Cvet je dal svoj sad

»Naj vsi ljudje slavijo Boga: zemlja je dala svoj sad,« pravi Sveto pismo. Toda zemlja je najprej dala cvet. V Visoki pesmi je pisano: »Jaz sem cvet polj, lilija dolin.« Cvet postane takojšen sad, ker smo ga jedli, ker smo jedli njegovo jedro. Ali hočete vedeti, kateri je ta sad? Devica. Gospod se je rodil iz Device, iz služabnice. Žena je rodila Boga, Mati Sina, zemlja sad.
Sv. Hieronim

Posvetitev Materi Cerkve

Zgled osebne posvetitve in posvetitve sveta Materi Cerkve imamo pri Janezu Pavlu II. 6. junija 1979 v Čenstohovi:
Vzvišena Mati Cerkve! Tebi se znova posvečujem kot služabnik tvoje materinske ljubezni. Totus tuus! – Popolnoma Tvoj! Tebi posvečam človeštvo in vse ljudi, svoje brate in sestre, vsa ljudstva in narode. Tebi posvečam Evropo in vse druge celine. Tebi posvečam Rim in Poljsko (…) Mati, sprejmi nas! Mati, ne zapusti nas! Mati, vodi nas!

V povezanosti z Božjo Materjo bo naše življenje rodovitno

Znano je, da je evangelij nekako postavljen v okvir dveh vabil, da vzamemo Marijo k sebi. Prvo je namenjeno svetemu Jožefu ob učlovečenju Božjega Sina v Devici Mariji: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene,« in drugo, tik preden je Jezus izdihnil, je namenjeno ljubljenemu učencu svetemu Janezu: »Glej, tvoja mati«.
Pobožnost do Marije izvira iz teh dveh vabil, ki sta bili namenjeni svetemu Jožefu in svetemu Janezu ter sta nam dani v dediščino. Pravilo našega reda (servitov) takole upošteva to povabilo: »Jezus nas kliče k sebi do te mere, da deli z nami svojo sinovsko ljubezen do svoje Matere in nam naroča naj ljudem razodevamo ta njegov dar.« Da bi dosegli polnost Kristusove starosti, da bi verovali v red milosti, je treba živeti v prisrčni povezanosti z Božjo Materjo. To je izkušnja našega opata Desgenetta in patra Lamyja: obupana zaradi neučinkovitosti vseh njunih naporov se zatečeta k Mariji in dana jima je nepričakovana rodovitnost.
Ta njuna izkušnja je vesela novica za vsakega izmed nas! Preizkušnja nas namreč lahko obišče, kot je obiskala ta dva duhovnika. Preizkušnja zaradi ločitve od drage osebe, preizkušnja zaradi občutka, da smo pozabljeni, da so naša prizadevanja nerodovitna, zaradi tega ker se staramo, ker ne znamo posredovati drugim tega, kar smo prejeli, zaradi nerazumevanj itd. Prav v teh situacijah bomo skušali najti smisel, posnemajoč zgoraj navedena duhovnika. Gre za rodovitnost v redu milosti.
Preliminare Bollettino dei Servitori

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

Nosímo križ skupaj s Kristusom

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”
Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”
p. Anton

Ljubezen Božjega Srca (14)

Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.
Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel. Kako? Morda s posebnim navdihom, ki bo odgovor na naše sedanje duhovne potrebe, morda z globljim spoznanjem kake resnice. Tako bomo napredovali v veri.
Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).
Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.
Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.
Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.
Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.
Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”
Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”