Misli sv. Bernarda (2)

Spoštovanje Boga je začetek vsake modrosti, spolnjevanje zapovedi pa je dovršitev. Resnično moder je le tisti človek, ki se ogiba hudega in dela dobro. Nihče se ne more varovati slabega, če se ne boji Boga. Če ne spolnimo Božjih zapovedi, ne moremo storiti nič dobrega.

Nočem nenadoma postati najvišji, ampak hočem polagoma napredovati. Kakor Bogu ne ugaja grešnikova nesramnost, tako mu ugaja spokornikova skromnost.

Lepota zdržnosti in vredni sadovi pokore te bodo dvignili iz blata in ti dali upanje, da se boš lotil zahtevnejših stvari.

Strah je začetek modrosti, upanje je njen napredek, dovršitev pa je ljubezen.

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (2)

Jezus nam razodeva Očeta, ki je v nebesih. Kje je to? Nebesa so tam, kjer je popolna urejenost, harmonija in edinost. Nebesa so tam, kjer so Oče, Sin in Sveti Duh v popolni edinosti, kot en sam Bog v treh samostojnih osebah. Jezus v očenašu jasno pove, da je Oče v tej čudoviti blaženosti, ki je lahko do konca uresničena le v duhovnem svetu. Nebesa so preprosto tam, kjer je Bog. In v ta nebesa vabi tudi nas. Še več, ustvaril nas je za nebesa in večno srečo. Bog vse vabi, da bi vsak izmed nas dosegel to blaženo stanje. Jezus nam je zaupal, da gre, da nam prostor pripravi. Velikokrat se sprašujemo, kako bo to? To bo skrivnost do našega osebnega srečanja z Bogom ob smrti. Nebesa so preprosto stanje, kjer bodo uresničena in izpolnjena naša najgloblja hrepenenja. Takrat bomo tako srečni, da si ne bomo želeli ničesar več. Nobena želja nas ne bo več vodila ali vznemirjala, da bi težili za njeno izpolnitvijo. V Bogu so združene vse želje, vse, kar bi človek rad dosegel. To bo polnost bivanja. Ničesar ne bo nikomur manjkalo.

Nebesa so stanje edinosti. Tam bomo doživljali tako edinost med seboj, da ne bomo mogli drug drugemu nič nasprotovati. To ne pomeni, da bomo vsi enaki. Ne! Temveč bomo tako zreli v odnosu z bližnjimi, da nas nobena drugačnost ne bo motila. Še več, vsa drugačnost in pestrost bo usmerjena v eno samo smer. Vsi bomo slavili Boga. V blaženosti bomo tako popolni, da bomo uživali življenje v izobilju. To bo ena sama sreča in en sam praznik. Praznovali bomo v taki edinosti, da bomo popolnoma srečni. Sleherni se bo veselil vsakega in zares bomo bratje in sestre drug drugemu. Očeta bomo doživljali kot izvor življenja. Takrat bomo tudi mi lahko s takim občudovanjem in ljubeznijo izgovarjali Očetovo ime. On bo v nas prebival. Drug v drugem bomo videli Očeta. Bog bo resnično vse v vseh.

V očenašu nam Jezus jasno pove, da nebesa niso samo naše želje, ki bi ostale neuresničene. Nebesa so naša stvarnost. Jezus, naš veliki brat, nam sporoča, da Oče želi nebesa deliti z nami. Svojo srečo in blaženost ne more ohraniti zase, podarja jo nam. To je popoln dar, ne naša zasluga ali človeška iznajdljivost. Vsem, ki nas je ustvaril, je že pripravil prostor v večni sreči, če jo bomo zaslužili. Ustvarjeni smo kot krona vsega stvarstva, a to ni bilo dovolj. Hoče z nami deliti tisto najbolj svoje, svojo blaženost. Po redu stvari nam to ne pripada. Mi smo tudi telesna, materialna bitja. Naša je zemlja, saj smo iz nje vzeti. Ko nam je ustvaril neumrljivo dušo, je naše bivanje razpel med dva svetova. Smo zemeljska in telesna bitja, a del nas sega v duhovni svet, v Božji način življenja. S tem nam je položil v srce hrepenenje po nebesih. To niso nemogoče iluzije ampak resničnost, ki je uresničljiva. Z Božje strani je vse urejeno za naš prehod v nebeško življenje. Vse je odvisno od nas.

Človek ima v svojih rokah ključ od nebeških vrat. V naši oblasti je, ali ga čuvamo in ohranimo kot najbolj dragocen ključek ali pa ga zavržemo in izberemo kaj drugega, kar bi nam več pomenilo. Ključ od nebeških vrat je naše življenje. Če postaja nenehno bližanje Bogu, bo prehod nekaj naravnega. Ko izberemo druga pota, ki nas peljejo stran od Boga, nas tudi Bog z vso ljubeznijo ne more na silo obrniti k sebi, če ga ne maramo. Imamo popolno svobodo.

Bog želi, da se vsi snidemo pri njem. On nikakor ni ustvaril ene skupine ljudi za srečo in druge za trpljenje in pogubo. Vsakemu daje dovolj možnosti, da more doseči večno srečo. Vsakemu tudi pomaga, da bi čim bolj zagotovo dosegel to, za kar je ustvarjen.

Včasih se sliši, zakaj nam je Bog dal toliko svobodo, da lahko delamo, kar hočemo. Ali bi ne bilo bolje, ko bi nas določil za dobro in bi zla sploh ne mogli početi? Da, res bi nas lahko Bog tako ustvaril. Toda taki ne bi bili njemu podobni, ker bi ne imeli popolne svobode. Popolna svoboda daje našim dejanjem pravo vrednost in seveda tudi vso odgovornost. Ker vse storimo z močjo svobodne volje, sami v celoti odgovarjamo za svoja dejanja. Bog nam kliče, naj izberemo življenje, a izbira je vendarle naša. Tudi nebesa so naša. Za njih smo ustvarjeni, a smemo izbirati. Lahko jih tudi ne izberemo. Nihče, ki pride v večno življenje, ne pride tja po sili. Vsak, ki je tja prišel, je prišel zato, ker je želel tja. Lahko je ta želja v njem gorela celo zemeljsko popotovanje. Morda pa se je v njem prebudila in vzplamtela zadnji možni trenutek.

Nebesa ne bodo le plačilo za naša dobra dela. Bodo mnogo več. Nebesa bomo uživali zaradi Božje usmiljenosti. V življenju naredimo res veliko dobrega. Pogosto pa hodimo tudi svoja pota, ki niso Božja pota. Toda pomembno je, da v nas ostane želja, vstopiti v Očetovo hišo. Kot izgubljeni sin često hočemo življenje užiti že na zemlji. Ko se nam uživanje spremeni v trpljenje in doživljamo praznino in nesmisel svojega početja, nas Oče vabi k sebi. Čaka nas, da se nas usmili in nas objame. Ne kaznuje nas, saj ni Bog maščevanja. Trpeli smo zaradi ločenosti od Očeta. Usmiljeno nas sprejema in navdušuje za dobro. On ve, da otrok ne more biti varen, če ni v očetovem ali materinem naročju.

p. Branko Petauer

VEČ IN BOLJE MOLITI (2) Molitev kot hvalnica Stvarniku

Hvalnica Stvarniku se začne z občudovanjem Boga in njegovega stvarstva. Slavni fizik Ampère, ki je globoko prodrl v skrivnost Božjega stvarstva, je vzklikal: "Kako velik je Bog! Kako velik je Bog!"

Mati srednjih let piše:

"Moja molitev je občudovanje božjega stvarstva. Ko opazujem naravo v njenem spreminjanju skozi letne čase, ko me prevzame lepota gorskih vršacev, ki se kopljejo v zarji jutranjega sonca, ko moj pogled počiva na modrini neba in razkošju jesenskih barv, ko uživam ob žvrgolenju ptic in šelestenju listja v gozdu, ko se zazrem v nedolžne oči malčka in me objamejo njegove ročice, takrat se iz globine mojega srca oglasi hvalnica Stvarniku."

V najširšem pomenu moli vse stvarstvo in vsaka stvar, in sicer že s tem, da se ravna po zakonih, ki so od Boga. S svojim obstojem in delovanjem vse stvari slavijo Stvarnika in se mu zahvaljujejo. Za nerazumno naravo velja to drugače, kakor velja za angele in ljudi. Nerazumna narava se "pogovarja" s svojim Stvarnikom tako, da se že več milijard let ravna po njegovih zakonih. To je nekakšna veličastna molitev, pesem hvalnica vsega stvarstva. Bog vse stvarstvo stalno vzdržuje v bivanju in delovanju, stvarstvo pa svojemu Stvarniku stalno "poje" hvalo.

Ali ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Hvalnica vsega stvarstva vabi človeka, naj se zavestno in z ljubeznijo vključuje vanjo.

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zopet smo zrasli za tri zrna. Ni veliko, vendar je tudi to v Božjih očeh dragoceno. Težko je vztrajati. Več in bolje moliti! je zapisano kot program v dokumentu Pridite in poglejte! Molitev za duhovne poklice, npr. za živi rožni venec ali pri Bernardovi družini, nam pomaga pri navajanju na redno vsakodnevno molitev. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določene fante, ki študirajo bogoslovje, da bi postali dobri duhovniki. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat čez dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (1)

Kaj more biti lepšega, kaj boljšega, ko je po vročem poletju v deželi pod Alpami hladno zavelo po jeseni?

Mi, romarji v Grčijo, smo si podaljšali poletje kar za dober teden (od 6. – 14. 9.), ki pa se nam je ob avtobusnem drvenju po slikovitem božjem stvarstvu, po vrsti dogodkov in izjemnih doživetjih, najmanj potrojil, saj se doma v osmih dneh nikakor ne more zgoditi kaj tako izjemnega.

Čas našega romanja je bil vsebinsko nabit in  celostno izpolnjen. Po sv. maši naše duhovniške trojice (p. Petra, g. Bogomirja, g. Štefana) v kapeli sv. Antona Padovanskega na Viču smo se božjepotniki, 22 članov Društva prijateljev Svete dežele, ob 6-ih zjutraj v božjem imenu podali na pot, da bi »na licu mesta« spoznavali vso globino in razsežnosti naukov apostola Pavla. S svojimi pismi (vseh je 14), namenil jih je prvenstveno antično razgledanim poganskim Grkom, posredno pa tudi nam in vsej Katoliški Cerkvi, ki se je ob njegovih štirih misijonskih potovanjih (v Filipe, Solun, Berojo, Atene in Korint) pravzaprav šele porajala. Prava »Univerza za tretje življenjsko obdobje« (teološko-kulturološka smer), ki sta nam jo vsestransko zagotovila naša duhovna voditelja: komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih z veščo organizacijo dolge romarske poti, s pronicljivo osredinjenostjo na vse sveto in bistveno, in prof. Bogomir Trošt, duhovnik in klasični filolog, odličen poznavalec, razlagalec antične zgodovine in verskega sporočila Pavlovih pisem.

Teh, po božji previdnosti izbranih in skrivnostnih krajev z avtobusom ni mogoče drugače doseči, kot po avtocesti preko hrvaške Slavonije, srbskega Srema ter Šumadije, preko Makedonije vse do Đevđelije. Gredoč pa smo se spomnili vsega spomina vrednega, posebej zabavnih spominov na vojaščino iz časov sožitja v nekdanji Jugoslaviji. Tako je bilo poskrbljeno tudi za vedro razpoloženje…

Imeli pa smo na dolgi poti še dva spomina vredna cilja: obisk Niša v Srbiji, da bi tako dostojno počastili »Milanski edikt«, in cesarja Konstantina Velikega, ki je skupaj z Licinijem pred 1700 leti napravil konec 300-letnemu preganjanju kristjanov v mogočnem rimskem imperiju, posebej pa njegovo mater, sv. Heleno, najditeljico Kristusovega križa. Oba sta bila iz nekdanjega grško-rimskega »Nausia«. Vse o znamenitem ediktu nam je že med vožnjo razložil g. Bogomir; še več, predstavil nam ga je celo v slovenskem prevodu. Spoznavali smo njegovo vsebino, občudovali dovršeno pravniško izražanje, njegov pomirjevalni ton o soobstajanju verstev, njegove misli o verskem življenju v ogromnem rimskem cesarstvu. O njegovi materi, sv. Heleni, pa smo poslušali žegnanjsko pridigo koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka (ob njenem godu v župniji sv. Helene na Premu pri Ilirski Bistrici), saj so na naši poti uporabljali tudi sodobne medijske pripomočke. Vse tako aktualno, zares treznega premisleka vredno v našem versko zmedenem času. Mimo Skopja pa tudi nismo mogli, ne da bi se spomnili naše sodobnice, junakinje krščanske vere, dobrotnice siromakov in sirot v prestolnici Indije, blažene Matere Terezije, po rodu Albanke.

Tako smo romarji najprej spoznavali Niš v Srbiji in Skopje v Makedoniji. Ko pa smo pri Đevđeliji dosegli grška tla in se nato ob strugi Vardarja spuščali proti Egejskemu morju, smo v naslednjih dneh obiskali in premeditirali dobršen del severno-grškega pobrežja od vzhoda do zahoda. Od Filipov do Soluna, po prostrani dolini z belimi bombažnimi polji, vinogradi in oljčnimi gaji, do Berije, nato smo se povzpeli čez kraško-vulkansko pogorje do Meteore, nadaljevali pot v Delfe, v »romarsko središče« antične Grčije, obiskali »klimatsko zdravilišče« Epidavrus z znamenitim akustičnim amfiteatrom. Tu je zdravil znameniti Eskulap s svojo zdravniško »ekipo«, o čemer priča muzej s torzi bogov in herojev. Od tu izvira tudi znameniti medicinsko-filozofski rek: »Mens sana in corpore sano« (Zdrav duh v zdravem telesu).

Vsa ta grško-poganska mestna jedra v ruševinah vse v naš čas »vpijejo«, kako je bil grški človek odvisen od »zle usode«; pričajo, da so Grki razmišljali o življenju in smrti, iskali smisel življenja, ki pa je bil nepreklicno »v  rokah bogov«. Ti pa so jim s svojimi človeškimi odlikami in slabostmi nepreklicno določali usodo, domovali pa so na najvišji gori Grčije, na Olimpu (50 m je višji od našega Triglava), ki smo ga na naši poti v obrisih zaznavali. Tudi znamenite Mikene, v Ahaji, zibelke prastare grščine, najdišče skrivnostne starogrške pisave (Linear A,  Linear B) smo občudovali. Mestne ruševine na strmem pobočju, vse iz časov  pred Kristusom, kamor vodijo znamenita »Levja vrata« s preklado v enem kosu nad podboji vrat, ki ji človeška moč ne more biti kos. Kdo in kako jo je izklesal, pretovoril in namestil? Velikani kiklopi? S kakšno tehniko? Koliko skrivnosti! In muzej, napolnjen s keramičnimi umetninami, nakitom v zlatu, poldragih kamnih! Vse to priča o sposobnostih, pogumu, moči in bogastvu nekdanjih Mikencev. Stopili smo tudi v Agamemnonovo grobnico. Njena notranjost se stožčasto vzpenja v višino, kot da hoče doseči neskončnost …

Po spoznavanju tega zamrlega antičnega sveta v vseh njegovih pojmovnih in tvarnih razsežnostih, kjer »kamen ni ostal na kamnu, ne da bi se zrušil« (potresi in vojne pred in po Kristusu), smo skušali doumeti, kako je na tej poganski kulturni podlagi začelo kliti in rasti krščanstvo – kot rešitev »ujetega človeka«, kot novo upanje, ki je spregovorilo o Božjem usmiljenju. Po vseh teh spoznanjih in izkušnjah smo obiskali Atene s Partenonom, se podali v Korint in Patras, kjer se je naš romarski lok sklenil. Za pot domov nas je čakala le še »morja široka cesta«, po kateri nas je mogočna grško-italijanska moderna ladja, Minoan Lines, po valovih in globinah Egejskega morja in Jadrana ponesla do Trsta.

dr. Martina Orožen

Eva Levalier

Eva Levalier, svoj čas najboljša francoska gledališka igralka, Magdalena 20. stoletja, se je odvrnila od grešnega življenja in se odločila za Boga na podlagi razgovora s preprostim podeželskim župnikom. Pogovarjala sta se o spiritizmu (klicanju duhov umrlih), s katerim se je nekaj časa ukvarjala tudi Eva. V razgovoru je vztrajno trdila: "Hudobnega duha ni."

Župnik ji je ugovarjal: "Gospa, jaz pa vam pravim, da je. Le pazite, da ne pridete k njemu!"

Te besede so jo zadele v živo. Začela je resno razmišljati o svojem življenju. Ko je bila še otrok, je oče prišel besen domov. V prepiru je ustrelil ženo in nameril samokres na hčerko Evo, a se je premislil. Nato je ustrelil še sebe. Pozneje je Eva zašla v potujoče gledališče in postala slavna igralka. Menjavala je moške, bila zelo bogata, a nikoli ni bila srečna.

Skupaj s hčerko Leono se je pripravila na spoved in na prvo obhajilo. Za vedno se je odpovedala gledališki slavi, veliko molila, se postila in vsak dan šla k maši in sv. obhajilu.

Vera je nekaj tako osebnega, da se je treba zanjo osebno odločiti. Prej ali slej je človek postavljen pred izbiro: za Boga ali proti njemu, za Kristusa ali proti njemu. Vera spada na področje temeljnih odločitev, ki jih mora napraviti vsak človek.

Gre najprej za temeljno izbiro, izvolitev Kristusa in po njem troedinega Boga. Ta izvolitev povzroči, da postane Kristus za vse življenje privlačno središče človeka, ki je napravil to izvolitev. Vse življenje je zaznamovano s tem središčem. Pri takšnem človeku je ljubezen do Kristusa tako močna, da človeka prešine do korenin njegovega bitja, da zagrabi celega človeka, ki hoče biti odslej samo v službi Kristusu in zaradi njega v službi bližnjemu. Le tako je mogoče biti v polnosti kristjan.

Marsikdo si izbere za svoje središče samega sebe; tak postane sebičnež. Kdor si izbere materialne dobrine, denar, postane skopuh. Kdor pa si izbere za svoje središče spolnost, postane razvratnež.

Človekova temeljna izvolitev Kristusa in odločitev zanj se razodeva tudi na zunaj s krščanskim življenjem in z izpovedjo vere. Ne more ostati samo v srcu.

Apostol Peter je izpovedal vero v Jezusa z besedami: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (Mt 16,16); Natanael z besedami: "Učitelj, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj" (Jn 1,49); Marta pa: "Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet" (Jn 11,27). Stotnik je pod križem takole počastil Jezusa: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin" (Mr 15,39). Najjasnejšo izpoved vere pa imamo pri apostolu Tomažu: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28).

p. Anton

Pod Pascalovim vplivom je Newman zapisal

"Če obstaja le en pameten razlog, da je Sveto pismo resnično, da so nebesa nagrada za pokorščino, pekel povračilo za prostovoljen greh, je – prav gotovo – vredno, da žrtvujemo ta svet prihodnjemu. Vredno bi bilo, da bi, kakor pravi Kristus, zapustili vse, kar imamo, in šli za Njim ter svoje zemeljske dni preživeli v revščini in zaničevanju – vredno bi bilo to le na osnovi tistega razloga ...

Če bi Sveto pismo ne bilo resnično, bi v prihodnjem svetu ne bili nič na slabšem kot sicer. Če pa je Sveto pismo resnično, potem bomo, če mu ne verjamemo, neizmerno na slabšem, kakor če bi mu verjeli."