molivec
niza jagode – eno za drugo«.
V navedenem videnju je ravno med
molitvijo desetke »ki je tebe devica v nebesih kronal« dal Jezus po Kraljici
rožnega venca in Kraljici miru v mesecu rožnega venca simbolno mogočno znamenje
romarjem in po njih ljudem dobre volje, ki spodbuja k tej preprosti, a lepi in
učinkoviti molitvi. Ta more vzpostavljati mir med ljudmi in celo preprečevati
vojne.
Da, tudi vojno morijo in
silovito nasilje, ki je kmalu zatem izbruhnilo v krajih in deželah, skozi
katere so potovali omenjeni romarji, bi mogla preprečiti množična, vztrajna
molitev rožnega venca.
Kako prepričljivo lepa in
veljavna v vseh časih človeštva je ta simbolična molitev. Namenjena je bila
vsem ljudem, tudi za čas, v katerem živimo. Pred znamenji ne smemo zapirati
src. Vzeti jih je treba resno, o njih premišljevati in moliti, da se, če je
Božja volja, razkrije njihov pomen. Povezujmo jih z življenjem, dogajanjem in
časom, v katerem živimo.
Jože Dragar
četrtek, 26. marec 2015
Znamenja v Medžugorju 3.
Prav je, da omenimo tudi
čudežno doživetje slovenskih romarjev, ki so se leta 1990 iz Medžugorja vračali
domov. Skoraj pozabljeno je to pomenljivo videnje. Dano je bilo videti prelep
prizor s soncem, ki je tudi simboličnega pomena in se ga romarica Sonja Samec
iz Domžal še danes dobro spominja. Več kot tridesetkrat je že romala v Medžugorje
in vsakič si je v zvezek spominov poleg datuma, zabeležila nekaj opomb in
priložila kakšno podobico. Zato je mogla podrobno opisati videnje in je
pripovedovala:
»Na god svete Terezije
Avilske, petnajstega oktobra leta 1990, smo bili na poti iz Medžugorja domov,
nedaleč od Karlovca, deležni posebne milosti. Romanje je vodila pobožna gospa
Zofija Rakušček, dobra in zvesta poznavalka milostnega kraja, saj ga je pogosto
že od začetka Marijinih prikazovanj obiskovala. Z mano sta bili tudi moji
sestri Nuška in Magda.
Lep dan je bil, brez oblakov.
Sedela sem pri oknu avtobusa in med skupno molitvijo rožnega venca zagledala
presenetljiv, nepozaben prizor. Sonce je bilo še visoko na nebu in je s
popoldanskim sijem, okrog četrte ure je bilo, močno žarelo. Spuščalo se je
navzdol do zemeljskega obzorja kot nekakšna veriga sonc. Dotikala so se eno
drugega in so vsa enako močno svetila kakor pravo sonce. Bila so tesno
povezana, drugo ob drugem, kakor členki verige. Presunjena sem opazovala ta
veličastni prizor, v katerega sem se tako zamaknila, da še sestre, ki je sedela
poleg mene, nisem mogla opozoriti nanj. Najprej sem mislila, da le jaz vidim
to, a ko smo zmolili zadnji del rožnega venca do konca, nas je voditeljica
romanja opozorila in dejala: »Zdaj bomo pa vsi izstopili, da si ogledamo ta
čudežni prizor!« Ta je še vedno trajal. Izstopili smo in strmeli.
Vsi romarji smo bili vzhičeni
od prizora, ki smo ga videli. Ne morem reči, koliko časa smo opazovali. Čudila
sem se, da lahko gledam sonce brez sončnih očal, a sem videla, da tudi drugi
gledajo vanj brez zaščite. Čeprav smo več minut zrli v močno svetlobo, se nam
oči niso solzile in vid je ostal neprizadet. Bogu hvaležni za čudovito
doživetje, smo v molitvi nadaljevali pot domov.
Pogosto sem razmišljala o tem
dogodku in ga povezovala s fatimskim sončnim čudežem. V mislih sem podoživljala
podobo sončne verige in po dolgem premišljevanju se mi je utrnilo spoznanje, da
nam je Božja Mati na čudežen, a jasen in preprost način v mesecu rožnega venca
dala spoznati velikanski pomen molitve rožnega venca. Sonca, nanizana druga za
drugim, so vendar predstavljala jagode rožnega venca in nas spodbujala k tej
mogočni molitvi, ki more spreobračati srca ljudi in jih spreminjati, vanje vnašati
mir in po Marijinem zagotovilu, celo preprečevati vojne.«
sreda, 25. marec 2015
Znamenja v Medžugorju 2.
Družina Iča in Željke Šega iz
Medžugorja je pripovedovala, da je pred leti dolgo časa opazovala sončno
dogajanje, ki so ga prvi zagledali otroci in poklicali starše. Bilo je opoldne,
v največji poletni vročini, a nikogar niso zaskelele oči. Tudi zasolzile se
niso, niti poškodovale, čeprav so sončni pojav dolgo časa opazovali.
Naročite se na:
Objave (Atom)