Raje imam Marijino luč

Ko je Lucija začela pasti ovce, sta jo Frančišek in Jacinta zvečer čakala na dvorišču Lucijinih staršev. Jacinta, ki je bila bolj čustveno povezana z Lucijo, je tekla Luciji naproti takoj, ko je zaslišala zvončke črede, Frančišek pa je sedel na hišnem pragu. Ko je Lucija odgnala ovce v stajo, so se vsi trije šli igrat na dvorišče. Lucija o tem v sočnem in prisrčnem jeziku poroča v prvem in četrtem Spominu; v prvem o Jacinti, v četrtem o Frančišku. Preberimo, kar je v prvem Spominu:

»Mala Jacinta je ob večerih zelo rada hodila na dvorišče pred našo hišo gledat sončni zahod in zvezde na nebu. Bila je navdušena nad lepimi nočmi v mesečini. Pričkali smo se, kdo zmore prešteti zvezde, o katerih smo rekli, da so svetilke angelov.

Mesec je bil svetilka Naše ljube Gospe, sonce pa Jezusova. Zato je Jacinta včasih rekla:

'Veš, raje imam Marijino luč, ki ne žge in ne slepi tako kakor Jezusova.'

Res sonce na Portugalskem poleti zelo žge in mala Jacinta je zaradi neznosne vročine zelo trpela, saj je bila že po naravi bolj slabotna.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (7) - Jacinta Marto - Vsa nora na ples

Bila je najmlajši, deveti Olimpijin otrok ter sedmi otrok očeta Manuela Marta. Rodila se je 11. marca 1910. Lucija pripoveduje v prvem Spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva in zamerljiva ter trmasta. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, ljubezniva, prijazna in prikupna. Njeno srce je bilo »že takrat nagnjeno k dobremu in dobri Bog ji je dal mil in mehak značaj, kar jo je delalo ljubko in privlačno«.

Bila je zelo navdušena za ples. Lucija je celo zapisala: »Jacinta je bila vsa nora na ples, velik talent in spretnost (…) Včasih je bilo dovolj, da so pastirji igrali kakšen instrument, pa je že začela plesati, čeprav sama. Ko pa sta se bližala praznik svetega Janeza in pust, je kljub svoji veliki ljubezni do plesa rekla:

'Ne bom več plesala.'

'Zakaj ne?'

'Ker hočem to žrtev darovati Jezusu.'«

Quito, Gospa, ki je kači glavo strla

Leta 1566 je španski kralj Filip II., na pobudo številnih vplivnih družin, izdal dekret za ustanovitev kraljevskega samostana Brezmadežnega Spočetja, ki ga je dal postaviti na glavnem trgu v Quitu. Iz Španije je kralj poslal v svet prvo skupino redovnic, ki jo je vodila mati Marija Jezusova Taboada, ki je bila njegova sorodnica in teta sestre Marjane Frančiške Jezusove Torres.

Leta 1576 se je mati Marija s sedmimi redovnicami in sestro Marjano vkrcala na ladjo za Ekvador, toda nenadoma se je sredi oceana zmračilo in začela je divjati tako silovita nevihta, da so tudi mornarji spoznali, da je vsak napor zaman, saj se je ladja začela potapljati, in so izgubili sleherno upanje na rešitev. Sestra Marjana je pomislila, da je ona vzrok za to nevihto in je skupaj s teto začela klicati Božje usmiljenje. In takrat so uzrli sredi razburkanih morskih valov velikansko kačo s sedmimi glavami, ki je hotela uničiti in potopiti ladjo.

Marjana se je nenadoma onesvestila. Žarek luči je posvetil v to grozečo temo in pomiril vihar. Ko je Marjana prišla k zavesti, je povedala teti, da je videla kačo večjo od morja, ki se je borila s prelepo Gospo. Gospa, oblečena v sonce, je imela na glavi krono iz zvezd in čudovitega otroka v naročju, ki je imel na srcu podobo Najsvetejšega zakramenta. Gospa je držala v eni roki velik križ, ki se je zaključil v obliki meča. S pomočjo Najsvetejšega zakramenta in otrokove roke je Gospa zadela kačo s takšno močjo, da se je raztreščila.

Dve leti pozneje je mati Marija dala kovati svetinjo, na kateri je bil upodobljen ta prizor iz Marjaninega videnja. Od tistega dne dalje to svetinjo nosijo vse sestre v samostanu Brezmadežnega Spočetja v Quitu.

Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji - Zaupanje Andreja Majcna v Marijino in don Boskovo pomoč

»Moj program bo (kot nikdar prej) govoriti o treh don Boskovih ljubeznih: do Presvetega evharističnega srca, do Marije, naše učiteljice in matere, in do papeža, ki predstavlja Cerkev v svetu danes. Zdi se, da sem temu ostal zvest do danes.«

V času vojne na Kitajskem 1941 je zapisal: »Šolski sluga pa se je le s težavo izkopal iz blata, ki ga je nanj nasula bomba, ki je padla 2 m od njega. Ostal je živ, mislim, zato, ker je nosil Marijino svetinjico.«

Vrhovnemu predstojniku o vojnem času na Kitajskem je poročal: »Naš zavod je dobil samo nekaj razpok in precej šip se je zdrobilo. Vidi se, da nas je doslej Bog na poseben način varoval. Saj smo pa tudi okoli in okoli natresli svetinjic in podobic Marije Pomočnice in sv. Janeza Boska.«

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (3) Življenje iz posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Škof Rožman je 10. junija 1943 povabil vernike: »S prenovljeno gorečnostjo nadaljujmo spravno pobožnost prvih petkov in prvih sobot, da zadostimo božji pravičnosti za zakrknjene grešnike, da se bodo med nami vsi spreobrnili na pravo pot, ki vodi k Bogu in njegovi večni sreči. Če je Lucija, ki je v Fatimi videla nebeško Gospo in z njo govorila, nedavno izjavila, da Portugalska še ni dovolj storila, da bi potolažila božjo pravičnost, koliko moramo potem še mi storiti, ko smo se komaj začeli spreobračati k Bogu, ki je tudi med nami vse preveč žaljen!«

Škof je nato še štirikrat povabil k obhajanju petih prvih sobot. Pri tem je vabil, naj bi se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile tiste družine, ki se doslej še niso. Zadnjo, peto prvo soboto v domovini, že petič po vrsti, so verniki obhajali 5. maja 1945, nato so se začeli umikati, nekateri preko Ljubelja na Koroško, drugi proti Trstu in Gorici v Italijo. Tudi škof Rožman je odšel. V Thurnu nad Lienzom na Tirolskem je ob navzočnosti večjega števila slovenskih beguncev naredil posebno obljubo, o kateri je zapisal 24. maja 1945 v posebni poslanici slovenskim beguncem v Avstriji in Italiji: »Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo: Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Zgornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu.«

Za škofa je bil to čas velikega trpljenja. Dr. Jakob Kolarič v III. knjigi o Škofu Rožmanu poroča: »Ko je 31. maja takoj po novomašni slovesnosti Mirka Kozina v Anrasu na Tirolskem zvedel, da Angleži domobrance vračajo Titu, je bolečina prikipela do vrha. Toda njegovo izredno zaupanje v Marijo jo je zmagalo: 'O Marija! Kaj je naš narod res eden tistih, ki bo izbrisan z zemlje? Kaj si nas res zapustila? – Ne! Vemo, da nas ima Marija rada. Tudi v njej se je vse podiralo, ko je srečala svojega Sina na križevem potu. Ko je pri 13. postaji vzela vsega bičanega v naročje, saj se ji skoraj ne upamo približati, vsaj jaz imam ta občutek. Prosim jo, naj v mojem imenu poljubi Jezusove rane. – Mati je, vidi nas. Saj smo narod, ki smo se ponašali, da smo Marijin. – Vodi nas za seboj po križevem potu. – Sedaj je tako temno! Ne vidimo izhoda, kljub temu zaupamo. Vemo, da bo prišlo velikonočno jutro tudi za nas. Posvetili smo se, vztrajajmo. Mati je! – Peljala nas bo v velikonočno jutro, pa četudi nas bo vodila tako, kakor je one naše mučence, ki so dali kri za svoje prepričanje in jih je peljala skozi smrt v nebeško velikonočno jutro. Obnavljajmo posvetitev Mariji.'«

Dne 1. septembra 1951, bila je prva sobota, je škof začel že 16. turnus prvih sobot. To sledi iz njegovega dnevnika. Prve sobote je obhajal prav do svoje smrti, 16. novembra 1959.

Leta 1948 je škof Rožman prišel v Združene države. Kolarič piše, da je v Lemontu, na ameriških Brezjah, za veliki šmaren »članicam Zveze clevelandskih oltarnih društev z veliko vnemo priporočal, naj se posamezniki in družine posvete Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter opravljajo pobožnost petih prvih sobot. S tem govorom je tudi med ameriškimi Slovenci začel širiti češčenje Marijinega Srca, obenem pa je pokazal, da še vedno trdno veruje v obljube, ki jih je Marija v Fatimi dala tistim, ki častijo njeno brezmadežno Srce.«

V Gilbertu v državi Minnesoti je Rožman, kakor poroča Kolarič, govoril »o svojem poslanstvu, ki ga je kot škof imel ne samo pred vojno, ampak tudi v času trpljenja, strahot in velikih odločitev med našim narodom. V tem govoru se je njegovo zaupanje v fatimsko Marijo, kolikor vemo, prvikrat strnilo v globoko zavest, da slovenski narod med vojno ni zaman iskal rešitve v Marijinem Srcu (…) Izrazil pa je svoje globoko prepričanje, da bo naš narod rešen trpljenja in da bo ohranil vero: 'Naš narod se je med prvimi posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po Marijini obljubi pa bodo oni, ki se njenemu Srcu posvete, šli sicer preko morja trpljenja ali končno bodo rešeni … Ne vemo sicer, kdaj bo ta rešitev prišla, to končno ni tako važno. Važno pa je, da bo narod ostal in da bo vero ohranil.«

Dne 16. oktobra 1949 je na pozdravni akademiji v Argentini poudaril, da je posvetitev Marijinemu Srcu med vojno bila odločilnega pomena za slovenski narod: »Kakšna bo naša bodočnost? Prerok nisem. Pravim pa: upanja ne izgubimo! … Ne vemo sicer, koliko časa bo še trajalo, da bo naša revna, obubožana in oplenjena domovina zopet svobodna. Trdim in do sedaj mi te trditve ni mogel še nihče ovreči: naš slovenski narod, v kolikor je bil svoboden, je prvi narod na svetu [za Portugalci], ki se je kot narod posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Še danes so katoliški narodi na svetu, ki se niso posvetili v tem smislu, kot smo se mi. In če kaj velja beseda Marije, potem smemo upati. Seveda nas lahko Marija vodi še skozi morje trpljenja.«

Za mesečnik Duhovno življenje je leta 1950 napisal članek Mati, zakaj odlašaš? v katerem pravi: »Tolikokrat nam je Mati božja pomagala, nas rešila v najnevarnejših trenutkih, da ji bomo večno hvaležni. Gotovo ni nikogar med nami, ki v teh usodnih letih ne bi bil doživel jasne Marijine pomoči. A končne rešitve, resnične osvoboditve še nismo dočakali. In tako ni prav nič čudno, če se v naše molitve včasih vmeša vprašanje neučakanih otrok: Mati, zakaj odlašaš? (…) Mi neučakani sprašujemo: Mati, zakaj odlašaš? Ali ni Marija mnogo bolj upravičena nas vprašati: Otroci, zakaj odlašate vi z molitvijo in žrtvami, ki so potrebne, da moje brezmadežno Srce zmaga najprej v vaših srcih in potem v vsem svetu?«

Ko so nekoč duhovniki rekli škofu, da na položaj gleda preveč črno, je odgovoril: »Vem in sem trdno prepričan, da bo vsaka molitev, vsak očenaš uslišan. Samo tega ne vem, kdaj. Ali bo to v enem mesecu, ali v pol leta ali v enem letu, ali v desetih ali v petdesetih.«

17. oktobra 1947 je v pismu nekemu frančiškanu zaupal: »Mnogo molim in trpim za to, da bi Bog prav našemu narodu podal dokaz, vsemu svetu viden, da narod, ki svoje zaupanje v Boga stavi, nikdar ni prevaran in osramočen. Trdno upam v uslišanje. Toda v nebesih imajo tako uro, ki ne šteje sekund in minut, ampak leta in desetletja.«

An

Ponižna, srčna in močna molitev dela čudeže

Papež Frančišek se je pri jutranji maši 20. maja 2013 spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela, so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov.

 

Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo hčerko.« Po šesti uri zjutraj naslednjega dne se je z avtobusom odpravil nazaj in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!«

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC - Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (1)

Pri svetnikih vse izhaja iz življenja. O čemer govorijo in pišejo, najprej živijo. Nekaterim Kristus v mističnih doživetjih odkriva globine svojega Srca, vse pa vodi v prisrčno prijateljsko povezanost s seboj. Vsi so neizčrpen zaklad Cerkve za vse čase in vedno znova moramo kot mali učenci hoditi v njihovo odlično šolo.

Pri mnogih svetnikih je zelo v ospredju Božje češčenje Kristusove človeške narave in zlasti njegovih ran, še posebej njegove srčne rane. Češčenje Kristusovih poveličanih ran prehaja, zlasti pri mistikih, že v poglobljeno češčenje Kristusovega srca kot simbola njegove Božje in človeške ljubezni.

Véliki srednjeveški mistik in cerkveni učitelj cistercijanski opat sv. Bernard (+ 1153) se sprašuje:

»Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje – ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo. Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. 'Saj je bil ranjen zaradi naših grehov' (Iz 53,4)«.

Ko govori o Gospodovem Srcu, naglaša njegovo usmiljenje, kakor mnogo pozneje sv. Favstina Kowalska: »Jaz pa si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. (…) Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi.«

Frančiškanski teolog in kardinal sv. Bonaventura (+ 1274) je sto let pozneje zapisal: »Zato je bilo ranjeno (tvoje Srce), da bi po vidni rani videli nevidno rano ljubezni.« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!« »Kdo tega ranjenega Srca ne bi mogel vzljubiti? Kdo tako ljubečega Srca ne bi vzljubil z ustrezno ljubeznijo?« Svetnik je neki redovnici svetoval, naj se s svojimi rokami ne le dotakne Jezusovih ran, ampak naj preprosto vstopi v njegovo Srce.

Že Bonaventurov učitelj sv. Frančišek Asiški je bil velik častilec Kristusovih ran, zlasti njegove prebodene strani, a izraza 'Srce Jezusovo' še ni uporabljal, kot sta ga uporabljala sv. Bernard in sv. Bonaventura.