Pepi Dragar

ODMEVI

Želel bi bralce revije spodbuditi, da si ob obisku Medžugorja v živo ogledajo tudi tako imenovane sončne čudeže. Številni ljudje so jih tam že videli – v različnih, nerazložljivih inačicah, poimenovanih: sončni ples, igra, sončno utripanje, vrtenje, nihanje sonca. Brez bojazni za vid si jih lahko vsakdo ogleda, zlasti v zgodnjem dopoldanskem in poznem popoldanskem času. Nekoliko trenutkov je treba zreti v sonce in zagleda se čudovito dogajanje. Veliko tega je posnetega in si je možno ogledati na internetu www.you tube.com (vpisati ) miracle of sun at medjugorje
Pepi Dragar

Obisk pri Marjetki Smrekar

Obisk pri Marjetki Smrekar

Že dolgo nisem imela stikov z Marjetko, niti nisem vedela za njeno zdravstveno stanje. Ko sem prišla s hčerkami Favstino, Marjeto in Lucijo v Dom, kjer živi Marjetka Smrekar, smo najprej srečale njenega strežnika Branka. Malo smo poklepetali. Opisal nam je Marjetkino zdravstveno stanje, njene zaplete v bolnici in njeno trenutno stanje, ki je stabilno. Nato smo šli skupaj v Marjetkino sobo. Branko nas je predstavil Marjetki in prebil led ob tremi, ki je za trenutek nastala pri meni in pri punčkah, nato pa odšel opravljat svoje obveznosti in nam obljubil, da se še vrne. Marjetka se nas je razveselila. Zaradi svoje bolezni je priklenjena samo še na posteljo in tudi govori z zelo veliko težavo. Opazovala nas je. Predstavila sem ji svoje punce. Favstina je stara 9 let in gre že v četrti razred. Njena soimenjakinja Marjeta je stara 6 let in gre letos v prvi razred, naša najmlajša Lucija pa je stara 4 leta in obiskuje vrtec.
Marjetka je premikala samo oči in nas opazovala in nisem bila čisto prepričana, če nas pozna in če nas razume. Pred leti sem se z njo srečavala v Stični vsak zadnji petek v mesecu. Opazila sem, da mi želi nekaj povedati. Bila sem tiho in ji pustila čas, ki ga je potrebovala, in čisto počasi, a zelo razločno, je rekla: "Klementina, vse se spomnim."
Bila sem ganjena in radostna. Marjetki sem povedala, da je danes 20. avgust, ko praznuje sv.Bernard in Bernardova družina, ter jo vprašala, če je za to, da skupaj molimo. Marjetka se je strinjala. Moje punce so predlagale, da bi molili rožni venec Božjega Usmiljenja, ki ga rade molijo, in tako smo začele z molitvijo.
Joj, koliko radosti smo doživele ob tem srečanju. Bila sem zelo vesela, ko sem videla, kako lepo Branko skrbi za Marjetko. Njena gladka in negovana koža na obrazu mi je dala vedeti, da ima Marjetka ob svojem telesnem trpljenju, ki ga doživlja, vsaj malo utehe v Brankovi pozornosti za njene telesne, psihične in duhovne potrebe. Preden smo se poslovile, smo naredili spominski posnetek, ki ki vam ga posredujem.

Hvala, Marjetka, da sem te smela obiskati skupaj s svojimi puncami in da si nam vsem zgled, kako je potrebno potrpežljivo nositi križ in hoditi za Jezusom.
Klementina Plavčak

Mihaela

Že nekaj let je minilo, odkar me je prijateljica Marjetka seznanila z Bernardovo družino. Od takrat tudi prejemam glasilo V Materini šoli. Iz leta v leto mi je to glasilo dragocenejše. To je edina revija, ki jo hranim, saj je vsaka številka čudovita!
Mihaela

sestrra. Ksenija

Zelo rada berem članke v Materini šoli. Veliko korist zajemam v drobni knjižici Besede življenja. Uporabljam jo kot včasih Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom. Prav tisto se mi odpre, kar rabim, da osvežim duhovno moč. Imam kar nekaj duhovnih knjig in knjižnico na razpolago, a zaradi oslabljenih oči ne morem veliko brati. To je velika pokora, vendar za 94 leto starosti še majhna. Imam pa več časa za molitev in več prošenj zanjo; ko ljudje trpijo, imajo zaupanje v moč molitve. Predvsem si želim, da bi bila zapisana v Božjem Srcu. Domišljam si, da je tako, saj me Srce Jezusovo tolikokrat razveseli, ko uslišuje tudi moje male prošnje. Ko svoje skrbi izročim Srcu Jezusovemu, se vse dobro izteče v mojem miru.
s. Ksenija

Lidija

Pred časom sem dobila vabilo na pregled dojk za raka. Nisem vedela, ali naj grem. Pogledala sem na Jezusovo sliko in sem razumela, da naj grem. Tam sem v čakalnici srečala gospo, ki mi je povedala, da ima vnukinjo v petem razredu osnovne šole, pridno, nadarjeno, odličnjakinjo, ki pa ima fiksno idejo, da je predebela in noče jesti. Čeprav nisem vedela, ali je ta gospa verna ali ne, sem ji rekla naj moli za svojo vnukinjo in kliče Svetega Duha nad njo. Da bo to bolj pomagalo kot govorjenje, da tega ne sme delati, da ne je. Bolje, da reče, da ni dobro, če človek pretirava.
Ta žena je bila videti zadovoljna z odgovorom. Potem je bila kmalu poklicana in se nisva več videli. Po kakšnem tednu sem dobila izvid, da niso odkrili raka. Potem sem spoznala, da je Jezus želel, naj grem na pregled zato, da sem rekla omenjeni babici, naj moli za svojo vnukinjo.
Lidija

Mojca

Danes sem si v Domu starejših sposodila invalidski voziček tudi od gospe Karoline, ki je zbolela in ni mogla z njim k sveti maši. Rada je posodila voziček, da bo nekomu drugemu omogočila, da bo pri sveti maši. Ko sem ji ga pripeljala nazaj in se ji zahvalila, mi je vsa bleda rekla: "Mojca, ko bi ti vedela kako sem žejna. A bi mi prinesla malo vode?"
Od veselja, da ji bom lahko pomagala, sem tekla do čajne kuhinje, natočila vodo v prazno pollitrsko plastenko, ki sem jo našla in vso pot tekla nazaj. Ko sem se vrnila h Karolini, je začudena vprašala: "Kje si jo pa dobila tako hitro?"
Ni vedela, da sem od veselja, da ji bom lahko pomagala, tekla kolikor hitro sem mogla. Kako ganljivo je bilo poslušati njeno zahvaljevanje in videti njen srečen nasmeh. Ravno tako srečnih zahval smo deležni s sodelavci tudi od invalidov, ki jim omogočimo, da so pri nedeljski sveti maši. Mnogim, ki so priromali do roba tega minljivega življenja, sveta maša pomeni največ na svetu. Resnično, ni je večje sreče kot delati ljudem dobro, pa čeprav na najbolj preprost način ... Bogu sem neskončno hvaležna za te čudovite milosti.
Mojca

POGLABLJANJE V VERI (10)

POGLABLJANJE V VERI (10)

Bog deluje v razvoju

Julij pripoveduje: "Kakor večina mladostnikov sem si pri svojem petnajstem letu tudi jaz postavljal vprašanja: Od kod življenje? Ali življenje sploh ima smisel? Kaj je po smrti? Zakaj smrt? Ali je mogoče, da tako bitje, kot je človek, s smrtjo izgine v nič? Ali je ta čudoviti svet mogel nastati sam od sebe, čisto slučajno, brez smotra? Kaj ali kdo je tisto, iz česar vse na svetu izhaja? Počasi sem prihajal do spoznanja, da je na začetku vsega Nekdo, ki presega vse stvarstvo, ki je nad časom in prostorom. Nekateri so to počelo imenovali Narava, Prapočelo, kristjani mu pravimo Bog ...
Vsako bitje, vsaka stvar ima svoj začetek, svoj vzrok. Če gledamo na svet evolucionistično, pride to še bolj do izraza: človek, živali, rastline – če je vse to zgolj naravni proces razvoja, nič ne de, na koncu mora biti Nekdo, ki je dal najosnovnejšo obliko življenja. Saj samo od sebe nič ne more nastati. Čudoviti red v vesolju in na zemlji prav pričuje o obstoju Nekoga, ki vse to vodi in ureja. Tudi narava s svojo lepoto in harmonijo govori o obstoju Boga. Človek to vidi edino, če je dojemljiv za govorico narave.
Tudi sama zgodovina človeštva je lahko čudovit dokaz za obstoj Boga. Narodi vseh časov na vseh krajih zemlje so verovali v bogove, pri najbolj naravnih ljudstvih najdemo vero v enega vrhovnega Boga Stvarnika.
In tudi človek, to vesolje v malem, pričuje o bivanju Absolutnega. Lepota in dovršenost človeškega telesa, veličina in ustvarjalnost človeškega duha, vse je tako čudovito, da smo primorani pomisliti, kdo je vse to zamislil. Človek vedno niha med dobrim in zlim. Sam sebi je nezadosten, ker čuti svojo nepopolnost in omejenost. Sleherni človek nosi v globinah svoje duše neuničljivo hrepenenje po popolnosti, po večnosti, po Absolutnem."

Narava je kakor knjiga, ki govori o svojem Stvarniku. Tudi Juliju je spregovorila. Razvojna teorija ali teorija o evoluciji ga pri tem ne moti. Če hočemo kakšno knjigo brati, moramo poznati črke, moramo obvladati jezik, v katerem je napisana. Ko je nastopil Charles Darwin (+ 1882) s svojo razvojno teorijo, kar naenkrat knjiga narave mnogim ni več govorila o Bogu. Ali so se pomešale "črke", je postal "jezik" narave kar naenkrat nerazumljiv?
Nekaj podobnega se je zgodilo z Borisom Zarnikom (+ 1945) iz Ljubljane, ki je postal profesor za biologijo na zagrebški univerzi. V njegovi dobi se je močno razširila teza, da se je vse živo razvilo samo po sebi iz neživega in da se je človek razvil po telesu in po duši iz živali. Zarnik je sklepal: če se vse razvija samo po sebi, ni prostora za Boga in za ustvarjeno dušo. Boga ni treba. Vse, kar govorijo o njem, je izmišljeno. Znanstvenik ne sme biti veren. Zarnik je postal učitelj nevere za vse svoje učence v Zagrebu.
Polagoma pa je profesor Zarnik odkrival, da razvojna teorija ne more razložiti vsega. Že leta 1935 je povedal: "Četudi pravimo, da se nove oblike življenja tvorijo slučajno, to je pod vplivom boja za obstanek in prilagajanja, je vendar čudno, zakaj so te oblike vedno popolnejše in vodijo do najvišje stopnje – do človeka. Zdi se, da znanost tega ne zna razložiti. V vsem torej deluje neki Vzrok, ki dela, da so bitja vedno popolnejša. Mi delamo samo poskuse, kar je pa za njimi, to raziskuje vera ..."
Mnogi veliki naravoslovci priznavajo, da boj za obstanek in prilagojevanje sama ne moreta razložiti izvora in razvoja življenja. Leta 1942 je profesor Zarnik izpovedal: "Mene je študij razvoja živih bitij privedel nazaj k veri v Boga. O tem nameravam napisati knjigo: v njej bom povzel vse svoje znanstveno delo." Smrt ga je prehitela, zato ni mogel dokončati svoje knjige.
Mnogi so zaradi Darwinove razvojne teorije izgubili vero. Je bil Darwin neveren? Nikakor. Darwin je bil anglikanec. Ni bil pastor, kakor včasih trdijo.
V knjigi Vera in znanost dr. John Brooke ugotavlja:
"Kljub temu, da je njegovo versko prepričanje nihalo, tako v vsebini kot v moči, se pojavlja dokaj dosledno stališče. »V najbolj skrajnih omahovanjih,« je zapisal, »nikoli nisem bil ateist v tem smislu, da bi zanikal obstoj Boga.« In če gledamo pozitivno plat, se zdi, da je ohranil »notranje prepričanje«, da vesolje kot celota ne more biti posledica naključja."

Zakoni narave, ki omogočajo razvoj živih bitij iz manj popolnih do bolj popolnih, dokazujejo Zakonodajalca in Načrtovalca, ki je z njimi hotel nekaj doseči, tudi nastanek in razvoj življenja in človeka.
Ivan Djaja (+ 1957), profesor fiziolog na beograjski univerzi, je o razvoju življenja zapisal: "Življenje je misel. Razvoj živega sveta je misel na delu. V tem je ključ do razvoja in organizacije našega sveta."
Razvojno teorijo kristjan lahko sprejme, ne da bi s tem prišel v nasprotje z vero. Če se je človek po telesu razvil iz živalskih prednikov, s tem še ni rečeno, da se je iz njih razvil tudi po duši. Vsekakor duša prvih ljudi ni nastala in sploh ni mogla nastati iz živali, ker je nekaj popolnoma drugega, kakor je žival. Človeško dušo je ustvaril Bog. Prav tako jo ustvari vsakemu človeškemu bitju že ob spočetju v materinem telesu.
Razvoj vsega živega še bolj zahteva Božje delovanje kakor enkratno stvarjenje. Bog je v razvoju stalno dejaven, ne le na začetku pri stvarjenju sveta, rastlin, živali in človeka. Razvoj ali evolucija lepo kaže, kako Bog v vesolju ne posreduje le občasno, temveč je v svetu vedno navzoč in dejaven.
p. Anton

Romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondu

Na romanje in duhovne vaje v San Giovani Rotondo v Italiji smo se letos z Odborom za posvetitev JMS odpravili v nedeljo, 26. avgusta, v zgodnjih popoldanskih urah v organizaciji turistične agencije Aritours. Romanja se je udeležilo 85 romarjev, od tega: 60 duhovnikov, 4 stalni diakoni in 21 laikov, posvečenih JMS. Romarska pot se je iz deževnega Maribora preko Ljubljane in Postojne vila do mejnega prehoda Fernetiči, ker so vstopili še zadnji romarji. V poznih večernih urah smo prispeli v Loreto, kjer smo prenočili. Ponedeljkovo jutro nas je obsijalo s soncem, naša srca pa je ogrela Loretska Mati Božja, ki nam je pomagala, da smo se lažje vživeli v Marijin »Zgodi se«. V sveti hiši, imenovani tudi nazareška hišica, smo našli črno podobo Matere Božje z Detetom, nad njo pa napis: »Tu je Beseda meso postala!« Ista sveta hiša, v kateri je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da bo spočela in rodila Sina, Odrešenika sveta, stoji sedaj pod kupolo mogočne bazilike v Loretu, kot bi nas mala hiška in v njej Marija, hoteli opomniti, da tudi mi skušajmo, tako kot ona, postati majhni pred Bogom.
Pot smo nadaljevali proti San Giovanni Rotondu in s pomočjo g. patra Antona Nadraha spoznavali življenje sv. Patra Pija. Premišljevanje o njegovi duhovni poti nas je vabilo, da vzamemo zares svoje poslanstvo in se predamo Božji volji, pa čeprav nas ta pelje skozi odpoved in bolečino. Zgled brezpogojne ljubezni do Jezusa je p. Pij najbolj izkazal s tem, ko sprejel Kristusovo trpljenje v obliki stigem, ki jih je nosil skoraj 50 let. Poleg telesnega trpljenja je bil deležen še hudega duhovnega trpljenja, saj je bil kljub čudežnim znamenjem, ki so potrjevala, da ga vodi Gospod, deležen obtožb in preganjanja. A kljub vsemu so ga ljudje množično iskali in se zatekali k njemu. Čuteč in zahteven spovednik je spreobrnil mnogo duš. Tako smo hiteli v njegovo mesto, da bi njegov zgled poživil tudi našo vero.
In končno smo v ponedeljkovem popoldnevu dospeli v Pijevo mesto, kjer nas je že čakal duhovni voditelj, jezuit, umetnik, teolog in profesor p. Marko Ivan Rupnik, med drugim tudi avtor mogočnega dela, 2400 m2 velikega mozaika v San Giovani Rotondu, ki nam ga je sam tudi najbolj strokovno in duhovno orisal. Mozaik govori o našemu naravnemu življenju, ki mu je usojena smrt zaradi greha, vendar v moči Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, to življenje vstane kot novo življenje. Romar, ki se začenja spuščati v kripto po dolgem hodniku, je povabljen, da se zave te resnice in da duhovno stopi v občestvo s svetim Frančiškom in svetim Pijem, ki nas spremljata na poti, vsak z ene strani hodnika. Romar končno vstopi tudi v kripto, kjer ob češčenju relikvij sv. Patra Pija zre tudi svoje življenje v Bogu. Ko vstopimo v kripto, vstopimo v svetlobo, ki želi spomniti na tisto luč, v kateri prebivajo svetniki. Želi spomniti na raj, na nebesa, ki so prava domovina vsakega kristjana.
Duhovnost patra Marka Rupnika me je zelo nagovorila, a kot vdovo so me najbolj nagovorile naslednje njegove besede: »Samo prava ljubezen ve, da je nič ne bo ločilo, čeprav vmes nastopi smrt. Ljubezni ni mogoče živeti brez Velike noči.« Posebno zanimiva se mi je zdela primerjava »Visoke pesmi« in Evangelija po Janezu 20. poglavje, 11-18. vrstica, kjer prikaže razpon življenja od solz sreče do solz grenkobe.
Ko v Visoki pesmi nevesta išče svojega ženina in ga končno najde, pravi: » Že sem našla njega, ki ga ljubi moja duša. Prijela sem ga in ga nisem spustila, dokler ga nisem prinesla v hišo svoje matere, v izbo nje, ki me je spočela.« Tudi Marija Magdalena, ki ob praznem grobu joka in išče Jezusa, predstavlja vsakega človeka, ki je kdaj ljubil in ob izgubi ob grobu joka. Obe želita svojega »ženina« odpeljati domov in znova živeti zemeljsko ljubezen. Marija Magdalena, misleč, da govori z vrtnarjem, ogovori Jezusa z besedami: » Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« A Jezus ji potem, ko ga Marija spozna, reče: »Ne oklepaj se me! Pojdi k bratom in jim povej, da odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« Nikoli do sedaj nisem tako mogočno slišala besede: »Ne oklepaj se me!« V tem odlomku sem vedno videla le Jezusa, danes v teh dveh odlomkih vidim tudi sebe, kako po smrti moža tavam in se oklepam moža, čeprav je pri Bogu. In ob tem spoznavam, da tako kot Marija Magdalena, nisem bila dozorela za velikonočno ljubezen. Vso to razlago pa pater Marko Rupnik zaključi z besedami: »Edino resnično bogastvo na zemlji je tisto, kar smo v ljubezni darovali in se bo pokazalo šele po naši »veliki noči« pri Očetu.
Obiskali pa smo tudi Monte Sant Angelo, kjer je leta 490 angel sporočil, da se bo na mestu razpoke, ki prihaja globoko iz zemlje , delilo Božje usmiljenje in na istem mestu v 17. stoletju znova povabi k obnovitvi molitve. Pri mašnem nagovoru je p. Marko opozoril na naš čas, ki mu je duhovni svet postal tuj, saj ne priznavamo več angelov. Pri sveti maši smo molili za slovensko mladino, da bi vsaj peščica ostala pod varstvom angela in da bo po njih Bog zaščitil ves narod. Tako bi po zgledu angela Portugalske, ki se je prikazal trem pastričkom v Fatimi leta 1916, tudi naš narod znova obrnil pogled proti Bogu in na priprošnjo angela Slovenije ter Marijinega Brezmadežnega Srca Bog rešil Slovenijo iz gospodarske in politične krize. Če smo v odnosu z Bogom, nam nobena negativna sila ne more nič škodovati. Center je Bog in od tu prihaja blagoslov. Tako je zaključil p. Marko.
In že je tu petek, 31. avgust, ko se moramo vrniti v stare tirnice življenja. Na poti domov smo obiskali tudi Lanciano, kjer se je davnega leta 750 zgodil evharistični čudež. V rokah nevernega meniha je hostija postala resnično človeško meso, vino pa resnična človeška kri. Čudež je potrdila znanost v 70. letnih prejšnjega stoletja. Romarji tam lahko zremo v živo monštranco, ki nas izziva, da se vprašamo, kakšen je naš odnos do svete evharistije. Tu sem doživela čudovito, do srca segajočo bližino evharističnega Jezusa, ki mi je v oči privabil tudi solze sreče in mu tako v tej radosti vse moje prošnje in težave položila na oltar.
Naj se ob koncu zahvalim vsemogočnemu Bogu in Materi Mariji, ki tako usmerjata korake mojega življenja, da sem smela pobirati drobtinice iz iste duhovne mize, kjer si je v letošnjem avgustu za delo v Gospodovem vinogradu nabiralo novih duhovnih moči kar lepo število slovenskih duhovnikov. Predvsem pa Bogu hvala za res enkratnega in neponovljivega slovenskega teologa p. Marka Ivana Rupnika . Naj bo zahvala združena s prošnjo k nebeškemu Očetu, da bi svoje poslanstvo še naprej izpolnjeval s tisto ljubeznijo in ponižnostjo, ki jo izžareva njegova osebnost.
Rezi Kadunc