Odmevi - Mojca

Pri stojnici Jezusovega in Marijinega Srca smo imeli 100 srčkov in kar 99 smo jih razdelili med tiste mlade, ki so pri igri odgovorili vsaj na nekaj vprašanj. Med mladimi sem pri nekaterih začutila, da jih kliče Gospod in jim to tudi povedala. Nihče izmed njih tega ni zanikal. Posebej sem bila vesela tudi s. Štefke Klemen, ki ima čudovito poslanstvo oskrbništva novih duhovnih poklicev in sva si izmenjale veselje ob delu za Božje kraljestvo.

Ob igri so mladi spoznavali fatimska sporočila, karmelski škapulir, spodbude za pot svetosti, spodbude za iskanje Božje volje, da ne bi zgrešili in delali po svoji volji … ipd. Vsak srček z napisom JMS je predstavljal BOŽJE SRCE, v katerega smo z »zlatimi črkami« zapisali tudi ime vsakega posebej in mu na ta način sporočili, da je neskončno ljubljen. Da jih nihče ne ljubi tako kot Bog.

Ko sem na srčke pisala njihova imena, mi je vsakdo povedal tudi svojega krstnega zavetnika in kdaj goduje. Neka deklica Zala tega ni vedela in me je prosila, če mi lahko pride kasneje povedat. Čez kaki dve uri se je vrnila in mi povedala, da goduje 4. septembra. Vsem sem razložila velik pomen praznovanja godovnega dne za kristjane in vsi so se strinjali, da ima rojstni dan vsaka žival, godovni dan pa samo Božji otroci. Zanimiva je posebnost, da jih je bilo med dekleti več kot deset z imenom Ana.

V srcu sem čutila, da bo Marija izprosila lepo vreme za Stično. Ko sem se zjutraj zbudila, je grmelo in močno padalo, a ko sem sedla v avto in se odpeljala proti Stični, je skozi oblake pokukala sestra luna in je prenehalo deževati in vse dopoldne je bilo lepo. Prve kaplje dežja so bile šele takrat, ko smo že začeli pospravljati stojnico. Medtem ko sem pospravljala stojnico, je začelo vse bolj deževati in mladi brez dežnikov so jo popolnoma okupirali. Vesela sem bila, da sem jim jo lahko odstopila, da jim bo stojnica med sveto mašo še zavetje pred dežjem.

Mojca

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ta mesec smo napredovali za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Kip fatimske Marije romarice se bo 13. oktobra od nas poslovil, a Marija nas ne bo zapustila, saj je naša duhovna Mati. Naj ona prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost. Ona je Mati še posebej vseh poklicanih. V mesecu oktobru so se iz slovenskih škofij odločili in vstopili v semenišče fantje, ki bi radi postali duhovniki. Naj jim naše molitve pomagajo, da bodo dosegli ta vzvišeni cilj.

Odmevi - Slavi

Že dolgo ni bilo pri nas tako ubrane, globoke molitve veselega rožnega venca. Po vsaki desetki je pesem še globlje in bolj ubrano odmevala. Da so bila vsa srca v prošnjah in zahvali pri Mariji, so poskrbeli pevci z litanijami Matere Božje. Vrhunec milostnega večera je bila sveta maša. Daroval jo je župnikov sošolec. Natančno je opisal Fatimske dogodke, orisal pomembnost Marijinih prikazovanj za današnji zapleteni čas, ker Marija prihaja tam, kjer je stiska velika, kjer ni več človeškega izhoda, prihaja Romarica, prinaša upanje, kaže svetlobo tudi tam, kjer je zgodovina najtemnejša.

Slavi

Odpuščeni so ti grehi

Jezusovo usmiljenje se razodeva v vsem njegovem javnem delovanju, tudi v čudežnem ozdravljanju bolnikov. Poseben primer je ozdravljenje hromega. Preden ga je Jezus ozdravil, mu je odpustil grehe. Evangelist Matej o dogodku takole poroča:

»Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: 'Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!' In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: 'Ta govori bogokletno.' Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: 'Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je tedaj rekel hromemu: 'Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!' In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast« (Mt 9,1–8).

Šlo je za mlajšega hromega človeka, kar kaže naziv otrok. Marko in Luka poročata, da nosilci zaradi množice niso mogli v hišo skozi vrata. Zato so odkrili ravno streho in hromega skozi odprtino na postelji spustili pred Jezusa. Vse to početje je jasno izražalo prošnjo: »Jezus, ozdravi ga!« in hkrati veliko zaupanje, da ga bo Jezus res ozdravil. Ne hromi ne kdo drug pa ni prosil Jezusa za odpuščanje grehov.

Jezus je videl v dušo hromega človeka. Videl je njegove grehe, videl tudi njegovo kesanje. Bolezen je bolnika zresnila in ga pripravila na Božje usmiljenje in odpuščanje. Gospod je videl, da mu za prihodnost manjka poguma. Zato ga je ob odpuščanju grehov tudi opogumil: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« Šele po ozdravljenju duše mu je ozdravil ohromelost telesa: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!«

Človek je iz duše in telesa. Popolnoma zdrav je le takrat, kadar sta duša in telo zdrava. V Jezusovih očeh je najhujša bolezen prav greh. Greh prizadene človekovo dušo. V njej uniči Božje življenje.

Katekizem katoliške Cerkve takole opisuje smrtni greh: »Smrtni greh z veliko kršitvijo Božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom« (št. 1855). »Smrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da sta potrebna nova pobuda Božjega usmiljenja in spreobrnjenje srca, ki se redno izvrši v okviru zakramenta sprave« (št. 1856). »Smrtni greh ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno« (št. 1861).

Tudi za največjega grešnika je vedno možna rešitev. Jezus je sv. Favstini Kowalski naročil: »Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem.« »Največji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja.«

p. Anton

Odpuščeni so njeni mnogi grehi

Nekoč je farizej Simon povabil Jezusa na obed, vendar ga je bolj hladno sprejel (Lk 7,36–50). Žena, ki je bila v mestu grešnica, »je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.« Simon je Jezusa v srcu obsojal, da ni prerok, ker ne ve, da je ženska, ki se ga dotika, grešnica. Za farizeja je obredno nečista, zato bi jo moral Jezus nagnati. Jezus mu je odgovoril s priliko o dveh dolžnikih: »Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.« Jezus pa mu je rekel: »Prav si presodil. (…) Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: 'Odpuščeni so tvoji grehi!' Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: 'Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?' On pa je rekel ženi: 'Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!'

Grešnica je vedela, da Jezus oznanja čudovit nauk, dela čudeže in celo grehe odpušča. V njej je začela delovati Božja milost, ki je povzročila zaupanje v Jezusovo usmiljeno dobroto. V njenem srcu se je začel proces spreobrnjenja. Ko je zvedela, da je Jezus v farizejevi hiši pri obedu, se je napotila k njemu. Jezus ni videl le njenega maziljenja in njenih solz, ampak predvsem njeno skesano srce. Jezusovo odpuščaje je bilo posledica ženine skesane duhovne ljubezni do Jezusa in njenega velikega zaupanja, da ji bo Jezus grehe odpustil. Hkrati se je ob dejstvu odpuščanja njena ljubezen do Jezusa še povečala. Njeno iskreno kesanje je bilo tako veliko, da se je kazalo tudi na zunaj.

Ko se pripravljamo na zakrament pokore in sprave, je najpomembnejše kesanje. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Kesanje je dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti. Kadar kesanje prihaja iz ljubezni do Boga, ljubljenega nad vse, se imenuje 'popolno kesanje' (kesanje iz ljubezni). Takšno kesanje odpušča male grehe; doseže tudi odpuščanje smrtnih grehov, če vsebuje trdni sklep čimprej pristopiti k zakramentalni spovedi« (št. 1451 s).

Ne vemo, za kakšne grehe je šlo pri ženi, ki je prišla v Simonovo hišo. Ni bila Marija Magdalena. Jezus govori le o »mnogih grehih«. V izročilu so večinoma mislili, da je bila ta žena zakopana v nečiste grehe in da je bila Marija Magdalena. Tako je mislil tudi arški župnik Janez Vianney, ki je o ženinem spreobrnjenju takole pridigal: »Da, bratje, v tem trenutku se je v njej vse spremenilo. Če je toliko duš pogubila s tako pohujšljivim življenjem, jih bo še več pridobila s svojim spokornim življenjem. Nima človeških ozirov, javno se obtoži svojih grehov pred številno družbo, objema Odrešenikove noge, jih moči s svojimi solzami in briše s svojimi lasmi. Ne, ne, bratje, Magdalena ni več Magdalena, temveč sveta ljubiteljica Odrešenika.«

SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (9) Danes boš z menoj v raju

Evangelist Luka poroča o Božjem usmiljenju, ki se je razodelo nad desnim razbojnikom: »Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: 'Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!' Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.' In govoril je: 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju'« (Lk 23,39–43).

Na desnem razbojniku se je pokazal obilen sad Jezusove smrti in vstajenja. Jezus, ki je v svojem javnem delovanju ljudem odpuščal grehe, jih je tik pred smrtjo odpustil še človeku, ki je poleg njega visel na križu. V tem razbojniku se je začel proces spreobrnjenja, ko je videl, kako potrpežljivo trpi in umira njegov nedolžni sotrpin Jezus. Desni razbojnik je zase priznal, da trpi po pravici. V tem je bilo priznanje grehov in kesanje. Svojo vero in zaupanje v Jezusa je izrazil s prošnjo: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je naklonil popolno odpuščanje in mu obljubil večno življenje pri sebi z besedami: »Danes boš z menoj v raju.«

Sv. Favstina Kowalska je o desnem razbojniku takole zapisala: »Kaj sta naredila milost in premišljevanje iz največjega hudodelca! Ko umira, ima veliko ljubezni: 'Spomni se me, ko boš v raju.' Iskreno kesanje takoj spremeni dušo. Duhovno življenje je treba živeti resno in iskreno.«

Sv. Janez Marija Vianney vidi skrivnost spreobrnjenja desnega razbojnika v njegovem sprejemanju trpljenja v duhu pokore in ljubezni: »Najsi hočemo ali ne, moramo trpeti. Nekateri trpijo kakor desni razbojnik, drugi pa kakor levi. Oba sta enako trpela. Vendar je eden znal narediti svoje trpljenje zaslužno; sprejel ga je v duhu pokore, in ko se je obrnil h križanemu Jezusu, je slišal iz njegovih ust prelepe besede: 'Še danes boš z menoj v raju.' Drugi pa je nasprotno kričal, preklinjal in sramotil Boga ter izdihnil v najstrašnejšem obupu. Dva načina trpljenja sta: trpljenje iz ljubezni in trpljenje brez ljubezni. Svetniki so trpeli potrpežljivo, veselo in stanovitno, ker so ljubili. Mi pa trpimo jezno, ker ne ljubimo. Če bi ljubili Boga, bi ljubili križe, si jih želeli in se jih veselili. Bili bi srečni, da lahko trpimo iz ljubezni do Njega, ki je hotel trpeti za nas.«

Desni razbojnik nas uči, kako pomembna je smrtna ura. Od nje je odvisna naša večnost. Zato je tako pomembna molitev za umirajoče. Jezus nam je po sv. Favstini Kowalski razodel pomen rožnega venca Božjega usmiljenja: »Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja.« Sv. Favstina je v Dnevniku dostavila: »O, ko bi vsi spoznali, kako veliko je Gospodovo usmiljenje in kako zelo vsi potrebujemo tega usmiljenja, posebej v tej odločilni uri.«