Potovanje Marije Romarice po Italiji

Več kipov Marije Romarice je trenutno v Italiji. Enega izmed njih je sprejel v Pantheonu v Rimu msgr. Ernesto Madara, predsednik narodnega marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila. Kip je ostal v Pantheonu od 13. do 19. maja. Od tu se je Marija Romarica napotila v baziliko in župnijo S. Pankraca v Rimu. Poleg župnika Ernesta Zielonka jo je sprejel predstojnik bosonogih karmeličanov, predstavnik policije ter številni redovniki in redovnice iz celega Rima. Od tu je Marija odšla v Neapelj v baziliko svetega Frančiška, kjer jo je sprejel msgr. Luccio Lemmo.

Mladim je pri srcu Fatimska Romarica

Marija Romarica iz Fatime je obiskala šolsko ustanovo »Francesco Crispi« v Ragusi v Italiji. 350 študentov jo je sprejelo s pesmijo in molitvijo v veliki šolski dvorani. V prvi vrsti je bila ravnateljica Maria Grazia Carfi in predstavnik škofije g. Giorgio Occhipinti, ki je mladim predstavil fatimsko sporočilo. Po tem dogodku so Marijo Romarico sprejele bosonoge karmeličanke.

Fatimska Romarica na SDM v Braziliji

Mladi Portugalci so na svetovni dan mladih pripotovali s kopijo originalnega kipa Fatimske Kraljice rožnega venca, da bi ga podarili Svetišču Kristusa Kralja v Rio de Janeiru. Kip so po maši blagoslovili in so ga nato mladi Brazilci in Portugalci v procesiji, med prepevanjem fatimske pesmi, pospremili v svetišče. Tam so ga namestili poleg kipa Naše Gospe Aparecide in takoj se je začela reka romarjev, ki so ga želeli počastiti.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Kaj je novega v Fatimi?

Posvetitev službe papeža Frančiška Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V Fatimi se zelo veselijo novega papeža Frančiška in njegove predanosti Mariji. Veselijo se, da so na njegovo izrecno željo portugalski škofje posvetili njegov pontifikat Fatimski Mariji 13. maja 2013. Posvetitvena molitev portugalskih škofov se začenja z besedami: »Presveta Devica Marija, tukaj, pred teboj, smo zbrani portugalski škofje in brezštevilna množica vernikov ob 96. obletnici tvojega prvega prikazanja pastirčkom v tej Irijski globeli, da bi uresničili naročilo papeža Frančiška in tebi, Fatimska Devica, posvetili njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Tebi, Gospa, ki si mati Cerkve, posvečamo službo novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, ki si jo v največji meri izkusila ti, da bo mogel objeti vse ljudi z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa (…) Ti si nam tukaj nakazala, da je molitev odločilna pot k spreobrnjenju. Pomagaj Cerkvi, da postane ljudstvo, ki moli v edinosti s svetim očetom Frančiškom, ki je prvi molivec tega ljudstva, in z zaslužnim papežem Benediktom XVI., ki se je odločil za pot tihega molivca in s tem povabil Cerkev, naj se poda na pot molitve (…) V sporočilih trem pastirčkom si poudarila papeževo službo, službo 'moža v belem'. Trije zadnji papeži so poromali v to tvoje svetišče. Samo ti, Gospa, in tvoja materinska ljubezen do Cerkve more položiti v srce papeža Frančiška željo, da poroma v to svetišče, da bi mogel s tega oltarja sveta blagosloviti človeštvo, mu sporočiti, da ga Bog ljubi, da ga Cerkev ljubi, in da ti, Mati človeštva, vodiš z nežno ljubeznijo vsakega posebej po poteh odrešenja.«

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v župniji Metlika

V sklopu priprav ob 70-letnici posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je bila po naročilu papeža Pija XII v Sloveniji izvršena leta 1943, smo se tudi v župniji Metlika, na pobudo našega župnika, g. Jožeta Pibernika, posvetili Srcu Jezusa in Marije.
Po poučitvi smo se vsi, ki smo se odločili za posvetitev, (nekateri za obnovitev posvetitve, nekateri so se posvetili prvič) prijavili gospodu župniku. Posvetitev smo izvedli pri Sveti maši, 07. Junija, tako da smo skupno brali posvetitveno molitev, drug za drugim izgovorili svoje ime in molitev s skupnim branjem zaključili.
Naš župnik, ki nas ob posebnih priložnostih rad preseneti, je to storil tudi tokrat. Na stranskem oltarju, kjer je podoba Srca Jezusovega, je bila za vsakega pripravljena čudovita slika s podobo Srca Jezusovega in Marijinega, pod katero je bilo izpisano ime in priimek posameznika in datum posvetitve.
K posvetitvi sva pristopila skupaj z možem. Ko sem prejela sliko s podobo najsvetejših Src in z najinim imenom, me je preplavil mir. Zazrla sem se v Jezusove in Marijine oči in v srcu začutila: »še bolj najina.«
Z veseljem sva sliko odnesla domov, jo uokvirila in ji dodelila viden prostor. Sliko sva sprejela kot spomin in opomin. Kot spomin na dan, ko sva postala še bolj Jezusova in Marijina. Kot opomin pa, da sva se v skladu s posvetitveno molitvijo zavestno in popolnoma odpovedala grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter da bova s svojim življenjem posvetitev vsak dan znova potrjevala in obnavljala.
Mož pove:
»Zame je bilo to prvič – zelo zanimivo in začutil sem neko novo pridobitev, skratka nekaj posebnega. Sam obred me je zelo prevzel. Začutil sem svojo zavezo in tudi obveznost k zaobljubi.«
Anica in Anton Šuklje

Rešitev sveta je v molitvi rožnega venca in češčenju Marijinega Srca

Pater Agostino Fuentes je bil postulator za beatifikacijo fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte. Zato je imel prost dostop do pogovora s sestro Lucijo. Ob svojem obisku, 26. decembra 1957, sta se dotaknila zelo občutljivih tem. Ta izjemen pogovor je bil objavljen – z dovoljenjem cerkvenih oblasti – v Združenih državah, leta 1958, v reviji očeta Ryana, Fatima Findings, in 22. junija 1959 v portugalskem dnevniku A Voz:
»Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne bo (...) Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja z nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh proti Svetemu Duhu (...) Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu časov, v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona je tako okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli težka, materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega od nas ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov, ki je ne bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca (.... Končno pobožnost do Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo za sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera bomo vstopili v raj.«
Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost, str. 226

Rožni venec in zmaga nad turško nevarnostjo

Papežu Piju V. se je leta 1571 posrečilo prepričati kristjane, da so se združili in opremili ladjevje, enakovredno turškemu (250 ladij). Dne 7. oktobra 1571 so kristjani pri Lepantu z zelo maloštevilnimi izgubami porazili turško ladjevje ter naredili konec mitu o muslimanski nepremagljivosti na morju. Ni bila rešena samo Evropa, ampak je šlo za zgodovinski preobrat, ker se je tedaj začel zaton turške grožnje za Evropo.
Zgodovinar Fernand Braudel piše: »Zmaga je pomenila konec revščine, konec resničnega kompleksa o podrejenosti krščanstva, konec turškega prvenstva. Krščanska zmaga je zaprla pot sovražniku, ki je bil zelo nevaren.« Ta zmaga je ostala v spominu Cerkve kot Marijina zmaga zaradi dveh dogodkov: Karel V. je poklonil admiralu, knezu Doriju iz Genove, podobo Božje Matere iz Guadalupe. Pripovedujejo, da je v najbolj nesrečnem trenutku – ko je bila njegova ladja izolirana in se je bal, da je premagan – obupan pokleknil in se priporočil Devici in nenadoma so se dogodki obrnili v nasprotno smer.
Predvsem pa je v času boja, v na stotine kilometrov oddaljenem Vatikanu, papež Pij V. imel videnje Božje Matere, ki je pomirila svetega očeta z zmago: »Medtem ko je bil zaposlen z delom s svojimi kardinali, je naenkrat odprl okno, gledal nebo in nato povabil navzoče, naj se združijo z njim v zahvali Bogu za veliko zmago, ki jo je On ravno dosegel. Pij V. se ni obotavljal in je pripisal to veliko zmago molitvam bratovščin rožnega venca. Naročil je, naj zmago pri Lepantu praznujejo vsako leto. Od 18. stoletja dalje je bil praznik rožnovenske Matere Božje uveden po vsej Cerkvi.
Odločilna zmaga na Dunaju, ki jo je dosegel poljski kralj Ivan II. Sobieski leta 1683, je drugi primer moči posredovanja rožnovenske Matere Božje.
Rožni venec je glede na začetek molitev ubogih. Nastal je kot molitev za tiste, ki niso znali latinščine in niti niso znali brati, da bi brali in molili latinske psalme. Je klic ubogih v duhu k Jezusovi Materi, zato je tako mogočna in rodovitna molitev. V dvajsetem stoletju jo je Božja Mati sama priporočala kot najmočnejše orožje. Tako v Fatimi, ko ji je pripisala moč za končanje vojne, in v Medžugorju, ko je razodela njeno moč, da odvrne vojno.