Tretje prikazanje Matere Marije 13. julija 1917

V oktobru bom napravila čudež

Dne 13. julija 1917 je bil petek, dan najpomembnejšega in po vsebini sporočila najbogatejšega Marijinega prikazanja. Nabrala se je precejšnja množica, po pričevanju domačega župnika štiri do pet tisoč ljudi. V Lucijini notranjosti se je zgodil nenaden preobrat, ki ga v drugem Spominu takole opisuje:

»Naslednji dan, ko se je bližala ura, ko bi morala iti na srečanje, sem se nenadoma čutila prisiljeno, da grem. Gnala me je neka čudna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Šla sem po poti mimo stričeve in tetine hiše, da bi videla, ali je Jacinta še tam. Našla sem jo v sobi, kjer je z bratcem Frančiškom na kolenih jokala pri postelji.

'Ne bosta šla tja?' sem ju vprašala.

'Brez tebe si ne upava iti. Pojdi z nama!'

'Da, grem!' sem jima odgovorila.

Potem smo veseli skupaj odšli.

Množica ljudi nas je čakala na poti in le s težavo smo končno prišli tja. Ta dan nam je presveta Devica razodela skrivnost.«

Lucija je prinesla košarico rož in z njimi pokrila črniko ter s Frančiškom in Jacinto pokleknila in povabila, naj poklekne, kdor more. V rokah je držala svečo, ki jo ji je dala neka ženska, in začela naprej moliti rožni venec. Vsi so klečali in molili. Lucija je nenadoma opozorila: »Tamle že prihaja naša Gospa.«

Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

“Nekaj trenutkov potem, ko smo med številno množico prišli v Irijsko globel do črnike in molili rožni venec, smo videli odsev znane svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.

‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca in da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.’

‘Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.’

‘Prihajajte semkaj še naprej vsak mesec. V oktobru vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, katerega bodo vsi videli, da bodo verjeli.’

Takrat sem ji povedala nekatere prošnje, ki se jih več dobro ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec vse leto, da bi dosegli milosti. In je nadaljevala:

‘Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.’”

Lucija piše, da je Marija to naročila, da bi poživila njeno upadajočo gorečnost. Marijino navodilo je postalo pravilo Lucijinega življenja. Pri prikazanju 13. julija je v Lucijini duši zginila vsa zbeganost in je zopet prišla do miru.

O Jezus, odpusti nam naše grehe

Kakor že angel leta 1916, tako je tudi nebeška Gospa naročala pastirčkom, naj se žrtvujejo za spreobrnjenje grešnikov. Pri prvem prikazanju jih je vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov.

Pri tretjem prikazanju je Devica Marija povabila pastirčke k prostovoljnim žrtvam »za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«.

Fatimska Gospa želi pripeljati človeštvo k temu, da ne bi tako zelo žalilo Boga. Značilno je, da je Marija pastirčkom naročila, naj zadoščujejo »za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«. Doslej je bilo poudarjeno zadoščevanje za grehe, ki žalijo Boga. Vendar tudi grehi zoper Marijino brezmadežno Srce žalijo Boga, prav tako grehi zoper Boga žalijo Marijino brezmadežno Srce.

Pri julijskem prikazanju je Marija pastirčkom razodela trojno skrivnost, o kateri bomo govorili posebej pozneje. V prvem delu skrivnosti jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v drugem delu je poudarjeno češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne, v tretjem pa so pastirčki v podobah videli prihodnje preganjanje Cerkve. Po tem razodetju in nekaj trenutkih molka je Gospa nadaljevala:

“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: ‘O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.’”

Poročanje dveh dnevnikov o fatimskih dogodkih

O prikazovanjih v Fatimi je prvi pisal lizbonski dnevnik O Século, in sicer 23. julija 1917. Avtor se je o njih izražal zasmehljivo. Članek je sklenil z besedami: »Po mojem mnenju gre za preračunano finančno špekulacijo, katere vir leži v zemeljski globini te planote, v kakšnem izvirku mineralne vode, ki jo je v zadnjem času utegnil odkriti kakšen zvit človek, ki hoče s pomočjo vere planoto Aires spremeniti v čudežno letovišče, kakor je stari Lurd« (CP 119).

Katoliški dnevnik O Ouriense je 29. julija 1917 objavil članek Resnično prikazovanje ali domnevna iluzija v Fatimi:

»Ta župnija je preteklega 13. doživela najbolj čudovit in ganljiv prizor, ki ga domišljija more ustvariti. Ali Kraljica angelov res hoče iz te župnije napraviti drugi Lurd? … O, kdo to zasluži! Bogu in Devici Mariji ni nemogoče. Ni bilo mogoče ugotoviti približnega števila ljudi, ki so prišli iz daljave tolikih kilometrov, od ubogega pastirja, preprostega kmeta do tistih izletnikov, ki se veselo vozijo v hitrih avtomobilih, da bi dobili kakšen dokaz za toliko obravnavano prikazovanje naše Gospe trem otrokom te župnije (…) Ljudje so v najčudovitejši tišini zdaj molili, zdaj prosili pa spet jokali. Na koncu je bilo potrebno, da so dobre osebe pograbile otroke in jih spravile v avtomobile, da so jih rešile zmedenih zasliševanj in hudih nevšečnosti, ki bi jih utegnile prizadeti sredi tako velike množice. Odpeljali so jih dva in pol kilometra daleč od cerkve, kjer so jih slikali. Bilo je res čudovito, vendar za zdaj ne rečem nič drugega« (CP 119–120).

Lucija na zagovoru pred okrajnim upraviteljem

Okrajni upravitelj Arturo de Oliveira Santos, ki je bil tudi namestnik okrožnega sodišča, je poslal očetoma fatimskih pastirčkov poziv, naj se oglasita s pastirčki na okrajni upravi v dvanajst kilometrov oddaljeni Vili Novi de Ourém. Ta mož se je posvetil politiki in časnikarstvu ter je izdajal krajevni list, v katerem je nastopal proti monarhiji in veri. Bil je ustanovitelj in predsednik prostozidarske lože v Ourému in upravitelj ali župan občine Ourém.

To je bilo morda 11. avgusta 1917, nekatere priče pa omenjajo drugo polovico julija istega leta. Manuel Pedro Marto ni hotel vzeti s seboj svojih otrok, Frančiška in Jacinte, z izgovorom:

»Ne bosta vzdržala pešačenja do Vile Nove de Ourém, na oslu se pa tudi ne moreta držati, ker nista navajena. Poleg tega nisem dolžan vleči pred sodnijo dva tako majhna otroka, ki še nista odgovorna za svoja dejanja. Sam bom šel in pogledal, kaj hočejo od nas.«

Zato je odšel sam v Vilo Novo de Ourém, Lucijin oče Antonio dos Santos pa je svojo hčerko vzel s seboj z obrazložitvijo:

»Jaz bom svojo vzel s seboj. Naj se brani, kakor hoče. Jaz pri vsem tem ničesar ne razumem. In če laže, je prav, da jo kaznujejo.«

Mati Rosa je očetu naročila:

»Le glej, da se to reši! Naj republikanci dosežejo od deklice priznanje, da laže in da bomo s tem za vedno končali.«

Zjutraj pred odhodom na sodnijo je Lucijin oče Anton pred hišo nekaj časa čakal na Manuela. Lucija je hitro stekla k Jacinti, ki je bila še v postelji, da se poslovi od nje, ker ni vedela, ali se bosta še kdaj videli. Jacinta je jokaje rekla:

»Če te bodo ubili, jim reci, da sva jaz in Frančišek kot ti in da hočeva tudi midva umreti. Takoj grem s Frančiškom k vodnjaku, da bova molila zate.«

Oba očeta sta spremljala Lucijo, ki je z oslice, na kateri je sedela, trikrat padla. Najbolj jo je bolela brezbrižna ravnodušnost njenih staršev, še posebej, ko je videla, da so imeli Frančiškovi in Jacintini starši do svojih otrok popolnoma drugačen odnos. V globini svojega srca pa je čutila in našla svojo tolažbo:

»Toda potrpeti moram! Tako imam pa srečo, da trpim več iz ljubezni do Tebe, moj Bog, in za spreobrnjenje grešnikov.«

Okrajni upravitelj, ki je Lucijo spraševal, jo je hotel z različnimi obljubami in grožnjami prisiliti, da bi mu razkrila skrivnost in obljubila, da ne bo več hodila v Covo da Iria. Ostala je stanovitna. Ko ni mogel ničesar doseči, jo je odslovil in ji zagrozil, da bo vse izvlekel iz nje, tudi če jo bo treba zato ubiti. Strogo je pokaral Frančiškovega in Jacintinega očeta, ker ni izpolnil ukaza, in je vse odpustil domov.

Ko so se zvečer vrnili, je Lucija takoj stekla k vodnjaku. Tam sta bila oba na kolenih, sklonjena čez rob vodnjaka. Z rokami sta si podpirala glavici in jokala. Tako sta ves dan jokala in molila. Ko sta zagledala Lucijo, sta bila presenečena.

»Si še živa? Tvoja sestra je prišla po vodo in je rekla, da so te ubili. Jokala sva in mnogo molila zate.«

p. Anton

Pomen posvetitve Mariji

Božje kraljestvo, ki ga lahko primerjamo z mnogimi resničnostmi našega sveta, je popolnoma uresničeno v Marijinem svetem in brezmadežnem Srcu: je popolnoma skladno z Božjo ljubeznijo, je popolnost Božjega kraljestva. 

Če Božje kraljestvo primerjamo z zakladom: ni (razen Jezusovega) bolj dragocenega zaklada od zaklada Marijinega Srca, človek ga odkrije kot Božji dar. 

Če ga primerjamo z biserom, ki ga človek išče, je Marija čudo vseh čudes, ki lahko usmerja naše življenje. Ko najdemo in odkrijemo Marijo kot največje izmed Božjih čudes, takrat najdemo Jezusa samega. V obeh primerih damo Bogu vse: to je pomen posvetitve Mariji.

benediktinski pater Guy Frenod

Čudodelna svetinja za patra jezuita

Ko sem si kupil avtomobil, mi je nekdo podaril dve čudodelni svetinji. Ne da bi jima pripisoval veliko pomembnost, sem ju položil na poličko v avtomobilu.

Dve leti pozneje sem ob prehitevanju na avtocesti, na zelo visokem mostu, imel trčenje in zletel pod most. Avtomobil se je med padcem v globino 32 metrov sedem krat obrnil. Očividci so bili prepričani, da sva oba mrtva.

Po padcu sem vprašal svojega sopotnika: »Je kaj narobe?« »Ne, vse je v redu!«, mi je odgovoril. Kako sva bila ganjena, ko sva opazila, da je imel vsak od naju na kolenih eno od dveh čudodelnih svetinj! Marija, naju je varovala v smrtni nevarnosti.

pater jezuit, misijonar, v: Frá Albert Pfleger, Fioretti della Vergine Maria, 82-83

Predvečer srečanja mladih, v petek, 19. septembra

Stiški menihi in društvo SKAM vabimo, da na predvečer srečanja mladih, v petek, 19. septembra, skupaj z nami preživiš večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana.

Pričeli bomo ob 20.30 v stiški baziliki. Nato bo molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Po končanem skupnem delu bo v baziliki, skupaj z menihi, do jutra, molitveno bdenje pred Najsvetejšim.

Kadarkoli tekom noči se nam lahko sam/a ali s skupino prijateljev pridružiš in tudi ti moliš za veliki dan slovenske mladine.

Ves čas bo tudi priložnost za spoved ali duhovni pogovor.

Več informacij na: www.facebook.com/vigilija.za.mlade

p. Maksimilijan File

Šopek Materi Mariji - Čudež v Lurdu

V Lurdu je duhovnik z monštranco blagoslavljal invalidne otroke. Potem, ko je blagoslovil enega izmed njih in se napotil k naslednjemu, je zaslišal otroka, ki je s pogledom uprtim v Evharistijo dejal: »Nisi me ozdravil, povedal bom tvoji Materi!«

Duhovnik, ki mu je za trenutek zastal dih, se je vrnil k otroku in ga ponovno blagoslovil. Na koncu blagoslova je otrok ozdravel.

Frá Albert Pflerger

Ukrajina - Marijina prošnja za molitev

Ooglašamo se vam iz nemirne Ukrajine. Danes smo prejele obvestilo, da
Marija v Medžugorju prosi vse ljudi, da bi se zedinili v molitvi 3 x Zdrava
Marija vsak dan ob 18.30 uri, da bi tako na njeno priprošnjo preprečili tretjo
svetovno vojno, ki nam grozi. Zavedamo se, da se Cerkev še ni uradno izrekla
glede medžugorskih prikazovanj in da imamo o tem različna mnenja. Kljub temu
pa vas iskreno prosimo, da se pridružite tej molitvi, da bi tako skupaj
izprosili težko zaželeni mir. Prosimo vas tudi, da razširite prošnjo še med
svoje znance. Zaenkrat je nemirno pri nas, v Evropi pa je še vse v redu.
Vendar smo vsi na istem čolnu in molitev nam bo pomagala, da se ne bomo
potopili.
Vsem, ki ste nas doslej spremljali z molitvijo, se prav lepo zahvaljujemo.

Lep pozdrav vsem

Marijine sestre iz Kijeva
s. Jožica

Posvetitev JMS prinaša sadove

Prihajam iz verne družine, šele kasneje ob preizkušnjah sem se zavedla, kako čudovit zaklad, bistveno popotnico v življenju so mi starši podarili, vero. Zato sem jima še posebej hvaležna.

Poročila sem se z ateistom in namesto, da bi ga potegnila z svojim zgledom v krščansko vero, sem tudi sama imela odklon od vere. 

V zakonu, ki je bil samo civilen, se nama je rodila hčerka, ki sem jo krstila na željo mojih staršev in po 22 letih raznih preizkušenj sva se z možem leta 2000 sporazumno razšla. 

Skozi preizkušnje, ki sem jih doživljala, se je začela moja duhovna pot in iskanje. Ko sem postavila Boga na prvo mesto, so se začele stvari spreminjati in postavljati na pravo mesto. 

Duhovna pot me je pripeljalo tudi do Stične in pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca (JMS). S pomočjo duhovne priprave sem se osebno posvetila JMS. 

Začela sem v Stični redno obiskovati zadnje petke v mesecu, kjer se zbiramo posvečeni JMS, kjer molimo rožni venec, darujemo sveto mašo in litanije, vsakokrat obnovimo posvetitev JMS in tako rastemo v ljubezni in veri. 

Vsakega 13. v mesecu, od maja do oktobra, se udeležujem fatimskih pobožnosti v stiški baziliki, kar je pika na i našemu češčenju JMS. 

Sadovi češčenja in posvetitve so, da sem z Božjo pomočjo lahko odpustila sebi in bližnjim, imam prijateljski odnos z bivšim možem, hčerka je pri 27 letih prejela v. birmo, vsak dan obiskujem sveto mašo in molim rožni venec, kar predstavlja čudovito popotnico za vsakdanje življenje. 

JMS sta mi v vsakodnevnih preizkušnjah varno zatočišče. S pomočjo molitve rožnega venca sem veliko stvari prepoznala. 

Molitev ima izjemno moč, posebno kadar prihaja iz ponižnega srca, ki ima urejen odnos z Bogom in drugimi, daje luč mojim odločitvam. 

Ta pobožnost mi je pomagala, da sem vzpostavila drugačen odnos do vsega, začela sem gledati na življenje z Božjimi očmi, da v ljudeh iščem, kar je dobro, in na tem gradim svoj odnos, sem bolj potrpežljiva, sem tudi aktivna v svoji župniji. 

Ko sem se spreminjala, so se tudi ljudje okoli mene začeli spreminjati. Posebej bi izpostavila, kako pomembna je zame molitev rožnega venca, predvsem pred sveto mašo, s tem se umirim in razpoložim, da nisem raztresena pri sveti maši, da slišim Božjo besedo, ki me ta dan nagovarja. 

Na začetku moje duhovne poti sem imela težave z molitvijo, sedaj pa mi je to v veselje, napolnjuje me z radostjo, molim za svojo družino, svoje prijatelje in za različne potrebe. 

JMS me vodita, in ko molim za druge, se dogajajo čudovite stvari in tudi sama prejemam veliko milosti. Trudim se živeti iz posvetitve, predvsem pa voljno nositi svoj križ in ljudi nagovarjati s svojim zgledom. 

Z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi duhovno rastem. Redno obiskujem prve sobote in petke v mesecu, preizkušenj je veliko, toda JMS me vodita skozi vse čeri življenja. 

Amen. 

Čast in hvala JMS!