Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 11. avgust 2013

MOLI IN DELAJ - Žetev je velika, delavcev pa malo


Po zaslugi nekaterih še vedno napredujemo, kar lahko ugotovite po pobarvanih pšeničnih zrnih. Vsem naj dobri Bog obilo povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice.

Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

sobota, 10. avgust 2013

Prošnja iz slovenskega fatimskega svetišča

Spostovani!

Tudi iz slovenskega fatimskega svetisca vas prosim in vabim,
da bi posvetitev (oz. obnovitev posvetitve) Devici Mariji na
praznik njenega vnebovzetja vzeli zares in bi na to vernike tudi
pripravili..
Eksorcist p. Gabriele Amorth je veckrat vprasal hudica, zakaj se tako boji Marije.
Odgovor je bil vedno isti: Ker me vedno premaga, ker se je greh nikoli ni dotaknil.
Pavel VI. je pravil: "Vse, kar nasprotuje grehu, nasprotuje hudicu."
(Glej G. Amorth, Mocnejsi od zla, Slomskova zalozba, Maribor
2012, str. 170).

V Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)
bi sicer raje videli, da bi bilo pri posvetitvi Mariji posebej
poudarjeno njeno BREZMADEZNO SRCE. (Ta hip ne bi rad
izzival debate o tem, se pa tisti, ki ste zreli za taksno posvetitev
lahko obrnete na Odbor JMS v Sticni.

Polagam vam pa na srce, da OBNOVIMO POSVETITEV
MARIJI
posebej skrbno, sploh v casih, ki so se je Cerkev na
Slovenskem znasla v tezki situaciji. Hudobni duh bo storil vse, 
da bi bila ta posvetitev Mariji samo povrsinska ali da je sploh 
ne bi bilo.

 Nam pa najbrz ni vseeno glede prihodnosti nasega naroda in Cerkve na Slovenskem? 
Vsaj meni ni vseeno, zato vas prosim za povabilo k posvetitvi in obnovitev posvetitve.

                Janez Mrak, zupnik v Kisovcu 

petek, 9. avgust 2013

Neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgusta

Ne pozabimo, da smo v času neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgustaob 70. obletnici izročitve in posvetitve slovenskega naroda

Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Za pripravo sta namenjeni dve nedelji in sam praznik Marijinega vnebovzetja.
Živimo v prelomnih časih in potrebujemo pomoč 

Matere Cerkve in Matere vsakega izmed nas.


Ne zamudimo časa milosti!
                                                           
                p. Anton Nadrah

torek, 6. avgust 2013

Merton je v knjigi Luč nevidne Resnice zapisal

"Naše odkritje Boga je v nekem smislu božje odkritje nas. Boga ne moremo iti iskat v nebesa, ker sploh ne vemo, kje nebesa so in kaj so. On pride iz nebes in nas poišče. Pogleda nas, iz globin svoje brezmejne navzočnosti, ki je povsod, in njegovo videnje nam da novo bivanje in novega duha, v katerem tudi mi njega odkrijemo. Njega poznamo le toliko, kolikor nas on spoznava, in naša kontemplacija (zrenje) njega je deležnost pri njegovi kontemplaciji samega sebe."

Bog lahko človeka išče tudi po vsakdanjih in manj vsakdanjih dogodkih. Na neki postaji na Madžarskem je hotel potnik vstopiti na vlak, ki je bil že tako poln, da so potniki stali celo na stopnicah. Hotel se je pririniti vsaj na stopnice, a sprevodnik mu ni pustil. Potnik je moral počakati na naslednji vlak. Vlak je pripeljal po drugem tiru, kajti prejšnji vlak se je – iztiril. Ponesrečili so se zlasti tisti, ki so stali na stopnicah. Potnik, ki je moral počakati na naslednji vlak, je tako ostal pri življenju. Pretreslo ga je. Tudi on bi bil lahko mrtev. Začel je redno hoditi k nedeljski maši. Resno se je trudil za vzorno krščansko življenje.

Bog nas ne išče samo toliko časa, dokler nas ne najde, ampak nas išče, vodi vse življenje. Vernikova naloga je, da se temu vodstvu izroči in vedno znova izroča. Lepo je to božje vodstvo v pesmi in molitvi izpovedal kardinal Newman:

"O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, vodi me!

Temná je noč in daleč sem od doma,

ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!

Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:

naj vidim pred seboj le za korak.

Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,

te nisem prosil, da me vodiš ti;

želel sem sam določati si pota:

a zanaprej ti vodi me povsod!

Predan napuhu bil sem in praznoti:

o, ne spominjaj mojih se zablod!

Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,

me varno bo vodila še naprej

prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,

dokler ne mine noč in prismejó

se v svitu jutra angelov obrazi,

pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč."

sobota, 3. avgust 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (18) Ti, Gospod, me iščeš prvi

Preden človek išče Boga, Bog išče človeka. Bog človeka s svojo milostjo prehiteva in spremlja. Spomnimo se, kako je v stari zavezi Bog poklical Abrahama, Mojzesa in vse preroke, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu apostole.

Francoski pisatelj Adolf Retté (+ 1930) je v knjigi Od satana k Bogu popisal težko pot do spreobrnjenja. Bil je neveren in razvraten umetnik. Nekega dne je predaval o zlati dobi, ki bo nastopila, ko bo izginila vera v Boga. Ob vprašanju, kako si zamišlja ta svet brez Boga, se je zmedel in ni vedel odgovora. Začela ga je preganjati misel: Adolf, kaj pa če Bog jé? Kljub temu je ostal pri neveri in v svojih spisih je še naprej sramotil Boga. Bil je vedno bolj razdvojen.

Nekoč se je ustavil pred Marijino kapelico sredi gozda. Molil je: "Vidiš, kaj me je prisililo, da sem prišel k tebi. Če je resnica, da si vsemogočna srednica, prosi svojega Sina, naj mi pokaže, kaj naj storim."

Sedel je na gozdni mah in zdihoval: "Kaj naj storim, kaj naj storim?" V sebi je zaslišal glas: "Poišči duhovnika! Oprosti se bremena, ki te teži!" A ni se še odločil za ta korak.

Nekega večera pa je izbojeval odločilni boj, ki ga sam takole popisuje:

"Vsi moji grehi so bili pred menoj, strašna je bila njihova podoba. Slišal sem satanski glas: 'Glej, tvoja duša! Zdaj razumeš, da te nič na svetu ne more očistiti. Molitve so prazne. Boječe upanje, s katerim si se zatekel k Bogu, je izginilo. Ubij se, plašljivec!' Čutil sem, kako sem razdvojen. Ena polovica moje biti je hotela napraviti samomor: brez obotavljanja, brez pomišljanja. Druga je v tem boju klicala na pomoč. Zdelo se mi je, kot da divja okoli mene vihar kletev in najgrših psovk.

Tedaj sem opazil, da se z eno roko krčevito držim posteljne končnice, z drugo si brišem smrtni pot in solze, ki so zalivale oči. Še malo poguma, mi prišepetava demon, v trenutku bo končano. Spustil sem končnico postelje, šel proti omari, že sem v roki držal ključ, da si vzamem strupa...

V tem trenutku zasveti v temno dušo svetla luč. Zaslišal sem - pri svojem zveličanju to zatrjujem - zaslišal sem nebeški glas, tako dobro poznani glas, ki mi je klical: 'Bog, Bog je tukaj!' Podrla me je milost, padel sem na kolena in jecljal: 'Hvala ti, moj Bog, vrnil si se.' In v tej minuti sem bil prepričan, da vidim v sebi našega Gospoda na križu. Smehljal se mi je z izrazom nepopisnega usmiljenja."

Pozneje je šel v gozd, da se Mariji zahvali za dar spreobrnjenja. Spovedal se je, prejel sv. obhajilo in začel življenje trdega boja s starimi grešnimi navadami in strastmi. Tedaj je bil star 43 let.

Nato se je odpravil v Lurd, da se Mariji zahvali. "Pred votlino sem pokleknil na tla, iz oči so lile solze in jecljajoč sem molil Magnificat (Moja duša poveličuje Gospoda), bolj prisrčen, kot je kdajkoli prikipel iz mojega srca."

Človek Boga ne bi našel, če ne bi Bog prej našel človeka. Pri vsem iskanju Boga Bog sam stoji človeku ob strani in ga podpira. Sv. Avguštin, ki je do svojega dvaintridesetega leta živel daleč od Boga, v Izpovedih v himni Bogu-Lepoti razodeva, kako ga je Bog vztrajno iskal:

"Pozno sem te vzljubil,
Lepota večno davna, večno nova,
pozno sem te vzljubil!
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
in tam sem te iskal,
nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
ki si jih ti ustvaril.
Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleč od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.

Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.
Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me - in zagôrel sem po tvojem miru" (10,27).

Bog na poseben način išče človeka v Jezusu Kristusu. On se je zaradi iskanja človeka učlovečil, šel na križ, vstal od mrtvih, poslal Svetega Duha. Gnala ga je edino ljubezen.

Pri iskanju Boga ima torej pobudo in nam pomaga on sam, ki nas prvi išče, kakor v Jezusovi priliki išče stoto izgubljeno ovco dobri pastir. Ovca se sama ne bi vrnila k čredi. Vsa umetnost je v tem, da se Bogu ne upiramo, ampak se mu damo najti. Spodbujajo nas Jezusove besede:

"Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno" (Lk 19,10).

"Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla?" (Mt 18,12).

petek, 2. avgust 2013

Pobožnost petih prvih sobot (7) - Posvetitev v Sloveniji

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo v stolnici pred podobo brezjanske Marije Pomagaj posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Pridružili so se mu duhovniki in verniki po župnijah predvsem ljubljanske škofije. Verniki so se na posvetitev pripravljali z množičnim obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 1943. Neposredna priprava pa je bila na spravni in spokorni dan, 29. maja 1943.

Ob koncu leta 1942 je škof v Ljubljanskem škofijskem listu povabil vernike:

“Tudi mi se moramo posvetiti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor mu je sveti oče posvetil vse človeštvo. To posvetitev lahko opravi vsak zase, društva in samostani. Poleg teh posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, duhovniki in verniki, po temeljiti pripravi. Načrt je odobril sveti oče v avdienci 19. novembra letos. Pripravili se bomo s tem, da pobožno opravimo pobožnost petih prvih sobot.”

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev obhajali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike. Ludovik Ceglar je zapisal, da je posvetitvi sledilo boljšanje odnosov med Cerkvijo in državo, ki je končno privedlo do obnove diplomatskih stikov. V Sloveniji je prišlo do izrednega povečanja duhovniških poklicev. Najbrž je povečanju duhovniških poklicev botrovalo tudi dejstvo, da so bili novomašniki sinovi med drugo svetovno vojno Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvečenih staršev, fantov in deklet.

Slovenski narod se je posvetil Materi Božji v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev (izročitev) vsako leto obnavljamo. Sicer pa izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu obnavljamo po naših cerkvah vsako prvo soboto v mesecu, a je, žal, obisk zelo maloštevilen.

Obnavljanje posvetitve (izročitve) naj bi nas vodilo do poglobljenega krščanskega življenja. Le tako češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne bo samo neka “pobožnost”, ampak bo po Marijinem zgledu in s pomočjo njene priprošnje pospešilo duhovno rast iz Božje besede in zakramentov, zlasti iz svete evharistije. Blagodejno bo vplivalo na novo evangelizacijo in pomagalo pri uresničitvi Slovenskega pastoralnega načrta.

Če bomo častili Marijino brezmadežno Srce, se mu izročali, obhajali prve sobote in se trudili živeti po Božji volji, bo tudi za nas veljalo, kar je Marija obljubila trpeči desetletni Luciji pri drugem prikazanju, 13. junija 1917:

»Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

Marija se bo zavzela tudi za nas in bo naše srce oblikovala po svojem srcu. Tako bomo, kakor ona, Božje besede ohranili in premišljevali v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51).

An

sreda, 31. julij 2013

Posvetitev pontifikata papeža Frančiška Fatimski Mariji

Lizbonski patriarh José Policarpo je na željo papeža Frančiška posvetil njegov pontifikat Fatimski Materi Božji. Slovesnost je potekala na praznik Fatimske Marije, 13. maja 2013, udeležilo pa se je je okoli tristo tisoč vernikov. Zbranim je posebno pismo namenil tudi sam papež, v katerem se je zahvalil za uresničitev njegove želje. Zapisal je tudi, da se z molitvijo pridružuje vsem romarjem v Fatimi ter podeljuje svoj apostolski blagoslov