Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (27)

(Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Prijateljstvo z Bogom

Božja Cerkev ima vsekakor take duhovne člane, ki v Bogu žive ne le zvestó, ampak tudi zaupno in govoré z Bogom kakor s prijateljem, ker jim daje spričevalo zavest njegove slave. Dajte mi dušo, ki razen Boga in tega, kar je treba ljubiti zaradi Boga, nič drugega ne ljubi, ki ji Kristus življenje naj ne bi šele bil, ampak ji je že dolgo bil; katere vse prizadevanje gre za tem, da bi stalno živela v Božji navzočnosti; o kateri ne rečem, da je to njena velika, ampak njena edina želja, skrbno hoditi z Gospodom, svojim Bogom, ter ji sposobnosti za to ne manjka. Daj mi, pravim, tako dušo in jaz ne zanikam, da je vredna Ženinove skrbi in pogleda Božjega veličastva, vladarjeve blagohotnosti in voditeljeve pozornosti (št. 69,1).

Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj napredujemo nekoliko bolj počasi, le za dve zrni v enem mesecu. Bog povrni vsem sodelujočim. V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, da bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Spreobrnjenje apostola Pavla (4)

Savlov boj za judovsko vero

Savel je tiho šel proti domu. Ni znal opisati svojega občutja. Žalosten je bil, ker je izgubil prijatelja, toda prav se je zgodilo. Štefan bi lahko še bolj zašel in naredil še več škode med ljudstvom. V spominu mu je ostal njegov dobrohotni pogled. Ni bilo v njem sovraštva ali očitka. Bil je pogled dobrote. Ni razumel, kako bi mogel človek v tolikem trpljenju tako dobrohotno gledati. Ali ni čutil bolečine? Pa kaj je s temi učenci, da se ob trpljenju tako čudno obnašajo? Kot da bi bili veseli trpljenja! Zakaj tako? To je bila uganka.
Zadnje Štefanove besede so mu zvenele v ušesih: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Zakaj je Štefan tako rekel? Ali ni bil nič jezen na farizeje, ki so mu vzeli življenje? Kot da bi imel življenje v izobilju, kot da je vesel, da ga izgublja. Čudno, prečudno je bilo vse to, da bi mogel razumeti.
Savel se je vrnil v svoj vsakdan. Štefanov pogled ga je spremljal povsod. Toda bil je zadovoljen, da se je tako zgodilo. Čista vera se mora ohraniti. Bog bi se lahko razjezil in kazen bi zadela vse ljudstvo, če ne bi skrbeli za čisto vero očetov. Savel je veliko pomagal farizejem, ko je lovil po hišah Jezusove učence in jih zvezane vodil v mestne ječe. Pridobil si je velik ugled med farizeji in pismouki. Ti so mu zaupali in ga pohvalili, ko je privedel v ječo nove učence.
Nekega dne so se pogovarjali o razširjenosti tega novega nauka. V Damasku je že skupina, v Antiohiji jih je tudi nekaj. To je treba zajeziti. Savel se je ponudil, da gre v Damask in jih polovi. Veseli so bili tega navdušenja. Dali so mu priporočilna pisma. Ta so bila v Damasku pred oblastmi sicer brez veljave, toda pred Judi bi nekaj veljala. Iskal je priložnost, da bi odpotoval. Moral je najti karavano, ki bo potovala v Damask. Toda ali bo šel sam? Ne, sam ne bi šel. Mora najti nekaj somišljenikov, ki ga bodo spremljali.
Proti koncu pomladi je dobil štiri može, da bi ga spremljali. Čakali so samo še ugodno karavano, s katero bi odšli na pot. Savel je bil vesel te poti. Tam bo dobro opravil svojo nalogo. Glavne učence bo polovil, jih zvezal v verige in pripeljal nazaj v Jeruzalem.
Sedaj je na poti. Že se bližajo Damasku. Zvečer bodo tam. Sonce res pripeka, toda kak mesec, dva kasneje, bi bilo še bolj vroče. Vesel je, da se je vse tako izteklo. Nalogo je potrebno dokončati in vse bo v redu.
Savel stopa za oslom in nagonsko večkrat prime svojo torbo, ki mu visi na levem boku. Kot da bi hotel otipati zagotovilo za svoj pohod. Damaska še ne pozna. Toda pomagali mu bodo Judje, ki jih je tam veliko. Pri njih bo dobil prenočišče in stanovanje, dokler se ne vrne. Počasi dela načrte, kako bo vse uredil. Možje spredaj se veselo pogovarjajo različne reči. Tudi sami so bili jezni na kristjane, ki so se hitro množili. Ni jim bilo prav. Sedaj imajo priložnost, da skupaj s Savlom naredijo nekaj dobrega za Jude in vero očetov.
Počasi se karavana pomika naprej. V taki vročini ni pametno hiteti, ker je nevarno. Vse zajame neko veselje, saj se že bližajo koncu potovanja po suhih pokrajinah. V Damasku jih čaka pošten oddih in zanimiva kupčija. Savel je miren in zamišljen. Vesel je, da bodo Jezusove učence razgnali, preden se razmnožijo. Potem bo konec vseh nemirov in ljudje bodo počasi pozabili na Učenika. Ko bo vse urejeno v Damasku, bo mogoče šel še v Antiohijo in tudi tam naredil red. Tam so se Jezusovi učenci začeli imenovati kristjani po Kristusu ali Mesiju. Mogoče bodo ob takih preganjanjih le spoznali, da je njihovo praznoverje norost. Spet se bodo oklenili vere očakov in se trudili zvesto izpopolnjevati vse zapovedi.
Tako je premišljeval Savel na poti, ko so se bližali Damasku. Sonce se je že začelo nagibati čez poldan. Vse je bilo mirno. Jutranji veter je ponehal in sonce je neusmiljeno pripekalo. Iz karavane je bilo mogoče slišati klice gonjačev kamel, ki so se že veselili konca poti. Tudi trgovci, ki so jezdili na kamelah so se glasno pogovarjali s kamele na kamelo.
Savla je prevzel neznan občutek. Ni vedel, kako naj ga opiše. Bilo mu je, kakor bi nekaj silno pričakoval. Ni vedel, kaj naj pričakuje. Opravek v Damasku je bil pomemben. Malo se ga je bal. Vpraševal se je, ali bo lahko dovolj hitro polovil voditelje te ločine? Treba jih bo vkleniti v verige in odpeljati nazaj v Jeruzalem. To bo zahtevno početje. Mogoče mu bodo na poti omagali. Pot je dolga in vročina pritiska. Nič hudega, če bodo trpeli. Jih bo že pot streznila. Ko bodo napol mrtvi prišli v Jeruzalem, jih bo praznoverje mogoče minilo. Saj so sami krivi, da so se podali na pot praznoverja.
p. Branko

Pomen sozakonca za iskanje Boga

V zakonu večkrat svojemu tovarišu izgladi pot do Boga sozakonec. Élisabeth Arrighi se je leta 1889 v Parizu poročila s Félixom Leseurjem. Oba sta bila katoličana, a Félix se je od vere oddaljil, obljubil pa je, da bo ženi glede vere pustil popolno svobodo. Sam je po poroki versko življenje popolnoma zanemaril in hotel izpodkopati vero tudi ženi. Toda ob branju evangelijev se je njena razrahljana vera zopet utrdila. Veliko je molila, zlasti za svojega moža. Spet je redno hodila k maši in zakramentom. Pisala je dnevnik.
Zbolela je za rakom. Molila je: "Gospod, posveti me s trpljenjem, ki ga prestajam. Po moji duši pripelji k sebi duše vseh, ki so mi dragi, posebno tistega, ki mi je najdražji, in napravi konec tej moji duhovni osamelosti, ki me tako hudo teži ..."
Po ženini smrti je Félix bral njen dnevnik in spoznal, kako je zasmehoval ženino vero. V Paray-le-Monialu, v svetišču Srca Jezusovega, je skoraj otipljivo začutil bližino svoje žene. Tedaj je pomislil: "Če Élisabeth živi, tedaj je duša neumrljiva ... Potem je tudi Bog resničen!" Élisabeth je prosil, naj zanj moli. Pozneje je slišal Élisabethin glas: "Pojdi v Lurd!" Odpravil se je tja in tam živo čutil navzočnost svoje pokojne žene.
Zapisal je: "Bila je ob moji strani, nevidno je usmerjala moj korak in me vodila k Bogu ... Prosil sem Mater Božjo, naj mi da doseči milost vere; naj mi pri svojem Sinu izprosi, da me razsvetli, mi odpusti in me sprejme." Začel je moliti in hoditi k maši. Po štiridesetih letih se je spovedal in prejel sv. obhajilo.
Zopet je zaslišal glas pokojne žene: "Félix, pojdi v samostan! Postani pater Leseur!" Pozneje je res stopil v dominikanski samostan Saulchoir v Belgiji, bil posvečen v duhovnika in sedemindvajset let do svoje smrti s pisano in govorjeno besedo oznanjal, koliko milosti mu je Bog naklonil po "njegovi ljubi Élisabethi". Zbral je njene spise, podatke o uslišanjih na njeno priprošnjo in vse, kar je potrebno, da steče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

Tudi Sepp Maier, nekdanji nogometni vratar kluba Bayern iz Münchna, se je za svojo vero zahvaljeval svoji ženi:
"Nisem vernik iz navade. Moji doma niso bili pobožni, da bi jaz nadaljeval neke tradicije. Vernik sem postal precej kasneje, ob svoji ženi, in svojo vero globoko doživljam. Vedno nosim s seboj Sveto pismo, ki je moje najdražje čtivo. Bog mi je vodnik, svetovalec, prijatelj in sobesednik."
p. Anton

Prvosobotna pobožnost, osebna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter vrtnice

Po priporočilu naših škofov se letos z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko pripravljamo na slovesno obnovitev izročitve slovenskega naroda Mariji 15. avgusta. Če kje še niste začeli s pripravo, je še čas za začetek s prvo soboto v aprilu.
Veliko bomo v letu vere prispevali k osebni poglobitvi v veri, če bomo pomagali pripraviti posameznike in družine na osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (ali na njeno obnovitev), ki so jo leta 1998 priporočili naši škofje. Na to dejanje bomo vernike pripravili z vsemi potrebnimi pojasnili v cerkvi in v župnijskem listu ter na internetni strani. V pomoč je knjižica Priročnik za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki jo dobite v Stični. Molitvena priprava na to dejanje pa je udeležba pri prvosobotni pobožnosti. Primeren čas za izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je mesec junij ali po koncu obhajanja petih prvih sobot. Ta osebna izročitev najsvetejšima Srcema bo hkrati odlična priprava na skupno izročitev slovenskega naroda Mariji 15. avgusta.
Letošnje vrtnice Z vrtnicami v letu vere je, kakor že lanske, napisala prof. Berta Golob. Pravočasno jih boste dobili pri založbi Salve na Rakovniku.

Vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Ptujski Gori

V soboto, 8. junija, na praznik Srca Marijinega, bo na Ptujski Gori vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ga organizira odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Program:
ob 9.30 – molitvena ura kot prvosobotna pobožnost na fatimski način, po njej kratek nagovor g. Cirila Čuša.
ob 11.00 – sveta maša, ki jo bo skupaj z duhovniki daroval mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek, obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu, pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim.

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Pomen medsebojne ljubezni za rast v veri

K Bogu vodi zlasti človekova nesebična ljubezen. Če je Bog res ljubezen, je treba tega Boga pokazati z ljubeznijo. Danes je prepričljiva edino nesebična ljubezen.
Globoko verna mati je svoja dva sinova vzgojila krščansko. Na njeno veliko žalost sta se poročila z nevernima ženama. To jo je bolelo, vendar je obema mladima družinama izkazovala kar največjo ljubezen. Da je to zmogla, je vsak dan šla k sv. maši in obhajilu. Njena potrpežljiva ljubezen, poplemenitena z vsakdanjo mašno daritvijo, je prinesla sadove. Nekega dne jo je prva snaha vprašala:
"Mama, ali lahko tudi jaz grem z vami v cerkev?" Kmalu za tem jo je začela spremljati v cerkev tudi druga. Snahi sta priznali, da nista sposobni otroke versko vzgajati. To skrb sta prepustili stari mami.
Kako je za vero v Boga pomembna medsebojna ljubezen, lepo naglaša apostol Janez: "Preljubi, ljubímo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Boga ni nikoli nihče videl. Če se ljubimo med seboj, Bog ostaja v nas in je njegova ljubezen v nas izpopolnjena. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem" (1 Jn 4,7–8.12.16).

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Mati Terezija pripoveduje: "Dogodilo se je tudi, da so sestre našle starca v žalostni situaciji. Nekaj skromnega so naredile zanj. Čez dva dni je rekel: 'V moje življenje ste prinesle Boga. Pripeljite še duhovnika.' Pripeljale so duhovnika. Po 60 letih je opravil sveto spoved in naslednjega dne je umrl.
Ni pomembno, kaj in koliko delamo, ampak koliko ljubezni vložimo v dejanje, ker je to naša ljubezen v dejanju. Vsako delo ljubezni, narejeno z vsem srcem, vedno pripelje ljudi bliže k Bogu."
"Naš namen je prinesti Boga in njegovo ljubezen najubožnejšim med ubogimi, ne glede na njihovo narodnost ali vero, ki jo izpovedujejo. Naša pomoč ni odvisna od verskega prepričanja, ampak od človeške stiske. Nikoli ne poskušamo spreobrniti h krščanstvu tistih, ki prejemajo pomoč, ampak s svojim delom samo pričamo, da je božja ljubezen prisotna, in če katoličani, protestanti, budisti ali agnostiki postanejo zato boljši ljudje – preprosto boljši – smo zadovoljni. V rasti k ljubezni bodo bliže Bogu in ga bodo našli v njegovi dobroti."
"Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.
Ljudje ne vedo, da so izgubili svojo vero. Če bi bili prepričani, da je oseba, ki leži v umazaniji, njihov brat ali sestra, mislim, da bi kaj storili zanjo. Ljudje ne vedo, kaj je sočutje. Ne poznajo ljudi. Če bi razumeli, bi nemudoma dojeli veličino ljudi, ki ležijo na cesti, in bi jih preprosto ljubili. In ljubezen bi jih gotovo privedla do tega, da bi sami sebe postavili njim v služenje."