Molitev in delo s cistercijani

 Cistercijani vabimo v Stično može in fante od 18. leta dalje na molitev in delo s cistercijani, ki bo od nedelje, 4. avgusta ob 18. uri, do sobote, 10. avgusta po kosilu. Bivanje je brezplačno, saj ga boste odplačali s svojim delom. Javite se na samostanski tel.: 01/78 77 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044; E-pošta kristof.cufer@rkc.si.

Jezus je v hostiji skrit

Tudi do Jezusa pod podobo kruha je Jacinta že zgodaj občutila posebno ljubezen. Dogodek iz ranega Jacintinega otroštva nam lahko pojasni, zakaj sta Jacinta in njen brat Frančišek vse življenje govorila o »skritem Jezusu«. Jacinta je dobila dovoljenje, da bo skupaj z Lucijo kot »angelček« na praznik svetega Rešnjega telesa potresala rože pred Jezusom. Lucija poroča, kako je Jacinta vprašala Lucijino starejšo sestro, ki je sešila oblekice za »angelčke«:

»In ga bomo videli?«

'Da, nosil ga bo gospod župnik.'

Jacinta je poskakovala od veselja in neprenehoma spraševala, ali je še daleč do praznika. Končno je prišel nestrpno pričakovani dan in deklica je bila vsa iz sebe od sreče. Obe z Lucijo sta imeli košarici cvetja. Po navodilih starejše sestre je Lucija potresala svoje rože pred Jezusa. Jacinta pa kljub mnogim Lucijinim namigom ni vrgla nobenega cveta pred evharističnega Jezusa. Po končani slovesnosti je Lucijina sestra vprašala:

»Jacinta, zakaj nisi trosila rož Jezusu?«

'Ker ga nisem videla.'

Potem je vprašala Lucijo:

'Si ti videla Jezuščka?'

»Seveda ne. Ali mar ne veš, da Jezusa v hostiji ne moreš videti, ker je skrit? Njega prejmemo pri obhajilu.«

'In ti, ko greš k obhajilu, govoriš z njim?'

»Govorim.«

'In zakaj ga ne vidiš.'

»Ker je skrit.«

'Prosila bom mamo, da tudi mene pusti k obhajilu.'

»Gospod župnik ti ne bo dovolil iti, dokler ne boš stara deset let.«

'Ti pa tudi še nisi stara deset let, pa si že šla k obhajilu.'

»Ker sem znala ves katekizem, ti pa ga ne znaš.«

Jacinta in Frančišek sta zelo želela, da bi šla čimprej k prvemu svetemu obhajilu, zato sta prosila Lucijo, naj ju poučuje katekizem. Navdušeno sta ponavljala za Lucijo odgovore na vprašanja, vendar se je Lucija spomnila le nekaterih vprašanj. Zato sta bratranec in sestrična prosila svojo mamo, naj ju pusti k verouku, da bosta lahko prejela Jezusa. Mama pa ju je le redkokdaj pustila iti, z izgovorom:

»Cerkev je precej daleč, vidva sta še majhna in povrhu vama bo gospod župnik dal obhajilo šele, ko bosta stara deset let.«

An

Ljubezen do Jezusa

Starši pastirčkov so zelo skrbeli, da so bili pastirčki vedno v dobri družbi ter so se izogibali tistih otrok, ki so nespodobno govorili. Zato je Frančiškova in Jacintina mati nekoč naročila, naj se igrata na domačem dvorišču. Jacinta je sporočila Luciji:

»Moja mati noče, da ostaneva pri teh tukaj. Rekla je, naj se igramo na našem dvorišču. Noče, da se naučiva teh tako grdih stvari, ki so greh in ki jih Jezušček ne mara.«

Nato je Luciji zašepetala na uho:

»Če te bo mama pustila, ali boš potem prišla k meni domov?«

'Ja!'

»Potem pojdi in jo prosi!«

Jacintina najljubša igra je bila 'igra dobitkov'. Zmagovalec pri igri ukaže tistemu, ki je izgubil, naj naredi kakšno dejanje. Jacinta je pogosto naročala, naj poraženec teče za metuljčkom in ga ujame, ali naj utrga posebno rožico.

Ko je nekoč pri takšni igri v Lucijini hiši zmagala Lucija, je Jacinti ukazala, naj gre objet in poljubit Lucijinega brata, ki je ravno pisal pri mizi. Jacinta se je uprla:

»Tega pa ne! Ukaži mi kaj drugega. Zakaj mi ne ukažeš poljubiti Jezusa, ki visi tamle?« (Križ je bil obešen na steni.)

'Ja, dobro, stopi na stol, snemi ga, ga kleče trikrat objemi in trikrat poljubi. Enkrat za Frančiška, enkrat zame in enkrat zase.'

»Našemu Gospodu dam poljubčkov, kolikor hočeš.«

Jacinta je objemala in poljubljala Križanega s takšno predanostjo, da Lucija tega ni nikoli pozabila. Potem se je pozorna zazrla v Jezusa in križu in vprašala:

»Zakaj je Jezus pribit na križ?«

'Ker je za nas umrl.'

»Povej mi, kako je bilo.«

Na Jacinto je zelo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. O tem se je Lucija naučila od svoje matere, ki je otrokom raje razlagala Jezusovo trpljenje, kakor da bi jim pripovedovala različne pravljice. Lucija je imela tako dober spomin, da si je že po enkratnem pripovedovanju zapomnila tudi podrobnosti in jih je znala ponoviti. Zdaj je Jacinti in Frančišku začela pripovedovati o Gospodovem trpljenju. V hišo je prav tedaj stopila Lucijina najstarejša sestra Marija, vzela Jacinti križ iz rok in Lucijo oštela, rekoč, da se ne smejo dotikati svetih reči. Tedaj se je Jacinta sestri opravičila:

»Marija, ne bodi huda, jaz sem bila, pa ne bom več.«

Marija jo je pobožala in vsem trem rekla, naj se gredo igrat na dvorišče, ker v hiši ničesar ne pustijo na svojem mestu. Odšli so k vodnjaku, ob katerem se jim je angel drugič prikazal. Tu so se naslednja leta pogosto zbirali za medsebojne pogovore, goreče molitve in »tudi za solze, ki so bile včasih precej grenke. Svoje solze smo mešali z vodo v vodnjaku in jih potem iz njega pili. Ali ni bil ta vodnjak podoba Marije, v srcu katere smo obrisali svoje solze in zajemali tolažbo?« Ta vodnjak je bil za vse to zelo primeren, ker je bil skrit za kostanji, kupom kamenja in grmičevjem.

Otroci so posedli na vodnjak in Lucija je zelo živo pripovedovala o Jezusovem trpljenju. Malo Jacinto je to ganilo do solz. Mnogokrat je še pozneje Lucijo prosila, naj ji zgodbo o Gospodovem trpljenju ponovno pove. Iz sočutja do trpečega Jezusa je jokala in rekla:

»Naš ubogi Gospod! Nikoli več ne bom grešila, ker nočem, da bi naš Gospod trpel.«

Raje imam Marijino luč

Ko je Lucija začela pasti ovce, sta jo Frančišek in Jacinta zvečer čakala na dvorišču Lucijinih staršev. Jacinta, ki je bila bolj čustveno povezana z Lucijo, je tekla Luciji naproti takoj, ko je zaslišala zvončke črede, Frančišek pa je sedel na hišnem pragu. Ko je Lucija odgnala ovce v stajo, so se vsi trije šli igrat na dvorišče. Lucija o tem v sočnem in prisrčnem jeziku poroča v prvem in četrtem Spominu; v prvem o Jacinti, v četrtem o Frančišku. Preberimo, kar je v prvem Spominu:

»Mala Jacinta je ob večerih zelo rada hodila na dvorišče pred našo hišo gledat sončni zahod in zvezde na nebu. Bila je navdušena nad lepimi nočmi v mesečini. Pričkali smo se, kdo zmore prešteti zvezde, o katerih smo rekli, da so svetilke angelov.

Mesec je bil svetilka Naše ljube Gospe, sonce pa Jezusova. Zato je Jacinta včasih rekla:

'Veš, raje imam Marijino luč, ki ne žge in ne slepi tako kakor Jezusova.'

Res sonce na Portugalskem poleti zelo žge in mala Jacinta je zaradi neznosne vročine zelo trpela, saj je bila že po naravi bolj slabotna.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (7) - Jacinta Marto - Vsa nora na ples

Bila je najmlajši, deveti Olimpijin otrok ter sedmi otrok očeta Manuela Marta. Rodila se je 11. marca 1910. Lucija pripoveduje v prvem Spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva in zamerljiva ter trmasta. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, ljubezniva, prijazna in prikupna. Njeno srce je bilo »že takrat nagnjeno k dobremu in dobri Bog ji je dal mil in mehak značaj, kar jo je delalo ljubko in privlačno«.

Bila je zelo navdušena za ples. Lucija je celo zapisala: »Jacinta je bila vsa nora na ples, velik talent in spretnost (…) Včasih je bilo dovolj, da so pastirji igrali kakšen instrument, pa je že začela plesati, čeprav sama. Ko pa sta se bližala praznik svetega Janeza in pust, je kljub svoji veliki ljubezni do plesa rekla:

'Ne bom več plesala.'

'Zakaj ne?'

'Ker hočem to žrtev darovati Jezusu.'«

Quito, Gospa, ki je kači glavo strla

Leta 1566 je španski kralj Filip II., na pobudo številnih vplivnih družin, izdal dekret za ustanovitev kraljevskega samostana Brezmadežnega Spočetja, ki ga je dal postaviti na glavnem trgu v Quitu. Iz Španije je kralj poslal v svet prvo skupino redovnic, ki jo je vodila mati Marija Jezusova Taboada, ki je bila njegova sorodnica in teta sestre Marjane Frančiške Jezusove Torres.

Leta 1576 se je mati Marija s sedmimi redovnicami in sestro Marjano vkrcala na ladjo za Ekvador, toda nenadoma se je sredi oceana zmračilo in začela je divjati tako silovita nevihta, da so tudi mornarji spoznali, da je vsak napor zaman, saj se je ladja začela potapljati, in so izgubili sleherno upanje na rešitev. Sestra Marjana je pomislila, da je ona vzrok za to nevihto in je skupaj s teto začela klicati Božje usmiljenje. In takrat so uzrli sredi razburkanih morskih valov velikansko kačo s sedmimi glavami, ki je hotela uničiti in potopiti ladjo.

Marjana se je nenadoma onesvestila. Žarek luči je posvetil v to grozečo temo in pomiril vihar. Ko je Marjana prišla k zavesti, je povedala teti, da je videla kačo večjo od morja, ki se je borila s prelepo Gospo. Gospa, oblečena v sonce, je imela na glavi krono iz zvezd in čudovitega otroka v naročju, ki je imel na srcu podobo Najsvetejšega zakramenta. Gospa je držala v eni roki velik križ, ki se je zaključil v obliki meča. S pomočjo Najsvetejšega zakramenta in otrokove roke je Gospa zadela kačo s takšno močjo, da se je raztreščila.

Dve leti pozneje je mati Marija dala kovati svetinjo, na kateri je bil upodobljen ta prizor iz Marjaninega videnja. Od tistega dne dalje to svetinjo nosijo vse sestre v samostanu Brezmadežnega Spočetja v Quitu.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji - Zaupanje Andreja Majcna v Marijino in don Boskovo pomoč

»Moj program bo (kot nikdar prej) govoriti o treh don Boskovih ljubeznih: do Presvetega evharističnega srca, do Marije, naše učiteljice in matere, in do papeža, ki predstavlja Cerkev v svetu danes. Zdi se, da sem temu ostal zvest do danes.«

V času vojne na Kitajskem 1941 je zapisal: »Šolski sluga pa se je le s težavo izkopal iz blata, ki ga je nanj nasula bomba, ki je padla 2 m od njega. Ostal je živ, mislim, zato, ker je nosil Marijino svetinjico.«

Vrhovnemu predstojniku o vojnem času na Kitajskem je poročal: »Naš zavod je dobil samo nekaj razpok in precej šip se je zdrobilo. Vidi se, da nas je doslej Bog na poseben način varoval. Saj smo pa tudi okoli in okoli natresli svetinjic in podobic Marije Pomočnice in sv. Janeza Boska.«