Razmišljanje pisateljice Marije Winowske

Zgodba o mali deklici je resnična. Francoska redovnica, sestra Emmanuel Maillard, ki že od leta 1989 stalno živi u Medžugorju, jo je povzela po knjigi, v kateri jo je opisala poljska pisateljica Marija Winowska ( znana tudi po življenjepisu sv. Favstine Kowalske in sv. Maksimilijana Kolbeja). Pripoved o mali Li je sestro Emmnuel tako ganila, da jo je vnesla v svojo obsežno (400 strani) in duhovno bogato knjigo Skrito Dete Medžugorja (Skriveno Dijete Međugorja), v kateri je zapisala:
»Najdražja mala Li, tebi posvečam to knjigo, ker si moja najljubša junakinja. Moram ti pa priznati, da imam pri tem še drug namen. Nisi še opravila svojega dela! Poglej vendar, na tleh ne leži samo 32 hostij, ampak tisočere in milijoni!
Vsak dan ubijajo Jezusa, zasmehujejo ga in teptajo. Število ločin, ki zaničujejo evharistijo, vedno bolj narašča. Pravzaprav so v vseh župnijah tudi katoličani, ki prejemajo sveto obhajilo, čeprav so v smrtnem grehu. O teh grehih razlaga Sveto pismo kot o 'odurnostih', ki ubijajo dušo. Mala Li, tudi danes mučijo Jezusa, kot nikoli prej. Moram omeniti tudi številne 'poklicane', ki so postali tako zavzeti s posvetnimi zadevami, da so pozabili na velikansko ljubezen, ki jo Jezus namenja njim. V Franciji je toliko zapuščenih tabernakljev, da nanje lega prah. Če si v Angliji nekdo zaželi prebiti nekaj časa pred Najsvetejšim Zakramentom, pogosto naleti na zaklenjena vrata cerkve. V Ameriki so tabernaklje marsikje pregnali v kakšen kot ali celo v zakristijo. Včasih ne moremo najti niti klečalnika, a gorje tistemu, ki si drzne poklekniti pri povzdigovanju. Klečanje je nesprejemljivo in more biti vzrok za izobčenje iz posameznih cerkvenih občestev.
Koliko imamo še danes svetniških Evfrazij, ki poučujejo verouk. Večina otrok je slabo pripravljenih na to, da bi spoznali Jezusa in ga vzljubili. Tako poredko je slišati starše, da v družini odkrito govorijo o Jezusu kot o svojem največjem prijatelju. Nasprotno, sploh se ne menijo zanj. Otroci pa verjamejo, da Jezus resnično ne obstaja in se izgubljajo v ateizmu.
Lahko bi nadaljevala, toda ti iz nebes gotovo vidiš veliko bolje kot jaz. Mala Li, ti še nisi zaključila. Čista resnica je, da si s svojim mučeništvom na Kitajskem šele začela svoje poslanstvo! Pridi in pomagaj nam! Kakor si stala ob strani nadškofu Sheenu, pridi, in stoj ob strani tudi vsakemu današnjemu duhovniku, vsakemu škofu, vsakemu redovniku in ob vsakem kristjanu. Razodeni nam skrito Dete, svojega velikega prijatelja! Podeli nam svojo iskreno ljubezen do Jezusa, to odločno, junaško in nežno ljubezen svojega nedolžnega srca.«
Medžugorje, na praznik Fatimske Gospe, 13. maja 2006. leta

Mala Li

Mala Li

Ko je 1979. leta Bog poklical k sebi svojega služabnika škofa Fultona Sheena, so milijoni Američanov objokovali njegovo smrt. Počutili so se kakor zapuščeni otroci. Dolga leta je koristil vsa možna medijska sredstva in po njih prodiral do ljudskih src, ki jih je močno nagovorila vsaka njegova beseda. Obdarjen je bil z redko karizmo naravne, spretne in prepričljive govorniške besede, ki jo je prepletala moč Svetega Duha.
Po njegovem pričevanju so ljudje spoznavali, da Bog živi, je veličasten in zaželen. Škof je blestel s takšnim sijem, da so TV kanali kar tekmovali zanj, ker so vedeli, da bodo njegove oddaje prekosile vse rekorde gledanosti. Njegova znana priljubljena tedenska oddaja »Življenje je vredno življenja« je pritegnila približno trideset milijonov gledalcev.
Po navadi je dejal: » Če verjamete v to, kar je neverjetno, boste navsezadnje delali tisto, kar je nemogoče. »Ta veliki nadškof, oznanjevalec evangelizacije, pa je imel skrivnost. Podobno kakor vsi pravi, veliki Božji ljudje, je škof Fulton Sheen skrivaj negoval nekaj, kar se ga je nekoč v življenju močno dotaknilo. Bil je to dogodek, po katerem se je nanj izlilo obilo milosti, ki so ga usmerile na pot, s katere za nobeno stvar na svetu ni hotel skreniti. Da pa bi bolje razumeli njegovo izkušnjo, se moramo vživeti v razmere petdesetih let prejšnjega stoletja na Kitajskem, ko se je komunizem z vso silovitostjo spravil na stari režim …

Drobni otroški koraki

V župnijski šoli so otroci z veseljem molili. Sestra Evfrazija je bila zadovoljna, ker so pred dvema mesecema številni otroci prejeli prvo sveto obhajilo. Zelo resno so ga sprejeli v globini svojih malih src. Nasmehnila se je desetletni deklici Li, ko jo je vprašala: »Zakaj nas Jezus ni naučil, da rečemo: 'Daj nam naš vsakdanji riž?'« Zelo težko je bilo odgovoriti na to vprašanje, ker so ti otroci jedli riž za zajtrk, kosilo in večerjo.
»To je vendar zato, ker 'kruh ' pomeni evharistijo,« je odvrnila sestra Evfrazija. Njeno srce je blestelo veliko bolj, kakor njena teologija. »Ti prosiš dobrega Jezusa za vsakodnevno obhajilo. Res je, da tvoje telo potrebuje riž. Vendar tudi tvoja duša, ki je vredna veliko več kot tvoje telo, potrebuje kruh. To je kruh življenja!«
Maja 1953. leta, ko je Li prejela prvo sveto obhajilo, je v svojem srcu zaprosila Jezusa: »Vedno mi daj ta vsakdanji kruh, da bo moja duša mogla živeti in bo zdrava.« Od tedaj dalje je Li vsak dan prejemala sveto obhajilo. Dokaj dobro se je zavedala dejstva, da ji »hudobneži« (brezbožni komunisti) morejo kadarkoli preprečiti, da bi prejela Jezusa. Goreče je zato molila, da se to nikdar ne bi zgodilo.
Nepozaben je bil zanjo dan, ko so miličniki po vstopu v učilnico zakričali nad otroki: »Takoj nam dajte vse vaše podobe!« Li je dobro razumela, kaj to pomeni. Zastrašeni otroki so izročili svoje ročno pobarvane podobice Jezusa, Marije in svetnikov. Nato je častnik v izlivu besa z močno kretnjo s stene potegnil Razpelo, ga vrgel na tla, teptal in vpil: »Nova Kitajska ne bo prizanašala tem praznovernim predmetom!«
Mala Li, ki je zelo ljubila podobico Dobrega Pastirja, jo je skušala skriti v svojo bluzo. To je bila posebna podobica, ki jo je prejela v dar kot spomin na prvo sveto obhajilo. Toda glasna zaušnica jo je zrušila na tla. Častnik je pozval očeta male Li, še prej pa ga je ponižal tako, da ga je zvezal z vrvjo.
Istega dne so miličniki prečesali celotno vas. Vse vaščane, ki so jih našli, so nagnetli v malo cerkvico. Častnik je še naprej sramotil, razglašal neko novo vrsto »pridige« in misijonarje zasmehoval kot »agente ameriškega imperializma«. Potem je z gromkim glasom ukazal, da vojaki streljajo v tabernakelj. Hipoma je vsemu občestvu zastal dih, in še bolj goreče so molili.
Častnik se je obrnil k množici in zarjovel: »Naj vidim, kako se more vaš Kristus sam ubraniti – glejte, kaj mislim o njegovi resnični navzočnosti – vatikanskem triku za izkoriščanje ljudi!« Ko je to izrekel, je zgrabil ciborij in vrgel vse hostije na tlakovana tla. Preplašeni verniki so se izogibali njegovemu pogledu in dušili svoje krike. Mala Li je zledenela od groze.
»O, ne, poglejte, kaj se je zgodilo s Kruhom!« Njeno nedolžno in pravično srce je krvavelo za hostijami, ki jih je vse raztresel po tleh. »Ali kdo more pomagati Jezusu?« se je spraševala prestrašena. Častnik je nadaljeval s ploho puhlih žalitev in prekinjal svoje bogoskrunsko početje le tedaj, ko se je na vse grlo režal. Li je pridušeno jokala.
»Zdaj pa, vsi ven!« – je kričal častnik – in gorje tistemu, ki se drzne vrniti v ta brlog praznoverja! Meni bo odgovarjal!«
Cerkev so hitro izpraznili. Toda razen angelov, ki so vedno prisotni pri češčenju Jezusa v najsvetejšem oltarnem Zakramentu, je bila tam še ena priča, ki je spremljala vsak trenutek te drame. To je bil oče Luka iz Misijona tujcev. Pred enim mesecem, ko so ljudje pričakovali, da bo vas zasedena, so ga župljani skrili v malo vdolbino v koru, od koder je mogel opazovati celotno cerkev. Molil je in zelo je trpel, ker ni mogel prihiteti Jezusu v bran. Ena njegova kretnja bi zadostovala, da bi vse župljane, ki so ga skrili, prijeli kot izdajalce.
»Gospod, usmili se samega sebe,« je klical v stiski. »Zaustavi to skrunitev! Gospod Jezus, pomagaj!«

Mala Li je rešila vse hostije

Kmalu zatem je škripanje prekinilo mučno tišino v cerkvi. Počasi in previdno so se odprla vrata. Bila je Li. Mala Kitajka je komaj dopolnila deset let. Z drobnimi koraki je prihajala k oltarju. Oče Luka je vzdrhtel. Vsak hip bi jo mogli ubiti. V nemoči, da se z njo sporazume, jo je mogel le opazovati in prositi vse nebeške sile, da čuvajo tega otroka. Deklica se je za trenutek priklonila, prav tako, kakor jo je naučila sestra Evfrazija. Vedela je, da mora pripraviti svoje srce, preden prejme Jezusa. Sklenila je roke in šepetala skrivnostno molitev svojemu Jezusu – tako zapuščenemu – s katerim so tako grdo ravnali. Oče Luka je opazoval, kako se je spustila na kolena, naslonila na roke ter z jezikom pobrala eno od hostij. Z zaprtimi očmi je ostala na kolenih in se v sebi srečala s svojim nebeškim Prijateljem.
Očetu Luku se je vsaka sekunda zdela prava večnost. Bal se je najhujšega. Če bi se mogel vsaj pogovoriti z njo. Vendar je deklica kmalu izstopila, prav tako po tihem, kakor je vstopila, vendar je skoraj poskakovala.
Komunistična brigada je preiskovala vso vas in okolico. Takšno nasilje se je v »Novi Kitajski« pogosto dogajalo. Vaščani se niso upali niti premakniti. Skriti v svojih bambusovih hiškah, niso vedeli, kaj jih čaka v prihodnje in, če bodo sploh doživeli jutrišnji dan. Vendar pa se je vsako jutro naša mala Li pritihotapila v cerkvico, da bi tam zaužila Živi Kruh. Ponavljala je svoje dejanje prejšnjega dne. Vsakokrat je z jezikom pobrala eno hostijo in po tiho odšla. Očeta Luka je to malce vznejevoljilo: »Zakaj jih ne použije vse naenkrat?« Točno je vedel, koliko je hostij; natančno 32. »Mar ona ne ve, da jih lahko zaužije vse naenkrat?« – se je spraševal.
Ne, ona tega ni vedela. Sestra Evfrazija je bila zelo jasna glede tega. »Ena hostija dnevno zadostuje. In nikoli se ne dotikajte hostije. Mi jo prejemamo na usta!« Deklica je popolnoma upoštevala navodila.
Nekega dne je ostala le še ena hostija. Ob svitu je dekletce, kakor običajno, pohitelo v cerkvico, in se približalo oltarju. Pokleknilo je, da čisto blizu hostije pomoli. Oče Luka je moral zadušiti stok, ko je med vrati zagledal vojaka, ki je proti otroku naperil puško. Zaslišal se je strel, ki ga je spremljalo krohotanje. Otrok se je v hipu zrušil. Oče Luka je že pomislil, da je deklica mrtva, toda ne! Presunjen jo je opazoval. kako se bori in plazi po tleh, da bi dosegla hostijo. Videl je, kako jo je vzela z jezikom. Nato je njeno telesce nekajkrat trznilo, preden se je dokončno umirilo.
Mala Li je umrla – toda šele – ko je rešila vse hostije.

Žetev je velika, delavcev pa malo

Ko smo s svojimi molitvami in žrtvami napolnili vse klase, začenjamo znova – nadaljujemo z velikim zaupanjem, da bo Gospod uslišal našo molitev. »Prosite in boste prejeli!

« Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. V letu vere se utrdimo v prepričanju, da vera pomeni, da verjamemo Jezusovim besedam, da se bodo izpolnile.

Rekel je, naj prosimo Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. S tem je tudi povedal, da bo našo molitev uslišal. Imeli bomo dovolj dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov, misijonarjev, članov različnih cerkvenih gibanj itd.

Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici.

V karavani - p. Branko Petauer

Opoldanska vročina je razbelila pokrajino. Nobene sapice ni, da bi hladila vroče kamenje. Listi na drevesih, ki rastejo tu in tam, so skoraj negibni.

Nekaj ur hoda pred Damaskom potuje karavana. V teh časih je nevarno potovati sam. Cestni roparji prežijo na popotnike na vsakem bolj samotnem ovinku. Tisti, ki nameravajo potovati, se raje priključijo večji karavani, ker so bolj varni. Večjih karavan se ne upajo lotiti, ker je veliko ljudi in se laže branijo. Manjše skupine so pa pogosto tarča roparskih napadov. Vse jim poberejo. Ljudje pa ranjeni ali napol mrtvi obležijo ob poti.

Naša karavana je velika. Mnogo je trgovcev, ki s kamelami prenašajo svoj tovor, da bi ga drugje dražje prodali. Nekatere skupine prihajajo od daleč. Eni so na poti iz Egipta, drugi iz Arabije, eni pa so se namenili iz Jeruzalema. To je dokaj kratka in ugodna pot. Speljana je ob vzhodnem robu libanonskih gora. Ni pretirano suha, saj je vmes dovolj počivališč, kjer je mogoče dobiti svežo vodo. Zaradi gora pa je zelo nevarna. Med strmimi pečinami imajo roparji dovolj prostora, da se skrivajo.

Na pogorjih je veliko votlin, ki jim dajejo varno zavetje. Ko vidijo, da prihaja manjša skupina, ki bi jo lahko obvladali, jo brezobzirno napadejo in izropajo. Uboge in ranjene ljudi puste ob poti, da nekateri umrejo od žeje ter vročega sonca.

Pot od Jeruzalema do Damaska je dolga osem dni hoda. Postajališča in prenočišča so tako razporejena; dovolj je časa za počitek in prenočišče. Sredi dneva, ko vročina najbolj pritisne, se karavana običajno ustavi za nekaj ur. Ko vročina malo popusti, spet nadaljujejo pot do teme.

V mraku se karavane ustavijo in začno svoj počitek. Nekaj moških pa bedi ob ognjih, da jih ne bi roparji napadli ponoči. Zgodaj zjutraj spet oprtajo kamele in druge tovorne živali ter nadaljujejo pot. Tako potujejo dan za dnem. Počasi in enakomerno. Peš se da slediti karavani, saj tudi gonjači kamel in trgovci hodijo peš ob obloženih živalih.

Trgovci poleg blaga prinašajo s seboj tudi novice iz krajev, kjer so potovali. Zato jih v mestih radi sprejmejo, da zvedo, kaj se dogaja po svetu. Med njimi so taki, ki potujejo vse svoje življenje. Tovorijo blago za velike trgovce.

Njim je cesta postala dom. Vse svoje nosijo s seboj in take roparji zelo radi napadajo. Seveda se popotniki zelo izogibajo samote in vedno čakajo ter poizvedujejo v mestu, kdaj bo karavana krenila na pot. Večja ko je karavana, bolj se počutijo varne. Pogosto imajo trgovci s seboj tudi neke vrste obrambo. To so možje na konjih ali oslih, ki počasi jezdijo ob karavani in varujejo blago in trgovce. Imajo orožje, da se lahko spoprimejo z roparji.

Karavana se že bliža Damasku. Zadnji dan hoda si ne privoščijo opoldanskega počitka. Kljub vročini hodijo dalje, saj želijo pred temo priti v mesto. Pravijo, da je zadnji dan bolje hoditi brez večjih postankov, saj imajo zvečer več časa, da se ugodno namestijo.

Urediti je treba tudi uradne zadeve, kot so cestnine in mitnine. Vedo, da so cestninarji in mitničarji lahko samosvoji in sitni. Če pridejo pozno, jih ne pustijo v mesto. Prenočevati z vsem blagom in živalmi pred mestnimi vrati pa tudi ni najbolj ugodno.

Pot, ki jo običajno prehodijo zadnji dan, je nekoliko krajša od tiste, ki so jo prehodili vsak dan. Če gredo tako, kot so navajeni, lahko sredi popoldneva prispejo pred Sončna vrata v Damask. Tam uredijo vse s cestninarji in gredo po Ravni ulici v mesto. Tam se trgovci razkropijo po različnih delih mesta. Običajno vedo, kam je treba iti, da bodo svoje blago dobro prodali.

Pri prodaji se jim nikamor ne mudi. Znajo si vzeti dovolj časa, da se pogajajo in barantajo, da obdržijo čim višjo ceno. Na koncu so vsi zadovoljni.

V karavani potuje tudi skupina petih mož. Vse, kar potrebujejo na poti, so naložili na krepkega osla. V rokah imajo vsak svojo popotno palico. Dobro so zaviti v obleko, da jih žgoče sonce ne opeče. Debela obleka pride prav ponoči, ko poležejo okoli osla in zaspijo.
p. Branko Petauer

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

Srečujem Te v človeku

Jezus uči, da lahko njega samega srečujemo v človeku v stiski, če temu človeku priskočimo na pomoč:

"Ko pride Sin človekov (Jezus) v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili in rekli: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi? Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste  meni storili'" (Mt 25,31-40).
Bl. mati Terezija, ki s svojo ustanovo Misijonark ljubezni v pomoči potrebnem človeku streže Jezusu samemu, pravi:

"Danes je Kristus v ljudeh, ki so nezaželeni, nezaposleni, nepreskrbljeni, lačni, brez obleke in doma. Zdi se, da so brez vrednosti za državo ali družbo, nihče nima časa zanje."

"Včasih ga srečamo zapuščenega in blatnega na ulici siromašne mestne četrti. Včasih ga najdemo, ko je popolnoma izčrpan, ko stoka od bolečih ran, razpada zaradi gangrene ali celo kriči v smrtnih mukah. Najbolj žalostna preobleka zahteva od nas še več ljubezni."

"Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih."
"Ubogim moramo služiti z ljubeznijo. Če jih hočemo ljubiti, jih moramo najprej poznati. Poznati nje pomeni poznati Boga. Nato moramo živeti z njimi. Živeti z njimi pomeni živeti z Bogom. Končno jim moramo odpreti svoje srce in jih ljubiti, jim podati svoje roke in jim služiti; to pa pomeni ljubiti Boga in mu služiti."
An

Lenin: Bog je moj osebni sovražnik

Tragična ura ni bila le na Portugalskem. V Rimu so leta 1917 proslavljali dvestoletnico prostozidarstva, ki je nastalo v Angliji s prvo veliko ložo. Na Trgu sv. Petra so razvijali zastave z napisi: »Satan naj vlada v Vatikanu in papež naj mu služi.« Maksimilijan Kolbe, ki je takrat študiral v Rimu, je kot protiutež prostozidarjem skupaj s sedmimi sobrati ustanovil zvezo Vojska Brezmadežne, da bi z Marijino pomočjo osvojil za Kristusa narode vsega sveta.

V tem času sta na drugem koncu Evrope, v Rusiji, Lenin in Trocki od 16. aprila do 7. novembra 1917 (Po julijanskem pravoslavnem koledarju od 3. aprila do 25. oktobra 1917) pripravljala komunistično revolucijo in uresničevala teze Komunističnega manifesta. Z oktobrsko revolucijo, ki jo komunisti slavijo 7. novembra (25. oktobra), se je začela v Rusiji komunistična oblast, ki se je pozneje razširila na veliko drugih držav, tudi na Jugoslavijo in s tem na Slovenijo. Več kot sedemdeset let je komunistični jarem grozil Evropi in jo v veliki meri tudi podjarmil.

Komunizem je bil izrazito protiverski. Postal je simbol za brezboštvo. Lenin je dejal: »Bog je moj osebni sovražnik.« Še leta 1978 je Moskovski večernik pisal: »Ne bojujemo se proti vernikom in tudi ne proti duhovnikom, bojujemo se proti Bogu, da mu iztrgamo njegove vernike.«

Papež Pij XII. je rekel: »Fatimskega sporočila ne moremo razumeti, če ne poznamo komunističnega ateizma, če ne vemo, kaj se je zgodilo v Rusiji.« In dalje: »Boj, v katerega smo danes vključeni, je manj politične narave med Vzhodom in Zahodom, med svobodnimi in nesvobodnimi narodi sveta, ampak je v temelju boj za življenje in smrt; in ta boj se imenuje: Moskva ali Rim, pekel ali nebesa, Lucifer ali Marija, komunist ali Kristus, sovraštvo ali ljubezen.«

Že papež Pij XI. je zapisal: »Danes gledamo nekaj, kar svetovna zgodovina še nikoli ni videla: Plapolanje Satanove zastave v boju proti Bogu in veri, in to pri vseh narodih in v vsakem delu sveta; pojav, ki vse prejšnje postavlja v senco. Ateistični komunizem presega tako v pogledu razširjenosti kakor tudi po nasilju vsa dosedanja preganjanja Cerkve, tudi Neronova in Dioklecijanova. Vsemu svetu grozi, da ga bo pahnil v barbarsko stanje, stanje, ki je slabše kakor pred Kristusovim prihodom.«

LETO VERE

SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA (1)
Celo leto vere bomo objavljali sestavke patra Branka Petauerja o Pavlovi življenjski poti in poti do globoke vere, ki jo je nato v svojih pismih in govorjeni besedi posredoval kristjanom vseh časov. Njegova pisma so bogata zakladnica naše vere.

Škof Rino Fisichella pred podobo Fatimske Romarice

Marija je ikona vere

Fatimska Marija Romarica vsako leto obišče sveto mesto Rim. Tako je bilo tudi 13. maja 2012. Navajamo nekaj misli iz nagovora, ki ga je ob tej priložnosti imel msgr. Rino Fisichella. On je namreč škof, ki mu je papež zaupal novo ustanovljeni dikasterij za novo evangelizacijo.

»Kaj neki se je dogajalo v srcu teh treh otrok, Jacinte, Frančiška in Lucije, dan po prvem prikazanju? Verjetno niso dojemali veličine dogodka in Božjega posega v njihovo življenje in tudi tega ne, da so bili izbrani za širjenje tega Marijinega sporočila.

Izkušnja, da smo prebivali z Gospodom, se nas mora osebno dotakniti. Niso bili izbrani le trije fatimski pastirčki, Bog je izbral, izvolil vsakega izmed nas. Sveti krst je tisti dar, po katerem jasno in dokončno pripadamo Cerkvi in lahko kličemo Boga za Očeta. Biti kristjan ni slučaj, to je izbira, ki se zgodi, ker je bila vsakemu izmed nas izgovorjena Gospodova beseda, da bi živeli Kristusovo življenje.

Vsak izmed nas je v moči krsta izbran za pričevalca evangelija, za pričevalca vstajenja. In kako to, se sprašujem, da doživljamo, zlasti na Zahodu, tako globoko krizo? Kriza vere pa prinaša s seboj še mnoge druge krize.

Najgloblja kriza namreč ni ekonomska kriza, ampak je tista kriza, ki je temelj vseh ostalih kriz. To je kriza vere, ki je rodila krizo v srcu človeka, ki več ne ve, kdo je, kam gre, nima več prihodnosti pred seboj, nima upanja, ni več sposoben odgovoriti na temeljna vprašanja o smislu svojega življenja.

Kako to, da smo se znašli v tem položaju? Mar ni vzrok v tem, da smo pozabili, da smo bili izbrani, izvoljeni, za pričevalce Gospodovega vstajenja? V tem da smo se zaprli vase in zato nismo več sposobni oznanjati evangelij tistim, ki jih srečujemo? Zakaj smo postali sramežljivi, prestrašeni, zaskrbljeni samo za zemeljske stvari in ne razmišljamo več o tem, da obstaja še nekaj globljega, pomembnejšega v življenju? In prav na to nas je prišla opozorit Devica Marija v Fatimo.

Zakaj je te tri pastirčke Marija takoj in naravnost vprašala: »Ste se pripravljeni vrniti sem?« Kar pomeni: »Ste pripravljeni ostati z menoj?« Naročila jim je, naj se šest mesecev zapovrstjo vračajo tja, ne glede na nerazumevanja in težave. V veri je potrebna stanovitnost, vera ni na sporedu samo, kadar imamo težave; kdor veruje, veruje vedno. Kdor je srečal Kristusa, ostane vedno z Njim.

Sveti Avguštin ima zanimivo misel. On pravi, da Bog ni hotel, da bi njegov edinorojeni Sin ostal sam, zato mu je dal množico bratov in sester, da bi v teku stoletij vsi skupaj molili k skupnemu nebeškemu Očetu. Mi smo tisti, ki smo poklicani, da delamo Jezusu družbo v njegovi osamljenosti. Kako ga lahko pustimo samega? Mi, izbrani po krstu, odgovorni za vero, sinovi v Sinu, smo poklicani, da podarjamo svoje življenje iz ljubezni!

In glejte, prav ta nauk nam prihaja danes iz Fatime: uprimo pogled v to Marijino podobo. Tu najdemo moč, da verujemo še močneje. Marija je ikona vere. Popolnoma se je darovala tistemu Bogu, ki jo je prosil, da vstopi v njeno življenje na tako nepričakovan način. Danes je ona prišla prosit nas, naj se čutimo odgovorne za našo vero.

Nikoli se ne utrudimo črpati moč iz naše vere in nikoli ne pozabimo, da je vera pot, po kateri je treba hoditi vse življenje. Vsak dan znova se moramo obračati na Gospoda z besedami: Verujem, Gospod, toda ti pomnoži mojo vero! Toliko bolj moramo to molitev ponavljati danes pred to fatimsko podobo. Marija nas je prišla prosit, naj Bogu darujemo sami sebe.«

Fatima - cerkev Svete Trojice povzdignjena v baziliko

V fatimskem svetišču smo z velikim veseljem prejeli novico, da je Kongregacija za bogoslužje dne 19. junija 2012 z dekretom »Leiriensis-Fatimesis« podelila cerkvi Svete Trojice v fatimskem svetišču naziv manjše bazilike. Podelitev tega naslova se je zgodila v okviru priprave na stoletnico prikazovanj. V tej baziliki je p. Marko Ivan Rupnik napravil čudovit mozaik.

Podelitev naziva bazilike kakšni cerkvi poudarja posebno vez edinosti s svetim očetom. In ravno ta resničnost je najbolj značilna za Fatimo. Pastirčki so po prikazovanjih razodevali posebno ljubezen in povezanost s svetim očetom in so veliko molili zanj. Poleg tega zavzema papež pomembno mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki je bila objavljena leta 2000. Zato je postala molitev za svetega očeta in za njegove namene, kot sestavni del sporočila, vsakodnevna praksa svetišča
.
Podelitev tega naslova pa poudarja tudi ljubezen, ki jo goji sveti oče do Fatime. Ko so postopoma spoznavali nadnaravno razsežnost Fatime, so različni papeži vedno razodevali svojo povezanost s Fatimo in jo potrjevali s svojimi romanji na ta kraj: Pavel VI. leta 1967, kar tri romanja Janeza Pavla II. in romanje Benedikta XVI. leta 2010. Ta okoliščina, ki nas po eni strani navdaja z veseljem, nam po drugi strani nalaga odgovornost, da bazilika Svete Trojice postane za nas še močnejša zaveza občestva s svetim očetom in molitve ter daritve zanj.
p. Carlos Cabesinhas

O nekem menihu, ki se je naučil v sanjah maševati

Delivec nebeških milostnih darov, Sveti Duh, ki vsak dober dar in vsako popolno darilo, ki pride od Očeta luči, na posamezne vernike razdeli tako, kot on hoče, je dal v svoji dobroti neizobraženemu bratu laiku posebno čudovit dar svoje milosti.

Ta blaženi mož torej, z imenom Walter, v svoji veri in v svoji predanosti nič manjši od učenih in izobraženih, je dolgo časa upravljal službo v skladišču oblek, skrbel z veliko ljubeznijo za obleko bratov. Zaradi čistosti svojega neoporečnega življenja so ga imeli radi in ga cenili.

Ko je nekoč počival v svoji postelji, se mu je v spanju prikazala častita postava, ki mu je ukazala, naj gre hitro v molilnico in naj, vdan božjemu veličastvu, poje mašo. On pa se je bil zaradi tega nenavadnega naročila nemalo začudil, takoj je pomislil na nizkost svoje osebe. Zato si je pomišljal, iz spoštovanja, ni pa se upal upirati tistemu, ki je naročil, zaradi njegove avtoritete, in hitro je to storil po njegovih besedah. Šel je, da izpolni nenavadno nalogo.

Nadel si je duhovniško obleko in maševal z veliko pobožnostjo na čast Svetemu Duhu. Ko se je zbudil, je znal mašo na pamet, saj je prej ni poznal, ker ni znal brati. Dolga leta jo je ohranjal v spominu in se potrudil, da jo je ponavljal pri svojih premišljevanjih in molitvah; in s toliko večjim veseljem jo je ponavljal, čim bolj je na to mislil, da se je ni naučil po človeški učenosti, ampak po božjem navdihu.

Fatimski škof je potrdil litanije blaženih fatimskih pastirčkov

Dne 20. februarja 2012, na obletnico Jacintine smrti, je msgr. Antonio Marto podelil »imprimatur« javne molitve litanijam k blaženim fatimskim pastirčkom Jacinti in Frančišku. Pisni viri, uporabljeni za sestavo litanij, so: liturgična besedila, nagovor Janeza Pavla II. ob beatifikaciji častitih Frančiška in Jacinte, pastoralna nota portugalske škofovske konference ob beatifikaciji fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška in Spomini sestre Lucije.
»Neskončno dobri Bog, ki ljubiš nedolžnost in povišuješ ponižne, podeli nam, po priprošnji brezmadežne Matere tvojega Sina, da ti bomo, posnemajoč blažena pastirčka Frančiška in Jacinto, služili s preprostim srcem in prispeli v nebeško kraljestvo.«

PTUJSKA GORA - v soboto 8. decembra

Na praznik Brezmadežne, v soboto 8. decembra, bo na Ptujski gori sklep zadostilne pobožnosti petih zaporednih prvih sobot,  za katero je prišla prosit Marija v Fatimo. 

Vodil jo bo g. nadškof in metropolit dr. Marjan Turnšek. Ob tej priložnosti bo tudi osebna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tistih, ki so se nanjo pripravljali. 

Molitvena ura se prične ob 9.00, sveta maša pa ob 10.00. Lepo vabljeni pod Marijin plašč in v njeno Srce. 

Marijina potrpežljivost

Bodite potrpežljivi v vsem svojem trpljenju, kot je to bila Marija v vsem svojem življenju. Če vas svet prezira in zasmehuje, iščite pri Jezusu in Mariji svojo tolažbo. Ne sramujte se pred svetom, da ste zvesti Jezusovi in Marijini služabniki. Tako boste že tu nosili nebesa v svojem srcu in se nekoč večno veselili tam, kjer Marija, Kraljica devic, kraljuje.
b. A. M. Slomšek

Marijina vera

Marijina vera se ni omajala. Marija se brezpogojno podredi Božji volji in veruje: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).
bl. A. M. Slomšek

Brezmadežna

Marijino visoko dostojanstvo je v brezmadežnem spočetju. Radujte se danes z Marijo, svojo kraljico, ve čiste device, vi nedolžni mladeniči in dekleta, ki ohranjate deviško čistost. Bodi hvaljen, ti blaženi stan deviške časti, ki po Jezusu, Mariji in apostolih spreobračaš svet, ki redčiš puščave poganstva po deviških misijonarjih, ki blažiš bolečine trpečih ljudi, ki gradiš našo srečo in zagotavljaš blagor naši deželi.

Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije je praznik lilij brezmadežne Device Marije, nebeške Kraljice, ki nam jo naša mati Cerkev z belo lilijo v roki kot najlepšim simbolom nedolžnosti predstavi v češčenje. Ta praznik nas pouči, da je čistost in nedolžnost srca prvi cvet kreposti. »Bodi pozdravljena, Marija, ti svetla zvezda jutranja, sijaj, ki te obdaja, nam oznanja Gospoda. Čista brez vsakega madeža boš v zveličanje ljudi postala Mati Najvišjega.

Bodi pozdravljena tudi naša Mati, ki te nam je dal Gospod za Mater«. Zato nam Cerkev postavlja posebno brezmadežno Mater našega Odrešenika v češčenje, da bi se mi grešniki zatekli k njej in jo prosili, da bi se bolj odločno zopet spravili z Bogom.
bl. A. M. Slomšek

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ljubezen Božjega Srca (9)

Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi

Mnogi se malo zmenijo za Božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so Božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja.

 Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: “Ljubim te.” Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.

Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse Božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o Božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem Božjem Srcu.

Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: “Ljubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.”

Če svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. 

On je rekel apostolom: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). 

Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. 

To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče. 

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”
p. Anton

Še o duhovnih vajah v septembru

Ko sem se na povabila dr. Nadraha udeležila duhovnih vaj od 7. do 9. septembra 2012, me je malo skrbelo, saj še nikoli nisem bila na duhovnih vajah. Ker je bila tema nagovorov Sprejem križev in zdravljenje notranjih ran s pomočjo Jezusovega in Marijinega Srca, sem se odločila, da pridem, saj sem se po smrti moža, na katerega sem bila zelo navezana, soočala z mnogimi težavami in vprašanji, na katera nisem našla odgovorov.

Zelo sem trpela. Vsi nagovori so se me zelo dotaknili. Pričela sem drugače gledati na svoje težave in prvič po moževem odhodu sem začutila v sebi MIR.

Razjasnila so se mi nekatera vprašanja, našla sem odgovor. V skupini so bili čudoviti ljudje, zdelo se mi je, da se že dolgo poznamo. Razšli smo se kot prijatelji z željo da se ponovno srečamo.

Četrtega oktobra me je čakal težak dan. Priznam, bilo me je strah. Vedno, ko se me poloti nemir, se spomnim na lepe dni v Stični in tako sem naredila tudi zvečer pred tem dogodkom.

Strah je izginil, umirila sem se. Verjela sem, da bo vse dobro. In res se je dobro izteklo. V Stični mi je bilo res zelo lepo in upam da mi bo dano, da se še kdaj udeležim duhovnih vaj.
Magda

Molitve za rajne

Molitve za rajne
Mesec november je po izročilu Cerkve mesec molitve za naše rajne. S tem, seveda, nočem reči, da v drugih časih leta ni treba moliti za rajne. Potrebno je, in to vsak dan. November pa je še posebej primeren čas, ko molitve za rajne pomnožimo in jih izkažemo svojo ljubezen.
Pomembno je, da se zavedamo, da je Cerkev skupnost bratov in sester v dveh razsežnostih. Prva je razsežnost tega časa, ki je minljiv, in razsežnost večnosti. Vsi smo med seboj povezani, zato lahko med verniki, ki so že zveličani, in med nami, ki smo še na poti, obstaja izmenjava vseh dobrin in vez ljubezni. To pomeni, da lahko naši sveti bratje in sestre za nas posredujejo pri Gospodu s svojo priprošnjo. Mi pa lahko s svojo molitvijo v goreči ljubezni posredujemo za tiste naše brate in sestre, ki so še v stanju očiščevanja. Zato je prav molitev za rajne čudovit izraz ljubezni do naših dragih in tudi do Cerkve.
Čisto preprosto bi lahko rekli: Življenje na zemlji je čas, ko lahko sami naredimo veliko za svoje odrešenje. Imamo možnost, opravljati dobra dela, lahko se zatajujemo in delamo pokoro za svoja grešna dejanja. Zato lahko s svojo odločitvijo za dobro vplivamo na našo večnost. Večna sreča je res v celoti popoln in zastonjski Božji dar, a Bog nam daje svobodo, da se zanjo odločimo ali pa ne. Ko umremo, nam ugasne možnost, da bi še kaj dobrega naredili. Lahko pa ostanejo časne kazni za grehe, za katere nismo dovolj zadostili ali naredili dovolj pokore. Te časne kazni je potrebno pretrpeti v stanju očiščevanja in dozoreti za popolno združenje z Gospodom in svetimi brati in sestrami. Ker duše v vicah same ne morejo vplivati na svoje očiščenje, so odvisne od svojih bratov in sester, ki to možnost imajo. Dolžina njihovega očiščevanja je odvisna od naših molitev in daritev. Zato je zelo pomembno, da se jih pogosto spominjamo v svojih molitvah in daritvah. Naše zadoščenje, naše daritve in naše žrtve jim lahko pomagajo, da Gospod čas očiščevanja skrajša. Gotovo pa jim pomaga tudi prošnja naših že poveličanih bratov in sester.
Prav je, da smo poučeni tudi o grehu in njegovih posledicah. Vsak greh je svobodna odločitev za slabo. To pomeni, da človek zavestno prelomi prijateljstvo z Bogom in se namesto na Gospoda naveže na kako drugo dobrino, ki ni Bog. V stanju greha ali prelomljenega prijateljstva z Bogom človek ni sposoben narediti nič dobrega in koristnega za svojo večnost. To se posebej očitno pokaže pri velikih ali smrtnih grehih. Smrtni greh je greh, ki človeka naredi duhovno mrtvega in v celoti razdere prijateljstvo z Bogom. Zato je potreben ponoven zdravilni Božji poseg, ki nam v zakramentu svete spovedi vrne stanje posvečujoče milosti in obnovi prijateljstvo z Bogom. Da se to dejanje učinkovito izvrši, je potrebno obžalovanje nad storjenimi grehi.
Vsak greh ima dvojno posledico. Odvzame nam občestvo z Bogom. Zato zakrknjeni grešnik ni več v prijateljstvu z Bogom in je nesposoben, da bi vstopil v večno življenje. Tudi vsa dejanja, ki jih človek v takem stanju izvrši, nimajo vrednosti za večnost, so brez zasluženja. Vsak veliki greh nas torej obsodi na večno ločenost od Gospoda, ki je ljubezen. Bog pa je neskončno usmiljen, zato grešnemu človeku prihaja naproti z odpuščajočo ljubeznijo. Ko človek pred Gospoda prinese skesano srce, mu ta večno kazen odpusti. To pomeni, da izbriše obsodbo na večno ločenost od Božjega obličja ali zavrženost. Z drugimi besedami: usmili se skesanega grešnika in mu odvzame obsodbo na pekel. Kesanje ima za posledico obnovitev prijateljstva z Bogom in spreobrnjenje.
Treba pa se je zavedati še druge razsežnosti greha. Vsak greh, tudi mali, človeka nezdravo naveže na stvari. Ta navezanost potrebuje ozdravljenja, sicer človek ostane malikovalec. Navezanost na časno dobrino je potrebno nadomestiti s popolno predanostjo in navezanostjo na Gospoda. Očiščenje te navezanosti se lahko zgodi tukaj na zemlji ali pa v vicah. V sedanjem življenju je manj boleče. To je tako imenovana časna kazen. Lahko bi jo primerjali z rano, ki jo v duši pusti vsak greh. Zato je dobro, da v tem življenju naredimo za svoje grehe dovolj pokore. To se da v vsakdanjem življenju. Vdano nosimo in sprejmemo kakršnokoli trpljenje, bolečino, naredimo čim več dobrih del, se odpovemo dovoljenim užitkom in še drugo. Kadar pa človek v zemeljskem življenju ne poravna te napačne navezanosti, jo nese s seboj v večnost. Zaradi časnih kazni ostane nesposoben za druženje z Bogom v večni sreči. Duša mora zaradi tega zoreti v očiščevanju in se vsa usmeriti v Gospoda. To dozorevanje je trpljenje, ki žge koprnečo dušo, ki ve, da bo po očiščevanju prišla h Gospodu, zaveda pa se tudi, da zaradi časnih kazni še ne more tja, za kamor je ustvarjena.
Dušam v vicah lahko mi še živeči veliko pomagamo in prav je tako, da jim pomagamo. To je izraz nesebične ljubezni do bližnjega, do trpečih in ubogih. Veliko jim lahko pripomoremo s svojo molitvijo, da Gospoda iskreno ter goreče prosimo, naj jim skrajša očiščevanje. Vdano prenašanje trpljenja, sprejetje raznih križev z namenom in prošnjo, naj naše zasluženje Gospod podeli trpečim dušam. Tudi dobra dela, post in miloščina so možnosti, s katerimi lahko dušam v vicah izdatno pomagamo.
Cerkev nam ponuja možnost, da rajnim, ki so še v stanju očiščevanja, lahko naklonimo popolni ali delni odpustek. Odpustek je čudovita možnost, ki nam jo Cerkev naklanja, ker ima oblast razvezovati in zavezovati. Jezus je jasno rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Cerkev lahko določi, da se pod določenimi pogoji, zaradi zasluženja Kristusa, Marije in svetnikov, podeli ljudem popolno ali delno odpuščenje časnih kazni. Toda za te odpuščene kazni je treba zadostiti. Zadoščenje se vzame iz zaklada duhovnih dobrin Cerkve. Ta zaklad je nastal zaradi neizmernega zadoščenja Jezusa Kristusa, ki je s svojim darovanjem in trpljenjem zadostil Očetu za vse grehe vseh ljudi vseh časov. K temu zakladu se prišteje tudi zasluženje Device Marije in svetnikov. Pravzaprav je največji zaklad Cerkve prav Jezus Kristus, ki je žrtveno Jagnje za vse grehe človeštva.
V mesecu novembru lahko za rajne namenimo iz tega zaklada Cerkve odpustke. Potrebno pa je opraviti nekatere pobožne vaje in določeno pokoro. Popolni odpustek za naše rajne lahko prejmemo v prvih osmih dneh v novembru za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne. Vsak dan lahko rajnim naklonimo le en popolni odpustek. Prvega in drugega novembra ter prejšnjo in naslednjo nedeljo pa tudi v vseh cerkvah in javnih kapelah pod naslednjimi pogoji: Opraviti je potrebno sveto spoved, ki naj bi bila resnično spreobrnjenje, da po njen človek ne bi bil navezan na noben greh. Srce bi moralo biti prosto za Gospoda. To je najtežji pogoj. Zato je pomembno, da je kesanje resnično popolno, saj se je potrebno odpovedati vsem grehom, tudi najmanjšim. Nobena, tudi najmanjša vez, nas ne bi smela neredno navezovati na stvari, dobrine ali ugodja. Prejeti je potrebno sveto obhajilo in tako doživeti resnično srečanje v združenju z Gospodom. Vsemu pa je po naročilu Cerkve potrebno dodati molitev veroizpovedi ter določenih molitev in še po namenu svetega očeta (na primer očenaš). Pri pridobitvi delnega odpustka je pomemben lasten trud. Kolikor si človek prizadeva, toliko mu Cerkev doda iz svojega zaklada.
Nauk o odpustkih nam sporoča, da je za pridobitev odpustka potreben duhovni napor in spreobrnjenje. Tako duhovno prizadevanje pa rodi odpuščanje časnih kazni. Ker smo z našimi rajnimi v istem občestvu, se lahko odpovemo odpuščenju časnih kazni za lastne grehe in jih namenimo tistim, ki v stanju očiščevanja še potrebujejo naše pomoči. Napor pri molitvi za rajne ima dvojni učinek: pomaga tistim, za katere molimo, in v molivcu utrjuje ljubezen in pobožnost. Napor za pridobitev odpustka vodi kristjana bliže h Gospodu in povečuje njegovo hrepenenje po popolnem in trajnem združenju v nebesih. Prizadevanje za pridobitev odpustka je torej dejanje nesebične ljubezni do naših rajnih.
Ljubezen do bratov in sester v vicah nas mora voditi k usmiljenju. Prav je, da jim skušamo v njihovem očiščevalnem trpljenju stati ob strani. Danes oni potrebujejo naše ljubezni, jutri bomo mi na njihovem mestu in bomo koprneli po molivcih, ki bi nam pomagali s svojimi žrtvami skrajšati trpljenje. Zato je prav, da veliko molimo za rajne. Tako lahko v nas, še živečih na tej zemlji, raste upanje, da bo Bog takrat, ko bomo mi potrebovali molitev, Bog obudil gorečih molivcev, ki nam bodo pomagali krajšati čas očiščevanja v vicah.
Najbolj čudovita molitev za rajne pa je sveta mašna daritev. To je Jezusova daritev na križu, ki se daruje Očetu v zadoščenje za naše grehe. Ker je to Jezusov dar Očetu za našo spravo, ima veliko večjo vrednost kot naše molitve. Zato je prav, da se za naše rajne daruje čim več svetih maš. Ob mašni daritvi za rajne so dvojne koristi. Prvo je to, da smo rajnim učinkovito pomagali na poti očiščevanja. Ker pa smo se svete maše tudi sami udeležili, smo zrasli v ljubezni do Jezusa in utrdili prijateljstvo z njim. Izdatna pomoč rajnim pa se lahko izkaže, če za blagor njihovih duš naročimo gregorijanske svete maše. To je trideset zaporednih svetih maš, ki se darujejo zdržema trideset dni.
Mesec november nas vodi tudi k premišljevanju o človekovi minljivosti. Tako premišljevanje pa nas vodi k sklepu, da je potrebno življenje vzeti resno. Škoda je vsakega dneva, ko človek nič dobrega ne naredi za svojo večno srečo. Morda si mislim, da bo jutri nova priložnost, toda ali jo bom dočakal?
p. Branko Petauer

Kati

Tokrat je bilo tako težko, da sem boječe priznala in rekla: »Gospod, ne morem več.« Toda Bog se je zopet izkazal močnega in mogočnega v boju, kajti podprl me je, da sem vztrajala do konca. Spodbudila in ohrabrila me je tudi beseda prijateljice. Rekla mi je: »To boš zmogla, samo pogumna bodi. Korajša velja!«
Kati

Silva

Zelo sem bila ganjena vaših toplih pozdravov s skupnega romanja k Materi Božji, ko sem dobila kartico s skupnimi podpisi. Zelo lepo je, ko vas spremljam na romarskih potovanjih, ker vem, da tudi mene ne pozabite pri naši skupni Materi Božji. Kako rada bi šla z vami, a mi visoka leta ne dopuščajo.
Silva

Pepi Dragar

ODMEVI

Želel bi bralce revije spodbuditi, da si ob obisku Medžugorja v živo ogledajo tudi tako imenovane sončne čudeže. Številni ljudje so jih tam že videli – v različnih, nerazložljivih inačicah, poimenovanih: sončni ples, igra, sončno utripanje, vrtenje, nihanje sonca. Brez bojazni za vid si jih lahko vsakdo ogleda, zlasti v zgodnjem dopoldanskem in poznem popoldanskem času. Nekoliko trenutkov je treba zreti v sonce in zagleda se čudovito dogajanje. Veliko tega je posnetega in si je možno ogledati na internetu www.you tube.com (vpisati ) miracle of sun at medjugorje
Pepi Dragar

Obisk pri Marjetki Smrekar

Obisk pri Marjetki Smrekar

Že dolgo nisem imela stikov z Marjetko, niti nisem vedela za njeno zdravstveno stanje. Ko sem prišla s hčerkami Favstino, Marjeto in Lucijo v Dom, kjer živi Marjetka Smrekar, smo najprej srečale njenega strežnika Branka. Malo smo poklepetali. Opisal nam je Marjetkino zdravstveno stanje, njene zaplete v bolnici in njeno trenutno stanje, ki je stabilno. Nato smo šli skupaj v Marjetkino sobo. Branko nas je predstavil Marjetki in prebil led ob tremi, ki je za trenutek nastala pri meni in pri punčkah, nato pa odšel opravljat svoje obveznosti in nam obljubil, da se še vrne. Marjetka se nas je razveselila. Zaradi svoje bolezni je priklenjena samo še na posteljo in tudi govori z zelo veliko težavo. Opazovala nas je. Predstavila sem ji svoje punce. Favstina je stara 9 let in gre že v četrti razred. Njena soimenjakinja Marjeta je stara 6 let in gre letos v prvi razred, naša najmlajša Lucija pa je stara 4 leta in obiskuje vrtec.
Marjetka je premikala samo oči in nas opazovala in nisem bila čisto prepričana, če nas pozna in če nas razume. Pred leti sem se z njo srečavala v Stični vsak zadnji petek v mesecu. Opazila sem, da mi želi nekaj povedati. Bila sem tiho in ji pustila čas, ki ga je potrebovala, in čisto počasi, a zelo razločno, je rekla: "Klementina, vse se spomnim."
Bila sem ganjena in radostna. Marjetki sem povedala, da je danes 20. avgust, ko praznuje sv.Bernard in Bernardova družina, ter jo vprašala, če je za to, da skupaj molimo. Marjetka se je strinjala. Moje punce so predlagale, da bi molili rožni venec Božjega Usmiljenja, ki ga rade molijo, in tako smo začele z molitvijo.
Joj, koliko radosti smo doživele ob tem srečanju. Bila sem zelo vesela, ko sem videla, kako lepo Branko skrbi za Marjetko. Njena gladka in negovana koža na obrazu mi je dala vedeti, da ima Marjetka ob svojem telesnem trpljenju, ki ga doživlja, vsaj malo utehe v Brankovi pozornosti za njene telesne, psihične in duhovne potrebe. Preden smo se poslovile, smo naredili spominski posnetek, ki ki vam ga posredujem.

Hvala, Marjetka, da sem te smela obiskati skupaj s svojimi puncami in da si nam vsem zgled, kako je potrebno potrpežljivo nositi križ in hoditi za Jezusom.
Klementina Plavčak

Mihaela

Že nekaj let je minilo, odkar me je prijateljica Marjetka seznanila z Bernardovo družino. Od takrat tudi prejemam glasilo V Materini šoli. Iz leta v leto mi je to glasilo dragocenejše. To je edina revija, ki jo hranim, saj je vsaka številka čudovita!
Mihaela

sestrra. Ksenija

Zelo rada berem članke v Materini šoli. Veliko korist zajemam v drobni knjižici Besede življenja. Uporabljam jo kot včasih Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom. Prav tisto se mi odpre, kar rabim, da osvežim duhovno moč. Imam kar nekaj duhovnih knjig in knjižnico na razpolago, a zaradi oslabljenih oči ne morem veliko brati. To je velika pokora, vendar za 94 leto starosti še majhna. Imam pa več časa za molitev in več prošenj zanjo; ko ljudje trpijo, imajo zaupanje v moč molitve. Predvsem si želim, da bi bila zapisana v Božjem Srcu. Domišljam si, da je tako, saj me Srce Jezusovo tolikokrat razveseli, ko uslišuje tudi moje male prošnje. Ko svoje skrbi izročim Srcu Jezusovemu, se vse dobro izteče v mojem miru.
s. Ksenija

Lidija

Pred časom sem dobila vabilo na pregled dojk za raka. Nisem vedela, ali naj grem. Pogledala sem na Jezusovo sliko in sem razumela, da naj grem. Tam sem v čakalnici srečala gospo, ki mi je povedala, da ima vnukinjo v petem razredu osnovne šole, pridno, nadarjeno, odličnjakinjo, ki pa ima fiksno idejo, da je predebela in noče jesti. Čeprav nisem vedela, ali je ta gospa verna ali ne, sem ji rekla naj moli za svojo vnukinjo in kliče Svetega Duha nad njo. Da bo to bolj pomagalo kot govorjenje, da tega ne sme delati, da ne je. Bolje, da reče, da ni dobro, če človek pretirava.
Ta žena je bila videti zadovoljna z odgovorom. Potem je bila kmalu poklicana in se nisva več videli. Po kakšnem tednu sem dobila izvid, da niso odkrili raka. Potem sem spoznala, da je Jezus želel, naj grem na pregled zato, da sem rekla omenjeni babici, naj moli za svojo vnukinjo.
Lidija

Mojca

Danes sem si v Domu starejših sposodila invalidski voziček tudi od gospe Karoline, ki je zbolela in ni mogla z njim k sveti maši. Rada je posodila voziček, da bo nekomu drugemu omogočila, da bo pri sveti maši. Ko sem ji ga pripeljala nazaj in se ji zahvalila, mi je vsa bleda rekla: "Mojca, ko bi ti vedela kako sem žejna. A bi mi prinesla malo vode?"
Od veselja, da ji bom lahko pomagala, sem tekla do čajne kuhinje, natočila vodo v prazno pollitrsko plastenko, ki sem jo našla in vso pot tekla nazaj. Ko sem se vrnila h Karolini, je začudena vprašala: "Kje si jo pa dobila tako hitro?"
Ni vedela, da sem od veselja, da ji bom lahko pomagala, tekla kolikor hitro sem mogla. Kako ganljivo je bilo poslušati njeno zahvaljevanje in videti njen srečen nasmeh. Ravno tako srečnih zahval smo deležni s sodelavci tudi od invalidov, ki jim omogočimo, da so pri nedeljski sveti maši. Mnogim, ki so priromali do roba tega minljivega življenja, sveta maša pomeni največ na svetu. Resnično, ni je večje sreče kot delati ljudem dobro, pa čeprav na najbolj preprost način ... Bogu sem neskončno hvaležna za te čudovite milosti.
Mojca

POGLABLJANJE V VERI (10)

POGLABLJANJE V VERI (10)

Bog deluje v razvoju

Julij pripoveduje: "Kakor večina mladostnikov sem si pri svojem petnajstem letu tudi jaz postavljal vprašanja: Od kod življenje? Ali življenje sploh ima smisel? Kaj je po smrti? Zakaj smrt? Ali je mogoče, da tako bitje, kot je človek, s smrtjo izgine v nič? Ali je ta čudoviti svet mogel nastati sam od sebe, čisto slučajno, brez smotra? Kaj ali kdo je tisto, iz česar vse na svetu izhaja? Počasi sem prihajal do spoznanja, da je na začetku vsega Nekdo, ki presega vse stvarstvo, ki je nad časom in prostorom. Nekateri so to počelo imenovali Narava, Prapočelo, kristjani mu pravimo Bog ...
Vsako bitje, vsaka stvar ima svoj začetek, svoj vzrok. Če gledamo na svet evolucionistično, pride to še bolj do izraza: človek, živali, rastline – če je vse to zgolj naravni proces razvoja, nič ne de, na koncu mora biti Nekdo, ki je dal najosnovnejšo obliko življenja. Saj samo od sebe nič ne more nastati. Čudoviti red v vesolju in na zemlji prav pričuje o obstoju Nekoga, ki vse to vodi in ureja. Tudi narava s svojo lepoto in harmonijo govori o obstoju Boga. Človek to vidi edino, če je dojemljiv za govorico narave.
Tudi sama zgodovina človeštva je lahko čudovit dokaz za obstoj Boga. Narodi vseh časov na vseh krajih zemlje so verovali v bogove, pri najbolj naravnih ljudstvih najdemo vero v enega vrhovnega Boga Stvarnika.
In tudi človek, to vesolje v malem, pričuje o bivanju Absolutnega. Lepota in dovršenost človeškega telesa, veličina in ustvarjalnost človeškega duha, vse je tako čudovito, da smo primorani pomisliti, kdo je vse to zamislil. Človek vedno niha med dobrim in zlim. Sam sebi je nezadosten, ker čuti svojo nepopolnost in omejenost. Sleherni človek nosi v globinah svoje duše neuničljivo hrepenenje po popolnosti, po večnosti, po Absolutnem."

Narava je kakor knjiga, ki govori o svojem Stvarniku. Tudi Juliju je spregovorila. Razvojna teorija ali teorija o evoluciji ga pri tem ne moti. Če hočemo kakšno knjigo brati, moramo poznati črke, moramo obvladati jezik, v katerem je napisana. Ko je nastopil Charles Darwin (+ 1882) s svojo razvojno teorijo, kar naenkrat knjiga narave mnogim ni več govorila o Bogu. Ali so se pomešale "črke", je postal "jezik" narave kar naenkrat nerazumljiv?
Nekaj podobnega se je zgodilo z Borisom Zarnikom (+ 1945) iz Ljubljane, ki je postal profesor za biologijo na zagrebški univerzi. V njegovi dobi se je močno razširila teza, da se je vse živo razvilo samo po sebi iz neživega in da se je človek razvil po telesu in po duši iz živali. Zarnik je sklepal: če se vse razvija samo po sebi, ni prostora za Boga in za ustvarjeno dušo. Boga ni treba. Vse, kar govorijo o njem, je izmišljeno. Znanstvenik ne sme biti veren. Zarnik je postal učitelj nevere za vse svoje učence v Zagrebu.
Polagoma pa je profesor Zarnik odkrival, da razvojna teorija ne more razložiti vsega. Že leta 1935 je povedal: "Četudi pravimo, da se nove oblike življenja tvorijo slučajno, to je pod vplivom boja za obstanek in prilagajanja, je vendar čudno, zakaj so te oblike vedno popolnejše in vodijo do najvišje stopnje – do človeka. Zdi se, da znanost tega ne zna razložiti. V vsem torej deluje neki Vzrok, ki dela, da so bitja vedno popolnejša. Mi delamo samo poskuse, kar je pa za njimi, to raziskuje vera ..."
Mnogi veliki naravoslovci priznavajo, da boj za obstanek in prilagojevanje sama ne moreta razložiti izvora in razvoja življenja. Leta 1942 je profesor Zarnik izpovedal: "Mene je študij razvoja živih bitij privedel nazaj k veri v Boga. O tem nameravam napisati knjigo: v njej bom povzel vse svoje znanstveno delo." Smrt ga je prehitela, zato ni mogel dokončati svoje knjige.
Mnogi so zaradi Darwinove razvojne teorije izgubili vero. Je bil Darwin neveren? Nikakor. Darwin je bil anglikanec. Ni bil pastor, kakor včasih trdijo.
V knjigi Vera in znanost dr. John Brooke ugotavlja:
"Kljub temu, da je njegovo versko prepričanje nihalo, tako v vsebini kot v moči, se pojavlja dokaj dosledno stališče. »V najbolj skrajnih omahovanjih,« je zapisal, »nikoli nisem bil ateist v tem smislu, da bi zanikal obstoj Boga.« In če gledamo pozitivno plat, se zdi, da je ohranil »notranje prepričanje«, da vesolje kot celota ne more biti posledica naključja."

Zakoni narave, ki omogočajo razvoj živih bitij iz manj popolnih do bolj popolnih, dokazujejo Zakonodajalca in Načrtovalca, ki je z njimi hotel nekaj doseči, tudi nastanek in razvoj življenja in človeka.
Ivan Djaja (+ 1957), profesor fiziolog na beograjski univerzi, je o razvoju življenja zapisal: "Življenje je misel. Razvoj živega sveta je misel na delu. V tem je ključ do razvoja in organizacije našega sveta."
Razvojno teorijo kristjan lahko sprejme, ne da bi s tem prišel v nasprotje z vero. Če se je človek po telesu razvil iz živalskih prednikov, s tem še ni rečeno, da se je iz njih razvil tudi po duši. Vsekakor duša prvih ljudi ni nastala in sploh ni mogla nastati iz živali, ker je nekaj popolnoma drugega, kakor je žival. Človeško dušo je ustvaril Bog. Prav tako jo ustvari vsakemu človeškemu bitju že ob spočetju v materinem telesu.
Razvoj vsega živega še bolj zahteva Božje delovanje kakor enkratno stvarjenje. Bog je v razvoju stalno dejaven, ne le na začetku pri stvarjenju sveta, rastlin, živali in človeka. Razvoj ali evolucija lepo kaže, kako Bog v vesolju ne posreduje le občasno, temveč je v svetu vedno navzoč in dejaven.
p. Anton

Romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondu

Na romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondo v Italiji smo se letos z Odborom za posvetitev JMS odpravili v nedeljo, 26. avgusta, v zgodnjih popoldanskih urah v organizaciji turistične agencije Aritours. Romanja se je udeležilo 85 romarjev, od tega: 60 duhovnikov, 4 stalni diakoni in 21 laikov, posvečenih JMS. Romarska pot se je iz deževnega Maribora preko Ljubljane in Postojne vila do mejnega prehoda Fernetiči, ker so vstopili še zadnji romarji. V poznih večernih urah smo prispeli v Loreto, kjer smo prenočili. Ponedeljkovo jutro nas je obsijalo s soncem, naša srca pa je ogrela Loretska Mati Božja, ki nam je pomagala, da smo se lažje vživeli v Marijin »Zgodi se«. V sveti hiši, imenovani tudi nazareška hišica, smo našli črno podobo Matere Božje z Detetom, nad njo pa napis: »Tu je Beseda meso postala!« Ista sveta hiša, v kateri je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da bo spočela in rodila Sina, Odrešenika sveta, stoji sedaj pod kupolo mogočne bazilike v Loretu, kot bi nas mala hiška in v njej Marija, hoteli opomniti, da tudi mi skušajmo, tako kot ona, postati majhni pred Bogom.
Pot smo nadaljevali proti San Giovanni Rotondu in s pomočjo g. patra Antona Nadraha spoznavali življenje sv. Patra Pija. Premišljevanje o njegovi duhovni poti nas je vabilo, da vzamemo zares svoje poslanstvo in se predamo Božji volji, pa čeprav nas ta pelje skozi odpoved in bolečino. Zgled brezpogojne ljubezni do Jezusa je p. Pij najbolj izkazal s tem, ko sprejel Kristusovo trpljenje v obliki stigem, ki jih je nosil skoraj 50 let. Poleg telesnega trpljenja je bil deležen še hudega duhovnega trpljenja, saj je bil kljub čudežnim znamenjem, ki so potrjevala, da ga vodi Gospod, deležen obtožb in preganjanja. A kljub vsemu so ga ljudje množično iskali in se zatekali k njemu. Čuteč in zahteven spovednik je spreobrnil mnogo duš. Tako smo hiteli v njegovo mesto, da bi njegov zgled poživil tudi našo vero.
In končno smo v ponedeljkovem popoldnevu dospeli v Pijevo mesto, kjer nas je že čakal duhovni voditelj, jezuit, umetnik, teolog in profesor p. Marko Ivan Rupnik, med drugim tudi avtor mogočnega dela, 2400 m2 velikega mozaika v San Giovani Rotondu, ki nam ga je sam tudi najbolj strokovno in duhovno orisal. Mozaik govori o našemu naravnemu življenju, ki mu je usojena smrt zaradi greha, vendar v moči Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, to življenje vstane kot novo življenje. Romar, ki se začenja spuščati v kripto po dolgem hodniku, je povabljen, da se zave te resnice in da duhovno stopi v občestvo s svetim Frančiškom in svetim Pijem, ki nas spremljata na poti, vsak z ene strani hodnika. Romar končno vstopi tudi v kripto, kjer ob češčenju relikvij sv. Patra Pija zre tudi svoje življenje v Bogu. Ko vstopimo v kripto, vstopimo v svetlobo, ki želi spomniti na tisto luč, v kateri prebivajo svetniki. Želi spomniti na raj, na nebesa, ki so prava domovina vsakega kristjana.
Duhovnost patra Marka Rupnika me je zelo nagovorila, a kot vdovo so me najbolj nagovorile naslednje njegove besede: »Samo prava ljubezen ve, da je nič ne bo ločilo, čeprav vmes nastopi smrt. Ljubezni ni mogoče živeti brez Velike noči.« Posebno zanimiva se mi je zdela primerjava »Visoke pesmi« in Evangelija po Janezu 20. poglavje, 11-18. vrstica, kjer prikaže razpon življenja od solz sreče do solz grenkobe.
Ko v Visoki pesmi nevesta išče svojega ženina in ga končno najde, pravi: » Že sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sem ga in ga nisem spustila, dokler ga nisem prinesla v hišo svoje matere, v izbo nje, ki me je spočela.« Tudi Marija Magdalena, ki ob praznem grobu joka in išče Jezusa, predstavlja vsakega človeka, ki je kdaj ljubil in ob izgubi ob grobu joka. Obe želita svojega »ženina« odpeljati domov in znova živeti zemeljsko ljubezen. Marija Magdalena, misleč, da govori z vrtnarjem, ogovori Jezusa z besedami: » Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« A Jezus ji potem, ko ga Marija spozna, reče: »Ne oklepaj se me! Pojdi k bratom in jim povej, da odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« Nikoli do sedaj nisem tako mogočno slišala besede: »Ne oklepaj se me!« V tem odlomku sem vedno videla le Jezusa, danes v teh dveh odlomkih vidim tudi sebe, kako po smrti moža tavam in se oklepam moža, čeprav je pri Bogu. In ob tem spoznavam, da tako kot Marija Magdalena, nisem bila dozorela za velikonočno ljubezen. Vso to razlago pa pater Marko Rupnik zaključi z besedami: »Edino resnično bogastvo na zemlji je tisto, kar smo v ljubezni darovali in se bo pokazalo šele po naši »veliki noči« pri Očetu.
Obiskali pa smo tudi Monte Sant Angelo, kjer je leta 490 angel sporočil, da se bo na mestu razpoke, ki prihaja globoko iz zemlje , delilo Božje usmiljenje in na istem mestu v 17. stoletju znova povabi k obnovitvi molitve. Pri mašnem nagovoru je p. Marko opozoril na naš čas, ki mu je duhovni svet postal tuj, saj ne priznavamo več angelov. Pri sveti maši smo molili za slovensko mladino, da bi vsaj peščica ostala pod varstvom angela in da bo po njih Bog zaščitil ves narod. Tako bi po zgledu angela Portugalske, ki se je prikazal trem pastričkom v Fatimi leta 1916, tudi naš narod znova obrnil pogled proti Bogu in na priprošnjo angela Slovenije ter Marijinega Brezmadežnega Srca Bog rešil Slovenijo iz gospodarske in politične krize. Če smo v odnosu z Bogom, nam nobena negativna sila ne more nič škodovati. Center je Bog in od tu prihaja blagoslov. Tako je zaključil p. Marko.
In že je tu petek, 31. avgust, ko se moramo vrniti v stare tirnice življenja. Na poti domov smo obiskali tudi Lanciano, kjer se je davnega leta 750 zgodil evharistični čudež. V rokah nevernega meniha je hostija postala resnično človeško meso, vino pa resnična človeška kri. Čudež je potrdila znanost v 70. letnih prejšnjega stoletja. Romarji tam lahko zremo v živo monštranco, ki nas izziva, da se vprašamo, kakšen je naš odnos do svete evharistije. Tu sem doživela čudovito, do srca segajočo bližino evharističnega Jezusa, ki mi je v oči privabil tudi solze sreče in mu tako v tej radosti vse moje prošnje in težave položila na oltar.
Naj se ob koncu zahvalim vsemogočnemu Bogu in Materi Mariji, ki tako usmerjata korake mojega življenja, da sem smela pobirati drobtinice iz iste duhovne mize, kjer si je v letošnjem avgustu za delo v Gospodovem vinogradu nabiralo novih duhovnih moči kar lepo število slovenskih duhovnikov. Predvsem pa Bogu hvala za res enkratnega in neponovljivega slovenskega teologa p. Marka Ivana Rupnika . Naj bo zahvala združena s prošnjo k nebeškemu Očetu, da bi svoje poslanstvo še naprej izpolnjeval s tisto ljubeznijo in ponižnostjo, ki jo izžareva njegova osebnost.
Rezi Kadunc

O Milostih Božjih, ki jih je doživel Sveti Bernard -ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

O redovnem bratu, katerega vdanost je sv. Bernard spoznal v duhu

Bilo je pred slovesnim praznikom vnebovzetja prečiste ter brezmadežne Božje Matere, in bratje, ki so bili na pristavah Clairvauxa, so hiteli k opatiji praznovat tako veliki dan. Toda na neki od teh bližnjih pristav je živel pobožen in bogaboječi redovni brat, ki se zaradi svojega preprostega mišljenja ni mogel naučiti bolj zahtevnih reči o sveti veri. Kljub temu je bil napolnjen z dobro voljo in vdanostjo ter je iskreno častil Božjo Mater, našo zaščitnico. Ko je predstojnik tiste pristave določil, kdo bo odšel v opatijo in kdo bo moral ostati, da varuje stavbo, je bila med tistimi, ki bi morali ostati, prav temu bratu naložena skrb za ovce. Zaradi te naloge je bil sicer skrajno zagrenjen, kajti upal je in gojil veliko željo, da bi sodeloval pri duhovnem petju, ki bi naj ga tista sveta skupnost pobožno darovala na čast nebeški Kraljici. Toda ni se upal naročilu ugovarjati in je v največji predanosti ubogal. In zgodilo se je, da ga je ta sveta vdanost, ki je bila utemeljena v njegovem srcu in katero se je bal zgubiti zaradi nemirnih opravkov z zemeljskimi rečmi, ki mu jih je naložila pokorščina, pripravljala na to v njegovem srcu z vedno večjim ognjem. Tako ga je ta pokorščina obdarila za to pripravljenost. Zato se je zgodilo ponoči, na slovesni praznik, ko je pozorno pazil na svojo čredo, ki je počivala na pašnikih, bedel, da je slišal glas jutranjega zvona, ki je brate v samostanu poklical in vabil k čaščenju Boga. Ker je bila tišina, je v tem delu noči lahko od daleč slišal zvon, da mu je postalo v srcu toplo in se je v njegovih mislih vžgal ogenj. Mislil je na shod bratovske skupnosti, na njihovo gorečnost in predanost, s kako čisto ljubeznijo so skupno darovali petje nebeške harmonije tej blaženi Davici, ali prosili z molitvami vsak zase to Devico varstva. Zato je takoj vstal v želji, da bi se udeležil s svojimi skromnimi zmožnostmi te velike pobožnosti. Obrnil se je z očmi in srcem v tisto stran, kjer je ležal samostan. Odmolil je običajne molitve, ki so predpisane za redovne brate konverze namesto liturgične jutranje molitve tako pobožno, kot je bilo le mogoče. V revni knjižnici svojega srca je napeto iskal, katero prošnjo ali katero hvalo bi mogel dati sveti Božji Porodnici, naši Gospe, v spravo za to, ker se ni mogel udeležiti dolge in privlačne vigilije bratov. Spoznal je, da ni znal nič drugega kot pozdrav tej ljubi Gospe, katerega se je bil naučil. In ko je ta pozdrav, kjer se lahko v eni besedi najde polnost vse pobožnosti, odmolil, je dvignil oči k nebu in zvrstil poklon za poklonom, vzdihljaj za vzdihljajem, pozdrav za pozdravom in v tej pobožni vnemi nenaveličan preživel ostanek noči in tudi del zgodnjega jutra. Kajti s pomočjo Božje milosti, ki je prižgala v srcu svojega služabnika tako velik plamen, je stalno ponavljanje pozdravov pregnalo mater naveličanosti in mačeho pobožnosti na čudovit ter nasproten način in izostrilo pobožnost, ko je iz preprostega srca ponavljal tiste nadvse sladke besede, slajše kot med. Ta pobožnost mu je pri molitvi in pri vzdihovanju hitro naklonila milost Gospe vesolja.
Da se končno ni zaman trudil pri vzdihovanju, je Gospod razodel svojemu častitemu opatu blaženemu Bernardu. Po Božjih himnah, ko so duhovniki slavili z največjo pobožnostjo svete skrivnosti v čast vzvišeni Božji Materi in Devici Mariji, je ta nagovoril skupnost bratov v pridigi, ki je vsa žarela od milosti Svetega Duha, med drugim takole: “Ne sme biti nobenega dvoma, dragi bratje, da ste naredili to noč nadvse prijetno žrtev vaše pobožnosti Gospodu Jezusu Kristusu, pravemu Kralju, pa tudi naši posebni zaščitnici, njegovi slavni deviški Materi. Zato se morate v trdnem zaupanju držati tega, da vam je prihranjeno kot sad vašega truda večno plačilo pri Gospodu in pri tej naši predobri zaščitnici. Vendar pa želim, da zveste, kako je eden od konverzov, naših manjših preprostejših bratov, katerega je to noč pokorščina prisilila, da je praznoval na prostem, na hribih in v gozdovih veselje tako velikega praznika in to opravil zelo razveseljivo, vdano in tako slovesno službo matutina naši Gospe, da nima pred njo prednosti nobeno še tako vzvišeno premišljevanje, nobena vaša še tako velika pobožnost, ki ne nastane iz visoke vzvišenosti premišljevanja, ampak iz ponižne nizkosti svete preprostosti." Ko so to slišali, so se vsi čudili, posebno laični bratje, ki jih pogosto kliče prav taka pokorščina ob praznikih kot tudi ob navadnih dneh k različnim delom. Toda niso se samo čudili, ampak jih je tudi razveselila spodbuda. Dobro so namreč vedeli, da kot ograja samostana in zidovje templja iz redovnika ne naredijo svetnika, če ta nima Božjega strahu, tako tudi tisti opravki, katere nalaga pokorščina zaradi zemeljskih potreb, ne ovirajo posameznega redovnika, ki pri molitvi dviga čiste roke in hrepeni služiti Bogu s čisto vestjo.

Ora et labora Neizmerna je moč molitve rožnega venca – ganiti more Božje usmiljenje

Moli in delaj

Vsak pomisli na trpljenje in tlako, pa ni tako! Jezus ima rad, da se pogovarjaš z Njim in da ti delo, ki slavi Presveto Sveto Trojico! 

Dobro leto že nosim v sebi spomin na dogodek v Medžugorju. Čedalje bolj čutim, da mi ni bil dan zato, da o njem le razmišljam in ohranjam zase, ampak ga moram posredovati tudi drugim v premislek. Čeprav je bilo doživetje bolj intimnega značaja, ga, pretresljivega, prav zato izpričujem. Živo se namreč spominjam podrobnosti, ki izražajo neizmerno moč molitve rožnega venca.
Z župnikom Maksom Kozjekom smo si romarji, kot običajno, v zgodnjih jutranjih urah ob molitvi križevega pota in rožnega venca, še v temi z baterijami osvetljevali pot in se vzpenjali na Križevac. Nato smo v kapeli Prikazovanj slavili sveto mašo in obiskali zasvojene z mamili.
Poslušali smo nove, ganljive življenjske pripovedi zasvojencev in o njihovem reševanju pod okriljem Kraljice miru v Medžugorskem Cenacolu. Obdarili smo jih s prehrambenimi izdelki in kupili pri njih nekaj nabožnih spominkov, katerih izkupiček v celoti namenjajo misijonom. Živijo namreč izključno od Božje previdnosti – darov – ki jim jih prinašajo obiskovalci, in očitno jim veliko zaupanje v Boga daje vse, kar rabijo za življenje.
Zelo vroče je bilo in med nami je bilo precejšnje število ostarelih pa tudi takšnih, ki so zelo težko hodili; ena romarica je celo prekoračila devetdeseto leto. Nekaj pa se nas je odločilo, da smo v molitvi šli še na Hrib Prikazovanj.
Posamezno smo se vračali v Medžugorje. Po 13. uri je bilo, ko sem z južne strani prišel do cerkve sv. Jakoba. Ponedeljek je bil in ob tej uri ni bilo veliko romarjev. Le nekaj avtobusov je bilo na parkirišču, celo v senčnih lopah ob cerkvi ni bilo ljudi.
Tik ob cerkvi je stala skupina romarjev, okrog 20 jih je bilo in že od daleč je bilo od tam slišati močne krike. Ljudje, sklenjeni v krog so glasno molili. Ob njih je na bližnji klopi sedel starejši moški in v dvignjeni roki držal večji križ. Približal sem se in takoj razumel, za kaj gre. Sredi med molivci je na tlakovanih tleh ležal mlad moški. Močno je bil tetoviran po nadlahteh in ramenih. Vsake toliko časa se mu je iztrgal močan, dolg in pretresljiv krik. Nekoliko sem se odmaknil, nato pa pridružil njihovi molitvi.
Goreče, zavzeto in enoglasno so molili. Po besedilu: »Zdravoš Marijo… in Švieta Marijo, Matko Božja…« sem spoznal, da so Poljaki. Med zbranimi je bil duhovnik in redovnica. Spominjam se, da sem, še preden sem z njimi začel moliti, prijel svetinjico Brezmadežne in poprosil: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za tega fanta, ki se zanj k tebi zatekam!« Zatem sem molil z njimi. Zdrave Marije in Svete Marije so se vrstile nenehno, v en glas in goreče ves čas. Pretresljivi kriki na hrbtu ležečega so se ponavljali, in v približno enakih časovnih presledkih so se vsiljivo vrivali med molitev. Obsedeni je očitno hudo trpel.
V krogu zbrani niso molili običajnega rožnega venca, kakršnega poznamo, ampak so ves čas ponavljali zdravamarije. Okrog 15 do 20 minut smo tako molili. Nenadoma so kriki prenehali in ležeči se je hipoma dvignil s tal. Z redovnico sta se objela in nekaj časa oba do solz ganjena ostala objeta. Spoznal sem, da domnevni mladi moški ni bil fant, ampak dekle. Solze hvaležnosti sem opazil v očeh molivcev. Tudi sam se bil močno ganjen. Zatem se je osvobojeno dekle s hvaležnim objemom zahvalilo duhovniku, nato pa po vrsti vsakemu iz skupine.
Diskretno sem se umaknil. Navdal me je močan občutek miru in globoko duhovno spoznanje. Kar sem doživel, je bila potrditev besed evangelija o velikih pooblastilih, ki jih vsak človek prejme že s svojim krstom, namreč da more izganjati tudi hudobne duhove. Doumel sem, kakšno neizmerno moč ima molitev, zlasti rožnega venca, ki more z Božjo pomočjo celo hudobca izgnati iz obsedenega človeka. Ponavljanje zdravamarij je pravzaprav bistvo, osnova molitve rožnega venca. Takšnega so molili pred stoletji, ko so nizali zdravamarije, a še niso vpletali skrivnosti. Da, Božja Mati Marija je veličastna priprošnjica slehernega človeka. Z nepojmljivo močjo more po molivčevi vztrajni priprošnji od Boga izprositi tudi čudež. Celo obsedenega more osvoboditi spon hudobca, a more ga odgnati tudi od umirajočega.
Božja Mati Marija je don Gobbiju razkrila in potrdila neizmerno moč molitve, še posebej molitve rožnega venca, z besedami: »Z molitvijo lahko sovražniku vedno iztrgate področje, ki si ga je osvojil; lahko storite, da vzklijejo kali dobrega v puščavi hudobije in greha; predvsem pa lahko osvobodite ogromno število duš, ki jih je Satanu uspelo ujeti. Molitev je mogočna moč in zbudi verižne reakcije v dobrem; le – te so močnejše od atomskih reakcij. Molitev, ki jo posebej ljubim, je sveti rožni venec« (Duhovnikom, Marijinim ljubljenim sinovom, stran 313).
Razumljivo je, da je Mariji še posebej ljuba naša goreča molitev rožnega venca. Ob ponavljanju prosečih zdravamarij, namenjenih njej, se more Božja in naša Mati pred Bogom še bolj učinkovito zavzemati za svoje otroke.
Poznamo tudi Jezusove besede o moči molitve rožnega venca Božjega usmiljenja po sv. Favstini: »Tisti, ki sami z zaupanjem in z vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo molili.«
Spomnimo se naših prednikov. Ljudje so živeli nekdaj veliko bolj kakor danes povezni med seboj; združeni z molitvijo rožnega venca so spremljali svojce, ki so se poslavljali od življenja. Dobro so vedeli, kakšno popotnico potrebuje umirajoči za večnost.
O kako velika Božja milost je spoznanje, kakšno moč predstavlja moliti to molitev ob umirajočem in klicati nanj Božje usmiljenje, ko se ločuje od življenja in podaja v večnost. Tedaj se odhajajoči opredeljuje za sklepni korak, za zadnjo, najpomembnejšo odločitev – možnost večnega življenja.
Pepi Dragar

Škof Rožman – apostol rožnega venca FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Smo v oktobru, mesecu rožnega venca. Naše misli se vračajo za 70 let nazaj, v neizmerno težke čase 2. svetovne vojne, čase, ko je težo križa še posebej občutil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Trdno upamo, da zdaj v večnosti skupaj z Devico Marijo uživa plačilo križa, kakor je zapisal v svojem škofovskem geslu: Težo in plačilo križa!. Upravičeno ga lahko imenujemo »apostol rožnega venca«. Kakor je zavzeto širil pobožnost prvih petkov in prvih sobot ter v zvezi z njima posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tako je z veliko gorečnostjo priporočal molitev rožnega venca. K temu so ga spodbujali fatimski dogodki, ki jih je jemal zelo resno ter je v Devici Mariji kot najzanesljivejši vodnici h Kristusu videl rešitev za slovenski narod. Zelo si je vzel k srcu Marijino povabilo fatimskim pastirčkom, naj vsak dan molijo rožni venec za mir in za spreobrnjenje grešnikov.
Škof navaja dva razloga, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Prvega je navedla v Fatimi Devica Marija, ko je trem pastirčkom rekla, »da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje«. Če bi se grešniki spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. To je po škofovih besedah drugi razlog, da poživimo med verniki molitev rožnega venca. Ponovimo: rožni venec naj bi molili za grešnike, da se po smrti ne bi pogubili in da bi bilo življenje na zemlji mirnejše in lepše.
Škof nadaljuje: »Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine!« Duhovnikom naroča: »Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca.«
Škof nato nadaljuje: »V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša Mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Ob prikazanju 19. avgusta 1917 je pastirčke povabila: »Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Veliko duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.« Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa. Ob tem škof navaja tudi Marijine besede: »Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen!«
Še bolj kakor pred sedemdesetimi leti, veljajo danes Rožmanove ugotovitve: »Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži.«
Po molitvi rožnega venca se bodo mnogi spreobrnili. »Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili.«
Škof spodbuja vernike: »Ljubite rožni venec, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja.«
Pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca.
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Ljubezen do molitve je poroštvo zveličanja. Vsakdanja molitev svetega rožnega venca bo naše krščansko delo za resnično osvoboditev iz vezi greha v svobodo Božjih otrok po Mariji, katera bo s svojo deviško nogo strla vse pogubne naklepe peklenske kače.«
Kaj naj za sklep rečemo ob teh očetovskih škofovih besedah. Vzljubímo rožni venec in ga vsak dan molímo, kakor obljubljamo v posvetilni molitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu: »Rad bom molil rožni venec osebni, v družini in v drugih skupnostih.«
p. Anton

Marija je vprašala pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu?«

Vprašanje, ki ga je Marija zastavila pastirčkom ob prvem prikazanju: »Ali se hočete darovati Bogu?« je obenem povabilo, da bi sledili njenemu zgledu celostne in brezpogojne podaritve Bogu in njegovi volji. Papež Pavel VI. je zapisal: »Marija je vzor tiste pobožnosti, ki ima za cilj podariti svoje življenje Bogu. To je nauk iz pradavnine, ki mu vsak vedno znova lahko prisluhne, tako da prisluhne glasu Device Marije, ko odgovarja Božjemu poslancu: 'Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.' Marijin 'da' je za vse kristjane nauk in zgled poslušnosti Božji volji, pot in sredstvo za lastno posvečevanje« (Marialis Cultus).
»Gospodova služabnica« nam je z zgledom svojega, Bogu darovanega življenja, vodnica v uresničevanju predlagane teme za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj v Fatimi, to je poglabljanje vere. Ob tako izvrstni učiteljici nas ne preseneča, da so se pastirčki tako dobro in tako globoko naučili odgovoriti na vprašanje: »Ali se hočete darovati Bogu?« (Fatima Luz e Paz)

Lucija je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
Romanje portugalskih otrok v Fatimo

V sozvočju s temo fatimskega svetišča za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj, se je romanje otrok osredotočilo na prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917.
Na tem romanju smo želeli poudariti globoko vero fatimskih pastirčkov, ki se je razodela v njihovem darovanju in brezpogojni razpoložljivosti za Marijin klic. In ravno ta dejavna in razpoložljiva drža je spodbudila pastirico Lucijo, da je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
To vprašanje je bilo obenem odgovor, kot pri dečku Samuelu, ki je na Gospodov klic odgovoril: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«
To vesoljno vprašanje, ki ga je Božji Materi zastavila pastirica Lucija, zaobjema vse človeštvo. In prav to vprašanje smo izbrali za temo romanja otrok 2012: »Kaj hočete od mene?«
Sveto pismo pravi, da »ima vse svoj čas«. In vendar ima sodobni človek vedno več težav z organiziranjem svojega časa. To je paradoks. Družba ima na voljo vsakovrstne pripomočke, ki delujejo pri pridobivanju časa, in vendar se zdi, da na koncu le povečujejo nenasitno željo: potrošiti vse, tudi čas.
Na tem romanju smo si zadali za cilj: dati čas Bogu. Zato smo otrokom predstavili zgled fatimskih pastirčkov, pot, ki so jo prehodili v notranji naravnanosti prepoznavanja Božje volje, da bi se mogli odločiti zanjo in ji ostati zvesti do konca.
Pripravljalni odbor romanja je pripravil prizadevanje za otroke, ki bo potekala v naslednjem obdobju in ima za cilj spodbujati pri otrocih notranjo držo popolne razpoložljivosti Bogu.
Drža popolne razpoložljivosti Bogu, ki so jo imeli pastirčki, je kot svetilka, ki danes razsvetljuje poti tako odraslih kot otrok. Njihov zgled nam pomaga razviti to držo velikodušne odprtosti Bogu.
Pripravljalni odbor

Podariti se Bogu
Fatimski pastirčki so naredili iz svojega življenja daritev

Podariti se Bogu je zahtevno. Zahteva neprestano prizadevanje, da se ne bi zaprli sami vase in v lastne interese. Podariti se Bogu terja trpljenje, napor, kot je Marija napovedala pastirčkom: »Morali boste veliko trpeti.« Vendar Bog ne dopusti, da bi zmanjkalo moči tistim, ki se iskreno odločijo, narediti iz svojega življenja daritev Bogu; in Marija jih bodri z besedami: »Božja milost vas bo krepčala.«
S tem ko sta se blažena Jacinta in Frančišek odločila, da bosta svoje življenje živela kot nenehno daritev Bogu, sta zavestno sprejela trpljenje, s katerim se bosta v življenju srečavala, od tistega trenutka dalje. Žrtve, ki sta jih sprejemala in ki nas morda vznemirjajo in celo pohujšujejo, so bile izraz te odločitve, tega odgovora, ki sta ga dala Mariji ob prvem prikazanju: »Da, hočemo.« Bile so izraz Božje ljubezni, kateri sta podarila svoje življenje. Razlog in cilj njunih žrtev ni bilo nikoli trpljenje. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki sta jo ob srečanju z Marijo spoznala in izkusila ter se ji hotela odzvati. Žrtve in trpljenje so bile zanju priložnost, da sta lahko izrazila podaritev svojega življenja Bogu in drugim.
V pričevanju njunega življenja je vedno navzoča ta neprestana skrb: živeti v podaritvi samega sebe Bogu in ljudem. K tej drži je namreč Marija povabila pastirčke ob prvem prikazanju v Fatimi. Za nas pa je pomemben predvsem njihov zgledni odziv, kot je dejal papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Fatimi: »Zgled in spodbuda so nam pastirčki, ki so naredili iz svojega življenja daritev Bogu in služenje ljudem iz ljubezni do Boga.«.
Ne moremo posnemati otroške nedolžnosti fatimskih pastirčkov, lahko pa posnemamo junaštvo njihove kreposti in svetosti. Izziv je v tem, da premišljujemo njihov zgled, dopustimo, da se nas dotakne in ga posnemamo tako, da se tudi sami podarimo Bogu.
Rektor fatimskega svetišča, na praznik blaženih pastirčkov, 20. 2. 2012

Pričevanje o posvetitvi JMS - ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ko sem pred enim mesecem na prvo soboto pri frizerki čakala, da pridem na vrsto, sem pisala SMS sporočila. Frizerka se je temu čudila in me vprašala, kaj neki pišem. Povedala sem ji, da želim spomniti svoje prijatelje na prvosobotno pobožnost, ki jo je Marija naročila v Fatimi. Hotela je vedeti več in proseče dejala: »Povejte mi, gospa, povejte mi kaj lepega!« Ko sem ji razložila, da je Marija v Fatimi prosila za posvetitev njenemu Brezmadežnemu Srcu in za zadostilno pobožnost petih prvih sobot v mesecu, da bi nam pomagala ustaviti vojne in zlo v svetu, se je temu zelo čudila in me vprašala: »Ja, gospa, od kod pa vi to veste? Res je, da ne hodim več v cerkev, vendar sem hodila k verouku, prebrala sem Sveto pismo in druge knjige z versko vsebino, pa tudi kakšno versko oddajo na radiu in TV tu in tam še ujamem, vendar za to Marijino naročilo nisem še nikoli slišala. Menim, če bi ljudje vedeli za to Marijino naročilo in njeno obljubo, še zlasti sedaj, ko je tako hudo na svetu, bi se je zagotovo mnogi oklenili.« Tako frizerka.
Rojena sem bila v prvih povojnih letih. In tudi to je bil čas, ko je bilo na svetu hudo. V naši hribovski vasici je bila ob nedeljah cerkev odprta tudi takrat, ko ni bilo svete maše. Spominjam se, da sem se kot predšolski otrok, na mamino spodbudo, sama odpravila v cerkev, pokleknila pred Marijin oltar in molila. Ko sem se vrnila domov, me je mama vprašala, če sem molila in za koga sem molila. Odgovorila sem: »Seveda! Za Marijo sem molila!« Mama se je začudila in me poučila, da se za Marijo ne moli, ker je sveta, moliti je treba za nas, grešnike. Meni pa je bilo tako toplo pri srcu, saj sem se tam, pred Marijinim oltarjem, spomnila maminega naročila, naj molim za tiste, ki jih imam rada.
Kmalu za tem je našo vasico, po prizadevanju gorečega župnika, doseglo fatimsko sporočilo in nas zelo navdušilo. Po zgledu treh fatimskih pastirčkov smo tudi mi otroci začeli na paši moliti rožni venec, da bi prišli v nebesa. Na pobudo župnika in pod njegovim vodstvom pa smo nekateri, v težkih razmerah, opravili pobožnost prvih sobot in se posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Lahko rečem, da je moja vera po tej posvetitvi postajala vedno bolj osebna, čutila sem vse globljo pripadnost Bogu in Cerkvi ter neko notranjo moč za pričevanje. Ko so nas v šoli zasliševali in spraševali, kdo hodi k maši in k verouku, tega, za razliko od nekaterih drugih, nisem mogla nikoli zatajiti, čeprav so me pritiski, ki so sledili, kdaj spravili tudi v jok.
Marijino Srce pa me je postopoma pripeljalo do Jezusovega Srca, do spoznanja njegove velike ljubezni, ki ga je vodila na križ, tudi zame. Ta njegova ljubezen me je tako zelo pritegnila, da so mi vsi drugi življenjski ideali zbledeli in odločila sem se, da Mu posvetim svoje mlado življenje.
Ko sem takrat v mladostni gorečnosti vse zapustila, da bi hodila za Jezusom, mu nisem postavila vprašanja, ki mu ga je postavil Peter: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli? (Mt 19, 27)«. Vendar mi je bil odgovor, ki ga je Jezus dal Petru, velikokrat v oporo, in sicer, da bodo tisti, ki so zaradi Njega in evangelija vse zapustili, poleg večnega življenja, prejeli stokratno že tu na zemlji, sredi preganjanj … (prim. Mr 10, 29–30). V trenutkih preizkušnje je bila zame Cerkev, zaradi stalne Jezusove navzočnosti v njej, zaradi zakramentov in občestva svetih, trdno sidro na razburkanem morju. Najsvetejši Srci Jezusa in Marije, h katerima sem se zatekala, pa sta me spodbujali, naj v trpljenju ravnam tako, kot sta ravnala Jezus in Marija. V tvoje roke Oče izročam svojo dušo.
Mati Terezija je zapisala: »Osamljenost je začetek velike ljubezni.« Na podlagi te izkušnje sem se pred 12 leti z veseljem pridružila vseslovenski pobudi za oživljanje češčenja ter posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Sloveniji in tudi širše.
Škof Rožman dejal: »Slovenski narod bo rešen, če se bo rešiti dal, po Mariji!« Njegovo veliko zaupanje v Marijo in v njeno obljubo v Fatimi nam je lahko velik vzgled. V zelo težkih trenutkih za naš narod je 1943 kot prvi škof v Evropi (pred njim so to storili le Portugalski škofje) prisluhnil Marijini prošnji in po temeljiti pripravi, z obhajanjem petih prvih sobot, opravil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Portugalski škofje so posvetitev opravili v 30 letih prejšnjega stoletja in Portugalska je bila obvarovana druge svetovne vojne in komunizma. Škof Rožman je posvetitev izvršil med vojno pod italijansko okupacijo 1943 in Slovenija je bila obvarovana Balkanske vojne in dosegla samostojnost. Ne smemo pozabiti, da je bil to dar od zgoraj, ki nam ga je izprosila Marija zaradi posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu. Še naprej zaupajmo Mariji in pričujmo mlademu rodu o velikih milostih, ki jih je izprosila Slovenskemu narodu, da nam ne bo treba nekoč ob bridkem spoznanju vzklikniti, kakor je vzkliknil Ivan Cankar: Mater sem zatajil.
D. Č.

Šopek Materi Mariji (8)

ROŽNI VENEC, Slomškove misli
Marija tudi ni manjkala pod križem ob smrti svojega lastnega Sina. Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.

Blagor človeku, ki je kot Marija tukaj srečno prestal svojo preizkušnjo, ker če je bil spoznan za pravičnega, bo dosegel neminljivo krono, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo.

Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval.

Danes je Medjugorsko molitveno srečanje na Dunaju, pričevanje vidca Ivana in UKAZANJE

Danes je Medjugorsko molitveno srečanje na Dunaju, pričevanje vidca Ivana in UKAZANJE. Pošiljam 2 linka, ki bosta prenašala dogajanje v tamkajšnji katedrali. Maševal bo dunajski kardinal. Obilo milosti po odprtosti srca želim. Program se prične okrog 16.00 ure. Lp, Dragica 

 

www.kathtube.at (deutsch) und www.marytv.tv

PRVOSOBOTNO ROMANJE NA PTUJSKO GORO

V soboto 6. oktobra ob 6.30 izpred cerkve sv. Petra v Ljubljani

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu organizira pobožnost petih zaporednih prvih sobot na Ptujski gori v zadoščenje za žalitve Jezusovega in Marijinega Srca, ki jo je Devica Marija naročila fatimskim pastirčkom. Avtobus iz Ljubljane bo odpeljal v soboto 6. oktobra ob 6.30 izpred cerkve sv. Petra v Ljubljani. Prijavite se čimprej na tel. 051353178.

Pomen sposobnosti za duhovni poklic

Pomen sposobnosti za duhovni poklic

Otrok ima pogosto zelo nestvarne želje. Ne upošteva še svojih sposobnosti, ki tudi sicer še niso dovolj razvite. Ni dovolj človekovo zanimanje za duhovni poklic in njegova želja po njem, čeprav je seveda oboje nujno potrebno, kajti brez tega se nihče ne bo odločil za duhovni poklic. Za vsak poklic je nujno potrebno upoštevati človekove sposobnosti.
Če človek za kak poklic nima sposobnosti, tega poklica ne bo v redu opravljal, v njem ne bo uspel; zato bo v njem običajno nezadovoljen in nesrečen. Ni torej dovolj, če človeka kak poklic veseli, ker iz tega še ne sledi, da je za ta poklic tudi sposoben.
Psihologi ugotavljajo, da le polovica mladih izbere svoj poklic v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je mnogo ljudi v svojem poklicu ali na svojem delovnem mestu nesrečnih. Danes pri marsikom težko govorimo o poklicu. Pravimo, da hodi v to in to službo, opravlja to in to delo. Pogosto svojo službo menjava. Pri duhovnem poklicu pa gre in mora iti za odločitev za vse življenje, odločitev, katere se potem človek ne bo kesal, odločitev, ki mu bo tudi v osebno zadovoljstvo in srečo.

p Anton

Pomen veselja do duhovnega poklica

Pomen veselja do duhovnega poklica

Ne moremo se odločiti za poklic, ki nas ne veseli, ki se nam morda celo upira. Če vprašamo zdravnika ali profesorja, zakaj sta si izbrala poklic zdravnika ali profesorja, najbrž ne bosta rekla, da zato, ker ju ta poklic ni veselil. Tudi duhovnik, redovnik in redovnica morajo najti v svojem poklicu svojo osebno srečo in zadovoljstvo.
Če kak poklic človeka veseli, se bo zanj z vsem srcem zavzel. Da doseže ta poklic, je pripravljen žrtvovati svoj čas, svoje moči in materialna sredstva.
Če Bog hoče, da si človek izbere duhovni poklic, mu da tudi veselje da tistega poklica, prav tako tudi sposobnosti, ki so nujno potrebne za dobro izvrševanje tega poklica. Človek se mora kljub temu z osebnim trudom pripravljati na ta poklic, se šolati in se tudi potem, ko je začel izvrševati svoje poslanstvo, izpopolnjevati.
Vedeti pa je treba, da ni vsako veselje že znamenje poklica. Če koga privlači lepota cerkva, veličastnost obredov, mogočno petje, morje luči in ubranost mašnih oblačil, to še niso zanesljiva znamenja duhovniškega poklica.

p Anton