Šopek Materi Mariji - Sv. Bernard o Mariji

Kdo je ta devica, tako časti vredna, da jo pozdravlja angel; tako ponižna, da se je zaročila s tesarjem? Kako čudovito zlitje devištva in ponižnosti! Kako ugaja Bogu ta duša, v kateri ponižnost zvišuje dragocenost devištva in je devištvo kras ponižnosti. Si predstavljaš, kakšnega spoštovanja je vredna ta, pri kateri ponižnost povzdiguje rodovitnost, porod pa posvečuje devištvo? O njej slišiš, da je devica, slišiš, da je ponižna; če ne moreš posnemati devištva ponižne, posnemaj ponižnost device. Seveda je devištvo hvalevredna krepost, a ponižnost je bolj potrebna; prva je svetovana, druga zapovedana; k prvi si povabljen, druga ti je ukazana. O prvi je rečeno: Kdor more doumeti, naj doume; o drugi pa: Kdor ne postane kakor ta otrok, ne pride v nebeško kraljestvo; prva je torej zasluženje, druga dolžnost.

Šopek Materi Mariji - Izvor češčenja Matere Usmiljenja v kraju Ajaccio

V 6. stoletju se je kmetu po imenu Tonio Botta iz kraja Sveti Bernard blizu Savone v Italiji, medtem ko je delal na polju, prikazala Devica Marija. Videl jo je na veliki skali, ki je štrlela iz hudournika, s pogledom uprtim v nebo in razširjenimi rokami, kot pravo posrednico. Izgovorila je le eno besedo: »Usmiljenje!«

Vest o tem prikazanju je razveselila ljudi po vsej pokrajini. Češčenje Matere Usmiljenja se je naglo razširilo po vsej takratni Genovski republiki.

Sto let kasneje je neki kapitan, velik častilec Device Marije, po imenu Orto, postavil na vhodna vrata svojega posestva blizu Ajaccia kip Device Marije. Nekega dne, ko se je med tamkajšnjimi prebivalci vnel spor in je grozilo prelitje krvi, se je nenadoma zaslišal svarilni ukaz, ki je prihajal iz kipa. Prestrašeni udeleženci spora so takoj odnehali.

Pobožni kapitan je takoj naročil nov še lepši kip od prejšnjega. Ta kip Matere Usmiljenja je prispel v Ajaccio iz Genove leta 1645.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji - Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane

Na alžirskem gričevju, v baziliki Naše afriške Gospe, je pod glavnim oltarjem nameščen napis: »Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane!«

Te priprošnje k Devici Mariji ni nikoli nihče izbrisal. Tako muslimani kot kristjani prihajajo na ta kraj, da bi se zatekli k Mariji, in ji prinašajo cvetje.

Poleg tega napisa pa je tam še en napis z besedami svetega Avguština (+ 430), in sicer v francoskem, arabskem in kalibskem jeziku: »Bratska ljubezen izhaja iz Boga in je Bog sam!«

Le kdo lahko premišljuje te besede in še naprej verjame, da ima pravico ubijati v imenu Alaha? 

Pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca

V večnost se je zapisala že skoraj polovica dni za mnoge Slovence zelo težkega, a za mnoge Slovence tudi zelo milostnega, lahko rečem kar Marijinega leta 2013. Eden izmed takih dni je bil tudi v soboto, 8. junija, ki ga je Bog po Mariji naklonil slovenskim vernikom, zlasti tistim, ki smo se v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca zbrali pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, da bi se kot častilci Jezusovega in Marijinega Srca znova mogli zavestno posvetiti in izročiti njunima Srcema, da bi z njuno pomočjo ohranjali svoja srca čista ter bi po njuni neskončni ljubezni in usmiljenju do človeka mogli rasti v ljubezni do njiju, posnemali njune kreposti, skrbeli za molitev, zadoščevali za grehe in živeli po evangeliju.
Ko smo se romarji vzpenjali po peš poti k svetišču, kjer se človek ob skrivnostih rožnega venca lahko že prične poglabljati v Božjo ljubezen, da bi lahko odprtega srca in odprtega duha vstopil v baziliko, nas je že od daleč pozdravila Marija in nas nežno objela s pesmijo, ki je odmevala izza debelih cerkvenih zidov. Že zbrani številni romarji so prepevali Mariji v čast in slavo. Gorska Mati Božja je svoj mogočni plašč razpirala kot običajno, a kot steber novega upanja človeštvu kazala na Srci Jezusa in Marije, spletena iz rož, na katerih je stala. Svetišče je bilo polno, še posebej čudovit je bil pogled na množico otrok, ki se je posedla kar po tleh pred glavnim oltarjem. Čutila sem Marijino veselje ob pogledu na te otroke, morda je katerega od teh otrok dosegel njen glas: »Dragi otroci, vas in vaših čistih src sem najbolj vesela, računam na vašo vero in vašo ljubezen do mene.«
Ker je bila ta dan prva sobota, smo pred sveto mašo opravili prvosobotno pobožnost z molitvijo rožnega venca na fatimski način, med desetkami smo delali družbo Mariji s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca ter kratkimi mislimi o fatimskih dohodkih in sporočilih pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti. Te misli so nas opomnile na potrebo po zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju štirinajstih duhovnikov daroval nadškof dr. Marjan Turnšek. V nagovoru je posebej opozoril na Marijin klic v Fatimi, ko je človeštvo sveta povabila k spreobrnjenju, molitvi in zadoščevanju za žalitve in grehe, s katerimi žalimo Boga. Posebej me je nagovorila njegova misel: » Zadoščevanje je vabilo, da se pridružimo bolečini Jezusa in Marije nad grešniki.« Le kakšna mora biti Tvoja bolečina, o Mati Marija, ko trpiš za vse človeštvo? Meni se kot materi moja bolečina, ko trepetam za svoja dva otroka, včasih zdi neznosna. Čutim, kako resnična je misel, da je ljubezen zemeljske matere v primerjavi z ljubeznijo nebeške Matere Marije le mala neznatna kapljica v oceanu ljubezni.
In prav te male kapljice ljubezni zemeljskih mater in očetov, ki svoje trpljenje darujejo Mariji in Jezusu, pomagajo graditi nov svet in nov čas, čas, ko bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Čeprav statistike kažejo, da slovenski narod med srednjeevropskimi narodi najmanj moli, pa čutim, da so srca tistih, ki so se ogrela ob Srcih Jezusa in Marije, zelo goreča, molijo, ne samo za svoje bližnje, ampak tudi za tiste, ki so se najbolj oddaljili od Boga. To je poudaril tudi nadškof Turnšek, ko je dejal: »Prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve petke in prve sobote, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo molili za druge, pa tudi nje pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom.« Posebno nas je nadškof Turnšek povabil, da svoje molitve in trpljenje darujemo za novo evangelizacijo, za obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70. obletnici prve posvetitve našega naroda Mariji, predvsem pa, da bi se posamezniki in družine vrnili k molitvi ter za spravo v slovenskem narodu.
Letošnje leto je izjemno Marijino leto, povezano s to 70. obletnico prve posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pri nas je prvosobotno pobožnost vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ravno tako kot pred 70. leti, smo tudi letos od januarja do maja vsaj v nekaterih župnijah pričeli z obhajanjem petih prvih sobot kot pripravo na obnovitev posvetitve Mariji. Nekatere župnije so z obhajanjem prvih sobot pričele kasneje in jih bodo zaključile ob slovesni posvetitvi Mariji, 15. avgusta.
Sad teh molitev in opravljanja prvih sobot je gotovo tudi vrnitev pokojnega škofa Gregorija Rožmana v domovino, saj je na to vrnitev čakal kar 68 let. Z upanjem na njegovo veliko priprošnjo pri Bogu za ves slovenski narod smo se od njega poslovili 13. aprila v ljubljanski stolnici.
Da bi bilo sadov obhajanja petih prvih sobot in posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu še več, vsakega izmed nas Marija po obljubi desetletni fatimski vidkinji Luciji vabi k popolnemu zaupanju vanjo z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Ta Marijina obljuba ne velja samo za nas posameznike, to obljubo bo Marija uresničila v družinah, ki so se oz. se še bodo posvetile Njenemu brezmadežnemu Srcu, in nazadnje, to je pot, po kateri se bo prenovil ves slovenski narod.
Rezi Kadunc

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Angelček, ti pravim

Zdravnik dr. Karel Mendes je Jacinto 8. septembra 1917 svoji bodoči nevesti Prazeres takole predstavil:
Jacinta je bila »zelo majhna, zelo zadržana, le počasi se mi je približala. Vzel sem jo in posedel na skrinjo. Angelček, ti pravim (…) Na glavi ruta z rdečimi vogali, konci so zavezani zadaj. Ruta je že stara in strgana. Suknjica ni bila lepa niti po pranju. Krilo z rdečkastim odtenkom, a izjemno široko, kakor je običaj v teh krajih. Takšna je obleka našega angelčka. Oči črne in očarljivo živahne; nenavadna celota, ki nas ne vem zakaj privlači. Zelo plašna. Potem ko sem se nekaj časa zadržal z njo, je prišel Frančišek (…) Jacinta se je začela opogumljati. Malo zatem je prišla še Lucija. Ne moreš si predstavljati Jacintinega veselja, ko jo je zagledala. Vsa se je vzradostila, stekla ji je naproti in je ni več izpustila« (BL (22–23).
An

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot - Rešitev prihaja iz Fatime

Rešitev prihaja iz Fatime


Poleg tega, da je škof Rožman fatimske dogodke omenil že septembra 1942 v zvezi z molitvijo rožnega venca, je o njih obširneje spregovoril v oktobrski škofijski okrožnici, kak teden pred odhodom v Rim. Zaskrbljeni pastir takole razmišlja:
»'Kaj naj storimo, bratje?' sprašujemo s poslušalci prve Petrove pridige (Apd 2,37). Kaj naj storimo, da postanemo vredni miru in boljših dni mi in ves narod in vsi kristjani?
Predragi! V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Značilno je, da je škof Rožman že takrat spoznal, da rešitev prihaja iz Fatime. Tega leta je v slovenščini prvič izšla knjiga, ki jo je napisal Srečko Zamjen, Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Kakor takratnega papeža Pija XII. imenujemo 'papež Fatime', tako bi lahko škofa Rožmana imenovali 'škof Fatime', saj je bil med vsemi dosedanjimi slovenskimi škofi najbolj povezan s Fatimo. Takole je 30. oktobra 1942 prvič nekoliko več uradno poročal o fatimskih dogodkih, medtem ko jih je pred enim mesecem le omenil:
»Pred petindvajsetimi leti, ko je bila prejšnja svetovna vojna na višku, se je v Fátimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazovala Mati Božja Marija skozi šest mesecev od maja do oktobra vsakega trinajstega v mesecu. Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec v čast Materi Božji v ta namen, da bi se vojna skoraj končala, češ da samo Ona more izprositi ljudem to milost. To naročilo je Marija mesec za mesecem ponavljala, naj ljudje vztrajajo v molitvi sv. rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne.
Marija je priporočila molitev rožnega venca, ki ji je najljubša molitev, katero najraje uslišuje. Molijo naj ga za mir, da ga ona čimprej izprosi. – Ali nismo še v težji stiski, kakor leta 1917, – in z nami skoraj ves svet? Nihče drug nam milosti miru ne more izprositi kakor Marija, Kraljica sv. rožnega venca in Kraljica miru.


Še drug namen je Mariji posebno pri srcu. Ob prikazovanju meseca avgusta je Mati Božja še to dodala: 'Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Vedite, da pade mnogo, prav mnogo duš v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.' Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa.
In še nekaj je Marija z resnim in žalostnim glasom povedala:'Ljudje naj se poboljšajo! In molijo naj za odpuščanje svojih grehov! Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen! Če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga, se bo razvnela druga, še hujša vojna. Bog bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, z lakoto in s preganjanjem Cerkve in papeža … dobre bodo mučili, več narodov bo uničenih.'

Tako je Marija napovedovala pred petindvajsetimi leti – in mi zdaj doživljamo Božjo kazen, ker se ljudje niso spreobrnili, ampak so po zadnji vojni Boga še huje žalili kakor prej.«

FATIMA – OKNO UPANJA Vedno mi je prinesla lilijo

Jacintino prijateljstvo z Lucijo je bilo nekaj izrednega. Po Marijinih prikazovanjih Frančišek in Jacinta, zaradi vedno pogostnejših obiskov radovednih ljudi, po mamini določitvi nista hodila z Lucijo na pašo, da sta odgovarjala na različna vprašanja obiskovalcev. Lucija piše v prvem Spominu:
»Na pobočju hriba je bilo mnogo različnega cvetja, med njimi je bilo mnogo lilij, ki jih je imela Jacinta zelo rada. Kadar me je zvečer prišla čakat na pot, mi je vedno prinesla lilijo, če pa je ni našla, pa kakšno drugo cvetlico. Zanjo je bilo največje veselje biti poleg mene, obirati cvetne listke in jih metati name.
Moja mati se je začasno zadovoljila s tem, da mi je določila pašnik. Tako je vedela, kje sem, da me je po potrebi lahko poklicala. Kadar je bil pašnik blizu, sem svojima prijateljema sporočila in sta prišla k meni. Jacinta je tekla vso pot proti meni. Nato je izčrpana sedla, me klicala in ni nehala, dokler ji nisem odgovorila in ji stekla naproti.«