DOMAČA ZDRAVILA Slovenska ljudska imena rastlin, imenovana po svetnikih

Zdravilne rastline in rože so naši predniki imenovali po nekaterih svetnikih, ki so: sveti Adam, sveta Ana, sveti Anton Padovanski, sveta Barbara, sveti Benedikt, sveti Janez Krstnik, sveti Jurij, sveti Jožef, sveta Katarina, sveti Lenart, sveti Matija, sveta Neža, sveti Peter, sveta Polona, sveti Rok, sveta Lucija, sveta Urša in sveti Urh. Za nekatere rastline sem podala osebno razlago, zakaj se kakšna rastlina imenuje po določenem svetniku.

Sveti Adam

Mandragora (Mandragora officinalis) glava Adamova

Sveta Ana

V času svete Ane (26. julij) rudbekija polno cveti z rumenimi cvetovi. Deljenolistna rudbekija (Rudbekia laciniata) roža svete Ane

Sveti Anton Padovanski

13.junija, ko se spominjamo svetega Antona Padovanskega, arnika bujno cveti z rumeni cvetovi, ki jih v tem času nabiramo za pripravo mazil s protibolečinskim in protivnetnim delovanjem.

Arnika (Arnica montana) svetega Antona Roža

Sveta Barbara

Navadna barbica (Barbarea vulgaris) svete Barbare roža

Sveti Benedikt

Benediktinka (Cnius benedictus) Benediktova roža, benedikta

Sveti Janez Krstnik

Močvirski oslad cveti v času, ko praznujemo rojstvo Janeza Krstnika (24. junij), s prijetno dišečimi rumenkasto belimi cvetovi, ki se združujejo v latasta socvetja, ki spominjajo na »kaško«. Tudi kresnica takrat razveseli z lepim belim socvetjem. V tem času dozori tudi rdeči ribez. Najprimernejši čas za nabiranje šentjanževke za čaj za zdravljenje depresije je na god Janeza Krstnika.

Močvirski oslad (Filipendula ulmaria) kaška svetega Ivana

Rdeči ribez (Ribes rubrum) grozdičje šentjanževo, grozdičje svetega Ivana

Kresnica (Chrysanthemum leucanthemum) Ivančica, ivanjščica, kresnica

Navadna sladka koreninica (Polypodium vulgare) korenina šentjanževa

Šentjanževka (Hypericum perforatum) zelišče svetega Janeza, šentjanževa roža, šentjanževica

Sveti Jurij

23.aprila se spominjamo mučenca svetega Jurija. Ta čas začne cveteti kukavica. Tudi kalužnica je že začela cveteti, kakor navadni lapuh, oba z rumenimi cvetovi.

Kukavica (Orchis morio) jurjevica

Kalužnica (Caltha palustris) jurjevka, šentjurjevka, zlatica Jurjeva

Navadni lapuh (Tussilago farfara) jurjovka

Sveti Jožef

19. marca praznujemo svetega Jožefa, moža Marije, Jezusove matere in krušnega očeta Jezusa. V tem času začne cveteti Blagajev volčin z lepim rumenkastobelim socvetjem. Lilija je simbol čistosti, zato jo poimenujemo tudi Jožefova lilija, saj je krepost čistost krasila svetega Jožefa.

Blagajev volčin (Daphne blagayana Freyer), rumena jožefica

Jožefova lilija (Lilium candidum)

Sveta Katarina

Marjetica (Bellis perennis) Katarinčica

Sveti Matija, sveti Lenart

Gadovec (Echium vulgare) Matija sivi, roža svetega Lenarta

Sveta Neža

Kompava (Carlina acaulis), Neža bodeča

Sveti Peter

29. junija se spominjamo dveh velikih svetnikov: svetega Petra in Pavla. Navadna krišina začne konec junija cveteti; naši predniki so jo uporabljali za čaj, a je danes skoraj pozabljena zdravilna rastlina.

Navadna krišina (Parietaria officinalis) svetega Petra zel

Rogoz (Typha latifolia) sveča svetega Petra

Rosnica (Fumaria officinalis) ključ svetega Petra

Sveta Polona

Sveta Polona (9. februar) je zavetnica zobozdravnikov, kipi te svetnice so upodobljeni s kleščami za puljenje zob. Plodovi kristavca delujejo pomirjevalno. Ob puljenju zob so si morda naši predniki mirili bolečino z jemanjem te rastline.

Kristavec (Datura stramonium) seme Polonino

Sveti Rok

16. avgusta se spominjamo svetega Roka. Navadna črnoglavka cveti po travnikih od julija naprej, pa vse mesece potem do zmrzali. Uporabljali so jo v zdravilne namene, kakor tudi v kulinariki. Okroglolistna pijavčnica se uporablja v ljudski medicini za zdravljenje ran. Svetemu Roku se danes priporočajo bolniki, ki imajo rane. Njegova značilna podoba ali kip kaže kužno rano na svojem stegnu, pes pa mu prinaša kruha v gobcu.

Navadna črnoglavka (Prunella vulgaris) roža Rokova

Okroglolistna pijavčnica (Lysimachia nummularia) zel svetega Roka

Sveta Lucija

Sveta Lucija (13. december) je zavetnica vseh slepih in slabovidnih. V času Dioklecijanovega preganjana kristjanov se je Lucija zaobljubila devištvu. Imela je snubca, ki se je zaljubil v njene oči, a je zavrnila ponudbo zaradi obljube Bogu. Po legendi si je iztaknila in mu jih poslala, Marija pa ji je podarila nove, še lepše. Smetliko kot zdravilno rastlino uporabljamo za zdravljenje oči.

Smetlika (Euphrasia officinalis) trava svete Lucije

Sveta Urša, sveti Urh

Navadni vrednik (Teucrium chamaedrys) roža svete Uršule, roža svetega Urha

Krščanska ljudska imena rastlin kažejo, kako so naši predniki bogato v svojem vsakdanu živeli svojo krščansko vero - tudi rastline so npr. poimenovali po nekaterih svetnikih. Lepo bi bilo, ko bi jih zopet poznali po teh imenih.

Barbara Kozan, mag.farm.

VALERIJINE VRSTICE Največja dragocenost

Stara hiša pod hribom, ki je več kot 200 let nudila varno zavetje vedno novim rodovom, je lani ostala prazna. Zadnja lastnica je odšla k sinu v Ljubljano; vračala se je predvsem poleti in med njenimi hladnimi stenami obujala spomine. Potem pa je avgustovsko neurje povzročilo nekaj česar ne bi nikoli pričakovala. Potočki so s hriba tekli ob hiši in čez vrt ob vsakem večjem deževju. Toda zdaj se je začel premikati hrib in plaz se je grozeče približal hiši. Prišli so fantje od civilne zaščite z ukazom, da jo evakuirajo. Kaj bo vzela s seboj? Kakih dragocenosti ni bilo v hiši, čeprav je bil zanjo dragocen prav vsak predmet saj jo je tako ali drugače spominjal na njene drage, ki jih ni bilo več. Pogled se ji je ustavil na lepo uokvirjeni podobi nad mizo, podobi druge postaje križevega pota, ko Jezusu naložijo križ na rame. Reprodukcija je dajala vtis olja na plano. Kako je prišla k hiši, niso več vedeli. Za to mizo se je v tej hiši pred jedjo in po njej vedno molilo. Če je bil doma oče, je molil on, sicer pa mama, babica ali najstarejši izmed otrok. V duhu jih je spet videla zbrane okoli mize in slika križevega pota je bila tista, ki jo je vzela s seboj v novi dom. Ujma je hiši prizanesla. Ko se je lastnica čez nekaj dni vrnila, pa se ji je ob vstopu v sobo zazdelo, da nekaj ni prav. Slike, ki je bila vseh 80 let prvo, kar jo je pozdravilo ob prihodu domov, ni bilo na zidu. Povzpela se je v podstrešno kamrico, kjer nad posteljo visela podoba sv. Jožefa - zavetnika družine in jo obesila nad mizo. Iz zdelo se je, kakor da je starodavni hiši vrnila duha miru in tihe sreče.

Valerija

VALERIJINE VRSTICE Rožni venec z napako

Ko smo bili majhni, so nam pripovedovali, da so ob cerkvi Janeza Krstnika v Leščevju nad Muljavo mimo katere se vije z jelšami obrasel potoček, krščevali prve kristjane v naših krajih. Zato sem si predstavljala, da je bila nekako taka tudi reka Jordan, kjer je bil krščen Jezus. Ko je bil uveden svetli del rožnega venca, ki se začenja s stavkom o Jezusovem krstu, so se mi ob molitvi vedno utrnili otroški spomini na potok in cerkev v Leščevju. Menila sem, da mi zato ta desetka nekam prehitro mine. Pa sem nekoč preštela jagode na molku in ugotovila, da ravno v prvi desetki ena manjka. Ja, vse kar izdelajo človeške roke ima lahko napako.

Valerija

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega XII., Anka

Vsaka kolikor toliko spodobna vas mora imeti tudi gostilno. Na Vrhovem so jo imeli pri Jakcu. Nič posebnega, točili so samo pijačo, nazadnje je bil le vinotoč, kjer je bilo mogoče kupiti belokranjsko vino. Ko sta starša omagala, mladega Jakca to ni veselilo. Gostinske prostore so zaprli in zaklenili, čeprav je gostinska oprema še ostala, prepuščena prahu in pajčevinam. Starša sta umrla, Jakcu pa se je ljubilo čedalje manj. Nagovarjali so ga, naj se oženi, a nikjer v bližin ni bilo dekleta, ki bi se ji ljubilo ubijati po vrhovskih njivah. Potem pa mu je nek znanec povedal, da dekleta iz Dalmacije še rada delajo na kmetih. Tudi on je dobil ženo z juga in je prav zadovoljen z njo. Doma ima še sestro, ki bi tudi rada prišla v Slovenijo. Dal mu je njen naslov in Jakec se je opogumil in ji pisal. Takoj sta se dogovorila, kdaj bo prišla na oglede. Čakal jo je v gostilni na avtobusni postaji v dolini. Izbral si je mizo v kotu, počasi pil pivo in upal, da avtobusa še dolgo ne bo ali pa, da Anka sploh ne bo prišla. Potem pa so se na lepem odprla vrata, med podboji se je pojavila vitka črnolasa mladenka in z očmi preletela fante v gostinski sobi. V trenutku so vsi umolknili, Jakec pa , ki je edini vedel, kaj se dogaja, je sklonil glavo.

»Gdje je ovaj Jakac?« je naposled dekle glasno vprašalo. Vse oči so se uprle v Jakca in prsti so se molče sprožili proti njegovi mizi. Ni bilo rešitve, dvignil se je izza mize in ne da bi kar koli rekel ali koga pogledal, namignil dekletu, naj mu sledi. S seboj je imela vse potrebne dokumente za poroko. Seveda so jih hitro uredili tudi Jakcu, saj so si vsi, posebno še župnik, želeli, da bi se fant oprijel dela. Anka se je hitro naučila slovensko, pravzaprav vrhovsko narečje, kar je bilo ljudem še bolj všeč. Kuhati ni znala, a se je hitro priučila. Seveda je marsikateri obrok, predvsem kaki krofi, rezanc, končal v grmovju za hlevom. To se je dogajalo tudi še potem, ko je kuho obvladala. Če se je kaj zažgalo ali slabo vzhajalo, je končalo za kozolcem. In veljalo je, da ji vsaka kuha uspe. Spet sta začela z gostilno, pravzaprav s kmečkim turizmom. Najprej so prodajali domači sir in mesnine, potem je zaslovela njena kuhinja. Bila je zgovorna, vedno dobre volje, znala je tudi prisluhniti gostom. Postala je zelo priljubljena in nihče ji ni zavidal uspeha, saj so vedeli, da si je vse pridobila s svojo pridnostjo in pametjo. Jakec je bil tudi zadovoljen, saj so ga ljudje spet spoštovali in pravzaprav je Anko kar rad ubogal in delal kot je želela, čeprav ljudje nikoli niso rekli: »Gremo k Jakcu,« ampak »gremo k Anki«.

Imela sta dve hčeri, obe sta bili delavni že od otroštva, končali sta šole in pridno pomagali doma. Ko je pri župniku urejala za krst prve hčere, je rekla: »Rada bi, da bi moji otroci bili vzgojeni v veri, vendar nimam v vasi nikogar, ki bi me pri tem podprl. Ali mi boste pomagali vi?« Mnogi se sprašujejo, kako jima je uspelo v tem današnjem času. Prejeli sta zakramente tako kot večina otrok v vasi. Toda potem sta ostali zvesti. Vedno ju je mogoče srečati nekje v bližini cerkve. Pečeta za pogostitve ob slovesnostih, skrbita za okrasitev, bereta berila in prošnje, vodita birmanske skupine, sta animatorki pri oratoriju. Zdaj ministrirajo že Ankini vnuki.

Marsikatera Vrhovka se z grenkobo v srcu sprašuje, ko gleda Ankine potomce, ki pri maši berejo berilo ali prošnje: »Kaj sem storila narobe, da tamkaj ne stoji moja hči?«

Valerija

V bunkerju »Ljubljana«

Pater Maver je odhajal od opata Avguština malo ganjen. V srce ga je zadelo, da opata tako zelo skrbi za vsakega meniha. Dobil je občutek, da bi raje opat sam daroval svoje življenje, kot da bi izgubil katerega izmed bratov. Začutil je očetovsko skrb opata Avguština.

Čez dan je malo pohajal po samostanu. Iskal je skrite kotičke, kjer bi se lahko skril. Nič se mu ni zdelo primerno. Bratje poznajo vsak kot v samostanu, če bi vedeli, bi bil v nevarnosti. Lahko se zgodi, da bi katerega zajeli komunisti, ga mučili, da bi izdal kraj, kjer se skriva ta ali oni. Najbolje je, da skoraj nihče ne bi zvedel, kje se skriva. Tudi na vrtu ni bilo najti nič primernega. Hišica v krošnjah smrek je primerna, a preveč obiskana. Pa še od zunaj je mogoče videti, ali kdo prihaja vanjo ali ne. Napotil se je na Polževo dvorišče. Tam so bile delavnice in čisto v kotu velika stiskalnica. Prešinila ga je misel, da bi se skril podnjo. Tam ga gotovo ne bo nihče iskal. Šel je pogledat.

Pod dnom stiskalnice je bilo veliko prostora. Bilo je narejeno iz debelih hrastovih plohov. Spodaj v kotu je bilo prostora za cel bunker. To bi bilo mogoče res dobro skrivališče, a hladno bo. Treba si bo nanesti dovolj odeje, da ga ne bi zeblo. Bil je zadovoljen, da je našel kotiček, ki bo dokaj varen. Je v sredi samostanskega vrveža, a kljub temu ne bo nihče pomislil, da se tam skriva menih.

Odšel je v celico. O svoji nameri ni povedal nikomur. Tudi z opatom se ni pogovoril o svojem odkritju. Mirno je nadaljeval svoje življenje. Skušal je ravnati tako kot druge dni, da kdo ne bi posumil, da je kaj drugače. Premišljeval je, komu od bratov bi rekel, da bi mu pomagal. Potreboval bo hrano. Da bi hodil sam jest takrat, ko bi menihi molili, bi bilo kljub vsemu preveč tvegano. Da, potreboval bo koga, da ga bo vsaj za silo hranil. Veliko tako ali tako ne bo potreboval, toda preživeti pa mora.

Po nekaj dneh je spet šel k opatu Avguštinu na pogovor. Opat se je zanimal, ali je že kaj našel.

»Zdi se mi, da bi bilo pod stiskalnico še najbolj varno« je dejal pater Maver.

»Na to pa še pomislil nisem,« se je začudil opat.

»Mislim, da bo kar ugodno skrivališče. Bom pravzaprav sredi dogajanja. Veliko bom lahko slišal, kaj se dogaja, le mene ne bodo opazili,« je rekel pater Maver.

»Da, paziti boš moral, da boš tiho. Zelo nerodno bi bilo, če bi te odkrili. Zlasti pozimi, če bi se prehladil in bi kašljal. Takrat ne bi bilo dobro zate,« je modro dodal opat.

»Na to pa še pomislil nisem,« je začudeno ugotovil pater.

»Veš, treba je misliti na veliko reči. Dovolj je, da spregledaš kako malenkost, pa je lahko zelo narobe,« je pristavil opat Avguštin.

»Potem bi bilo bolje, da bi bil daleč od ljudi. Mogoče bi se skril v seno na Prelatovem vrtu,« je zaskrbljeno menil pater Maver.

»To je predaleč od samostana. Ti še nisi angelsko bitje. Potreboval boš hrano in še kaj drugega. Ko bi ti prinašali, bi lahko postalo sumljivo. Lahko bi te odkrili,« je modro pristavil opat.

»Po vsem sodeč je na Polževem vrtu daleč najbolje, saj bi mi hrano lahko prinesli čisto neopazno,« je kakor sam zase modroval pater Maver.

»Da, to bi lahko naredili čisto neopazno. Toda vedeti moraš, da se od tebe ne bo smel slišati noben glas.«

»Kaj ko bi izkopal luknjo pod stiskalnico?«

»O, to bi bilo pa zelo koristno,« se je začudil opat.

»Bilo bi veliko dela. Toda bil bi bolj varen. Pozimi v luknji ne bi bilo ledeno mrzlo, pa še slišalo se ne bi nič iz nje«, je dodal pater Maver.

»Potrudi se, da boš neopazno kopal. Če boš jamo izkopal, ne da bi kdo opazil, bo tudi skrivališče varno.«

Opat se je malo zamislil. Položil je prst na usta. Po nekaj trenutkih je spet spregovoril: »Spominjam se, ko smo postavljali novo stiskalnico. Takrat sem videl, da je zemlja tam spodaj zelo zbita. Zato si boš lahko izkopal jamo. Toda trdo pa bo, ko boš kopal.«

Pater Maver je skrivaj iskal orodje. V mizarski delavniki je vzel majhno sekirico. Pomislil je, da bo z njo najlažje sekal zemljo in dolbel luknjo. Našel je še staro zidarsko žlico. Blizu stiskalnice je bilo staro vedro, ki bi mu lahko služilo za zemljo. Vanjo bi nalagal in nosil v samokolnico. Pri izbiri samokolnice je bil previden. Poiskati je moral tako, ki je bila dobro podmazana. Nerodno bi bilo, če bi škripala, saj bi tako prebudil kakšnega od bratov. Označil jo je z barvo, da bi jo lahko hitro našel, če bi jo odpeljali na drugo mesto.

Ponoči, ko so vsi bratje legli k počitku, se je mladi menih pritihotapil na Polževo dvorišče. Pred nekaj dnevi je za deske naložil nekaj ostankov od sveč. Iz žepa je vzel vžigalnik in prižgal. Pokleknil je in začel s sekirico sekati trdo zemljo. Pri delu ni bil preveč uspešen, saj je moral paziti, da ne bi bil preglasen. Nakopal je vedro, dve in izsul v samokolnico. Ko jo je napolnil, je tiho in previdno odpeljal na vrt in jo razsul h klavzurnemu zidu.

Svečo je imel na tleh, da je videl, kje in kaj koplje. Če je naletel na kamen, ga je od vseh strani odkopal in tiho položil v samokolnico. Ni imel veliko časa. Vedel je, da nekateri bratje dolgo v noč bedijo in opravljajo svoja opravila. Posebno pozoren je moral biti na brata Nivarda, ki je prvi vstajal. Pred tretjo uro zjutraj je že bil na Polževem dvorišču pri tovornjaku. Ob treh je odpeljal in šel pobirat mleko po bližnji in daljni Dolenjski.

Počasi je kopanje napredovalo. Nastala je že čedna luknja. Izkopal jo je postrani, da bi se lažje spravil vanjo. Imel je namen narediti pod zemljo celo bivališče. Vanjo bi namestil nekaj desk, da bi mu bile za posteljo. Pri delu je bil pazljiv. Še posebno se je trudil, da je izpolnjeval ves dnevni red. Če bi zamujal ali izostajal pri molitvah, bi lahko kdo od bratov posumil, da je kaj narobe z mladim patrom.

Zjutraj so začenjali molitve že ob treh. Težko je bilo zjutraj moliti, ko je vso noč prečul pod stiskalnico. Toda potrebno je bilo. Če je njegovo življenje res v nevarnosti, je treba stisniti zobe in narediti vse, da bi bil na varnem. Občasno se je pogovoril z opatom, kako mu delo napreduje. Dogovorila sta se, da se bo skrivališče imenovalo »Ljubljana«. Nikomur ne bo prišlo na misel, da pater Maver ni v mestu Ljubljana.

p. Branko Petauer

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (5) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kristus zgled in vir kreposti

Kaj boste počeli s krepostmi, če ne poznate Kristusa, ki je Božja krepost, Božja moč?

Kje je prava razsodnost, če ne v Kristusovem nauku?

Kje je prava pravičnost, če ne v Kristusovem usmiljenju?

Kje je prava zdržnost, če ne v Kristusovem življenju?

Kje prava srčnost, če ne v Kristusovem trpljenju?

Treba je reči, da so razumni le tisti, ki so prežeti z njegovim naukom; pravični le tisti, ki so po njegovem usmiljenju dosegli odpuščanje grehov; zdržni le tisti, ki se trudijo posnemati njegovo življenje; pogumni pa le tisti, ki v nadlogah junaško posnemajo njegovo potrpežljivost.

Človek si zaman prizadeva pridobiti kreposti, če jih pričakuje od drugod, ne pa od Gospoda vseh kreposti, kajti njegov nauk je sadovnjak razsodnosti, njegovo usmiljenje delo pravičnosti, njegovo življenje ogledalo zdržnosti, njegova smrt pa dokaz junaštva.

Kdo bi mogel prav doumeti ponižnost, krotkost in ljudomilost Gospoda veličastva, ko se je učlovečil, sprejel smrt in sramoto križa?

Vir vseh vrelcev in rek je morje, Gospod Jezus pa je vir kreposti in vednosti. Zdržnost telesa, gorečnost srca in pravilno hotenje izvirajo iz tega vira. Poleg tega izvira od tam tudi vsak bister um, bleščeč govor in prijeten značaj, tudi znanje in modro govorjenje, ker so tam skriti vsi zakladi modrosti in vednosti (prim. Kol. 2,3).

Čisti nasveti, pravične sodbe in svete želje, mar ne pritekajo iz tega studenca?…

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (5) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč. Tvojo gorečnost naj podžiga ljubezen, oblikuje vednost in utrjuje stanovitnost, da bo vneta, previdna in nepremagljiva. Naj se varuje mlačnosti, naj ji ne manjka preudarnosti in poguma. Pomisli, ali ti ni Bog to troje dal tudi v Mojzesovi postavi, ko je naročil: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo« (5 Mz 6,5). Če to trojno razlikovanje nima drugega pomena, po mojem mnenju srčna ljubezen označuje čustveno gorečnost, ljubezen duše, bistrino ali razsodnost razuma, močna ljubezen pa naj bi označevala stanovitnost ali moč duha.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6). Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega. On naj bo tudi luč predhodnica razumu in vodnica pameti, ki te ne bo varovala le pred prevarami krivoverske zmote in varovala čistost vere pred njenimi zalezovanji, ampak ti bo tudi pomagala, da se boš modro ogibal vsake prevelike in brezobzirne silovitosti v občevanju z drugimi. Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom. Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti. To se pravi ljubiti iz vsega svojega srca. Če pa morda kako svoje telesno sorodstvo ali nagnjenje više cenim kakor pa telo svojega Gospoda, tedaj seveda ne bom izpolnil vsega tistega, kar me je z besedo in zgledom učil, ko je bival v telesu. V tem primeru je menda dovolj jasno, da nikogar ne ljubim z vsem srcem, ki je pač razdeljeno, saj se vidi, da se deloma posvečam njegovemu telesu, deloma pa strežem svojemu. Jezus pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden. In kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni (št. 20,7).