PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (1)

Kaj more biti lepšega, kaj boljšega, ko je po vročem poletju v deželi pod Alpami hladno zavelo po jeseni?

Mi, romarji v Grčijo, smo si podaljšali poletje kar za dober teden (od 6. – 14. 9.), ki pa se nam je ob avtobusnem drvenju po slikovitem božjem stvarstvu, po vrsti dogodkov in izjemnih doživetjih, najmanj potrojil, saj se doma v osmih dneh nikakor ne more zgoditi kaj tako izjemnega.

Čas našega romanja je bil vsebinsko nabit in  celostno izpolnjen. Po sv. maši naše duhovniške trojice (p. Petra, g. Bogomirja, g. Štefana) v kapeli sv. Antona Padovanskega na Viču smo se božjepotniki, 22 članov Društva prijateljev Svete dežele, ob 6-ih zjutraj v božjem imenu podali na pot, da bi »na licu mesta« spoznavali vso globino in razsežnosti naukov apostola Pavla. S svojimi pismi (vseh je 14), namenil jih je prvenstveno antično razgledanim poganskim Grkom, posredno pa tudi nam in vsej Katoliški Cerkvi, ki se je ob njegovih štirih misijonskih potovanjih (v Filipe, Solun, Berojo, Atene in Korint) pravzaprav šele porajala. Prava »Univerza za tretje življenjsko obdobje« (teološko-kulturološka smer), ki sta nam jo vsestransko zagotovila naša duhovna voditelja: komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih z veščo organizacijo dolge romarske poti, s pronicljivo osredinjenostjo na vse sveto in bistveno, in prof. Bogomir Trošt, duhovnik in klasični filolog, odličen poznavalec, razlagalec antične zgodovine in verskega sporočila Pavlovih pisem.

Teh, po božji previdnosti izbranih in skrivnostnih krajev z avtobusom ni mogoče drugače doseči, kot po avtocesti preko hrvaške Slavonije, srbskega Srema ter Šumadije, preko Makedonije vse do Đevđelije. Gredoč pa smo se spomnili vsega spomina vrednega, posebej zabavnih spominov na vojaščino iz časov sožitja v nekdanji Jugoslaviji. Tako je bilo poskrbljeno tudi za vedro razpoloženje…

Imeli pa smo na dolgi poti še dva spomina vredna cilja: obisk Niša v Srbiji, da bi tako dostojno počastili »Milanski edikt«, in cesarja Konstantina Velikega, ki je skupaj z Licinijem pred 1700 leti napravil konec 300-letnemu preganjanju kristjanov v mogočnem rimskem imperiju, posebej pa njegovo mater, sv. Heleno, najditeljico Kristusovega križa. Oba sta bila iz nekdanjega grško-rimskega »Nausia«. Vse o znamenitem ediktu nam je že med vožnjo razložil g. Bogomir; še več, predstavil nam ga je celo v slovenskem prevodu. Spoznavali smo njegovo vsebino, občudovali dovršeno pravniško izražanje, njegov pomirjevalni ton o soobstajanju verstev, njegove misli o verskem življenju v ogromnem rimskem cesarstvu. O njegovi materi, sv. Heleni, pa smo poslušali žegnanjsko pridigo koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka (ob njenem godu v župniji sv. Helene na Premu pri Ilirski Bistrici), saj so na naši poti uporabljali tudi sodobne medijske pripomočke. Vse tako aktualno, zares treznega premisleka vredno v našem versko zmedenem času. Mimo Skopja pa tudi nismo mogli, ne da bi se spomnili naše sodobnice, junakinje krščanske vere, dobrotnice siromakov in sirot v prestolnici Indije, blažene Matere Terezije, po rodu Albanke.

Tako smo romarji najprej spoznavali Niš v Srbiji in Skopje v Makedoniji. Ko pa smo pri Đevđeliji dosegli grška tla in se nato ob strugi Vardarja spuščali proti Egejskemu morju, smo v naslednjih dneh obiskali in premeditirali dobršen del severno-grškega pobrežja od vzhoda do zahoda. Od Filipov do Soluna, po prostrani dolini z belimi bombažnimi polji, vinogradi in oljčnimi gaji, do Berije, nato smo se povzpeli čez kraško-vulkansko pogorje do Meteore, nadaljevali pot v Delfe, v »romarsko središče« antične Grčije, obiskali »klimatsko zdravilišče« Epidavrus z znamenitim akustičnim amfiteatrom. Tu je zdravil znameniti Eskulap s svojo zdravniško »ekipo«, o čemer priča muzej s torzi bogov in herojev. Od tu izvira tudi znameniti medicinsko-filozofski rek: »Mens sana in corpore sano« (Zdrav duh v zdravem telesu).

Vsa ta grško-poganska mestna jedra v ruševinah vse v naš čas »vpijejo«, kako je bil grški človek odvisen od »zle usode«; pričajo, da so Grki razmišljali o življenju in smrti, iskali smisel življenja, ki pa je bil nepreklicno »v  rokah bogov«. Ti pa so jim s svojimi človeškimi odlikami in slabostmi nepreklicno določali usodo, domovali pa so na najvišji gori Grčije, na Olimpu (50 m je višji od našega Triglava), ki smo ga na naši poti v obrisih zaznavali. Tudi znamenite Mikene, v Ahaji, zibelke prastare grščine, najdišče skrivnostne starogrške pisave (Linear A,  Linear B) smo občudovali. Mestne ruševine na strmem pobočju, vse iz časov  pred Kristusom, kamor vodijo znamenita »Levja vrata« s preklado v enem kosu nad podboji vrat, ki ji človeška moč ne more biti kos. Kdo in kako jo je izklesal, pretovoril in namestil? Velikani kiklopi? S kakšno tehniko? Koliko skrivnosti! In muzej, napolnjen s keramičnimi umetninami, nakitom v zlatu, poldragih kamnih! Vse to priča o sposobnostih, pogumu, moči in bogastvu nekdanjih Mikencev. Stopili smo tudi v Agamemnonovo grobnico. Njena notranjost se stožčasto vzpenja v višino, kot da hoče doseči neskončnost …

Po spoznavanju tega zamrlega antičnega sveta v vseh njegovih pojmovnih in tvarnih razsežnostih, kjer »kamen ni ostal na kamnu, ne da bi se zrušil« (potresi in vojne pred in po Kristusu), smo skušali doumeti, kako je na tej poganski kulturni podlagi začelo kliti in rasti krščanstvo – kot rešitev »ujetega človeka«, kot novo upanje, ki je spregovorilo o Božjem usmiljenju. Po vseh teh spoznanjih in izkušnjah smo obiskali Atene s Partenonom, se podali v Korint in Patras, kjer se je naš romarski lok sklenil. Za pot domov nas je čakala le še »morja široka cesta«, po kateri nas je mogočna grško-italijanska moderna ladja, Minoan Lines, po valovih in globinah Egejskega morja in Jadrana ponesla do Trsta.

dr. Martina Orožen

Eva Levalier

Eva Levalier, svoj čas najboljša francoska gledališka igralka, Magdalena 20. stoletja, se je odvrnila od grešnega življenja in se odločila za Boga na podlagi razgovora s preprostim podeželskim župnikom. Pogovarjala sta se o spiritizmu (klicanju duhov umrlih), s katerim se je nekaj časa ukvarjala tudi Eva. V razgovoru je vztrajno trdila: "Hudobnega duha ni."

Župnik ji je ugovarjal: "Gospa, jaz pa vam pravim, da je. Le pazite, da ne pridete k njemu!"

Te besede so jo zadele v živo. Začela je resno razmišljati o svojem življenju. Ko je bila še otrok, je oče prišel besen domov. V prepiru je ustrelil ženo in nameril samokres na hčerko Evo, a se je premislil. Nato je ustrelil še sebe. Pozneje je Eva zašla v potujoče gledališče in postala slavna igralka. Menjavala je moške, bila zelo bogata, a nikoli ni bila srečna.

Skupaj s hčerko Leono se je pripravila na spoved in na prvo obhajilo. Za vedno se je odpovedala gledališki slavi, veliko molila, se postila in vsak dan šla k maši in sv. obhajilu.

Vera je nekaj tako osebnega, da se je treba zanjo osebno odločiti. Prej ali slej je človek postavljen pred izbiro: za Boga ali proti njemu, za Kristusa ali proti njemu. Vera spada na področje temeljnih odločitev, ki jih mora napraviti vsak človek.

Gre najprej za temeljno izbiro, izvolitev Kristusa in po njem troedinega Boga. Ta izvolitev povzroči, da postane Kristus za vse življenje privlačno središče človeka, ki je napravil to izvolitev. Vse življenje je zaznamovano s tem središčem. Pri takšnem človeku je ljubezen do Kristusa tako močna, da človeka prešine do korenin njegovega bitja, da zagrabi celega človeka, ki hoče biti odslej samo v službi Kristusu in zaradi njega v službi bližnjemu. Le tako je mogoče biti v polnosti kristjan.

Marsikdo si izbere za svoje središče samega sebe; tak postane sebičnež. Kdor si izbere materialne dobrine, denar, postane skopuh. Kdor pa si izbere za svoje središče spolnost, postane razvratnež.

Človekova temeljna izvolitev Kristusa in odločitev zanj se razodeva tudi na zunaj s krščanskim življenjem in z izpovedjo vere. Ne more ostati samo v srcu.

Apostol Peter je izpovedal vero v Jezusa z besedami: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (Mt 16,16); Natanael z besedami: "Učitelj, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj" (Jn 1,49); Marta pa: "Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet" (Jn 11,27). Stotnik je pod križem takole počastil Jezusa: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin" (Mr 15,39). Najjasnejšo izpoved vere pa imamo pri apostolu Tomažu: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28).

p. Anton

Pod Pascalovim vplivom je Newman zapisal

"Če obstaja le en pameten razlog, da je Sveto pismo resnično, da so nebesa nagrada za pokorščino, pekel povračilo za prostovoljen greh, je – prav gotovo – vredno, da žrtvujemo ta svet prihodnjemu. Vredno bi bilo, da bi, kakor pravi Kristus, zapustili vse, kar imamo, in šli za Njim ter svoje zemeljske dni preživeli v revščini in zaničevanju – vredno bi bilo to le na osnovi tistega razloga ...

Če bi Sveto pismo ne bilo resnično, bi v prihodnjem svetu ne bili nič na slabšem kot sicer. Če pa je Sveto pismo resnično, potem bomo, če mu ne verjamemo, neizmerno na slabšem, kakor če bi mu verjeli." 

Pascal govori o posebni stavi:

"Preudarimo tedaj to stvar in recimo: 'Bog je – ali ga ni.' Na katero stran se bomo nagnili? ... Staviti morate. To ni dano na voljo. Porinjeni ste v to ... Pretehtajmo dobitek in izgubo, če se odločite za križ – da Bog je. Presodimo oba primera: če dobite, dobite vse (večno srečo v nebesih); če izgubite, ne izgubite ničesar (če bi namreč po smrti ne bilo ničesar). Brez omahovanja torej stavite, da (Bog) je." 

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (25) Moja odločitev zate je nepreklicna

Perzijska zgodba pripoveduje, kako se je neki človek sprehajal ob morski obali in našel vrečo polno kamenčkov. Začel jih je metati v galebe, ki so krožili nad morjem. V vreči mu je končno ostal en sam kamenček. Vzel ga je domov in doma ob luči ognja opazil, da ima v rokah pravi dragulj. Jezil se je sam nad seboj: "Jaz prismoda! Cela vreča je bila polna samih draguljev!" Vrnil se je k morju, toda vsi dragulji so potonili v globoki vodi.

Samo enkrat živimo. Za duhovne dragulje gre! Naše življenje je razmetavanje teh draguljev ali pa zbiranje. Pogosto ljudje ne spoznajo, da gre pri veri za silno pomembno zadevo. Zanje gre, za njihovo srečo na tem in na drugem svetu.

Gre za resnice, od katerih je odvisna moja večna sreča ali nesreča. Francoski mislec Pascal svari pred malomarnostjo glede vprašanja Boga in večnosti:

"Tu [pri vprašanju Boga in večnosti] ne gre za malenkostno korist kakega tujega človeka, da bi smeli tako nemarno ravnati; za nas same gre, in za naše vse! ... Ta malomarnost v zadevi, v kateri gre zanje same, za njihovo večnost, za njihovo vse, me bolj razjezi kakor gane, ob njej ostrmim in se zgrozim: zame je to pošastno ...

Premislite o tem in potlej povejte, če je mogoče dvomiti, da je edina dobrina v tem življenju upanje na drugo življenje in da je človek srečen samo, če si ga čimbolj utrjuje; in kakor za tiste, ki povsem trdno zaupajo v svojo večnost, ni več nesreč, tako tudi ni sreče za one, ki jim je ta luč povsem ugasnila."

Kdor ne veruje v Boga, bi v svoji neveri ne smel biti tako trden, da ne bi postavljal dvomov o njej. Če ima sebe vsaj nekoliko rad, si bo zastavil vprašanja:

"Kaj pa, če je res, da biva Bog, ki me je ustvaril? Da torej nisem proizvod slučaja in da tudi vesolje ni nekaj slučajnega. Kaj pa, če je res, kar piše v Svetem pismu:

'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem' (Jn 3,16 s).

Kaj pa, če je res, da se je Bog, ki je postal človek, zame trudil vse zemeljsko življenje, zame umrl in vstal ter me sedaj pričakuje, da se z ljubeznijo povežem z njim? Da torej evangeliji niso bajke.

Kaj pa, če mašna daritev, sveto obhajilo, krst, birma, spoved, cerkvena poroka, cerkveni pogreb niso prazni obredi?

Kaj pa, če s smrtjo ni vsega konec? Če sem nesmrten in določen, da bom po smrti vedno živel v družbi poveličanega Kristusa, njegovih angelov in svetnikov? In če tega ne bom zaslužil, da bom zaslišal besede: 'Proč izpred mene!?'" 

Obhajanje petih prvih sobot v rakovniški župniji v Ljubljani

Na Slovenskem je prvosobotno pobožnost z vso vnemo pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman prav v času druge svetovne vojne. Ob koncu leta 1942 je zato povabil svoje vernike, da bi s posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu izpolnili Marijino željo iz Fatime. Posvetitev se je zgodila v nedeljo, 30. maja 1943, v soboto pred tem pa je bil spokorni in spravni dan. Po vseh župnijah, kjer je bilo mogoče, so opravili osebno (družinsko) in župnijsko posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po mnogih slovenskih domovih so obesili sliko Srca Jezusovega in Srca Marijinega. V Ljubljani pa so pripravili posebno spravno slovesnost.

Glavna spravna slovesnost je bila zadnjo soboto v maju 1943 na Rakovniku. Bil je to »pretresljiv dan« s procesijo, ki jo je vodil škof Rožman s križem, bogoslovci pa so nosili podobo brezjanske Marije Pomagaj. V procesiji je bilo 25.000 vernikov, razvrščenih po župnijah, z župniki s križem v rokah: »Tri ure so korakale urejene množice in skupine iz vseh šol… proti cilju [na rakovniškem stadionu]. Po ulicah in prav tako po stadionu je odmevala molitev rožnega venca, petje Marijinih pesmi in litanij.«

Današnji čas ni dosti drugačen od opisanega zgoraj. Slovenski narod se je posvetil Mariji v prvem letu samostojnosti na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1992. Bili smo obvarovani velikih nevarnosti. Še vedno živimo v razmerah, ko je notranji mir ogrožen, ko družine vse bolj opuščajo vsakdanjo molitev in evharistijo. Lahko smo prepričani , da je ta spravna in zadostilna pobožnost danes še toliko bolj potrebna kot nekoč. Njeno obnavljanje nas bo vodilo do poglobljenega krščanskega življenja in od nas odvrnilo mnogo stisk in nevarnosti.

Na Rakovniku smo začeli z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način 5. januarja 2013 in ga zaključili s prvo soboto v maju. Od 24. do 26. maja 2013 (od petka do nedelje) nas je obiskala na Rakovniku brezjanska Marija Pomagaj, ki nas je zbirala okoli sebe. Tako smo imeli v soboto celonočno češčenje z molitvijo rožnega venca, petjem Marijinih pesmi in litanij, ki smo ga ob 5.00 uri zjutraj zaključili z mašo. Zaključek tega čudovitega druženja je bila v nedeljo romarska maša s procesijo. To je bila tudi priprava na izročitev Božji Materi na njen največji praznik 15. avgusta.

Pobožnosti prvih petkov in prvih sobot redno obhajamo na Rakovniku skozi vse leto. To so milostni dnevi, ki prinašajo čudovite spremembe v naše življenje.

Jana Albert

Sem iz nebes

Sem iz nebes

Bila je sončna nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno malico, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija pripoveduje:

»Ko smo se dne 13. maja 1917 z Jacinto in Frančiškom igrali nad pobočjem Cove da Iria, da bi naredili malo ograjo okoli nekega grmiča, smo nenadoma videli nekakšen blisk.

‘Bolje je, da gremo domov, ker se začenja bliskati. Najbrž bo nevihta.’

'Prav.'

In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrasta, smo spet videli, da se je zabliskalo. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo nad neko črniko zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca. Obstali smo presenečeni in osupli. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.

Tedaj nam je naša Gospa rekla:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

‘Od kod ste?’ sem jo vprašala.

‘Sem iz nebes.’

‘In kaj želite od mene?’

‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob isti uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila semkaj še sedmič.’[1]

‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’

‘Tudi.’

‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta se pri moji sestri učili tkati.

'Je Marija das Neves že v nebesih?'

'Da, je!'

Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih šestnajst let.

'In Amelija?'

'Bo v vicah do konca sveta.'[2]

Zdi se mi, da je morala imeti od osemnajst do dvajset let.

‘Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?’

‘Da, hočemo.’

‘Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.’

Ko je izgovorila te zadnje besede (Božja milost itd.), je prvič razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali:

‘Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.’

Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:

‘Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.’

Tedaj vpraša Lucija:

'Ali bo vojna trajala še dolgo ali je bo kmalu konec?'

'Tega ti ne morem povedati, dokler ti ne povem tudi tega, kdo sem

Takoj zatem se je pričela počasi dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot skozi zvezdnati svod. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se nebesa odprla.«

Marijino slovo sestra Lucija primerja z angelovim slovesom ob oznanjenju Mariji:

»Dvignila se je v nebo srečna, da prinaša Bogu ugoden odgovor kakor nekoč angel Gabriel. Tako je zdaj ona prinašala odgovor revnih pastirčkov, izbranih od Boga, da bi po njih posredoval svetu svoje Sporočilo.«

Z začetkom Marijinih prikazovanj je Bog pastirčkom in človeštvu še bolj odprl okno upanja, ker človeštvo zapira vrata pred Bogom in se s tem odloča za smrt namesto za življenje.

An

---

[1] Sedmič je Marija prišla 16. junija 1921, na predvečer Lucijinega odhoda v zavod sester dorotejk.

[2] Izraz »do konca sveta« pomeni »dolgo časa«; ali pa je pogojen: do konca sveta bo v vicah, če nihče ne bo zanjo molil ali daroval mašne daritve.