Skrivnost so ohranili zase

V juliju je nebeška Gospa ob koncu razodetja treh delov fatimske skrivnosti deklicama naročila: »Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko povesta.«

Otroci so skrbno razlikovali med molkom, ki so si ga sami naložili, in molkom, ki jim ga je zapovedala fatimska Gospa. Nikoli se nikomur ni posrečilo, da bi od njih izvedel vsebino skrivnosti. To se je pokazalo pri vseh zaslišanjih. Tudi najtežjo preizkušnjo pri županu so odlično prestali.

Marija Rapozo je 27. oktobra 1917 pisala prijateljici:

»Fantek je name včeraj napravil najboljši vtis. Ima bister pogled, zelo vesel obraz in je zmeraj pri volji. Skrivnost hranijo vsi trije z isto vztrajnostjo. Osebe, ki so šle z menoj, so fantku ponujale vse, česar so se spomnile. Odklonil je vse in končno zelo navdušeno dejal: 'Tudi če bi mi dali ves svet, ne povem.'«

Jacinta je pred odhodom v bolnico v Lizbono, kjer je končno umrla, naročila Luciji:

»Nikoli nikomur ne povej skrivnosti, četudi bi te ubili.«

p. Anton

Frančišek je bil zelo pogumen

Lucija je v četrtem Spominu o Frančišku zapisala:

»V ječi je bil zelo pogumen in je skušal opogumiti Jacinto, kadar se ji je najbolj tožilo po domačih.

Ko smo v ječi molili rožni venec, je videl zapornika, ki je klečal s čepico na glavi. Približal se mu je in rekel:

'Če hočete moliti, morate sneti čepico.'

Ubogi človek mu je brez omahovanja izročil čepico, on pa jo je položil na klop.

Ko so zasliševali Jacinto, mi je popolnoma miren in vesel rekel:

'Če nas bodo usmrtili, kot pravijo, bomo kmalu v nebesih. To je vendar čudovito! Nič drugega me ne zanima.'

Malo je pomolčal in dodal:

'Bog daj, da se Jacinta ne bo ustrašila. Zmolil bom zdravamarijo zanjo.' Brez obotavljanja je snel pokrivalo in začel moliti. Ko ga je paznik videl, da moli, je vprašal:

„Kaj praviš, ti tam?“

'Molim zdravamarijo, da Jacinte ne bo strah.'

Paznik je prezirljivo zamahnil z roko in ga pustil pri miru.«

Ko je upravitelj 13. avgusta pastirčke zaprl v ječo, so opazili, da je ura že čez poldne in ne bodo mogli iti v Irijsko globel. Frančišek je dejal:

»Morda se nam bo naša Gospa tukaj prikazala.«

Naslednjega dne je bil zelo žalosten in je skoraj jokaje vzkliknil:

»Naša Gospa je morda postala žalostna, ker nismo šli v Covo da Iria, in se nam ne bo več prikazala. Jaz pa sem se tako veselil, da jo bom spet videl!«

Svojo sestrico Jacinto, ki se ji je tožilo po materi in družini, je tolažil in opogumljal:

»Tudi če ne bomo nikoli več videli matere, moramo potrpeti. Storimo to za spreobrnjenje grešnikov. Najhuje bi bilo, če se naša Gospa ne bi več prikazala. To me bolj boli, vendar tudi to darujem za grešnike.«

Na Lucijo se je obrnil z vprašanjem:

»Povej, se naša Gospa ne bo več vrnila, da bi se nam prikazala?«

'Ne vem. Mislim, da se bo.'

»Tako si jo želim videti!«

Prikazanje naše Gospe 19. avgusta je Frančiška napolnilo z dvojnim veseljem. Pozneje je rekel svoji sestrični:

»Res se ni prikazala 13. v mesecu, da ji ne bi bilo treba v hišo gospoda župana. Morda zato, ker je tako zloben!«

Kaj je Jacinto najbolj bolelo?

V prvem Spominu je Lucija zapisala o trpljenju v zaporu:

»Jacinto je najbolj bolelo, da so nas zapustili tudi starši. S čisto objokanim obrazom je rekla:

'Ne tvoji ne moji starši nas niso prišli obiskat. Ne brigajo se več za nas.'

'Ne jokaj!' ji reče Frančišek. 'Darujmo Jezusu za grešnike!'

In vzdignil je oči in ročice proti nebu in se daroval: 'O moj Jezus, to je iz ljubezni do Tebe in za spreobrnjenje grešnikov.' Jacinta je dodala: 'Prav tako je za svetega očeta in za spravo za grehe proti brezmadežnemu Marijinemu Srcu.'«

Pastirčke so hoteli na razne načine prestrašiti. Za nekaj časa so jih ločili v različne celice.

Nujno obvestilo

Zaradi prazničnega mostu za 1. november bo oktobrsko srečanje častilcev JMS v Stični jutri 24. oktobra ob 20.00 in ne zadnji petek 31. oktobra. Vsi lepo vabljeni in povejte prosim še drugim. 

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - NOVEMBER

6. – 9. p. Vital Vider, zakonci z otroki

7. ob 20 v cerkvi vigilija za mlade

7. – 9. p. Maksimilijan File, birmanci

9. ob 14.30 Bernardova družina v Opatovi kapeli

15. – 16. Skupnost Emanuel

16. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

21. – 23. p. Maksimilijan File, dijaki Jegličevega dijaškega doma

21. – 23. mladi iz župnije sv. Nikolaja, Ljubljana

28. ob 20.00 Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli

28. – 30. p. Andraž Arko, filmski maraton

Hoteli so nas cvreti na olju

Peljali so nas v ječo in nam grozili, da bomo ostali tam, če ne povemo skrivnosti. Vrnili smo se na upravo. Ker nismo razodeli skrivnosti, so nam obljubili, da nas bodo cvrli na olju.

Gospod upravitelj je ukazal, da nas odpeljejo, in naročil nekemu moškemu, naj pripravi kotel z vrelim oljem.

Potem je poklical Jacinto rekoč, da bodo najprej žgali njo. Šla je takoj, ne da bi se poslovila. Zasliševali so jo in zaprli v neko izbo.

Za njo so poklicali Frančiška. Rekli so mu, da so Jacinto že sežgali in da bo njega doletelo isto, če ne pove skrivnosti.

Zaslišali so ga in poslali v isto izbo. Potem sem bila jaz na vrsti. Rekli so, da so bratranca že sežgali in da bodo z menoj storili isto, če ne razodenem skrivnosti.

Čeprav sem jim verjela, se nisem bala. Poslali so me k bratrancema in nekdo je rekel, da bomo kmalu sežgani vsi trije.

Peljali so nas v upraviteljevo hišo, in tam smo ostali tisto noč v isti izbi. Tretji dan je bilo skoraj isto: zasliševanje dopoldne in popoldne. Veliko obljub in groženj (…)

Potem nam je gospod upravitelj ukazal, naj gremo na voz, in nas je pustil v župnišču na verandi.«

Upravitelj je vrnil fatimske pastirčke

Otroci so se vrnili domov 15. avgusta 1917, na praznik Marijinega vnebovzetja. Pripeljal jih je upravitelj in jih pustil na verandi v župnišču. Starši in drugi ljudje so se srečali z njimi, ko so šli od maše. Upravitelj je trdil, da so otroci in drugi ljudje videli izredne stvari, ker imajo neko bolezen. Manuel Marto je pripomnil: »Potem je pa veliko ljudi bolnih.«

Ko so 15. avgusta ljudje šli od maše in so zvedeli, da je upravitelj vrnil otroke, so zoper njega in celo zoper župnika hudo kričali, a upravitelj je hitro izginil. Manuel Marto pa je ljudi miril, da tega ni zakrivil ne gospod župnik ne gospod upravitelj, ampak je bila pri vsem tem Božja roka.

Zadeva z ugrabitvijo otrok je legla upravitelju na dušo in je pozneje izjavil, da se ne bi več vtaknil v podobno zadevo. Neki ženski je poleti 1920 celo ustno dovolil, da je smela postaviti Marijin kip v kapelo, ki so jo postavili v Irijski globeli.

Glasilo Voz de Fatima (Glas Fatime) je 13. septembra 1955 poročal:

»V Lizboni je 27. 6. 1955, star 71 let, umrl g. Artur de Oliveira Santos, ki je bil v času prikazovanj upravitelj V. N. de Ourém in je – po človeško govorjeno – igral zelo pomembno vlogo v razvoju dogodkov.

Nepristranska zgodovina bo sodila njegovo ravnanje. Sam je vselej odklonil, da bi se branil, in molčečnost, katere se je do zadnjega držal, ni bila ena njegovih najmanj čudnih dejanj.

Ni znano, da bi se bil očitno spravil z Bogom in od njega po duhovnikovih rokah prejel odpuščanje. Vseeno priporočamo njegovo dušo Očetu usmiljenja v želji, da v drugem življenju najde mir, ki ga v tem življenju večinoma ni užival.«