ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA Papeži se zavzemajo za češčenje Jezusovega Srca

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca 'Zajemali boste vodo' leta 1956, ob stoletnici uvedbe praznika Srca Jezusovega za vso Cerkev, vse pomisleke zoper češčenje zavrača in pravi: »Cerkev je imela in še ima češčenje presvetega Jezusovega Srca vedno v največji časti. Na vse načine skrbi, da se krepi po vsem svetu in širi med krščanskimi narodi« (št. 5).

»Tu ne gre za neko navadno pobožnost, ki bi jo smel vsakdo po svoji volji zapostavljati drugim pobožnostim ali jo malo ceniti, ampak gre tu za predano službo Bogu, ki je nadvse pomembna za dosego krščanske popolnosti … Treba je torej nad vse ceniti tisto obliko pobožnosti, s katero človek bolj časti in ljubi Boga ter se lažje in z večjo pripravljenostjo izroča Božji ljubezni … Zato bi ravnal predrzno in škodljivo ter bi Boga žalil, kdor bi malo cenil to veliko dobroto, ki jo je Jezus Kristus naklonil Cerkvi« (št. 62).

Papež sv. Pavel VI. je v apostolskem pismu 'O Presvetem Jezusovem Srcu' zapisal: »Vsi naj to češčenje cenijo kot odlično in pohvalno obliko tiste prave pobožnosti, ki jo v tem našem času posebno odloki 2. vatikanskega cerkvenega zbora tako močno zahtevajo – namreč pobožnosti do Jezusa Kristusa, kralja in središča vseh src, ki je 'glava telesa, to je Cerkve' (Kol 1,18)«.

Papež sv. Janez Pavel II. je ob stoti obletnici posvetitve sveta Jezusovemu Srcu v posebni poslanici predsedniku francoske škofovske konference 4. junija 1999 povabil vse vernike: »Vabim vse vernike, da s pobožnostjo nadaljujejo svoje češčenje Jezusovega Srca.«

Papež Frančišek je 2. oktobra 2023 povabil misijonarje Srca Jezusovega: »Revni, migranti, mnoge stiske in nepravičnosti, ki se v svetu še naprej obnavljajo, se na vso moč postavljajo pred nas. Pred njimi se ne bojte oviti v sočutje Kristusovega Srca; kot je govoril vaš ustanovitelj [Jules Chevalier], pustite mu, da po vas ljubi in da svoje usmiljenje izkazuje po vaši dobroti. In to počnite pogumno ter dopustite neustavljivi nežnosti presvetega Srca, da oblikuje, spreminja in – če je treba – tudi pretrese vaše načrte in projekte.«

p. Anton

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2024

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 25. februarja, 24. marca, 28. aprila, 26. maja, 23. junija, 28. julija, 25. avgusta, 22. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 22. decembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. oktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca na Rakovniku (upok. nadškof Stanislav Hočevar).

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v baziliki v Stični: 3. februarja ob 18.00.

Evharistija – Sv. Jedrt (Gertruda) iz Helfte (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Kot šestnajstletna redovnica je v videnju doživela svoje spreobrnjenje in se je popolnoma izročila Božji ljubezni. Kristus ji je rekel: “Ne boj se. Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni – napojil te bom s potokom moje Božje radosti!” Nato je v svojem življenju prejela še veliko izrednih milosti. V delu 'Legatus divinae pietatis', ki popisuje Jedrtina razodetja in premišljevanja, je zapisano, kako je darovala Očetu sveto hostijo v vredno zadoščenje za vse grehe in v zadostitev za vse zanikrnosti. Tedaj je spoznala, da je bila njena duša všečna Bogu podobno kakor Kristus, ki se je daroval Očetu. Oče je po nedolžni človeški naravi Jezusa Kristusa gledal na Jedrt kot na čisto in brezmadežno. Z Božjo pomočjo je Jedrt razumela, da tistega, ki pobožno sodeluje pri sveti maši, nebeški Oče sprejme, kakor sprejme svojega Sina.

Evharistija – Versko izkustvo in pričevanje mistikov (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Katekizem katoliške Cerkve uči, da smo vsi poklicani k notranjemu zedinjenju s Kristusom, izredna znamenja mističnega življenja pa so podarjena le nekaterim:

“Duhovni napredek teži k vedno globljemu zedinjenju s Kristusom. To zedinjenje se imenuje »mistično«, ker je deležno Kristusove skrivnosti po zakramentih – »svetih skrivnostih« – in v Kristusu skrivnosti svete Trojice. Bog nas vse kliče k temu notranjemu zedinjenju z njim, četudi so posebne milosti ali izredna znamenja tega mističnega življenja podarjena samo nekaterim zato, da bi razodevala vsem podarjeni nezasluženi dar” (št. 2014).

V zgodovini Cerkve imamo veliko mističnih izkustev evharistije. Manj poznana so izkustva prve Cerkve in Cerkve na Vzhodu. Na Zahodu so poznani evharistični čudeži, ki potrjujejo vero Cerkve v Kristusovo resnično navzočnost in daritev. Imamo tudi pričevanja svetnikov in svetnic, ki so med evharistično daritvijo, zlasti med obhajilom, izkustveno doživljali navzočnost Kristusa in svete Trojice.

 

Evharistija – mesto mističnega izkustva (1) (prirejeno po: Jesús Castellano Cervera OCD)

Obhajanje evharistije je v življenju Cerkve vrhunec posredovanja ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, med sveto Trojico in človeštvom. To velja za vsakega kristjana in vso sodelujočo skupnost, ki postaja po deležnosti enega kruha in enega keliha eno samo telo in en sam duh. Občestvo s Kristusom nas povezuje z vso sveto Trojico. Sv. obhajilo nas z vezjo ljubezni in trinitarične edinosti zedinja s Kristusovim telesom in krvjo.

Sv. obhajilo nas povezuje s sveto Trojico, s Kristusom v njegovi daritvi, z drugimi udi njegovega skrivnostnega telesa; utrjuje poročno zavezo med Kristusom in Cerkvijo.

V Cerkvi so tudi nekateri kristjani mistiki, katerim Bog na posebno jasen način razodeva Božje resničnosti.

 

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Duhovnik si umije roke

Roke si v vsakdanjem življenju zato, da bi bile čiste, pogosto umivamo. Umivanje rok so že stari narodi pogosto uporabljali v bogoslužju. Grki in Rimljani so si jih umivali pred vsako daritvijo. Tudi pri Judih je bilo umivanje rok v bogoslužju zelo pogosto. V prvi krščanski dobi so si jih umivali duhovniki in verniki zlasti pred molitvijo in pred svetim obhajilom. Za to umivanje so bile v preddvorih starih bazilik namenjene fontane (vodnjaki). Zunanje umivanje je bilo vedno znamenje in opozorilo, da je treba s čistim srcem služiti Gospodu in oltarju.

Danes si duhovnik umije roke le po darovanju. To umivanje je v zgodovini nastalo iz praktične potrebe. Verniki so nekdaj prinašali različne darove, ki jih je duhovnik sprejemal in si je pri tem umazal roke. Danes je umivanje rok simbolično dejanje, ki nas opozarja, da je treba služiti Gospodu in oltarju s čistim srcem. To izraža tudi duhovnikova molitev med tem umivanjem: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.«

Po umivanju rok mašnik vse navzoče povabi k molitvi, da Bog sprejme skupno daritev. Verniki odgovorijo z molitvijo: »Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok, v hvalo in čast svojemu imenu, v blagor tudi nam in vsej svoji sveti Cerkvi.« Tisti, ki daruje daritev v Kristusovem imenu, je mašnik, vsi zbrani pa se mu pridružimo.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Pomen dviganja in spuščanja

Mašnik pri darovanju nekoliko dvigne pateno s hostijo in kelih z vinom. S tem ju hoče približati Bogu, za katerega govorimo, da je 'zgoraj', 'v nebesih', 'nad oblaki'. Bog je sicer povsod, saj je vse ustvaril in vse vzdržuje v bivanju. Kretnja navzgor kaže našo zavest, da je Bog večji in drugačen od nas, saj nas neskončno presega. Mi se stegujemo k njemu, zato dvigamo roke v molitvi in daritvi, Bog pa se sklanja k nam in nam deli svoje darove.

Pri usmeritvi 'navzgor' ima posebno vlogo kadilo, ki ga uporabljamo pri pokaditvi darov kruha in vina, oltarja, mašnika in vseh navzočih vernikov. »Nobeno znamenje ne more gibanja 'navzgor' tako preprosto in veljavno izraziti kot prav kadilo,« pravi Balthasar Fischer. »Če je res, da je kadilo znamenje prošnje molitve, potem se mora njegova uporaba ohraniti v dobi, ki vse jasneje čuti, da se bomo brez prošnje molitve zadušili.«

Daniel Rops te spodbuja k daritvi: »Če nimaš drugega, da bi daroval Gospodu, mu daruj svoja dela in svoje bridkosti. Tudi za ta košček kruha, ki počiva na pateni, se je moralo mnogo ljudi zelo truditi, pšenično zrno pa so morali zmleti.

Če je tvoja roka prazna in so tvoja usta trpka in suha, mu daruj svoje ranjeno srce in vse, kar si pretrpel. Da more mašnik vino naliti v kelih, so morali grozdje dati v stiskalnico.

Če nimaš drugega v sebi kakor greh in bridkost, stisko življenja in vso človeško tesnobo, naj tvoje roke to revščino dvignejo k nebu, zakaj Božje usmiljenje jih je vnaprej sprejelo pri zadnji večerji.

In če niti moči nimaš več, da bi daroval in molil, če je v tebi samo še suhota in zapuščenost, tiho sprejmi vsaj to, da te Kristus sprejme na svoje rame in te daruje ter bosta tako žrtev in darovalec en sam dar.«