Prihod Besede in Očeta v dušo

Kaj pomeni prihod Besede k duši? Da jo pouči v modrosti. Kaj pomeni Očetov prihod? Da jo napolni z ljubeznijo do modrosti, tako da duša more reči: »Vzljubila sem njeno lepoto« (Mdr 8,2). Očetu je lastno, da ljubi; zato vlita ljubezen dokazuje, da je Oče prišel. Kaj bi pouk naredil brez ljubezni? Napihnil bi. Kaj ljubezen brez znanja? Motila bi se (št. 69,2).
Mar ljubezen ne odstranja grehe? Pa še kako! Bral sem, da pokrije veliko grehov. Pa vprašam: ali ni zmožna ali zadostna, da podre in poniža sleherni napuh oči in srca? Prav gotovo, saj se ljubezen ne ponaša, ne napihuje. Če bi torej Gospod Jezus blagovolil priti k meni, ali bolje, vame, ne z ljubosumnostjo srca, tudi ne z jezo, ampak v ljubezni in v duhu krotkosti, ljubosumen name z Božjo ljubosumnostjo – kajti kaj je Bogu tako lastno kakor ljubezen? – saj je Bog sam ljubezen – če bi, pravim, prišel v takem razpoloženju, bi jaz tudi iz tega spoznal, da ni sam, ampak da je z njim prišel tudi njegov Oče. Kaj je namreč tako očetovsko? Zato se ne imenuje samo Oče Besede, ampak tudi Oče usmiljenja, ker je v njegovi naravi, da se vedno usmili in prizanaša.
Če bom čutil, da se mi odpira čut za razumevanje Svetega pisma, ali da mi modre besede nekako vrejo iz srca, ali da se mi v luči, vliti mi od zgoraj, razodevajo skrivnosti, ali da se mi zanesljivo odpre nebo kot neka brezdanja globočina in da mi od zgoraj priteka obilnejši dež premišljevanja, ne bom dvomil, da je Ženin tukaj. Lastnina Besede je vse to bogastvo in iz njegove polnosti ga prejemamo.
In če bi se hkrati razlila vame neka ponižna, a plodna in globoka predanost, tako da bi ljubezen do spoznane resnice rodila v meni neko nespravljivo sovraštvo do nečimrnosti, tako da bi me vednost ne napihnila ali da se zaradi pogostnih obiskov ne bi prevzel, takrat bi naravnost čutil, da se z menoj dogaja nekaj očetovskega in prav nič ne bi dvomil, da je Oče pri meni.
Če pa bom vztrajal v prizadevanju, da kolikor le morem, tem Božjim darovom vedno odgovarjam z njih vrednimi čustvi in dejanji, in če Božja milost v meni ne bo ostala prazna, se bo pri meni tudi nastanil tako Oče, ki hrani, kakor Beseda, ki poučuje (št. 69,6).

sv. Bernard.

ČEŠČENJE PREČISTEGA SRCA SV. JOŽEFA

(Za zasebno molitev; pri + v spodnji molitvi se pokrižamo na ustreznem delu telesa, čelu, ustnicah, srcu …)

Posvetitev trem svetim Srcem

Presveto Srce Jezusovo,
brezmadežno Srce Marijino,
prečisto Srce svetega Jožefa,
danes (nocoj) vam posvetim
svoje misli +,
svoje besede +,
svoje telo +,
svoje srce +
in svojo dušo +,
da bi se v tem dnevu (v tej noči)
po meni izvršila sveta Božja volja.
Amen.

Rožni venec svetega Jožefa

Rožni venec molimo zasebno, predvsem ob sredah, ki so posvečene svetemu Jožefu, zlasti pa to velja za prvo sredo v mesecu. Sestavljen je iz sedmih skrivnosti, v katerih premišljujemo sedem žalosti in radosti, ki jih je sveti Jožef imel na zemlji. Pri vsaki skrivnosti molimo Oče naš enkrat, Sveti Jožef desetkrat in Slava Očetu enkrat.

1. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob materinstvu Device Marije, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

2. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob rojstvu Jezusa, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

3. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob obrezovanju Jezusa, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

4. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob prerokbi starčka Simeona, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

5. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel pri begu v Egipt, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

6. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel pri vrnitvi iz Egipta, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

7. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob izgubi in najdenju Jezusa v templju, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (27)

(Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Prijateljstvo z Bogom

Božja Cerkev ima vsekakor take duhovne člane, ki v Bogu žive ne le zvestó, ampak tudi zaupno in govoré z Bogom kakor s prijateljem, ker jim daje spričevalo zavest njegove slave. Dajte mi dušo, ki razen Boga in tega, kar je treba ljubiti zaradi Boga, nič drugega ne ljubi, ki ji Kristus življenje naj ne bi šele bil, ampak ji je že dolgo bil; katere vse prizadevanje gre za tem, da bi stalno živela v Božji navzočnosti; o kateri ne rečem, da je to njena velika, ampak njena edina želja, skrbno hoditi z Gospodom, svojim Bogom, ter ji sposobnosti za to ne manjka. Daj mi, pravim, tako dušo in jaz ne zanikam, da je vredna Ženinove skrbi in pogleda Božjega veličastva, vladarjeve blagohotnosti in voditeljeve pozornosti (št. 69,1).

Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj napredujemo nekoliko bolj počasi, le za dve zrni v enem mesecu. Bog povrni vsem sodelujočim. V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, da bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Spreobrnjenje apostola Pavla (4)

Savlov boj za judovsko vero

Savel je tiho šel proti domu. Ni znal opisati svojega občutja. Žalosten je bil, ker je izgubil prijatelja, toda prav se je zgodilo. Štefan bi lahko še bolj zašel in naredil še več škode med ljudstvom. V spominu mu je ostal njegov dobrohotni pogled. Ni bilo v njem sovraštva ali očitka. Bil je pogled dobrote. Ni razumel, kako bi mogel človek v tolikem trpljenju tako dobrohotno gledati. Ali ni čutil bolečine? Pa kaj je s temi učenci, da se ob trpljenju tako čudno obnašajo? Kot da bi bili veseli trpljenja! Zakaj tako? To je bila uganka.
Zadnje Štefanove besede so mu zvenele v ušesih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Zakaj je Štefan tako rekel? Ali ni bil nič jezen na farizeje, ki so mu vzeli življenje? Kot da bi imel življenje v izobilju, kot da je vesel, da ga izgublja. Čudno, prečudno je bilo vse to, da bi mogel razumeti.
Savel se je vrnil v svoj vsakdan. Štefanov pogled ga je spremljal povsod. Toda bil je zadovoljen, da se je tako zgodilo. Čista vera se mora ohraniti. Bog bi se lahko razjezil in kazen bi zadela vse ljudstvo, če ne bi skrbeli za čisto vero očetov. Savel je veliko pomagal farizejem, ko je lovil po hišah Jezusove učence in jih zvezane vodil v mestne ječe. Pridobil si je velik ugled med farizeji in pismouki. Ti so mu zaupali in ga pohvalili, ko je privedel v ječo nove učence.
Nekega dne so se pogovarjali o razširjenosti tega novega nauka. V Damasku je že skupina, v Antiohiji jih je tudi nekaj. To je treba zajeziti. Savel se je ponudil, da gre v Damask in jih polovi. Veseli so bili tega navdušenja. Dali so mu priporočilna pisma. Ta so bila v Damasku pred oblastmi sicer brez veljave, toda pred Judi bi nekaj veljala. Iskal je priložnost, da bi odpotoval. Moral je najti karavano, ki bo potovala v Damask. Toda ali bo šel sam? Ne, sam ne bi šel. Mora najti nekaj somišljenikov, ki ga bodo spremljali.
Proti koncu pomladi je dobil štiri može, da bi ga spremljali. Čakali so samo še ugodno karavano, s katero bi odšli na pot. Savel je bil vesel te poti. Tam bo dobro opravil svojo nalogo. Glavne učence bo polovil, jih zvezal v verige in pripeljal nazaj v Jeruzalem.
Sedaj je na poti. Že se bližajo Damasku. Zvečer bodo tam. Sonce res pripeka, toda kak mesec, dva kasneje, bi bilo še bolj vroče. Vesel je, da se je vse tako izteklo. Nalogo je potrebno dokončati in vse bo v redu.
Savel stopa za oslom in nagonsko večkrat prime svojo torbo, ki mu visi na levem boku. Kot da bi hotel otipati zagotovilo za svoj pohod. Damaska še ne pozna. Toda pomagali mu bodo Judje, ki jih je tam veliko. Pri njih bo dobil prenočišče in stanovanje, dokler se ne vrne. Počasi dela načrte, kako bo vse uredil. Možje spredaj se veselo pogovarjajo različne reči. Tudi sami so bili jezni na kristjane, ki so se hitro množili. Ni jim bilo prav. Sedaj imajo priložnost, da skupaj s Savlom naredijo nekaj dobrega za Jude in vero očetov.
Počasi se karavana pomika naprej. V taki vročini ni pametno hiteti, ker je nevarno. Vse zajame neko veselje, saj se že bližajo koncu potovanja po suhih pokrajinah. V Damasku jih čaka pošten oddih in zanimiva kupčija. Savel je miren in zamišljen. Vesel je, da bodo Jezusove učence razgnali, preden se razmnožijo. Potem bo konec vseh nemirov in ljudje bodo počasi pozabili na Učenika. Ko bo vse urejeno v Damasku, bo mogoče šel še v Antiohijo in tudi tam naredil red. Tam so se Jezusovi učenci začeli imenovati kristjani po Kristusu ali Mesiju. Mogoče bodo ob takih preganjanjih le spoznali, da je njihovo praznoverje norost. Spet se bodo oklenili vere očakov in se trudili zvesto izpopolnjevati vse zapovedi.
Tako je premišljeval Savel na poti, ko so se bližali Damasku. Sonce se je že začelo nagibati čez poldan. Vse je bilo mirno. Jutranji veter je ponehal in sonce je neusmiljeno pripekalo. Iz karavane je bilo mogoče slišati klice gonjačev kamel, ki so se že veselili konca poti. Tudi trgovci, ki so jezdili na kamelah so se glasno pogovarjali s kamele na kamelo.
Savla je prevzel neznan občutek. Ni vedel, kako naj ga opiše. Bilo mu je, kakor bi nekaj silno pričakoval. Ni vedel, kaj naj pričakuje. Opravek v Damasku je bil pomemben. Malo se ga je bal. Vpraševal se je, ali bo lahko dovolj hitro polovil voditelje te ločine? Treba jih bo vkleniti v verige in odpeljati nazaj v Jeruzalem. To bo zahtevno početje. Mogoče mu bodo na poti omagali. Pot je dolga in vročina pritiska. Nič hudega, če bodo trpeli. Jih bo že pot streznila. Ko bodo napol mrtvi prišli v Jeruzalem, jih bo praznoverje mogoče minilo. Saj so sami krivi, da so se podali na pot praznoverja.
p. Branko

Pomen sozakonca za iskanje Boga

V zakonu večkrat svojemu tovarišu izgladi pot do Boga sozakonec. Élisabeth Arrighi se je leta 1889 v Parizu poročila s Félixom Leseurjem. Oba sta bila katoličana, a Félix se je od vere oddaljil, obljubil pa je, da bo ženi glede vere pustil popolno svobodo. Sam je po poroki versko življenje popolnoma zanemaril in hotel izpodkopati vero tudi ženi. Toda ob branju evangelijev se je njena razrahljana vera zopet utrdila. Veliko je molila, zlasti za svojega moža. Spet je redno hodila k maši in zakramentom. Pisala je dnevnik.
Zbolela je za rakom. Molila je: "Gospod, posveti me s trpljenjem, ki ga prestajam. Po moji duši pripelji k sebi duše vseh, ki so mi dragi, posebno tistega, ki mi je najdražji, in napravi konec tej moji duhovni osamelosti, ki me tako hudo teži ..."
Po ženini smrti je Félix bral njen dnevnik in spoznal, kako je zasmehoval ženino vero. V Paray-le-Monialu, v svetišču Srca Jezusovega, je skoraj otipljivo začutil bližino svoje žene. Tedaj je pomislil: "Če Élisabeth živi, tedaj je duša neumrljiva ... Potem je tudi Bog resničen!" Élisabeth je prosil, naj zanj moli. Pozneje je slišal Élisabethin glas: "Pojdi v Lurd!" Odpravil se je tja in tam živo čutil navzočnost svoje pokojne žene.
Zapisal je: "Bila je ob moji strani, nevidno je usmerjala moj korak in me vodila k Bogu ... Prosil sem Mater Božjo, naj mi da doseči milost vere; naj mi pri svojem Sinu izprosi, da me razsvetli, mi odpusti in me sprejme." Začel je moliti in hoditi k maši. Po štiridesetih letih se je spovedal in prejel sv. obhajilo.
Zopet je zaslišal glas pokojne žene: "Félix, pojdi v samostan! Postani pater Leseur!" Pozneje je res stopil v dominikanski samostan Saulchoir v Belgiji, bil posvečen v duhovnika in sedemindvajset let do svoje smrti s pisano in govorjeno besedo oznanjal, koliko milosti mu je Bog naklonil po "njegovi ljubi Élisabethi". Zbral je njene spise, podatke o uslišanjih na njeno priprošnjo in vse, kar je potrebno, da steče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

Tudi Sepp Maier, nekdanji nogometni vratar kluba Bayern iz Münchna, se je za svojo vero zahvaljeval svoji ženi:
"Nisem vernik iz navade. Moji doma niso bili pobožni, da bi jaz nadaljeval neke tradicije. Vernik sem postal precej kasneje, ob svoji ženi, in svojo vero globoko doživljam. Vedno nosim s seboj Sveto pismo, ki je moje najdražje čtivo. Bog mi je vodnik, svetovalec, prijatelj in sobesednik."
p. Anton

Prvosobotna pobožnost, osebna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter vrtnice

Po priporočilu naših škofov se letos z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko pripravljamo na slovesno obnovitev izročitve slovenskega naroda Mariji 15. avgusta. Če kje še niste začeli s pripravo, je še čas za začetek s prvo soboto v aprilu.
Veliko bomo v letu vere prispevali k osebni poglobitvi v veri, če bomo pomagali pripraviti posameznike in družine na osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (ali na njeno obnovitev), ki so jo leta 1998 priporočili naši škofje. Na to dejanje bomo vernike pripravili z vsemi potrebnimi pojasnili v cerkvi in v župnijskem listu ter na internetni strani. V pomoč je knjižica Priročnik za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki jo dobite v Stični. Molitvena priprava na to dejanje pa je udeležba pri prvosobotni pobožnosti. Primeren čas za izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je mesec junij ali po koncu obhajanja petih prvih sobot. Ta osebna izročitev najsvetejšima Srcema bo hkrati odlična priprava na skupno izročitev slovenskega naroda Mariji 15. avgusta.
Letošnje vrtnice Z vrtnicami v letu vere je, kakor že lanske, napisala prof. Berta Golob. Pravočasno jih boste dobili pri založbi Salve na Rakovniku.

Vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Ptujski Gori

V soboto, 8. junija, na praznik Srca Marijinega, bo na Ptujski Gori vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ga organizira odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Program:
ob 9.30 – molitvena ura kot prvosobotna pobožnost na fatimski način, po njej kratek nagovor g. Cirila Čuša.
ob 11.00 – sveta maša, ki jo bo skupaj z duhovniki daroval mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek, obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu, pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim.

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja