3/5 Misli sv. Bernarda (12) Ime Jezus

In, če je kdo v nevarnostih drgetal in trepetal, ali mu ni pregnalo strah?

In, če je kdo v dvomih gorel in omahoval, mar mu ni ob klicanju tega jasnega imena hipoma zasvetil plamen gotovosti?

In, če je kdo v težavah zgubljal voljo in pogum, mar mu je ob klicanju tega imena, ki pomaga, zmanjkalo moči?

Nič v taki meri, kakor to ime, ne zaustavi navala jeze, pomiri kipenja napuha, ozdravi rane zavisti, zajezi toka pohotnosti, pogasi ognja strasti, ukroti želje skoposti in odžene vzbujanje vseh nečednosti.

2/5 Misli sv. Bernarda (12) Ime Jezus

Ime Jezus je tudi zdravilo! Je kdo med nami žalosten? Naj vstopi v srce Jezus ter naj od tam pride na ustnice. Ob nastopu tega imena nastane svetloba, razpršijo se oblaki in povrne se jasnina.

Če pade kdo v greh, ali v obupu hiti v zanko smrti – ali ne bo, če zakliče to ime življenja, takoj dobil veselje do življenja?

Kdo bo vpričo tega zveličavnega imena ohranil običajno trdoto srca, brezbrižno otopelost, maščevalnost in zaspanost?

Komu je studenec solza morda usahnil; mar ni ob klicanju Jezusa naglo obilnejši in slajši privrel na dan?

Misli sv. Bernarda (12) Ime Jezus

Kako dragoceno in kako preprosto je ime Jezus! Preprosto, toda zdravilno. Če ne bi bilo preprosto, se ne bi izlilo vame; če ne bi bilo zdravilno, me ne bi bilo rešilo.

Jezusovo ime ni le luč, ampak tudi hrana. Mar se ne okrepiš tolikokrat, kolikokrat nanj misliš? Kaj tako nasiti dušo kakor premišljevanje? Kaj tako poživlja izčrpane čute, krepi moči in poživlja dobre in častne navade ter podpira čista nagnjenja? Vsaka dušna hrana je pusta, če ni zalita s tem oljem, je tudi brez okusa, če je ne začini ta sol. Če kdo piše, mi ne ugaja, če ne berem tam Jezusovega imena. Če kdo razpravlja ali razlaga, mi ne ugaja, če ni tam omenjeno Jezusovo ime. Jezus je med v ustih, spev v ušesu, v srcu pa vesela pesem.

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (4) Bernard preizkušen v trpljenju

Nobenemu svetniku ni prihranjen križ. Tudi Bernardu ni bil. Saj ne more biti drugače, odkar nas je Gospod Jezus odrešil s križem in nas povabil: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).

Bernard je kot opat na čelu dvanajstih menihov leta 1115 odšel ustanavljat nov samostan tako rekoč iz nič. Vsega jim je manjkalo. Niso imeli ne hrane ne stanovanja ne poljskega orodja. Vse to so hodili prosit kmete v sosednjih vaseh. Včasih se je zgodilo, da so za hrano imeli le želod. Delo s krčenjem gozdov, na polju, pri živini in pri gradnji novega samostana je bilo težko. Bernard je trpel in potrpežljivo vztrajal. Od slabosti je pogosto bruhal in je bil večkrat priklenjen na posteljo.

Najprej so menihi stanovali v bornih lesenih kočah. Ko je bil samostan zgrajen, si je Bernard izbral najmanjšo in silno skromno celico pod stopniščem. V celici, ki je imela zelo malo svetlobe, je mogel sedeti ali stati samo sklonjen. V postu je pretiraval in se še drugače zatajeval. Zato je kmalu telesno tako opešal, da so drugi opati sklenili, naj se leto dni zdravi. Zato so ga odvezali od vseh njegovih dolžnosti. Tudi bolezen je izrabil za pisanje in napisal najdaljši in samostojen spis o Mariji »Hvalnice Devici Mariji«.

Posebno trpljenje je opatu iz Clairvauxa [izg. Klervója] povzročal popoln poraz druge križarske vojne 1146. Povod zanjo sta dala nov prodor islama in zavzetje Edese 1144. Napredovanje Saracenov in padec Edese je pomenil nevarnost za krščansko Evropo. Zato je papež Evgen III. pozval francoskega kralja Ludvika VII. na križarsko vojno proti Saracenom. Bernarda je povabil, naj navduši čim več mož, da odidejo v boj. Ta je z velikim uspehom pozival na sveto vojno. Njegovo oznanjevanje so spremljali številni čudeži. Pridigal je po Franciji in Nemčiji ter delil križarske križe velikim množicam. Nato je v pismih pozival Anglijo, Dansko, Bavarsko, Češko, Slovaško, Poljsko, Španijo in Italijo, naj pošljejo svoje čete. Tako je zbral vso zahodno Evropo. Tudi grški kralj Manuel se je pridružil. Velikanska vojska je prodirala ob Donavi proti Palestini.

Vendar so križarji doživljali same poraze. Mnogi so v boju padli, številni so pomrli zaradi bolezni. V vojski ni bilo reda ne enotnega vodstva. Mnogi niso bili izurjeni vojaki, veliko jih je na vojaški podvig gledalo kot na pustolovščino.

Bernarda je nesrečni konec silno bolel. Zmerjali so ga kot povzročitelja nesreče. Doživljal je najhujše čase. Nekaj časa se je pogreznil v molk. Spoznal je, da so bili človeški grehi krivi velikega poraza. Papežu Evgenu III. je po enem letu pisal: »Ali sem pri tem delu ravnal lahkomiselno ali predrzno? Ne, s popolnim zaupanjem sem poslušal tvoj ukaz, ali še bolje, Božje ukaze. V stiski človek ne ve več, kar je vedel v sreči. Mojzes je obljubil Hebrejcem, da jih bo popeljal v deželo Kanaan. Šli so za njim in vendar niso videli obljubljene dežele. Ali je to zdaj predrznost njihovega voditelja, če so bili ogoljufani v pričakovanju? Mojzes je delal vse na Božji ukaz in Gospod je potrjeval s čudeži delo svojega poslanca. Toda zaradi svojih grehov so pomrli v puščavi. In križarji? Vprašajte njih same! Kako bi mogli priti na cilj, ko so se neprestano ozirali nazaj! … Potemtakem ni čudno, če so morali križarji za svojo sprijenost in hudobijo pretrpeti enako kazen. V obeh primerih je Božja obljuba nedotaknjena; kajti Božja obljuba ne odpravi pravičnosti … Malo me skrbi to, če me sodijo tisti, ki imajo dobro za zlo in zlo za dobro … Ljubše mi je, da ljudje godrnjajo nad mano kakor nad Bogom. Rad prenašam obrekovanje in zasramovanje, če je naperjeno samo proti meni in ne proti Bogu.«

Bernardu je poseganje v tedanje cerkvene in politične razmere povzročalo hudo trpljenje. Kot mlad fant se je odločil za samostansko življenje, da bi v njem v odmaknjenosti od hrupnega sveta služil samo Bogu. Cerkveni in svetni ljudje pa so se vedno znova obračali nanj. Kartuzijanom je pisal: »Imejte usmiljenje z menoj, ko ste tako srečni, da v neranljivem zavetju, daleč od hrupa svetnega življenja, služite Bogu. Kako nesrečen sem jaz, zmeraj obsojen, da opravljam posvetne posle! Sam sebi se zdim kakor ptiček brez perja, ki je skoraj vedno zunaj gnezda izpostavljen viharjem in nevihtam.«

Pretresljiva je njegova tožba: »Moje življenje je nekaj pošastnega. Moja vest je zmeraj nemirna. Samemu sebi se zdim kakor himera: nisem ne duhovnik ne laik. Nosim meniško obleko, ne živim pa kakor menih.«

Iz Italije je »v solzah« pisal svojim sobratom v Clairvaux: »Zelo trpim zaradi ločitve od vas in bom potolažen šele, ko bom spet med vami.« Papežu Evgenu III. je potožil svoje bolečine: »Ah, ljudje govore, da sem jaz papež in ne ti. Od vseh strani me nadlegujejo in nalagajo opravke, da se ne vidim iz dela. Moje zdravje je pa vsak dan slabše in moči mi čedalje bolj pešajo … Zlomljen sem. Imam tehten razlog, da ne bi več hodil po svetu, kot sem bil vajen. Teh malo dni, ki so mi še namenjeni v življenju, hočem prebiti v molku, zbranosti in pripravljenosti na svoj konec … Moje življenje odteka po kapljicah.«

Malo pred smrtjo je moral opat Bernard zopet oditi iz ljubljenega Clairvauxa, da je posegel v bojni hrup sveta. Med mestom Metz in lotarinškimi plemiči se je vnela krvava vojna. Trierski nadškof Hillin se je napotil v Clairvaux in naprosil Bernarda, da bi spravil sprte strani. Na smrt bolni opat se je odpravil na dolgo pot, naravnost na bojišče. Vojski sta si stali nasproti na obeh bregovih reke Mosel. Bernard se je pogajal z generali zdaj na enem, zdaj na drugem bregu. V odmorih med pogajanji je veliko molil. Dosegel je, da je prišlo do sestanka na moselskem otoku, kjer so podpisali mirovno pogodbo, ki je bila zadnje Bernardovo delo. Uresničilo se je, kakor je zapisal v enem od številnih spisov: »Iz molitve prihaja vsa moč. V molku se potopimo v Očetovo naročje in se hkrati z njegovo večno Besedo spet pokažemo. Počivati v Božji brezdanjosti pomeni zdravilo za zmede sveta. Božji mir pomiri vse.«

Kako je mogel sv. Bernard, ki je bil telesno slaboten in bolehen, v svojem življenju napraviti toliko čudovitih del? Sam je pojasnil: »Jaz, ki živim v Kristusu, sem prejel od Gospoda, da zajemam življenje in Duha v globinah svete Besede.«

Duhovne prireditve v Stični v letu 2015

FEBRUAR

6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitve za duše v vicah

20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini

26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAREC

6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitev za duše v vicah

20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS

20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci

26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL

12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki

17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci

19. ob 14.30 molitev za duše v vicah

24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki

24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v letu 2015

Fatimska pobožnost bivati v baziliki v Stični z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v sredo 13. maja, v petek 12. junija, v ponedeljek 13. julija, v četrtek 13. avgusta, v nedeljo 13. septembra in v torek 13. oktobra.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

FEBRUAR

6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid

13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci

15. ob 14.30 molitve za duše v vicah

20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini

26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki

27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

ODMEVI 3.

Ko me je skušal hudi duh, tako da je uporabil moje čute oziroma čustva, sem se zatekla k nadangelu Mihaelu, naj mi pomaga v boju. Pomagal mi je. Priporočila sem mu tudi druge, ki jih skuša hudi duh.

Kati

ODMEVI 2.

Najprej se Vam zahvalim za podarjeno knjižico o Janezu Pavlu II. Res je dobra. Prosim pa, da mi tudi naslednje leto pošiljate naše glasilo, ki ga z velikim veseljem vsega preberem in ga ponavadi dam naprej. Pišete tudi o stvareh, o katerih se v Cerkvi ne govori ravno dosti (npr. evharistični čudež v Argentini). In ravno te stvari nas laike (lahko) zelo bližajo k Bogu.

Magdalena

ODMEVI 1.

Hvala vam za glasilo Bernardove družine V MATERINI ŠOLI. Vsako številko z veseljem pričakujem. Potem pa berem in premišljujem od začetka do konca, drugi dan pa zopet od začetka. Srečna sem, da imam po tem glasilu stike s Stično. Če pa je mogoče, da pridem tja, sem pa najbolj srečen človek na svetu. Zahvaljujem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ker dajeta toliko milosti v življenju. Zahvaljujem se Bogu za letošnje duhovne vaje v Lurdu, ker to so bila nebesa na zemlji. Gospe Vesni pa lepa hvala, da je tako lepo opisala potek doživetja v Lurdu. Hvala za vas vse romarje, saj smo bili kot ena družina.

Minka

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O duhovniku, ki je molil za mrtve

Če je res, da te duše ne morejo ničesar več storiti iz lastne moči, moremo kljub temu vedno znova ugotoviti, da po čudežnem in razveseljivem daru vsemogočnega Boga sodelujejo s tistimi, ki se zanje trudijo ter se jim na kakšen način izkažejo hvaležne, kot se je pred mnogimi leti zgodilo nekemu menihu, ki je živel pobožno. To smo zvedeli iz zanesljivih virov starejših in vemo, da je to tudi pisno overjeno v pričevanje poznejšim rodovom.

V provinci, ki se imenuje “Nemčija onkraj Rena” ali navadno “Saška”, je stal samostan klunijevcev [benediktincev], ki je bil zgrajen znotraj zidov Paderborna in so ga imenovali po apostolih Petru in Pavlu. V starih časih, ko je bil red klunijevcev še živ, je v njem živel neki menih Amo. Ker je opravljal službo priorja, je skrbel, da je krasil svojo službo s svetniškimi navadami, kot se spodobi za duhovnega služabnika. Pogosto je obhajal sveto mašo v majhni kapeli, posvečeni sv. Aleksiju, ki jo je od samostanskega oratorija ločilo pokopališče. Zato je moral hoditi tja skozi to božjo njivo in je medtem pobožno molil za verne duše. In ker je premišljeval, da bo na koncu življenja postal prah, je pomislil na nemoč tistih, ki so že postali prah, in prosil v molitvi, da bi bile njihove kazni omiljene.

Nekega dne, ko je šel nazaj od maše preko pokopališča, je molitve za pokojne končal z vzklikom: “Naj počivajo v miru!” Razločno je slišal, kako mu je velika množica odgovorila: “Amen, amen!” Ko je to slišal, se je zelo prestrašil. Medtem ko je premišljeval, da so to duše, za katere je molil, se je čudil in bal, ker so stale tako tesno ob njem. Potem je nadaljeval še z večjim navdušenjem s to dobro navado, ki jo je imel do tedaj, saj je spoznal iz nenavadnega čudeža, da ugaja Bogu njegovo pobožno služenje in da je za verne duše osrečujoče ter nadvse koristno. Sveta in zveličavna je misel moliti za rajne, da bi bili rešeni svojih grehov!

S Teboj, o Jezušček iz raja

Čarobna noč, noč ti božična,

lepot ti vseh noči kraljična;

glej, Dete 'z raja k nam prihaja,

roko rešenja nam podaja.

O pridi, Ljubljeni, Premili,

nam duše z milostjo mazili;

dobrotno grehe nam odpusti,

nikdar nas, rev, več ne zapusti.

Z dobroto srca nam obsevaj,

v ljubezni, Dete, nas ogrevaj;

s Teboj, o Jezušček iz raja,

naj noč božična večno traja.

Ponižnih src se Ti 'zročimo,

v ljubezni Tebi posvetimo;

do konca z nami Ti ostani,

z nebeškim kruhom nas vse hrani.

Ivan Rajk

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 2. del

Jezus ob koncu svojega zemeljskega poslanstva prizna, da je kralj, a ne od tega sveta. Njegovo poslanstvo je služenje in darovanje. Svoje življenje je daroval za vse nas in nas s svojo krvjo posvetil in včlanil v Očetovo kraljestvo. Sedaj nam on sam daje moč, da bi se to kraljestvo v nas razraslo in utrdilo. Tudi mi smo poklicani, da kraljujemo z ljubeznijo. Ta naj bi bila tista moč, ki nas bo vodila v vsem delovanju in mišljenju. Z odpuščanjem bomo zmagovali, a le če bo on v nas.

Dvainsedemdeset učencev je razposlal in jim naročil, naj oznanjajo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Omenjene besede nam sporočajo, da je premalo, če samo želiš, da bi prišlo Božje kraljestvo. Treba je biti pripravljen in vstopiti. Potrebno je spreobrnjenje, da ga lahko sploh začutimo, da prihaja. Samo čisto srce je sposobno začutiti, da je Božje kraljestvo blizu. Učenci so klicali k spreobrnjenju. To velja tudi za nas. Vsak izmed nas se mora spreobrniti, da bo začutil, da je Božje kraljestvo res že blizu, da je med nami. Spreobrnjenje nam pomaga v sebi odkriti in poživiti čut za Božje. Ko se človeku zgodi spreobrnjenje, se mu odpre poseben pogled na Boga. Bog se človeku lahko približa in lahko ga začuti v srcu.

Božjemu kraljestvu se je treba odpreti. Ni dovolj, da bi samo suho prosil, naj se to utrdi v človeku. Potrebno je odpreti vrata srca na stežaj in pripraviti notranjost. Božje kraljevanje se v človeku lahko zgodi, če mu človek pomaga rasti. No, ne more ga sam večati ali pomnoževati. Lahko pa se potrudi, da mu ne postavlja ovir v rasti. Ko se v človeku utrjuje nebeško kraljestvo, Bog vedno globlje vstopa v človekovo življenje. Postaja dejaven, zato človeka varuje pred hudim. Usmerja ga na pot kreposti. Rast Božjega kraljestva v duši je upodabljanje Jezusa v življenju.

Tudi v svetnem pomenu kraljestva je tako. Kraljevi podaniki kralju plačujejo davek, ta pa jim zagotavlja mirno in varno življenje. Pomaga jim k blagostanju, jih vzgaja in pomaga pri vzgoji njihovih otrok. Ustanavlja šole in podpira umetnost, dá, pomaga dvigati kulturo svojega ljudstva.

Jezus nam v pojmu nebeškega kraljestva ponuja nekaj podobnega, a na duhovnem področju. Vse, ki se odpró Jezusovemu kraljevanju, varuje vsega zlega. Uči jih in jim pomaga, da duhovno rastejo. Vedno bolj jim odpira razum za dojemanje Božjih resničnosti. Pomaga jim živeti varno, da ne bi kdo padel v zanke hudobnega duha, kar bi lahko imelo posledice za človekovo večnost.

p. Branko Petauer